10. člen ZOPDA

Zakon o odpravljanju posledic dela z azbestom (ZOPDA) je specialen zakon, ki je uporabljiv le v primerih sporazumnega dogovarjanja o pavšalni odškodnini izven pravdnega postopka (prvi odstavek 1. člena v zvezi s petim odstavkom 10. člena ZOPDA). Tožnica pa je z obravnavano tožbo sprožila pravdni postopek, v katerem je za materialnopravno presojo spora ključen OZ z vsemi pravili, ki jih vsebuje. Gre torej za dokazovanje vseh elementov odškodninske odgovornosti vključno s pravilom o prispevku oškodovanca k nastanku škode. Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine (prvi odstavek 171. člena OZ). Ker je bil tožnici že izplačan višji znesek odškodnine, kot bi iz naslova obravnavanega škodnega dogodka pripadal pokojniku ob upoštevanju njegovega 60 % soprispevka, je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Zahtevek Zavoda po prvem odstavku 87. člena ZZVZZ v razmerju med Zavodom in delodajalci predstavlja posebno določbo (lex specialis) glede na splošna pravila odškodninske odgovornosti. Zakonska podlaga za odgovornost delodajalca nasproti Zavodu je krivdna, saj zahteva obstoj kršitve konkretnih predpisov ali ukrepov, ki jih je bil delodajalec dolžan izvajati za varnost in zdravje delavcev. Utemeljitev tožbenega zahtevka na objektivni odgovornosti delodajalca v razmerju do Zavoda je zato materialnopravno zmotna.

Na podlagi treh sklepov Vlade RS roki za uveljavljanje pravic strank, določenih z zakonom, niso tekli od 20. 11. 2020 do izteka 31. 1. 2021. V tem času so bili roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom, zdržema prekinjeni. Obstoj pravnega interesa za sodno varstvo je treba presojati v povezavi z odločitvijo, ki jo je sprejel upravni organ in je za stranko neugodna (ker poslabšuje njen pravni položaj), zato si ta z vložitvijo tožbe prizadeva za njegovo izboljšanje. Iz izreka izpodbijane odločbe izhaja, da je B. B. upravičen do izplačila odškodnine zaradi poklicne bolezni, nato pa med drugim še, da tožnik kot delodajalec na podlagi sporazuma izplača dedičem upravičenca odškodnino v določenem znesku (prim. 1. točko obrazložitve). To pomeni, da je bilo s tem aktom odločeno o pravici upravičenca do izplačila odškodnine, o njeni višini, poleg tega pa tudi o obveznosti tožnika, da plača določen del odškodnine kot tisti subjekt, ki je po zakonu k temu lahko zavezan. Izpodbijana odločitev posega v tožnikov pravni položaj, ki ni zanemarljiv, in da mu je za to treba priznati pravni interes za tožbo. Toženka je nepravilno in nezakonito odl

S tem, ko je pokojna pričela s postopki za uveljavitev odškodnine za nepremoženjsko škodo na podlagi določb Zakona o odpravljanju posledic dela z azbestom, je nedvoumno izrazila voljo uveljaviti denarno odškodnino za škodo, ki jo je utrpela. Sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je v konkretnem primeru prišlo do prehoda terjatve za nepremoženjsko škodo na dediče pokojne. Z navedenim zakonom je zakonodajalec želel olajšati položaj oškodovancev, kakršna je bila pokojna. Nevzdržno je, da bi bila pokojna, ki je za uveljavitev odškodnine uporabila pravno pot, sprejeto v njeno korist, v slabšem položaju, kot če bi to pot zaobšla in takoj ko je zbolela, na toženko naslovila neposreden zahtevek za plačilo odškodnine ali neposredno vložila tožbo. Za presojo, ali je podana prekoračitev zahtevka, sta praviloma odločilna tožbeni predlog in izrek sodbe, ne sodbeni razlogi.

V skladu z osmim odstavkom 10. člena ZOPDA je sporazum o odškodnini izvršilni naslov. Tožena stranka je nepravilno in nezakonito z izpodbijano točko 3 izreka izpodbijane odločbe z upravnim aktom, izdanim v upravnem postopku, odločila o odškodninski obveznosti tožnika kot delodajalca upravičenca in določila višino odškodnine, za kar ZOPDA ne daje zakonske podlage. Iz zakonskih določb namreč jasno izhaja, da je tožnik kot zavezanec dolžan plačati in upravičenec upravičen terjati odškodnino po ZOPDA šele na podlagi sklenjenega sporazuma in ne na podlagi upravne odločbe, kot je to izpodbijana odločba.

Odločba toženke, ki je predmet tega upravnega spora, že po naslovu in strukturi ni zgolj „pisni predlog za sklenitev sporazuma“, temveč odločba, torej akt, ki je že po naravi namenjen odločanju o pravicah ali obveznostih strank. Iz izreka izpodbijanega akta izhaja, da je upravičenec upravičen do izplačila odškodnine zaradi poklicne bolezni, nato pa (med drugim) še, da tam izrecno navedeni pritožnik kot delodajalec na podlagi sporazuma izplača upravičencu odškodnino v določenem znesku. To pomeni, da je bilo s tem aktom odločeno o pravici upravičenca do izplačila odškodnine, o njeni višini, poleg tega pa tudi o obveznosti pritožnika, da pristopi k sklenitvi sporazuma o plačilu v odločbi določenega dela odškodnine kot tisti subjekt, ki je po zakonu k temu lahko zavezan. Vse navedeno jasno kaže na to, da je bil z odločbo spremenjen pravni položaj pritožnika (vsaj) v tem, da je bil z njo določen kot tisti delodajalec, ki je na podlagi ZOPDA določen kot (so)odgovoren za nastalo škodo in pozvan k sklenitvi sporazuma na podlagi tako ugotovljene odgovornosti. Zato je treba pritožniku pritrditi, da taka odločitev toženke pomeni poseg v njegov pravni položaj, ki ni zanemarljiv, in da

Akt, ki ga je pritožnica izpodbijala s svojo tožbo, že po naslovu in strukturi ni zgolj „pisni predlog za sklenitev sporazuma“, temveč odločba, torej akt, ki je že po naravi namenjen odločanju o pravicah ali obveznostih strank. Predvsem pa iz izreka izpodbijanega akta izhaja, da je upravičenec upravičen do izplačila odškodnine zaradi poklicne bolezni, nato pa (med drugim) še, da pritožnica „izplača“ dedičem upravičenca odškodnino v določenem znesku). To pomeni, da je bilo s tem aktom odločeno o pravici upravičenca do izplačila odškodnine, o njeni višini in o obveznosti pritožnice, da mora izplačati določen delež te odškodnine. Temeljno stališče, na katero je sodišče prve stopnje oprlo izpodbijani sklep, da namreč izpodbijana odločba ni dokončen upravni akt, ki bi posegal v pritožničin pravni interes, je torej napačno. Napačno je stališče, da pritožnica nima pravnega interesa samo zato, ker pravna ureditev ne predvideva izdaje akta s tako vsebino. Če je bil namreč tak akt kljub zakonski ureditvi izdan, to lahko pomeni le, da je nezakonit (oziroma morda celo ničen), ne pa da pritožnica zoper ta akt ne potrebuje sodnega varstva. Povedano drugače: akt oziroma njegove učinke je

Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da gre pri postopkih, vodenih po ZOPDA, zgolj za ureditev sporazumnega dogovarjanja o pavšalni odškodnini izven pravdnega postopka. Iz prakse Vrhovnega sodišča izhaja tudi stališče, da ZOPDA predstavlja specialen zakon, ki ga je mogoče uporabljati samo v primeru sporazumnega dogovarjanja o pavšalni odškodnini izven pravdnega postopka (glej na primer odločbe II Ips 212/2008, II Ips 825/2007, II Ips 822/2008, II Ips 532/2006, II Ips 297/2007 in VIII DoR 98/2011). Ni pa nobenih ovir, da upravičenec, ki sporazuma o izplačilu odškodnine po ZOPDA ne doseže, ne vloži samostojne tožbe v pravdnem postopku po določilih Obligacijskega zakonika (OZ). Izpodbijana odločba tudi v morebitnem civilnem postopku zato ne bi mogla vplivati niti na ugotavljanje odškodninske odgovornosti tožeče stranke niti na ugotavljanje višine nastale škode.

Izpodbijana odločba ima za tožečo stranko zgolj naravo predloga vsebine sporazuma in zato z njo ni bilo odločeno o nobeni njeni pravici, obveznosti oziroma pravni koristi.

Tožnik sam pove, da ni bil sklenjen sporazum med njim in upravičencem, pri čemer gre za sporazum iz tretjega odstavka 10. člena ZOPDA in s tem za sporazum o kritju odškodnine, ki je dosežen, ko ga podpišeta tako delodajalec (sedaj tožnik) kot upravičenec. Šele sporazum o odškodnini pa je izvršilni naslov. Navedeno torej pomeni, da je zavezanec zavezan plačati in upravičenec upravičen terjati odškodnino po določbah ZOPDA šele na podlagi sklenjenega sporazuma in ne na podlagi same odločbe. Slednja ima torej za tožnika zgolj naravo predloga vsebine sporazuma in zato z njo torej ni bilo odločeno o nobeni tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi.

Osmi odstavek 10. člena ZOPDA jasno določa, da je šele sporazum o odškodnini izvršilni naslov, kar pomeni, da se 3. točka izreka izpodbijane odločbe, ki zadeva tožnika, ne izvršuje, kar izhaja tudi iz obrazložitve odločbe, po kateri se izplačilo odškodnine izvede na podlagi doseženega sporazuma in ne na podlagi izpodbijane odločbe. Navedeno torej pomeni, da je zavezanec dolžan plačati in upravičenec terjati odškodnino po določbah ZOPDA šele na podlagi sklenjenega sporazuma in ne na podlagi odločbe komisije, ki je izpodbijana. Ta ima za tožnika zgolj naravo predloga sporazuma in z njo ni bilo odločeno o nobeni njegovi pravici, obveznosti ali pravni koristi, kar pomeni, da se z odločanjem o tožbi tožnica pravni položaj ne izboljša oziroma zanj nima nobenih bolj relevantnih posledic od tistih, ki so že nastopile z izdajo akta. Gre za predlog sporazuma in zato z izpodbijanim aktom ni bilo odločeno o nobeni tožnikovi pravici, obveznosti oziroma pravni koristi.

Tožnik sam v tožbi pove, da ni bil sklenjen sporazum med njim in A.A.. Pri čemer gre za sporazum iz tretjega odstavka 10. člena ZOPDA in s tem za sporazum o kritju odškodnine, ki je dosežen, ko ga podpišeta tako delodajalec - tožnik kot upravičenec - A.A.. Po osmem odstavku istega člena je (šele) sporazum o odškodnini izvršilni naslov. Navedeno torej pomeni, da je zavezanec zavezan plačati in upravičenec upravičen terjati odškodnino po določbah ZOPDA šele na podlagi sklenjenega sporazuma in ne na podlagi odločbe komisije, kot je izpodbijana. Ta ima za tožnika zgolj naravo predloga vsebine sporazuma in zato z njo ni bilo odločeno o nobeni njegovi pravici, obveznosti ali pravni koristi. To pa pomeni, da se z odločanjem o tožbi tožnikov pravni položaj ne izboljša oziroma zanj nima nobenih bolj relevantnih posledic od tistih, ki so že nastopile, in da torej tožnik za tožbo pravnega interesa ne izkazuje.

Namen ZOPDA je omogočiti upravičencem, da dosežejo odškodovanje zaradi okvare zdravja, nastale kot posledica izpostavljenosti azbestu, s plačilom pavšalnega zneska. Osmi odstavek 10. člena ZOPDA jasno določa, da je izvršilni naslov zgolj sporazum o odškodnini in ne morebitna odločba Komisije. To izhaja tudi iz izreka izpodbijane odločbe, ki določa izplačilo odškodnine na podlagi doseženega sporazuma in ne na na podlagi odločbe. To pomeni, da je zavezanec zavezan plačati in upravičenec upravičen terjati odškodnino po ZOPDA šele na podlagi sklenjenega sporazuma in ne na podlagi odločbe Komisije. Izpodbijana odločba ima torej za tožnika zgolj naravo predloga vsebine sporazuma (prvi odstavek 10. člena ZOPDA) in zato z njo ni bilo odločeno o nobeni njegovi pravici, obveznosti oziroma pravni koristi.

Izpodbijana odločba ima zgolj naravo predloga vsebine sporazuma (prvi odstavek 10. člena ZOPDA) in zato z njo ni bilo odločeno o nobeni tožnikovi pravici, obveznosti oziroma pravni koristi.

Zavezanec je zavezan plačati in upravičenec upravičen terjati odškodnino po ZOPDA šele na podlagi sklenjenega sporazuma in ne na podlagi odločbe komisije, kot je izpodbijana.

Osmi odstavek 10. člena ZOPDA jasno določa, da je izvršilni naslov za plačilo odškodnine zgolj sporazum o odškodnini, in ne morebiti izdana odločba komisije. Ta ima v obravnavanem primeru za tožnika zgolj naravo predloga vsebine sporazuma in zato z njo ni bilo odločeno o nobeni njuni pravici, obveznosti oziroma pravni koristi.

ZOPDA in Pravilnik je treba razlagati tako, da se odškodnina izplača za najtežjo verificirano poklicno bolezen, četudi sta bili verificirani dve poklicni bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu. Kolikor je imela prizadeta stranka ugovore glede svoje zavezanosti za plačilo odškodnine, bi morala te ugovore uveljavljati v postopku sporazumevanja o odškodnini (10. člen ZOPDA), ne pa šele v postopku upravnega spora.

V zadevi gre za odločanje po določbah ZOPDA, ki v 2. odstavku 2. člena kot upravičence po tem zakonu šteje tudi osebe, zaposlene v gospodarskih družbah, ki uporabljajo in odstranjujejo azbestne izdelke, na delovnih mestih, kjer so bile izpostavljene azbestu. Pravilno je tolmačenje Komisije, da je treba najprej (na predpisan način) ugotoviti, da upravičenec izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do odškodnine, nato pa sledi predlog upravičencu in delodajalcu za sklenitev sporazuma o odškodnini. Odločba Komisije, ki se izpodbija v tem sporu, je tako le podlaga za sklenitev sporazuma. Če sporazuma z upravičencem tožnik kot delodajalec ne bo sklenil, mu z odločbo obveznost ni naložena.

Iz določb ZOPDA ne sledi, da bi osebe, ki so vložile tožbo zaradi plačila odškodnine zaradi izpostavljenosti azbestu, ne mogle vložiti zahteve za izplačilo pavšalne odškodnine po določbah tega zakona. Iz podatkov v spisih pa tudi ne sledi, da bi tožnik s sklenitvijo poravnave dosegel popolno odškodnino in da bi bil zato podan vsebinski razlog, ki bi, z ozirom na načelo OZ, po katerem naj oškodovanec prejme kot odškodnino (le) toliko, kot je izgubil, lahko pripeljal do zavrnitve obravnavanega zahtevka.

Republika Slovenija na podlagi določb ZOPDA ne odgovarja solidarno za škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi izpostavljenosti azbestu, ker sporazum o izplačilu odškodnine ni bil dosežen in ker določba o zakonitem subsidiarnem poroštvu države, ki je bila vsebovana v ZPPPAI, po uveljavitvi ZOPDA ne velja več.