VSL Sodba in sklep II Kp 50748/2014

I. Ob obravnavanju pritožb se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti za obtoženega A. A. glede kaznivega dejanja pod točko I/2

razveljavi

in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje;

- glede kaznivega dejanja pod točko I/4 v odločbah o krivdi, pravni opredelitvi in določeni posamični kazni, ter v odločbi o izrečeni enotni kazni

spremeni,

tako, da se abstraktni del opisa pravilno glasi:

"A. A. je vzel tujo premično stvar, da bi si jo pritipravno prilastil, vrednost ukradene stvari pa je majhna in si je hotel prilastiti stvar take vrednosti, dejanje pa je storil iz koristoljubnosti ter zaporedoma, pri čemer dejanja glede na enak način in enake okoliščine pomenijo enotno dejavnost, s tem, da je...";

kaznivo dejanje se pravno opredeli kot kaznivo dejanje tatvine po drugem in prvem odstavku 204. člena v zvezi z drugim odstavkom 54. člena Kazenskega zakonika-1 (KZ-1), in se mu za navedeno kaznivo dejanje določena kazen zniža na 2 (dva) meseca zapora,

nakar se obtožencu ob upoštevanju nespremenjenih določenih kazni za kazniva dejanja pod točko I/1, 3 in določene kazni 2 (dveh) mesecev zapora za kaznivo dejanje pod točko I/4,

po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreče

enotna kazen

1 (eno) leto in 5 (pet) mesecev zapora.

II. Sicer se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo pod točko I obtožena A. A. in B. B. spoznalo za kriva kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 (kaznivo dejanje I/1), za katero jima je določilo vsakemu kazen 1 (eno) leto zapora; obtoženega A. A. za kaznivo dejanje ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1 (dejanje pod točko I/2), za katero mu je določilo kazen 1 (eno) leto zapora; za dve kaznivi dejanji tatvine po prvem odstavku 204. člena in za kaznivo dejanje po drugem in prvem odstavku 204. člena KZ-1 (dejanje pod točko I/3), za katero mu je določilo kazen po 2 (dva) meseca zapora in kazen 1 (enega) meseca zapora; ter za nadaljevano kaznivo dejanje tatvine po drugem in prvem odstavku 204. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. in 54. člena KZ-1 (dejanja pod točko I/4), za katero mu je določilo kazen 3 (tri) mesece zapora; obtoženo B. B. pa še za kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 (točka I/5), za katero ji je določilo kazen 6 (šest) mesecev zapora.

Po pravilih o steku, je upoštevaje posamične določene kazni obtoženemu A. A. izreklo enotno kazen 2 (dve) leti in 7 (sedem) mesecev zapora ter odločilo, da se izrečena kazen izvrši po četrtem odstavku 86. člena KZ-1 tako, da obtoženi med prestajanjem kazni zapora še naprej dela in prebiva doma, razen v prostih dneh, praviloma ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu, natančnejše pogoje izvrševanja pa določi zavod;

obtoženi B. B. je, upoštevaje posamični določeni kazni in pravila o steku izreklo enotno kazen 1 (eno) leto in 5 (pet) mesecev zapora ter po osmem odstavku 86. člena KZ-1 odločilo, da se izrečena kazen izvrši z delom v splošno korist, tako, da se 1 dan zapora nadomesti z 2 urama dela, kar pomeni 1.020 ur dela v splošno korist, ki ga je obtožena dolžna opraviti v času 3 (treh) let od izvršljivosti sodbe.

Obtoženemu A. A. je naložilo v plačilo premoženjskopravne zahtevke oškodovancev C. C., D. D., E. E. in F. v zneskih, kot izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe; obtoženi B. B. pa plačilo premoženjskopravnega zahtevka oškodovanca I. A. v višini 5.200,00 EUR. Oškodovanko G. G. je s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 2.000,00 EUR napotilo na pravdo.

Obtoženemu A. A. je po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 95. člena ZKP ter sodno takso; obtoženo B. B. pa je po četrtem odstavku 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 92. člena ZKP. Po prvem odstavku 94. člena ZKP je obtoženi B. B. naložilo v plačilo krivdno povzročene stroške, nastale z njeno privedbo, ter stroške preložitve glavne obravnave in vročanja sodnih pisanj, povzročenih po lastni krivdi, za kar bo izdan poseben sklep.

Pod točko II je obtoženega A. A. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1 ter v tem delu oškodovanko B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, glede stroškov kazenskega postopka v tem delu pa odločilo, da stroški v obsegu iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun.

Pod točko III je zoper obtoženo B. B. zavrnilo obtožbo za nadaljevano kaznivo dejanje tatvine po drugem in prvem odstavku 204. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena in drugim odstavkom 54. člena KZ-1; glede stroškov kazenskega postopka je po prvem odstavku 96. člena ZKP odločilo, da ti v obsegu iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obtoženke in potrebni izdatki in nagrada njenega zagovornika, bremenijo proračun.

2Zoper navedeno sodbo so se pritožili:

- zagovorniki obtoženega A. A. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji in predlagali, naj višje sodišče pritožbi ugodi in obtoženca oprosti kaznivih dejanj ropa ter kaznivih dejanj tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 ter izreče novo enotno kazen; podrejeno, da izreče drugačno kazensko sankcijo za vsa obravnavana dejanja;

- zagovorniki obtožene B. B. po vsebini zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji, s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter obtoženki izreče nižjo kazensko sankcijo, hkrati pa so predlagali tudi, da se jih obvesti o sestavi pritožbenega senata in datumu pritožbene seje.

3Od pravilno obveščenih strank se seje nista udeležila pristojni državni tožilec, za obtoženo B. B. obvestilo o pritožbeni seji ni bilo izkazano, ker slednja ni sporočila spremenjenega naslova prebivališča, vendar navedeno ni predstavljalo ovire, da senat seje ne bi opravil, upoštevaje določbo četrtega odstavka 378. člena ZKP.

4Pritožbi nista utemeljeni, v sodbo pa je bilo potrebno poseči po uradni dolžnosti in jo v obsegu, kot izhaja iz izreka te odločbe, razveljaviti oziroma spremeniti.

K razveljavitvenemu delu sodbe:

5Višje sodišče po proučitvi razlogov izpodbijane sodbe in spisovnega gradiva ugotavlja, da je dokazno oceno glede kaznivega dejanja pod točko I/2 prvostopenjsko sodišče oprlo na dokaz, pridobljen s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin oziroma na dokaz, na katerega se po določbah ZKP sodba ne more opirati. V točki 12 izpodbijane sodbe je dokazne zaključke v zvezi s kaznivim dejanjem ropa, očitanim soobtoženemu A. A., oprlo na izpovedbo B. B., ki jo je v enotno vodenem postopku zoper njo in obtoženega A. A. zaslišalo kot pričo, čeprav je bila obdolženka. S tem je zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kar je kršitev, na katero mora tudi višje sodišče paziti po uradni dolžnosti.

6V obravnavani zadevi VII K 50748/2014 Okrožnega sodišča v Ljubljani, je bil na glavni obravnavi 6. 1. 2012 sprejet sklep (list. št. 392), da se združijo kazenski postopki, ki tečejo zoper obtoženega A. A. pod opr. št. VII K 15216/2018, (zaradi kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1), pod opr. št. I K 200/2021 Okrajnega sodišča v Grosuplju (zaradi kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1) in zoper obtoženo B. B. pri Okrajnem sodišču v Grosuplju pod opr. št. I K 65721/2019 (zaradi kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1), s kazenskim postopkom, ki je tekel pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani zoper oba obtožena, zaradi kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 in se zoper obtoženca izvede enoten postopek pod opr. št. VII K 50748/2014 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. V predhodno vodenem ločenem kazenskem postopku zoper obtoženega A. A. pod opr. št. VII K 15216/2018 Okrožnega sodišča v Ljubljani, je bila sicer B. B. že zaslišana kot priča 19. 6. 2018 (list. št. 45 v spisu, list. št. 401), v enotno vodenem postopku pa je bila obdolžena B. B. na glavni obravnavi 11. 4. 2023 (list. št. 724), v katerem je imela ves čas postopka status obtoženke, v zvezi s kaznivim dejanjem, ki je bilo sicer očitano soobtoženemu A. A., ponovno zaslišana in sicer kot priča. Višje sodišče ugotavlja, da v situaciji enotno vodenega kazenskega postopka zoper več soobtožencev, obtoženec ne more biti zaslišan kot priča niti glede kaznivega dejanja, ki je očitano le soobtožencu, v drugačni vlogi kot vlogi obtoženca. Navedeno velja celo v primeru, če je glede istega kaznivega dejanja postopek zoper posamezne obtožence izločen, saj ne more biti ista oseba o istem kaznivem dejanju v postopku, ki teče zoper njo, zaslišana kot obtoženec, v izločenem postopku, ki teče zoper soobtoženca, pa kot priča. Razen, če je bil kazenski postopek zoper obtoženca že pravnomočno končan in se lahko v postopku zoper soobtoženca zasliši kot priča. Višje sodišče zato ocenjuje, da v enotno vodenem postopku zaslišanje obtoženca glede kaznivega dejanja soobtoženca v vlogi priče predstavlja kršitev privilegija zoper samoobtožbo iz 4. alineje 29. člena Ustave RS, ki zagotavlja pravna jamstva obtožencu v kazenskem postopku, med drugim, da ni dolžan izpovedovati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivdo. Tudi iz določbe tretjega odstavka 5. člena ZKP izhaja, da se obtoženec ni dolžan zagovarjati ali odgovarjati na vprašanja, če pa se zagovarja, ni dolžan izpovedovati zoper sebe ali svoje bližnje, priznati krivdo; iz določbe 234. in 240. člena ZKP, ki ureja zaslišanje prič, pa izhaja, da je priča dolžna govoriti po resnici in da ne sme ničesar zamolčati, opozorjena mora biti tudi na to, da pomeni kriva izpovedba kaznivo dejanje. Na podlagi navedenih določb višje sodišče zaključuje, da obtoženec v istem postopku ne more biti zaslišan v obeh vlogah tako različnih procesnih udeležencev kot sta obdolženec in priča. Takšno stališče opira tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 116/2000 z dne 6. 7. 2000, dodatno oporo takemu stališču predstavljajo tudi stališča, zapisana v Zakonu o kazenskem postopku s komentarjem, mag. Štefan Horvat, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 533, točka 19 in stran 542, točka 8. Navedena ugotovitev je narekovala razveljavitev izpodbijane sodbe v delu glede kaznivega dejanja očitanega obtoženemu A. A. (I/2), saj v zvezi z le-tem soobtožena B. B. ne bi smela biti zaslišana v svojstvu priče, temveč obtoženke.

K pritožbi zagovornikov obtoženega A. A.:

7Obtoženčevi zagovorniki uveljavljajo pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja glede kaznivega dejanja ropa pod točko I/1 (Z. v X.) z navajanjem, da izvedeni dokazi ne zadoščajo za izrek obsodilne sodbe, ker oškodovanka obtoženega A. A. v nobenem stadiju postopka ni prepoznala, prvostopenjsko sodišče pa je svojo odločitev oprlo predvsem na zagovor soobtožene, ki ni podprt z izvedenimi dokazi in katere navedbe niso verodostojne. Tudi dejstvo obtoženčeve zaustavitve kot sopotnika v vozilu Renault Megan bele barve dva dni po izvršenem kaznivem dejanju ropa na Z., ne dokazuje njegovega sodelovanja pri izvršitvi le-tega, saj je policistka v zvezi s tem zatrjevala le, da je bil obtoženec po opisu podoben storilcu, šlo je za vozilo iste znamke, ni pa bila podana celotna registrska številka.

Pomisleki pritožnikov niso utemeljeni. Drži, da oškodovanka G. G. po fotografijah ni prepoznala obtoženca kot storilca, je pa prvostopenjsko sodišče zaključke o dokazanosti tega kaznivega dejanja obtoženemu A. A. oprlo na njen sicer podan opis in vlogo obtoženega A. A. pri izvršitvi kaznivega dejanja, oškodovankina izpovedba je potrjena tudi z listinsko dokumentacijo glede vrste in obsega zadobljene poškodbe, prav tako z izpovedbama dveh povsem nevpletenih prič, dodatno pa z zagovorom obtožene B. B. Ta je, razen tega, da sta bila z A. A. v navedenem obdobju fant in dekle, opisala izvršitev kaznivega dejanja in navajala razloge, ki naj bi ju vodili k izvršitvi le-tega. Prezreti tudi ni moč, da se je opis obtoženca, kot ga je podala oškodovanka glede višine, telesne konstitucije, barve in dolžine las ujemal z opisom osebe, ki je bila v vozilu enake barve in znamke ter primerljivih registrskih oznak, v kombinaciji z žensko osebo, zaustavljena s strani policije, kar je dodatna okoliščina, ki še posebej v povezavi z zagovorom obtožene B. B. tudi višje sodišče prepričuje v pravilnost sprejete dokazne ocene o dokazanosti kaznivega dejanja kot je to prvostopenjsko sodišče utemeljilo v točkah 9 do 11 izpodbijane sodbe. Prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo zgolj dejstva, da je bil obtoženi A. A. sopotnik v vozilu Renault Megane zaustavljen dva dni po kaznivem dejanju ropa na Z. v X. in to ni bil odločilen razlog za oceno dokazanosti kaznivega dejanja, pač pa je bila to le ena od okoliščin, na katere je prvostopenjsko sodišče (tudi) upravičeno oprlo sprejeto dokazno oceno. Ta je po oceni višjega sodišča pravilna, popolna, nanaša se na celovito dokazno presojo vseh izvedenih dokazov, je prepričljivo utemeljena, zato zgolj izraženo nestrinjanje s takšno dokazno oceno ne more privesti do drugačne odločitve o verodostojnosti le-te.

8Vsebinsko enak pritožbeni razlog pritožniki uveljavljajo tudi v zvezi s kaznivim dejanjem ropa pod točko I/2 (V. 291, X.), vendar pritožbenih navedb v smeri zmotno ugotovljenega dejanskega stanja višje sodišče ni preverjalo, ker je pri uradnem preizkusu ugotovilo, da je v zvezi s tem kaznivim dejanjem potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP (točka 5 - 6 te odločbe).

9Pritožbeni razlog "napačne uporabe materialnega prava" pritožniki uveljavljajo tudi z navajanjem, da pri obtoženemu A. A. niso našli nobenega zanj obremenilnega dokaza glede kaznivih dejanj tatvine registrskih tablic, prav tako ne gotovine, zato zgolj navajanja soobtožene ne zadoščajo za zaključek o dokazanosti kaznivih dejanj tatvine, uporaba odtujenih tablic pa ne dokazuje, da je tatvino izvršil prav obtoženec.

Dokazno presojo in razloge utemeljitve dokazanosti kaznivih dejanj pod točko I/3 je prvostopenjsko sodišče navedlo v točkah 18 in 19 izpodbijane sodbe, ko je, upoštevaje, da se je obtoženec branil z molkom, upoštevalo izpovedbe oškodovancev, kdaj in v kakšnih okoliščinah so jim bile ukradene registrske tablice, v povezavi s krajo le-teh pa tudi izpovedbe prič H. H. in E. E., pri čemer je prav policist H. H. na posnetkih prepoznal obtoženega A. A., ko je ta z ukradenimi registrskimi tablicami, nameščenimi na vozilo, ki sta ga s B. B. sicer uporabljala v navedenem času, tudi natočil gorivo (in ga ni plačal), navedel pa je tudi na podlagi katerih okoliščin je obtoženca prepoznal (po postavi, značilnostih telesa, mimiki, obliki obraza, frizuri in bradi). Upoštevaje še časovni okvir teh izvršenih kaznivih dejanj ter uporabo ukradenih registrskih tablic v zvezi z natakanjem goriva, pri čemer so bile te istega dne, ko so bile ukradene, tudi uporabljene na vozilu, v katerega je bilo gorivo natočeno s strani obtoženega A. A., v enem primeru pa so bile ukradene tablice v notranjosti vozila in s strani B. B. izročene policistom, sodišče nima v utemeljitev dokazne presoje prvostopenjskega sodišča nobenih pomislekov. Na navajanje pritožnikov, da zgolj védenje, da naj bi šlo za uporabo odtujenih tablic, še ne dokazuje tatvine le-teh, višje sodišče odgovarja, da obtožencu ni bila očitana le uporaba odtujenih tablic in védenje tega, pač pa kraja le-teh in kraja goriva v povezavi s tem.

10V zagrešeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka pritožniki skušajo prepričati z navajanjem, da opis, ki sta ga podali oškodovanki glede obtoženčevega izgleda pri kaznivih dejanjih ropa, sodišče ni v ničemer konkretiziralo na način, da bi tudi samo ugotovilo, kakšen je dejanski izgled obtoženca glede njegove višine, teže in telesne konstrukcije, zato naj bi bila sodba po oceni pritožnikov tako pomanjkljiva, da je ni moč preizkusiti.

Zatrjevana kršitev ni podana, ker sodišče svojih dokaznih zaključkov ni opiralo na navajane okoliščine glede obtoženčeve višine, teže ali telesne konstrukcije, temveč na izpovedbe prič, tudi glede teh okoliščin in o takratnem izgledu, ki pa jih je medsebojno povezovalo in logično ocenjevalo, predvsem tudi v povezavi z zagovorom soobtožene B. B. ter drugimi objektiviziranimi dejstvi – opisom obtoženčevih ravnanj usmerjenih v oškodovanko G. G., in objektiviziran izkaz posledic le-teh, z dejstvom obtoženčevega nahajanja s soobtoženo B. B.o v vozilu, ki je bilo tudi na kraju kaznivega dejanja ropa na Z., s katerim sta se obtožena A. A. in B. B. pripeljala in odpeljala skupaj, ter bila po dveh dneh, v istem vozilu ponovno skupaj zaustavljena. Zato izostanek konkretnejših okoliščin v zvezi z navajanimi telesnimi lastnostmi obtoženca ne predstavlja zagrešene bistvene kršitve in tudi ni privedel do zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

11Glede kaznivega dejanja pod točko I/4 je višje sodišče pri preizkusu po uradni dolžnosti ugotovilo, da je glede na izrek zavrnilne sodbe obtoženi B. B. ter izostanek pritožbe v navedenem delu, napačen opis, da ga je obtoženi A. A. izvršil v sostorilstvu z B. B., kar je po oceni višjega sodišča predstavljalo kršitev kazenskega zakona v obtoženčevo škodo, saj je izvršitev kaznivega dejanja v sostorilstvu lahko upoštevana kot obremenilna okoliščina za obtoženca, zato je višje sodišče v abstrakten del opisa le-tega poseglo na način, kot izhaja iz izreka te odločbe, v posledici tega pa obtožencu za to kaznivo dejanja tudi znižalo določeno zaporno kazen na dva meseca zapora.

12Odločbo o kazenski sankciji zagovorniki obtoženega A. A. izpodbijajo z navajanjem, da prvostopenjsko sodišče ni dovolj upoštevalo časovne odmaknjenosti storjenih kaznivih dejanj; dejstva, da je bil takrat obtoženec odvisnik od prepovedanih substanc, da pa je sedaj že več let zaporedoma zaposlen; da prepovedanih drog ne uživa več in da je tudi sicer slabšega zdravstvenega stanja, kar vse izkazuje nizko stopnjo nevarnosti ponavljanja kaznivih dejanj, zato so se zavzemali za izrek milejše kazenske sankcije oziroma pogojne obsodbe.

Okoliščine, na katere pritožniki opozarjajo, je prvostopenjsko sodišče upoštevalo, po prepričanju sodišča v realni in pravični meri, tako da z zavzemanji za drugačno vrsto izrečene kazni ne morejo uspeti, ker je prvostopenjsko sodišče pravilno ocenilo tudi pomen, težo in kriminalno količino storjenih kaznivih dejanj (kaznivo dejanje ropa v sostorilstvu, kaznivo dejanje tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1, kaznivo dejanje po drugem in prvem odstavku 204. člena KZ-1, nadaljevano kaznivo dejanje tatvine po prvem in drugem odstavku 204. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 54. člena KZ-1 v sostorilstvu), časovni okvir izvršenih kaznivih dejanj (obdobje petih mesecev), kar tudi po oceni višje sodišča izkazuje veliko in izkazano vztrajnost izvrševanja premoženjskih kaznivih dejanj zaradi pridobivanja premoženjske koristi, namenjene zadovoljenju raznovrstnih potreb, pri čemer obtoženec tudi ni izbiral sredstev za dosego zasledovanega cilja, upoštevaje, da kljub obtoženčevi takratni odvisnosti, sposobnost njegovega razumevanja in obvladovanja ravnanj ni bila, razen v manjši meri, okrnjena. Dejstvo kasnejše osebnostne urejenosti, po prestanih kaznih za druga kazniva dejanja in sedanja redna zaposlitev in vzpostavljena abstinenca pa je pravilno prišla do izraza v zvezi z odločitvijo o načinu izvršitve zaporne kazni.

13Ker je višje sodišče razveljavilo sodbo glede dejanja pod točko I/2 in znižalo določeno kazen za kaznivo dejanje pod točko I/4, je moralo na novo izreči tudi enotno kazen, pri čemer je upoštevalo nespremenjene določene kazni za kazniva dejanja pod točko I (1/3) ter na novo določeno nižjo kazen za dejanje pod točko I/4 in obtožencu izreklo enotno kazen v višini enega leta in petih mesecev zapora, upoštevaje pri tem že upoštevane okoliščine, kot je to storilo prvostopenjsko sodišče in utemeljilo z razlogi v točkah 28 do 33, upoštevaje, da navedbe obtoženčevih zagovornikov o prestrogo izrečeni kazenski sankciji niso utemeljene.

K pritožbi zagovornikov obtožene B. B.:

14Pritožniki v zvezi s kaznivim dejanjem pod točko I/1 (kaznivo dejanje ropa na Z. v X.) uveljavljajo kršitev kazenskega zakona, kar utemeljujejo z navajanjem, da bi v primeru, če bi bilo dejansko stanje v celoti razjasnjeno, morala biti obtoženka oproščena, ker ne more biti odgovorna za kaznivo dejanje, če ga je storila pod vplivom sile – (obtoženca) in da kljub obtoženkinemu priznanju, da je bila navzoča pri storitvi kaznivega dejanja, ni moč šteti, da je bila njena udeležba ključnega pomena za dokončanje kaznivega dejanja, s čimer po vsebini dejansko uveljavljajo pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Višje sodišče na te navedbe odgovarja, da je bilo dejansko stanje glede na obseg izvedenih dokazov ter sprejete dokazne zaključke in utemeljitev le-teh tudi po oceni višjega sodišča v celoti, pravilno in popolno ugotovljeno, pritožniki pa niti ne navajajo, glede katerih okoliščin naj ne bi bilo pravilno ugotovljeno. Zgolj namigi v smeri, da je obtoženka delovala pod vplivom sile in bojazni pred obtožencem, ne dosegajo ravni prepričljivosti zatrjevanj, ki bi lahko vzbudili kakršnekoli pomisleke v pravilnost sprejetih dokaznih zaključkov. Nenazadnje je prvostopenjsko sodišče v zvezi z navedenim kaznivim dejanjem imelo na razpolago jasno in konstantno izpovedbo oškodovanke G. G., ki je opisala tudi vlogo obtožene B. B., ki se je izkazala za pomembno, predvsem pa komplementarno ravnanjem obtoženega A. A. tako v uvodnem delu, ko je obtoženka zamotila oškodovanko z izraženim zanimanjem za nakup sadja, kot tudi v zaključnem delu, ko je oškodovanka padla po tleh, vendar tako, da je ležala na opasni denarnici, ki sta ji jo obtoženca šele skupaj uspela odvzeti in skupaj tudi pobegniti. Zato v pravilnost dokaznih zaključkov sodišče nima nobenih pomislekov in razlogom izpodbijane sodbe tudi v zvezi z obtoženo B. B. v točkah 9 do 11 v celoti pritrjuje.

15Predmet pritožbene graje je tudi dokazna ocena glede kaznivega dejanja pod točko I/5 – tatvina na škodo I. A., ko pritožniki navajajo, da ni gotovo izkazano, da je imela obtoženka namen protipravne prilastitve denarja, da je oškodovanec neprepričljivo izpovedoval o višini odvzetega mu denarja in da je oškodovanka zmotno mislila, da gre za darilo, ki ga je oškodovanec iz neznanih nagibov preklical, zato po oceni pritožnikov niso podani znaki kaznivega dejanja tatvine.

Tudi temu delu pritožbenih navajanj ni moč slediti. Res je oškodovanec različno izpovedoval o višini odtujenega mu zneska, vendar sodišče prve stopnje teh okoliščin ni prezrlo in v razlogih utemeljitve dokazne ocene v točkah 24 do 25 do tega tudi zavzelo pravilno stališče. Prav tako je upoštevalo, da je oškodovanec obtoženki že predhodno izročal posamezne zneske, pri čemer motiv navedenega izročanja nima odločilnega pomena za presojo dokazanosti konkretno obravnavanega kaznivega dejanja. Glede na okoliščine odnešenega denarja v tem primeru in dejstvo takojšnje prijave vzetja le-tega, pa je jasno, da sklicevanje obtoženke na predhodno obljubljeno izročitev denarja, ki naj bi ga sama razumela kot darilo, ni bilo prepričljivo in je kot tako bilo tudi pravilno ocenjeno, upoštevaje v zvezi s tem tudi način vzetja tega denarja, kot izhaja iz izpovedbe oškodovanca in priče J J. Taki dokazni presoji zato ne more uspešno konkurirati ali ga celo izpodbiti, golo ponavljanje dela obtoženkinega zagovora, da je mislila, da gre za darilo.

16Odločbo o kazenski sankciji zagovorniki te obtoženke izpodbijajo z navedbami, da je od storitve kaznivih dejanj preteklo že več časa, da si je obtoženka uredila življenje in da je izrečena kazen previsoka, ker je obtoženka mati samohranilka, zato je izrečenih 1020 ur dela v splošno korist previsoko glede na možnost opravljanja dela v splošno korist zaradi potrebne skrbi za vzgojo otroka.

Tudi ta del pritožbenih navedb višje sodišče ocenjuje za neutemeljen. V zvezi z obtoženko je prvostopenjsko sodišče prav tako v zadostni meri upoštevalo ugotovljene obteževalne in olajševalne okoliščine, po tem, ko je ocenilo, da je zaradi teže in kriminalne količine storjenih kaznivih dejanj, potrebno slednji izreči zaporno kazen. Dejstvo kasnejše ureditve življenja, kot poudarjajo pritožniki, pa je v dovolj veliki meri prišlo do izraza z odločitvijo o načinu izvršitve zaporne kazni. Število določenih ur, ki jih mora opraviti obtoženka z delom v splošno korist v izreku izpodbijane sodbe, ne glede na napačen zapis le-teh v obrazložitvi, na kar pritožnik posebej opozarja, pa je logična posledica zakonsko določene pretvorbe izvršitve izrečene zaporne kazni z delom v splošno korist, zato glede na izrečeno kazen navedeno število dolžne oprave dela v splošno korist ne more biti drugačno. Ker ni izkazano, da bi obtoženka sicer bila okupirana z opravljanjem kakršnega koli dela, saj je prejemnica socialnih prejemkov, tudi ni videti nobenih razlogov, da način izvršitve zaporne kazni ne bi bil izvedljiv, čeprav ima obtoženka otroka, saj je načinu izvajanja opravljenega dela v splošno korist moč tudi ustrezno prilagoditi še pred ali med izvrševanjem le-tega.

Ker sta se pritožbi zagovornikov obeh obtožencev izkazali za neutemeljeni, pri preizkusu izpodbijane sodbe v okviru določbe prvega odstavka 383. člena ZKP pa je višje sodišče zaradi ugotovljenih kršitev poseglo v izpodbijano sodbo tako, da je to delno razveljavilo, v posameznih delih (glede določenih kaznivih dejanj, določene posamične kazni in izrečene enotne kazni) pa spremenilo, kot izhaja iz izreka te odločbe, je izpodbijano sodbo v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdilo.