8. člen ZOPDA

S tem, ko je pokojna pričela s postopki za uveljavitev odškodnine za nepremoženjsko škodo na podlagi določb Zakona o odpravljanju posledic dela z azbestom, je nedvoumno izrazila voljo uveljaviti denarno odškodnino za škodo, ki jo je utrpela. Sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je v konkretnem primeru prišlo do prehoda terjatve za nepremoženjsko škodo na dediče pokojne. Z navedenim zakonom je zakonodajalec želel olajšati položaj oškodovancev, kakršna je bila pokojna. Nevzdržno je, da bi bila pokojna, ki je za uveljavitev odškodnine uporabila pravno pot, sprejeto v njeno korist, v slabšem položaju, kot če bi to pot zaobšla in takoj ko je zbolela, na toženko naslovila neposreden zahtevek za plačilo odškodnine ali neposredno vložila tožbo. Za presojo, ali je podana prekoračitev zahtevka, sta praviloma odločilna tožbeni predlog in izrek sodbe, ne sodbeni razlogi.

Tožnik sam v tožbi pove, da ni bil sklenjen sporazum med njim in A.A.. Pri čemer gre za sporazum iz tretjega odstavka 10. člena ZOPDA in s tem za sporazum o kritju odškodnine, ki je dosežen, ko ga podpišeta tako delodajalec - tožnik kot upravičenec - A.A.. Po osmem odstavku istega člena je (šele) sporazum o odškodnini izvršilni naslov. Navedeno torej pomeni, da je zavezanec zavezan plačati in upravičenec upravičen terjati odškodnino po določbah ZOPDA šele na podlagi sklenjenega sporazuma in ne na podlagi odločbe komisije, kot je izpodbijana. Ta ima za tožnika zgolj naravo predloga vsebine sporazuma in zato z njo ni bilo odločeno o nobeni njegovi pravici, obveznosti ali pravni koristi. To pa pomeni, da se z odločanjem o tožbi tožnikov pravni položaj ne izboljša oziroma zanj nima nobenih bolj relevantnih posledic od tistih, ki so že nastopile, in da torej tožnik za tožbo pravnega interesa ne izkazuje.

V zadevi gre za odločanje po določbah ZOPDA, ki v 2. odstavku 2. člena kot upravičence po tem zakonu šteje tudi osebe, zaposlene v gospodarskih družbah, ki uporabljajo in odstranjujejo azbestne izdelke, na delovnih mestih, kjer so bile izpostavljene azbestu. Pravilno je tolmačenje Komisije, da je treba najprej (na predpisan način) ugotoviti, da upravičenec izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do odškodnine, nato pa sledi predlog upravičencu in delodajalcu za sklenitev sporazuma o odškodnini. Odločba Komisije, ki se izpodbija v tem sporu, je tako le podlaga za sklenitev sporazuma. Če sporazuma z upravičencem tožnik kot delodajalec ne bo sklenil, mu z odločbo obveznost ni naložena.