UPRS Sodba I U 885/2021-

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1069/2020/38 (122-21) z dne 18. 5. 2021 odpravi in se ugodi prošnji za priznanje mednarodne zaščite tožnika po imenu A. A., roj. ... 1995, državljan Islamske republike Afganistan, ter se mu prizna status begunca od 18. 5. 2021 dalje.

II. Sodna odločba o priznanju statusa begunca z dnem vročitve pravnomočne odločbe tožniku velja kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.

Povzetek upravnega postopka

1Toženka je z izpodbijano odločbo na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite, ker je ugotovila, da ni razlogov za priznanje statusa begunca in tudi ne za priznanje subsidiarne zaščite.

2V obrazložitvi izpodbijane odločbe je povzela navedbe tožnika ob podaji prošnje dne 23. 6. 2020. Tedaj je navedel, da je bilo njegovo zadnje prebivališče v izvorni državi v kraju B., da je poročen, po veroizpovedi je musliman, govori paštu, vojaškega roka ni služil, ni član politične stranke ali organizacije, iz izvorne države je odšel pred približno petimi leti. Preko Pakistana in Irana je odšel v Turčijo, kjer je ostal približno tri leta. Nato je odšel v Grčijo, kjer je bival približno devet mesecev. Zatem je po balkanski poti odšel v Italijo, od koder so ga italijanski varnostni organi vrnili v Republiko Slovenijo, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito. Ob odhodu iz izvorne države je bila njegova ciljna država Italija. Glede osebnih dokumentov je navedel, da je imel tazkiro, ki jo je na poti izgubil. Drugih dokumentov nima. Pridobil bi si jih lahko zgolj sam osebno v Afganistanu. Glede razlogov, zaradi katerih je zapustil Afganistan, je navedel, da je odšel zaradi vojne, saj je živel na območju province Uruzgan, ki je že vse od leta 2015 pod nadzorom talibanov. Življenje tam je bilo zelo težko zaradi pogostih spopadov med afganistansko vojsko oziroma policijo ter talibani, v katerih so pogosto umirali civilisti. Zaradi teh spopadov se je prenehalo tudi tožnikovo šolanje. Kot konkreten dogodek, ki ga je spodbudil k odhodu, je tožnik izpostavil, da je imel v domačem kraju lekarno in da je pomagal tudi vojakom afganistanske vojske, čemur so nasprotovali talibani. Dokler je bil domači kraj pod nadzorom vlade, s tem ni bilo težav. Ko pa so oblast prevzeli talibani, je to postal problem, saj je tožnik poznal primer zdravnika, ki je ravno tako pomagal afganistanskim vojakom, zaradi česar so ga talibani ubili.

3V nadaljevanju obrazložitve je toženka povzela, kaj je tožnik izpovedal na osebnem razgovoru 8. 7. 2020. V zvezi z razlogi, zaradi katerih je zapustil izvorno državo je pojasnil, da je tam stanje zaradi dolgotrajne vojne zelo slabo. V domačem kraju je vsakodnevno prihajalo do spopadov med državo in talibani, tožnik pa si želi živeti v varni državi v miru, kot živijo ostali ljudje po svetu. Kljub želji, da bi postal zdravnik, se je njegovo šolanje prenehalo po štirih letih, ker so učitelji zaradi nevarnosti prenehali prihajati v šolo v njegov domači kraj. Tam je tudi bolnišnica, postavljena poleg afganistanske vojaške baze. Tožnik je pri delu pomagal nekemu zdravniku in kasneje je v bližini bolnišnice odprl lekarno, v kateri mu je pomagal tudi omenjeni zdravnik. Do leta 2015, ko talibani še niso imeli oblasti v njegovem domačem kraju, je tožnik nudil oskrbo in zdravila tudi vojakom iz vojaške baze. Zato ga je skrbelo, da mu bodo talibani grozili ter da bo z njimi imel težave, ko so spet pridobili oblast. Talibani naj bi ubili tudi zdravnika, ki je pomagal tožniku v popoldanskem času. Razlog naj bi bil v tem, da je zdravil vojake. Tožnik se je zato zbal, da bi talibani tudi njemu kaj storili, zato se je po posvetovanju s starešino odločil zapreti lekarno in zapustiti državo. Na vprašanje, ali bi se lahko preselil v kak drug kraj znotraj Afganistana, je tožnik odgovoril, da so talibani prisotni znotraj celotne države, zato ga nikjer ne bi pustili pri miru. Še posebej zato, ker je tožnik pripadnik etnične skupine Popalzai, katere pripadniki večinoma delujejo za državo in so zato pogosto tarča talibanov, pri katerih naj bi uboj enega Popalzaija veljal toliko, kot uboj dveh Američanov.

4Glede istovetnosti tožnika je toženka na podlagi naknadno dne 6. 1. 2021 predložene tazkire, ki jo je poslala Nacionalnemu forenzičnemu laboratoriju (NFL) v preveritev pristnosti, izhajajoč iz predloženega osebnega dokumenta ter rezultatov preiskave NFL, ugotovila, da je tožnikova identiteta potrjena. S tem je potrjena tudi njegova izvorna država Afganistan.

5Toženka je na podlagi ugotovitve, da tožnik ni predložil dokazil za svoje trditve, s katerimi utemeljuje prošnjo za mednarodno zaščito, in ob upoštevanju tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1 je pri odločanju o njegovi prošnji ugotavljala, ali so podane okoliščine, ki so navedene v prvi do peti alineji tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1. Tako je ocenila, da v tožnikovih izjavah v zvezi z razlogi, zaradi katerih prosi za mednarodno zaščito, ni kakšnih večjih ali pomembnih kontradiktornosti, vendar so njegove izjave precej skope, pavšalne, neprepričljive in v določenem delu tudi malo verjetne. Poleg navajanja slabe splošne varnostne situacije je tožnik zatrjeval tudi, da se v Afganistan ne more vrniti, ker je ogrožen zaradi pretekle pomoči afganistanskim vojakom v svoji lekarni, zaradi česar se boji težav s talibani, ki so v njegovi domači provinci ponovno prevzeli oblast leta 2015. Pri tem se je skliceval tudi na uboj njegovega mentorja in prijatelja zdravnika, ki je bil ubit v Jalalabadu v provinci Nangarhar. V zvezi s provinco Nangarhar toženka dodaja, da se jo ne more obravnavati enako, kot provinco Uruzgan. Glede navedb tožnika, da ga v izvorni državi ogrožajo talibani, toženka pripominja, da v času vodenja svoje lekarne, kar sicer sam izpostavlja kot nevarno, tožnik ni nikoli imel s talibani konkretnih težav. Prav tako mu talibani niso nikoli grozili. Po ugotovitvi toženke je tožnik odšel še preden so talibani dejansko prevzeli oblast. Zaradi tega je kot neprepričljive ocenila tožnikove izjave o tem, da ga talibani ogrožajo. Kar pa zadeva uboj zdravnika, s katerim tožnik utemeljuje svoj strah pred talibani, toženka poudarja, da se je zgodil na drugem koncu Afganistana, v provinci, ki je precej bolj izpostavljena nediskriminatornemu nasilju, kot tožnikova domača provinca Uruzgan. Zato je tožnikovo sklicevanje na omenjeni uboj zdravnika po oceni toženke zgolj pavšalno in neprimerljivo, češ da dejanske ogroženosti zaradi talibanov tožnik ni znal konkretno utemeljiti, saj se je skliceval predvsem na to, da je ogrožen, ker so v njegovo lekarno zahajali tudi afganistanski vojaki, kar je sam pavšalno opredelil kot sodelovanje z državo. Vendar gre pri tem po stališču toženke za trditve brez dejanske podlage. Njegove izjave v zvezi s tem so po oceni toženke same po sebi malo verjetne, ker ni navedel nobenih konkretnih okoliščin, ki bi lahko uboj zdravnika na drugem koncu Afganistana konkretno povezale s situacijo tožnika kot lastnika lekarne, kamor so prihajali tudi afganistanski vojaki, poleg vseh drugih. To, da je tožnik sam zaprl lekarno in odšel iz države še preden so talibani v njegovem kraju dejansko prevzeli oblast, po oceni toženke potrjuje, da predhodnih težav s talibani tožnik ni imel.

6Prav tako po oceni toženke ni mogoče verjeti, da bi bil tožnik tarča talibanov tudi zaradi svoje etnične pripadnosti plemenu Popalzai, saj ob tem ni izpostavil nobenega konkretnega dogodka ali incidenta, ki bi mu bil izpostavljen zaradi svoje etnične pripadnosti. Tako gre po oceni toženke za zelo skopo naveden razlog, ki ga ni tekom postopka tožnik nikoli konkretiziral, saj ni navedel niti enega dogodka, ko bi zaradi svoje etnične pripadnosti sploh imel kakšne težave s talibani. Take navedbe so po oceni toženke, ob odsotnosti kakršnegakoli listinskega dokaza, v celoti neverjetne.

7Glede na navedeno toženka ugotavlja, da sicer v tožnikovih izjavah ni zaznati večjih ali pomembnejših kontradiktornosti, vendar so njegove izjave zelo skope in zato neprepričljive ter malo verjetne ali celo neverjetne. Tožnik za nobenega izmed razlogov, s katerimi utemeljuje prošnjo za mednarodno zaščito, ni navedel konkretne situacije ali dogodka, s katerim bi izkazal utemeljen strah, zato je po stališču toženke notranja skladnost njegovih izjav le delno potrjena. Njegove izjave v zvezi s tem, da se v izvorno državo ne more vrniti zaradi varnostne situacije toženka označuje kot pavšalne. Vendar je ob dejstvu, da se že kar nekaj let tožnik nahaja izven izvorne države, sama pridobila informacije tako o trenutnem stanju v tožnikovi izvorni državi, kot tudi v času tožnikovega odhoda iz države, ki jih je povzela v nadaljevanju obrazložitve.

8Na podlagi drugega odstavka 41. člena ZMZ-1 je toženka odločala v enotnem postopku. Ob odsotnosti kakršnih koli dokazov, s katerimi bi utemeljeval svojo prošnjo je najprej presojala, ali se je tožnik kar najbolj potrudil za utemeljevanje svoje prošnje. V tej zvezi je ugotovila, da se je odzival vabilom toženke in na njena vprašanja odgovarjal samostojno ter se jim ni skušal izogibati. Zato je zaključila, da se je tožnik kar najbolj potrudil za utemeljevanje svoje prošnje. Na vprašanje, ali je tožnik podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti nobenih dokazov, je na podlagi njegovih izjav ugotovila, da po smislu njegovih navedb niti ni mogoče pričakovati, da bi v zvezi s tem lahko pridobil kakšne konkretne dokaze, zato mu ni mogoče veliko očitati, saj ni bilo pričakovati, da bi v zvezi s tem lahko pridobil kakšne konkretne dokaze. Zato je omenjeni pogoj po oceni toženke nebistven. Glede izpolnjevanja pogoja iz tretje alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1, po katerem je potrebno presojati, ali so izjave prosilca skladne in verjetne ter ne nasprotujejo splošnim in specifičnim informacijam, povezanimi z njegovim primerom, je toženka ugotovila, da v njegovih izjavah v zvezi z razlogi, zaradi katerih naproša za mednarodno zaščito, ni kakšnih večjih ali pomembnih kontradiktornosti, vendar pa so njegove izjave precej skope, pavšalne, neprepričljive in v določenem delu tudi malo verjetne. Poleg navajanja slabe splošne varnostne situacije je tožnik zatrjeval, da se v Afganistan ne more vrniti, ker je v svoji lekarni oskrboval tudi afganistanske vojake, zaradi česar bi imel težave s talibani, ki so že leta 2015 ponovno pridobili oblast v njegovem domačem kraju v provinci Uruzgan, pri čemer se je skliceval tudi na uboj svojega mentorja in prijatelja zdravnika, ki je bil ubit v Jalalabadu v provinci Nangarhar, ki se je po oceni toženke ne more obravnavati enako kot Uruzgan.

9Razen tega je tožnik izvorno državo zapustil že preden so talibani dejansko prevzeli oblast. Njegovo sklicevanje na uboj prijatelja zdravnika je zato ocenila kot pavšalno in neprimerljivo, češ da dejanske ogroženosti s strani talibanov ni znal konkretizirati, saj se je skliceval na to, da so afganistanski vojaki zahajali v njegovo lekarno, kar je sam pavšalno utemeljil kot sodelovanje z državo, vendar gre pri tem po oceni toženke za trditve brez dejanske podlage. Še zlasti zato, ker je svojo lekarno tožnik zaprl in odšel iz Afganistana še preden so talibani v njegovem kraju dejansko prevzeli oblast.

10Toženka glede na navedeno ugotavlja, da v tožnikovih izjavah sicer ni večjih ali pomembnih kontradiktornosti, vendar so njegove izjave zelo skope in zato neprepričljive ter malo verjetne ali celo neverjetne. Pravzaprav za nobenega izmed razlogov, ki botrujejo njegovi prošnji, tožnik ni navedel konkretne situacije ali dogodka, s katerim bi izkazal upravičen strah, zato toženka ocenjuje, da je notranja skladnost njegovih izjav le delno potrjena. Njegove izjave v zvezi s tem, da se v izvorno državo ne more vrniti zaradi varnostne situacije so po mnenju toženke pavšalne, vendar pa tega tožniku ni mogoče očitati v celoti, ker se že nekaj let nahaja izven izvorne države. Zato je toženka zbrala informacije o trenutnem stanju v Afganistanu in jih je v odgovor poslala tudi tožniku ter jih je obširno povzela v svoji obrazložitvi, z njihovo pomočjo pa je preverjala tudi zunanjo skladnost tožnikovih izjav. Ugotovila je, da se informacije, ki se nanašajo na obdobje okoli leta 2015 v času tožnikovega odhoda iz Afganistana po večini skladajo z njegovimi izjavami. Kar pa se tiče njegovih izjav o pripadnosti etnični skupini Popalzai in njeni privrženosti državi, jih je toženka ocenila kot zelo pavšalne, presplošne in netočne, zato ni mogoče potrditi zunanje skladnosti tožnikovih izjav. Zgolj deloma potrjene pa so tožnikove navedbe o izpostavljenosti zdravstvenih delavcev talibanskemu nasilju. Samo dejstvo, da je nekdo zdravstveni delavec, osebe še ne spremeni v tarčo talibanskega nasilja. Razen tega pa tožnik po stališču toženke dejansko ni bil zdravstveni delavec, in sicer zato, ker je imel lekarno. Glede na navedeno toženka ugotavlja, da sta tako zunanja kot notranja skladnost tožnikovih izjav zgolj deloma potrjeni ter da tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito kakor hitro je bilo to mogoče, saj je bil v Slovenijo vrnjen iz Italije. Tja se je po sprejemu v Azilni dom ponovno namenil, a ga je prijela policija. Kasneje je namero za podajo prošnje večkrat podal in jo nato umaknil, vendar pred prihodom v Slovenijo mednarodne zaščite sploh ni iskal niti ni podal sprejemljivega opravičila, zakaj tega ni storil, zato njegova splošna verodostojnost ni v celoti potrjena.

11V zvezi z etnično pripadnostjo plemenu Popalzai, katere pripadniki naj bi bili "na strani države", toženka poudarja, da gre ponovno za zelo skopo naveden razlog, ki ga tekom postopka tožnik ni nikoli konkretiziral, saj ni navedel niti enega dogodka, ko bi zaradi svoje etnične pripadnosti sploh imel težave s talibani. Zato so te navedbe po oceni toženke v celoti neverjetne.

12Glede na njegove navedbe, da je imel v domačem kraju lekarno, v kateri je oskrboval tudi afganistanske vojake, razen tega je pripadnik plemena Popalzai, ki je provladno usmerjeno, je po ugotovitvi toženke njegovo prošnjo treba obravnavati v okviru statusa begunca. Vendar tožnik kot lastnik lekarne, v kateri je oskrboval tudi vojake afganistanske vojske, po stališču toženke ni bil zdravstveni delavec, za katere preučene informacije sicer potrjujejo, da so dejanja, ki so jim posamezniki v tem profilu zaradi tega lahko izpostavljeni, tako hude narave, da lahko pomeni preganjanje. Upoštevaje njegove individualne okoliščine toženka poudarja, da ne more slediti tožniku, da bi bil v izvorni državi preganjan zgolj zato, ker je v svoji lekarni pomagal tudi afganistanskim vojakom, saj ni nikjer zanikal, da bi pomoč nudil tudi talibanom. Tako ni mogoče ugotoviti preteklega preganjanja, poleg tega pa ni v zadostni meri izkazal verjetnosti prihodnjega preganjanja zaradi njegovega dela v lastni lekarni, še zlasti ob dejstvu, da mu talibani niso nikoli grozili, njegov strah pred preganjanjem s strani talibanov ni utemeljen, niti glede na tožnikovo, po oceni toženke zgolj posplošeno izpostavljeno pripadnost etnični skupini Popalzai kot dejavniku, ki bi povzročil preganjanje v njegovi izvorni državi. Po oceni toženke tako njegov strah pred prihodnjim preganjanjem ni utemeljen. Zato je presodila, da pogojev za priznanje statusa begunca tožnik ne izpolnjuje. Prav tako ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite, ki jih je presojala v nadaljevanju obrazložitve ter se je pri tem oprla na tedaj aktualne specifične informacije o izvorni državi ter na sodno prakso Sodišča Evropske unije v zadevah C-465/07 in C-285/12, saj po stališču toženke ni utemeljenih razlogov za sklepanje, da bi bil tožnik od pristanka v Afganistanu in nato na poti do doma soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu določil 28. člena ZMZ-1.

Povzetek navedb strank v upravnem sporu

13Tožnik vlaga tožbo zoper odločbo toženke zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, napačne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve pravil postopka. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter tožniku prizna status begunca, oziroma podredno status subsidiarne zaščite, oziroma podredno, da izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

14Bistveni tožbeni očitek se nanaša na dejstvo, da tožnik ni bil zgolj prodajalec zdravil v svoji lekarni, kot želi toženka predstaviti. Pred odhodom je tožnik imel svojo lekarno v domačem kraju, ki je bila blizu vojaške baze in zaradi svoje lokacije oporna točka afganistanski vojski, ki je potrebovala zdravniško pomoč. Tožnik je, poleg prodaje zdravil tudi oskrboval ljudi, vključno z osebjem iz baze, jim dajal injekcije, šival in oskrboval rane. Poleg edinega zdravnika je bil tožnik prva pomoč tudi za ljudi iz vojaške baze, tako da ne gre zgolj za pavšalno navedbo, kot trdi toženka. Da je tožnik pomagal vojakom, so vedeli vsi v vasi, kakor tudi, da ga je večkrat tedensko obiskoval poveljnik baze, s katerim je pogosto pil kavo pred lekarno. Tožnik zato lahko upravičeno sklepa, da je v očeh talibanov nekdo, ki je podpornik afganistanske vojske in poseduje informacije o bazi, ki bi jih talibani želeli imeti. Zato ne drži zaključek toženke, da tožnik ni navedel ničesar, kar bi ga izpostavilo kot potencialnega sovražnika talibanov. S talibani tožnik res še ni imel nikoli hujših težav, vendar samo zato, ker je pravočasno odšel. Iz več različnih informacij o izvorni državi in tudi iz poročila EASO izhaja, da so zdravstveni delavci še vedno tarče talibanov, ki so v zadnjem času napadali zdravstvene ustanove z velikim številom smrtnih žrtev, tudi porodnišnico v Kabulu. Zato ni mogoče govoriti o kakšni pozitivni spremembi, zaradi katere bi se lahko tožnik počutil varno ob vrnitvi tja. Iz informacij tudi izhaja, da so v Uruzganu zaprli skoraj vse klinike, kar pomeni, da dogovora s talibani o tem, katerim zdravstvenim delavcem je dovoljeno delovati, očitno niso dosegli. Dostopnost zdravstvenega varstva se je v tožnikovem domačem okrožju Chora v provinci Uruzgan v zadnjih letih zmanjševala zaradi nadzora talibanov nad glavno cesto, kar je povečevalo stroške zdravil in zmanjševalo število dejavnega zdravstvenega osebja, tako da ne drži trditev toženke, da se situacija v zadnjih letih izboljšuje tudi za zdravstvene delavce. Res je, da tožnik nima dokazov glede okoliščin smrti zdravnika, ki ga je učil in mu pomagal, vendar iz vseh preučenih informacij izhaja, da so zdravstveni delavci, ki pomagajo nasprotnikom talibanov, njihove tarče. Zato je zelo verjetno, da so ga ubili talibani, ki so med seboj po celotni državi dobro obveščeni, ne pa, da je bil žrtev nediskriminatornega nasilja, kar trdi toženka.

15Tožnik se prav tako ne strinja s toženko, da ni mogoče verjeti, da bi bil zaradi svoje etnične pripadnosti kakorkoli tarča talibanov. Gre za to, da bo pod drobnogledom talibanov v primeru, če bo tja vrnjen. Na vsakem območju, kjer talibani dobijo prevlado, najprej preverijo sodelovanje z vlado pripadnikov plemena Popalzai, ki na splošno veljajo kot podporniki vlade, zato talibani najprej preverijo njih. Ob vrnitvi bi tožnika kot pripadnika navedene etnične skupine sigurno takoj preiskali in ugotovili njegovo povezavo z afganistansko vojsko. V oči talibanov pa bi padel tudi zaradi tega, ker bi bilo očitno, da se je vrnil iz tujine. To izhaja tudi iz sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi M. J. proti Nizozemski, ki se sklicuje na raziskavo F. Stahlmann, ki navaja, da so osebe že zaradi samega dejstva, da so potovale v Evropo, tarča talibanov. Od tožnika pa ni mogoče pričakovati, da bi moral ostati v Afganistanu dokler ga talibani dejansko ne napadejo, kot izhaja iz navedb toženke. Glede očitka toženke, da tožnik ni povedal imena vojaške baze, tožnik pojasnjuje, da kolikor on ve, ni imela imena, vendar v tožbi navaja koordinate te baze, svoje lekarne in bližnje bolnišnice, ki so vse vidne tudi na Google zemljevidu.

16Tožnik zavrača tudi očitke, da ni zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji ob prvi ali drugi priložnosti, in sicer zaradi grobega ravnanja hrvaške policije, ki ga je kar dvakrat po predaji s strani slovenske policije vračala v Bosno. Zato je bil paničen zaradi govoric ostalih vlagateljev v Azilnem domu, ki so se bali deportacije na Hrvaško. Enkrat je preklical prošnjo, ko je bil v Centru za tujce, saj mu je inšpektor rekel, da bo v primeru negativne odločbe deportiran v Afganistan. Vendar se je po informiranju s strani PIC o azilnem postopku odločil, da želi mednarodno zaščito v Sloveniji. Iz strahu pred deportacijo je skrival tudi tazkiro, to napako pa je skušal popraviti po tem, ko je spoznal in razumel sistem. Ker se sam ne strinja, da je Grčija varna država za prosilce, tam za azil ni zaprosil. Navedenemu v prid kaže tudi dejstvo, da so vrnitve po Dublinski uredbi v Grčijo redke, ter tudi to, da primer M.S.S. proti Grčiji in Belgiji še ni zaključen s strani Odbora ministrov, ki nadzoruje implementacijo sodb ESČP.

17Razen tega se tožnik ne strinja z zaključkom toženke, da se situacija v domači provinci Chora izboljšuje, saj se, odkar so se ameriške sile začele umikati iz Afganistana, napadi talibanov stopnjujejo po celotni državi, tožnik pa meni, da je imel in še vedno ima utemeljen strah pred talibani zaradi svojega zdravstvenega dela in preteklega sodelovanja z afganistanskimi vojaškimi silami. Poleg tega bi se moral v primeru vrnitve podrediti njihovi oblasti in z njimi sodelovati, čemur tožnik izrecno nasprotuje, saj se z njihovo politiko ne strinja, toženka pa tudi sama na str. 21. izpodbijane odločbe navaja, da ljudem ne preostane drugega, kot da sodelujejo s talibani. Zato ji tožnik očita, da je napačno presodila obstoj individualnih okoliščin na strani tožnika, ki meni, da je upravičen do statusa begunca na podlagi njegovega političnega prepričanja, subsidiarno pa, da je upravičen do subsidiarne zaščite v smislu 3. alineje 2. člena ZMZ-1. V pripravljalni vlogi z dne 21. 10. 2022 sodišču dodatno predlaga, naj glede na prvo alinejo prvega odstavka 45. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) povabi stranki k sklenitvi sodne poravnave, glede na pomembno spremembo po izdaji izpodbijane odločbe, ker so oblast v celotni izvorni državi prevzeli talibani, tožnik pa je zatrjeval preganjanje s strani talibanov, ker je bil povezan z vojaki iz bližnje vojaške baze v domači provinci Uruzgan, saj jih je zdravstveno oskrboval in jim pomagal. S politiko in vrednotami talibanov se tožnik nikakor ne strinja. V primeru, če toženka tožniku podeli status begunca zaradi spremenjenih okoliščin, se tožnik zavezuje umakniti tožbo.

18Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe in v celoti vztrajala pri izdani odločbi ob sklicevanju na njeno obrazložitev, saj meni, da je pravno pravilna in zakonita. Glede tožnikovih trditev in navedb ter nekaj uporabljenih virov, ki jih spisovna dokumentacija ni vsebovala, npr. o pitju kave pred tožnikovo lekarno in preklicevanju prošnje zaradi strahu pred deportacijo toženka poudarja, da gre za nedopustne tožbene novote, saj je bil s tožnikom opravljen osebni razgovor, na katerem je imel možnost povedati vse relevantno za njegov primer ob prisotnosti svojega pooblaščenca, ki ga je imel med tekom celotnega upravnega postopka. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne. V nadaljnjih pripravljalnih vlogah vztraja pri svojih navedbah in predlogih, ki jih še dodatno utemeljuje.

19Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 28. 6. 2021 odgovoril na navedbe toženke v odgovoru na tožbo ter dodatno pojasnil, da je že tekom upravnega postopka navedel, da je pomagal vojakom iz baze, večkrat tudi znotraj baze, kar pomeni, da je v vojaško bazo imel dostop, torej je določene talibanom pomembne informacije v zvezi z bazo dejansko posedoval. Zavrača tudi očitke, da so določene informacije, ki jih je tožnik navedel v tožbi, tožbene novote, saj ne gre za to, da bi v tožbi navedel nekaj povsem novega, temveč je zgolj še bolj natančno pojasnil določena dejstva, ki jih je zatrjeval v postopku, ker je šele iz izpodbijane odločbe videl, da je toženka določena dejstva napačno interpretirala, kot na primer to, da je z glavnim iz vojaške baze pil kavo pred lekarno, kar je podrobnost, ki je tožnik tekom postopka ni omenil, ker se mu to ni zdelo pomembno. Kot neutemeljen zavrača tudi očitek toženke glede njegovega pojasnila, zakaj je preklical prošnjo, saj o tem tožnik ni bil nikoli vprašan. Toženka to navaja prvič šele v izpodbijani odločbi, ne da bi ga pred tem vprašala za razloge, kar predstavlja kršitev pravice do izjave. Glede očitka, da je v tožbi navedel tudi nekaj virov in informacij, ki do izdaje odločbe niso bile predstavljene, tožnik opozarja, da ima ves čas postopka in tudi v upravnem sporu pravico navajati ažurne informacije o izvorni državi, saj mora sodišče zagotoviti ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, ker se le tako zagotovi uresničevanje pravice do učinkovitega pravnega sredstva v skladu s 46(3) členom Procesne direktive in 47. členom Listine EU o temeljnih pravicah v povezavi s 3.a členom Ustave. O tem se je že izreklo Sodišče Evropske unije v zadevah Alheto in Torubarov, ESČP v zadevah F. G. v. Sweden, J. K. v. Sweden, Hirsi Jamaa and others v. Italy, Kebe and others v. Ukraine, M. S. S. v. Belguim and Greece ter tudi že Vrhovno in Upravno sodišče Republike Slovenije v odločbah št. I Up 86/2018 z dne 3. 10. 2018 in I U 27/2018 z dne 9. 8. 2018. Kar se tiče okoliščin omenjene smrti zdravnika jih tožnik seveda ne more dokazati, vendar meni, da je glede na predstavljene informacije dosti bolj verjetno, da so ga ubili talibani, kot da je umrl v nediskriminatornem napadu. Kljub temu, da v preučenih informacijah ni možno zaslediti dejanskega zapisa, da so talibani še posebej pozorni na pripadnike Popalzaijev, je to mogoče logično sklepati glede na vse podane informacije. Neizpodbojno je, da je večina Popalzaijev podpornikov vlade. Iz te etnične skupine je bil Matiullah Khan, vodja tožnikove domače province Uruzgan, ki so ga ubili v atentatu, ter tudi nekdanji predsednik Afganistana Hamid Karzai. Kar se tiče prikrivanja tazkire se tožnik zaveda, da je s tem storil napako, in sicer v strahu pred deportacijo, vendar jo je skušal popraviti s tem, da je tazkiro predložil. Posebej poudarja, da je glede na svoje delo v lekarni v Afganistanu dejansko opravljal tudi zdravstveno delo, kot je dajanje injekcij, šivanje in oskrbovanje ran, čeprav ni zdravnik po poklicu.

20S pripravljalno vlogo z dne 22. 9. 2021 je tožnik, skupaj s predlogom za prednostno obravnavanje zadeve predložil nove informacije o stanju v izvorni državi ter zdravniški izvid.

21Toženka je v nadaljnjih pripravljalnih vlogah kot nesmiselno zavrnila možnost sklenitve sodne poravnave, prav tako je zavrnila tudi poziv, da se odpove glavni obravnavi.

Odločanje po sodnici posameznici

22Sodišče je dne 21. 2. 2023 sprejelo sklep I U 885/2021, da v zadevi odloča sodnica posameznica, navedeni sestavi sodišča pa stranki nista ugovarjali.

Materialno procesno vodstvo in glavna obravnava

23V okviru materialnega procesnega vodstva je sodišče na podlagi določbe drugega odstavka 20. člena ZUS-1¹ pridobilo dodatne informacije o izvorni državi Agencije EU za azil (EUAA)² in najnovejše smernice UNHCR za obravnavo prošenj prosilcev za mednarodno zaščito iz Afganistana³ (priloge sodišča C1 - C2), ki jih je vročilo obema strankama. V postavljenem roku stranke na poslane dokaze niso imele pripomb.

24Sodišče je dne 31. 3. 2023 opravilo glavno obravnavo in na glavni obravnavi izvedlo dokaze z vpogledom v listine spisa, ki se nanaša na zadevo, sodnega spisa ter priloge sodnega spisa (A1 do A4, B1 do B3 ter C1 do C3). Pooblaščenka tožnika je v svoji besedi poudarila, da tožnik ostro nasprotuje politiki talibanov, njihovim vrednotam in načinu življenja. Vrnitev v okolje, kjer so talibani na oblasti, bi zanj pomenilo prisilno prikritje svojega prepričanja, vrednot in prilagoditev na način življenja, v katerem ne bi bil svoboden in bi bile kršene njegove osnovne človekove pravice, predvsem pa bi bil ob vrnitvi tarča talibanov, njegovo življenje pa ogroženo. Po stališču (pooblaščenke) tožene stranke pa navedba o ostrem nasprotovanju tožnika talibanom za toženko predstavlja nedopustno tožbeno novoto, češ da tožnik vse do leta 2015 s talibani ni bil v konfliktu in ga talibani tudi niso preganjali.

K točki 1:

25Tožba je utemeljena.

26Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je v tem primeru predmet sodne presoje pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, s katero je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Vendar se sodišče ob dejstvu, da je izpodbijani akt odpravilo in samo odločilo o stvari, ne bo dodatno posebej opredeljevalo do tega, ali bi morala toženka v tem primeru zapisati izrek v dveh ločenih točkah, posebej o statusu begunca in posebej o statusu subsidiarne zaščite.

27V nadaljevanju je sodišče presojalo, ali pri tožniku individualno obstajajo razlogi in posebne okoliščine, ki utemeljujejo priznanje mednarodne zaščite v obliki priznanja statusa begunca iz drugega odstavka 20. člena ZMZ-1, in če ne, ali pri njem obstajajo razlogi za priznanje subsidiarne zaščite iz tretjega odstavka 20. člena ZMZ-1. V tej zvezi sodišče ugotavlja, da je s predloženo tazkiro tožnikova istovetnost potrjena, s tem pa je potrjena tudi njegova izvorna država, to je Afganistan. Hkrati ni sporno, da je tožnik ob vložitvi prošnje 23. 6. 2020 in na osebnem razgovoru 8. 7. 2020 izpovedal, da je zapustil Afganistan že v letu 2015 ter je preko Pakistana in Irana odšel v Turčijo, kjer je ostal približno tri leta, nato je odšel v Grčijo, kjer je bival približno devet mesecev, zatem je po balkanski poti odšel v Italijo, od koder so ga italijanski varnostni organi vrnili v Republiko Slovenijo, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito.

28Med strankama ni sporno, da je tožnik imel in vodil svojo lekarno v domačem kraju B. v okrožju Chora v provinci Uruzgan v Afganistanu vse do svojega odhoda iz države leta 2015 še preden so talibani ponovno prevzeli oblast v okrožju Chora v domači provinci Uruzgan. Hkrati ni sporno, da ima tožnik dokončane štiri razrede šole, ki je nato prenehala delovati zaradi pomanjkanja učiteljev. Sporno tudi ni, da je tožnika o šivanju in oskrbovanju ran poučeval njegov prijatelj zdravnik, ki je tožniku občasno pomagal tudi v lekarni. Prav tako ni sporno, da je tožnik v upravnem postopku, poleg tazkire, po svojih tedanjih pooblaščencih z vlogo z dne 15. 4. 2021 predložil tudi listinske dokaze, in sicer informacije o stanju v izvorni državi, skupaj s slovenskimi prevodi izvlečkov relevantnih odlomkov ter navedbo virov.⁴ Pač pa je med strankama sporno vprašanje, ali se glede na opravljanje lekarniške dejavnosti tožnik uvršča v kategorijo zdravstvenih delavcev, kar trdi sam, ali ne, kar vseskozi trdi toženka, ter posledično, ali tožnik glede na opisane individualne osebne okoliščine (pripadnost kategoriji zdravstvenih delavcev, nudenje pomoči vojakom afganistanske vojske, pripadnost etnični skupini Popalzai) izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, bodisi v obliki statusa begunca bodisi subsidiarne zaščite, kot trdi tožnik, ali pa predpisanih zakonskih pogojev za priznanje mednarodne zaščite ne izpolnjuje, kot trdi toženka.

29Skladno z določbo drugega odstavka 2o. člena ZMZ-1 pomeni status begunca eno izmed dveh navedenih oblik priznanja mednarodne zaščite iz prve točke 2. člena ZMZ-1 in se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju nahaja zunaj države, katere državljan je in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena tega zakona. V skladu s 24. členom ZMZ-1 so subjekti preganjanja po tem zakonu lahko država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja ali nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da subjekti iz prejšnjih alinej (država, politične stranke ali organizacije), vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo. Dejanja preganjanja morajo biti v skladu s 26. členom ZMZ-1 dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena EKČP ni mogoče omejiti, ali pa morajo ta dejanja predstavljati zbir različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali so dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic. Med razloge preganjanja se v skladu s 27. členom ZMZ-1 med drugim šteje tudi pripadnost določenemu političnemu prepričanju, pri čemer pojem političnega prepričanja pomeni imeti neko mnenje, stališče ali prepričanje o zadevi, povezani s potencialnimi subjekti preganjanja in z njihovo politiko ali metodami, ne glede na to, ali je prosilec v skladu s tem mnenjem, stališčem ali prepričanjem tudi ravnal. Pri ocenjevanju dejstva, ali ima prosilec utemeljen strah pred preganjanjem ni pomembno, ali prosilec dejansko ima politične značilnosti, ki se preganjajo, pod pogojem, da takšne značilnosti prosilcu pripisuje subjekt preganjanja (sedmi in deveti odstavek 27. člena ZMZ-1). Iz teh določb izhaja, da tožena stranka kot pristojni organ odloča o zahtevku, izraženem s prošnjo za mednarodno zaščito, ki opredeljuje tudi okvir odločanja tožene stranke, tako da pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1, izpolnjevanje pogojev za mednarodno zaščito pa ugotovi na podlagi pravilno ugotovljenih dejstev, v zakonitem postopku in ob pravilni razlagi materialnega prava⁵.

30Tožnik kot primarni razlog, zaradi katerega prosi za mednarodno zaščito, uveljavlja, da je v domačem kraju imel in vodil lastno lekarno, v kateri je ob občasni pomoči svojega prijatelja zdravnika opravljal za prebivalstvo, vključno z vojaki afganistanske vojske iz bližnje vojaške baze, tudi druge zdravstvene storitve, npr. dajanje injekcij, šivanje in oskrbovanje ran vse do odhoda iz Afganistana v letu 2015, kar ga v očeh talibanov uvršča med zdravstvene delavce kot posebno, od strani talibanov ogroženo kategorijo oseb, čemur nasprotuje toženka, ki trdi, da lekarniška dejavnost ni zdravstvena dejavnost, in predvsem s tem utemeljuje tudi izpodbijano odločbo. Tožnik sicer dodatno kot razlog za priznanje mednarodne zaščite uveljavlja tudi svojo etnično pripadnost rodbini Popalzai, katere pripadniki večinoma delujejo za afganistansko državo in so zato pogosta tarča talibanov. Sporno torej med strankama ostaja vprašanje, ali glede na opisane individualne osebne okoliščine v zvezi z opravljanjem zdravstvene, tj. lekarniške dejavnosti in etnično pripadnostjo rodbini Popalzai tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, kot trdi sam, ali ne, kot trdi toženka. Glede slednjega, za odločitev v obravnavanem primeru ključnega vprašanja, sodišče ob upoštevanju opredelitve lekarniške dejavnosti v nacionalnem pravnem redu Republike Slovenije, ki v 5. členu Zakona o lekarniški dejavnosti (ZLD-1) definira lekarniško dejavnost kot javno zdravstveno službo, lahko sledi tožniku, da je zaradi opravljanja lekarniške dejavnosti v izvorni državi s strani sedaj ponovno vladajočega talibanskega režima v izvorni državi prepoznan kot pripadnik posebej ogrožene kategorije zdravstvenih delavcev in kot tak tarča talibanov v primeru vrnitve v izvorno državo, kakor izhaja tudi iz aktualnih in relevantnih poročil EUAA in UNHCR (C1 - C2), ki jih je pridobilo sodišče in vpogledalo na glavni obravnavi ob navzočnosti obeh strank, ki navedenim poročilom o stanju v izvorni državi nista kakorkoli nasprotovali oziroma jih nista izpodbijali ali navajali kakorkoli drugače.

31Vrhovno sodišče je v primerljivi zadevi v sklepu št. I Up 104/2018 z dne 19. 5. 2021 izrazilo stališče, da "postopek odločanja o prošnji tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito terja namreč de novo presojo okoliščin, ki so pomembne za odločitev v zadevi, in odločitev sodišča prve stopnje v sporu polne jurisdikcije, da se mu zagotovi učinkovito sodno varstvo v obravnavani zadevi." Glede na čas trajanja postopka v konkretnem primeru je torej treba upoštevati /.../ tudi druge morebitne spremembe situacije v izvorni državi in druge za odločitev pomembne okoliščine (21. točka obrazložitve). Glede na citirano stališče Vrhovnega sodišča v navedenem sklepu št. I Up 104/2018 z dne 19. 5. 2021 je treba za zakonito in pravilno odločitev ugotoviti nova dejstva in izvesti nove dokaze, ker postopek odločanja o prošnji tožnika kot prosilca za mednarodno zaščito v obravnavanem primeru terja "de novo" presojo okoliščin, ki so pomembne za odločitev v zadevi, in da je glede na čas trajanja postopka treba upoštevati nastale spremembe situacije v Afganistanu s prevzemom oblasti s strani talibanov v celotni državi v mesecu avgustu leta 2021 oziroma drugih, s tem povezanih za odločitev pomembnih okoliščin.

32Ob vložitvi prošnje, še podrobneje pa na osebnem razgovoru je tožnik opisal svoje poklicno udejstvovanje v lastni lekarni v domačem kraju⁶. To je toženka sicer povzela v obrazložitvi, a je v zvezi s tem protislovno ocenila, da "v tožnikovih izjavah v zvezi z razlogi , zaradi katerih prosi za mednarodno zaščito ni kakšnih večjih ali pomembnejših kontradiktornosti, vendar so njegove izjave zelo skope, pavšalne, neprepričljive in v določnem delu tudi malo verjetne ali celo neverjetne"(str.6, 5. odstavek) oziroma "precej skope, pavšalne, neprepričljive in v določenem delu tudi malo verjetne" (str. 5, 8. odstavek).

33Zakaj bi bile tožnikove navedbe "zelo skope, pavšalne, neprepričljive in v določnem delu tudi malo verjetne ali celo neverjetne"(str.6, 5. odstavek) oziroma "precej skope, pavšalne, neprepričljive in v določenem delu tudi malo verjetne" (str. 5, 8. odst.) iz izpodbijane odločbe ni razvidno, saj toženka svojih preudarkov, ki bi vodili k temu zaključku konkretno ni navedla in jih ni obrazložila, predvsem pa ni pojasnila, katere konkretne tožnikove izjave ima pri tem v mislih. Še zlasti, ker tožena stranka vseh tožnikovih izjav ni natančno in argumentirano ocenila, niti ni v povezavi s tožnikovimi izjavami natančno in celovito presodila vseh predloženih dokazil, predvsem dokazil, predloženih s pripravljalno vlogo z dne 15. 4 2021 (s priloženimi slovenskimi prevodi izsekov relevantnih delov informacij o stanju v izvorni državi), na katere se je tožnik skliceval v upravnem postopku za priznanje mednarodne zaščite, dodatno pa tudi v tožbi s prilogami A1 - A4. Zato se odločbe ne da preizkusiti. To pa je kršitev pravil postopka za izdajo izpodbijane odločbe, ki je mogla vplivati na odločitev v zadevi (da se prošnjo tožnika zavrne), saj je pri oceni verodostojnosti eden bistvenih elementov objektivnosti prav to, da je treba upoštevati tako pozitivne kot tudi negativne elemente prosilčeve (ne)konsistentnosti, čemur v konkretnem primeru tožena stranka ni sledila, glede na citirane neobrazložene ocene in zaključke, zato gre pri ugotovljeni kršitvi pravil postopka za bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v povezavi s 33. členom ZMZ-1, ki je že sama po sebi zadosten razlog za odpravo izpodbijane odločbe na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1⁷.

34Prav tako tožena stranka tudi ni ustrezno konkretizirala svojega stališča do informacij o stanju v izvorni državi, ki ji jih je predložil tožnik, glede česar je zgolj navedla: "Pavšalne so tudi prosilčeve izjave v zvezi s tem, da se v izvorno državo ne more vrniti zaradi varnostne situacije, vendar pa tega prosilcu ni mogoče v celoti očitati, saj se že kar nekaj let nahaja izven izvorne države in zato ne more predstaviti lastnih izkušenj v zvezi s trenutno situacijo v Afganistanu in provinci Uruzgan, je pa zato informacije o trenutnem stanju tam zbral pristojni organ in bodo predstavljene kasneje v odločbi" (str.6, 6. odstavek). Ker se tako tožena stranka v izpodbijani odločbi tudi do predloženih dokazil ni ustrezno opredelila, pri čemer jih tudi ni ocenila kot neverodostojne, nerelevantne ali nepotrebne, je po presoji sodišča utemeljen tožbeni očitek absolutne bistvene kršitve pravil postopka (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Po presoji sodišča so namreč predložene informacije verodostojne, relevantne in v času odločanja tožene stranke tudi aktualne, tožena stranka pa jih iz nepojasnjenega razloga ni upoštevala, pač pa v odločbi zmotno ter v nasprotju s podatki in listinami v upravnem spisu ugotavlja, da tožnik "ni predložil dokazil za svoje trditve, s katerimi utemeljuje prošnjo za mednarodno zaščito" (str. 5, 4. odstavek) in še da je ob odsotnosti kakršnihkoli dokazov potrebno upoštevati, ali je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče. Vendar v tožnikovem primeru po presoji sodišča ni mogoče govoriti "o odsotnosti kakršnihkoli dokazov", ker je ta trditev v nasprotju s podatki in listinami predloženega upravnega spisa oziroma je protispisna.

35Sodišče z razliko od tožene stranke nasprotno namreč meni, da je tožnik za odločitev relevantna dejstva oziroma okoliščine vseskozi konsistentno uveljavljal in jih tudi ustrezno dokazno podkrepil, saj je za svoje navedbe ponudil številne relevantne in zanesljive informacije o stanju v izvorni državi. Teh informacij o stanju v izvorni državi, ki jih je predložil tožnik, pa tožena stranka ni izpodbijala in glede njih ni navajala kakorkoli drugače ne v izpodbijani odločbi in tudi ne v odgovoru na tožbo prav tako tudi ne na naroku za glavno obravnavo pred sodiščem, pač pa je sodišču sama predlagala, naj o tožbi meritorno odloči po opravljeni glavni obravnavi, ki se ji izrecno ni odpovedala, kar torej ne nasprotuje možnosti, da sodišče tožbi ugodi, odpravi izpodbijano odločbo in prizna tožniku mednarodno zaščito, bodisi status begunca bodisi subsidiarno zaščito. S tem v zvezi sodišče sodi, da je torej v konkretnem primeru mogoče z razumno verjetnostjo sklepati, da bi bil tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo zelo verjetno soočen z dejanji preganjanja v smislu 1. in 2. alineje prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 26. člena ZMZ-1, kot so dejanja fizičnega in psihičnega nasilja s strani državnih oblasti kot subjekta preganjanja (v smislu prve alineje 24. člena ZMZ-1) in ne kot subjekta zaščite (iz 1. alineje prvega odstavka 25. člena ZMZ-1). Sodišče namreč z razliko od tožene stranke sodi, da je tožnik vseskozi med tekom upravnega postopka za priznanje mednarodne zaščite verodostojno, argumentirano, dokazno podprto in prepričljivo uveljavljal utemeljen strah pred preganjanjem v izvorni državi zaradi pripisanega političnega prepričanja.

36Tudi glede dokaznih standardov sodišče lahko sledi tožniku (kar se tiče ugovora nepravilne uporabe materialnega prava ter), da v tej zvezi ne smejo ostati spregledane določbe Procesne direktive II in Kvalifikacijske direktive II, saj se namreč strinja s tožnikom, da je zmotno stališče, ki ga implicitno na več mestih v izpodbijani odločbi zagovarja toženka, da mora biti nekdo že podvržen preganjanju ali resni škodi kot pogoju za priznanje mednarodne zaščite, saj tudi iz Smernic za izvajanje prej veljavnega Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ) nasprotno izhaja, da ta nevarnost ne pomeni dejanskega preteklega historičnega dogodka, temveč gre za ugotavljanje verjetnosti, da bi bila oseba v bodoče podvržena nekemu prepovedanemu ravnanju. Povedano z drugimi besedami navedeno pomeni, da gre tako za probabilistično oziroma verjetnostno presojanje morebitne prihodnje nevarnosti, v zvezi s katero lahko posameznik izkaže utemeljen strah, o čemer se je že večkrat izreklo tudi ESČP, med drugim v zadevi Chahal (74. točka) in v zadevi Saadi (142. točka) ter zlasti v ločenem mnenju sodnika Zupančiča.

37Sodišče se prav tako strinja s stališčem tožnika, da nenazadnje tudi t.i. zatečeni (sur place) begunec pridobi lahko status begunca, četudi v času odhoda iz izvorne države sploh ni bil preganjan. Odločilno je to, da se obstoj utemeljenega strahu pred preganjanjem ugotovi v času odločitve o prošnji, o čemer se je že izrekla tudi upravno-sodna praksa, npr. v sodbi št. U 911/2006 z dne 5. 5. 2006, kar povedano z drugimi besedami pomeni, da je utemeljenost strahu pred preganjanjem treba presojati tudi glede na objektivne okoliščine, tako da ni potrebno čakati, da se prosilcu najprej zgodi nekaj hudega v smislu določil 26. člena ZMZ-1 (dejanja preganjanja), še preden zapusti izvorno državo. O tem se je enako izreklo tudi že Vrhovno sodišče v sodbi I Up 294/2016 z dne 16.11. 2016 in pri tem poudarilo, da se koncept "utemeljenega strahu" tako nanaša na prihodnost, ugotavlja pa se hipotetično (9. točka).

38Smiselno enako se je še v času veljavnosti Zakona o azilu izreklo tudi že Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi št. U-I-238/06 z dne 7. 12. 2006, s katero je ugotovilo, da je določilo prvega odstavka 41. člena tedaj veljavnega Zakona o azilu (ZAzil) v neskladju z Ustavo, saj 18. člena Ustave prepoveduje, da bi bila oseba, glede katere obstaja resnična nevarnost, da bo v primeru vrnitve v državo, iz katere je prišla, izpostavljena nečloveškemu ravnanju, izročena oziroma izgnana vanjo (10. točka obrazložitve), medtem ko pravnomočna zavrnitev prošnje za azil pomeni, da je prosilec za azil lahko odstranjen v državo, iz katere je prišel; zato mora zavrnitev prošnje za azil vsebovati tudi presojo, da prisilna odstranitev ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode ter prosilec za azil v tej državi ne bo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju. Zaradi posledic zavrnilne odločbe je v azilnem postopku ugotavljanje dejanskega stanja, okoliščin in dejstev posameznega primera ne samo temeljna naloga pristojnega organa, temveč tudi najzahtevnejše opravilo. Pristojni organ mora tudi sam zbrati vse potrebne podatke in ni vezan samo na navedbe ali predložene dokaze prosilca. V azilnem postopku je tudi pomembno, da pristojni organ upošteva poseben položaj in stanje prosilca, pri čemer mora po uradni dolžnosti paziti, da nevednost in neukost prosilca ne bi vplivali na zagotovitev pravic, ki mu gredo po zakonu (11. točka obrazložitve). Posebej je poudarilo "da se posebnost azilnega postopka odraža tudi v postopku pred Upravnim sodiščem, ki lahko na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZAzil pri odločanju o zakonitosti izdanega akta ugotavlja tudi morebiti spremenjeno dejansko stanje po izdaji odločbe na prvi stopnji. V takem primeru samo dopolni postopek, odpravi pomanjkljivosti in odpravi odločbo prve stopnje ter samo reši stvar. Zato lahko prosilec za azil na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZAzil bistveno spremenjene okoliščine uveljavlja po končanem postopku na prvi stopnji s pravnimi sredstvi pred upravnim sodiščem..." (12. točka obrazložitve).

39V citiranem sklepu št. I Up 104/2018 z dne 19. 5. 2021 se je Vrhovno sodišče izrecno sklicevalo na tretji odstavek 46. člena Procesne direktive 2013/32, ki določa, da države članice zaradi spoštovanja pravice do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem zagotovijo, da takšno pravno sredstvo vsaj v pritožbenih postopkih pred sodiščem prve stopnje zagotavlja podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, po potrebi vključno s presojo potreb po mednarodni zaščiti v skladu z Direktivo 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (prenovitev, v nadaljevanju Kvalifikacijska direktiva 2011/95).⁸

40Ta določba temelji na načelu nevračanja (non-refoulement) in spoštovanju absolutne pravice iz 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) in 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah, tj. prepoved mučenja, ter sodni praksi ESČP.⁹ Sodišče EU (v nadaljevanju SEU) je navedeno določbo razlagalo v zadevah C-348/16 z dne 26. 7. 2017, Sacko (predvsem z vidika obveznosti sodišča, da tožnika zasliši), C-585/16 (veliki senat) z dne 25. 7. 2018, Alheto, C-652/16 z dne 4. 10. 2018, Ahmedbekova in C-349/20 z dne 3. 3. 2022, NB in AB. Presodilo je, da mora sodišče opraviti podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj, kar pomeni obravnavo elementov, ki jih je organ za presojo upošteval ali bi jih lahko upošteval, kot elemente, ki so se pojavili po tem, ko je organ sprejel odločitev,¹⁰ ter vključuje naknadne navedbe glede dejanskih elementov, ki se nanašajo na dogodke ali grožnje, ki so domnevno obstajali pred sprejetjem odločbe o zavrnitvi ali celo pred vložitvijo prošnje.¹¹ Tega sodišče ne bi bilo dolžno storiti le, če bi ugotovilo, da so bili razlogi ali elementi navedeni v pozni fazi postopka s tožbo ali da niso predloženi dovolj konkretno, da bi jih bilo mogoče ustrezno proučiti, ali – kadar gre za dejanske elemente – če bi ugotovilo, da ti niso pomembni ali se ne razlikujejo dovolj od elementov, ki jih je organ za presojo že lahko upošteval.¹²

41Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je tožnik v tožbi in nadaljnjih vlogah navedel nekatera nova dejstva oziroma okoliščine, ki se sicer nanašajo na že v upravnem postopku zatrjevan razlog za preganjanje, tj. pripisano politično prepričanje, od katerih so nekatera med njimi že obstajala v času odločanja toženke kot pristojnega organa, druga pač ne, tj. prevzem oblasti s strani talibanov v mesecu avgustu 2021 v Afganistanu (A3 - A4). Po presoji sodišča so na podlagi že omenjene določbe tretjega odstavka 46. člena Procesne direktive 2013/32 dopustna oboja, kar izhaja iz zgoraj omenjenih stališč SEU. Sodišče ocenjuje, da so nove navedbe in novi dokazi dovolj konkretni in pravočasno predloženi, predvsem pa so za končno odločitev relevantni, zato jih je dopustilo kljub določbi 52. člena ZUS-1.¹³

42Tudi sicer je po presoji sodišča utemeljeno in življenjsko razumljivo tožnikovo pojasnilo, da teh dejstev prej ni mogel navesti, ker se ni mogel zavedati njihove pomembnosti, oziroma, da se je tudi sam z njimi seznanil šele kasneje, ko so naknadno nastopila. Tudi tožena stranka teh tožnikovih navedb ni prerekala oziroma jim ni kakorkoli nasprotovala.

43Sodišče ugotavlja, da tožnikove nove navedbe niso v nasprotju z njegovimi prejšnjimi navedbami v postopku (element notranje konsistentnosti izjav v shemi za oceno verodostojnosti izjav prosilcev za mednarodno zaščito¹⁴).

44Prav tako sodišče ocenjuje, da je izpolnjen tudi tretji element v shemi za ocenjevanje verodostojnosti prosilcev za azil, tj. odgovor na vprašanje, ali je mogoče priznati verjetnost obstoja dogodkov, kot jih je prosilec opisal (angl. (im)plausability),¹⁵ saj so tožnikove izjave povsem verjetne.¹⁶ V tem okviru se je sodišče tudi že opredelilo do prepričljivosti tožnikovih razlogov za predložitev podrobnejših dejstev in novih dokazov, zaradi česar tožniku ni mogoče očitati, da se ni kar najbolj potrudil za utemeljitev prošnje. Za mednarodno zaščito je po presoji sodišča zaprosil kakor hitro je bilo mogoče, upoštevajoč njegova pojasnila glede zaskrbljenosti v zvezi z vračanjem na Hrvaško in nadaljnjim verižnim vračanjem v BIH. Sodišče pa ni ugotovilo, da bi tožnik zavajal ali prikrival dejstva. Ničesar od tega ne zatrjuje niti tožena stranka, ki tožniku zgolj očita, da je v zvezi s predložitvijo svoje tazkire sprva navajal, da jo je na poti izgubil, pri čemer niti ne navaja, da tožnik ni navajal pravilnih in točnih osebnih podatkov, kot izhajajo iz pozneje predložene tazkire za izkazovanje njegove identitete.

45Glede na vse navedeno ima po presoji sodišča tožnik utemeljen strah pred preganjanjem zaradi (pripisanega) političnega prepričanja, zaradi česar ne more uživati varstva aktualno vladajočega talibanskega režima v svoji izvorni državi. Glede možnosti notranje zaščite sodišče poudarja, da uvodna izjava št. 27 Kvalifikacijske direktive 2011/95 v povezavi z institutom notranje zaščite določa, da bi bilo treba domnevati, da prosilcu dejanska zaščita ni na voljo, če so subjekti preganjanja država ali predstavniki države, v konkretnem primeru sedanji vladajoči talibanski režim v Afganistanu. Ker je torej v konkretnem primeru subjekt preganjanja prav država oziroma sedanji vladajoči talibanski režim in ker ni podatkov, da bi bilo preganjanje zaradi pripisanega političnega prepričanja omejeno zgolj na določeno ozemlje, ni mogoče verjeti, da tožnik v določenem delu izvorne države ne bi imel razlogov za utemeljen strah pred preganjanjem oziroma, da bi zoper preganjanje državnih organov sedanjega vladajočega talibanskega režima imel dostop do učinkovite in trajne zaščite. Sodišče tudi nima podlage za sklepanje na obstoj morebitnih izključitvenih razlogov.

46Tožnik je sicer navedel, da mu preganjanje grozi tudi na podlagi etnične pripadnosti rodbini Popalzai, vendar sodišče ugotavlja, da so njegove izjave presplošne in da informacije o izvorni državi, ki jih je predložil že v teku upravnega postopka, ne potrjujejo njegovih navedb, da je etnična pripadnost rodbini Popalzai sama zase dejansko razlog za preganjanje, pač pa je po navedbah tožnika povezana s pripisanim (provladnim) političnim prepričanjem, glede katerega se je sodišče že opredelilo.

47Sodišče glede na vse povedano ugotavlja, da tožnik izpolnjuje vse pogoje za priznanje statusa begunca. Pri tem mora sodišče še določiti, od kdaj navedeno priznanje velja. Za odločitev o tem vprašanju je relevantno zlasti stališče, ki ga je sprejelo Vrhovno sodišče, da je upravni spor primarno spor o zakonitosti upravnega akta, ki je predmet konkretnega upravnega spora, zato sodišče zakonitost upravnega akta presoja po trenutku izdaje dokončnega individualnega posamičnega upravnega akta s strani upravnega organa, da se zagotovi polna (celovita) presoja zakonitosti te odločbe.¹⁷ Nadalje je Vrhovno sodišče navedlo, da tudi v sporu polne jurisdikcije sodišče presoja zakonitost izdanega akta, le da hkrati z odpravo upravnega akta tudi meritorno odloči v upravni zadevi, da takšna sodba povsem nadomesti odpravljeni upravni akt in neposredno učinkuje na pravno razmerje tožnika in da je od materialnopravne narave pravice, o kateri odloča sodišče, odvisno, ali odločitev sodišča o priznanju te pravice učinkuje od trenutka izdaje sodbe ali že pred tem, ker mora upravni spor izpolnjevati pogoje učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem.¹⁸ Tako iz evropske kot slovenske zakonodaje oziroma sodne prakse izhaja, da je odločba o priznanju mednarodne zaščite ugotovitveni akt¹⁹, kar je po stališču Vrhovnega sodišča razlog, da tudi odločitev sodišča o priznanju statusa begunca pomeni, da je prosilcu tak status priznan ne le za čas od odločitve sodišča dalje, temveč tudi za čas od izdaje odločbe tožene stranke dalje.²⁰

48Za zakonito in pravilno odločitev je relevantno tudi stališče Vrhovnega sodišča izraženo med drugim tudi v sklepih št. I Up 62/2019 z dne 5. 6. 2019 in I Up 104/2018 z dne 19. 5. 2021, da se mora tožniku zagotoviti učinkovito sodno varstvo in da je glede na čas trajanja postopka treba upoštevati tudi morebitne spremembe situacije v izvorni državi ter druge za odločitev pomembne okoliščine.

49Glede na povedano sodišče sodi, da je zaradi varovanja pravice do učinkovitega sodnega varstva (23. člen Ustave) tudi v obravnavani zadevi pravilno, da velja priznanje statusa begunca tožniku že od dneva izdaje izpodbijane dokončne odločbe, tj. od 18. 5. 2021 dalje, tudi ob upoštevanju stališč Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU), ki je namreč v sodbi C-391/16, C-77/17 in C-78/17, M in X. X. ob sklicevanju na dejstvo, da je priznanje statusa begunca deklarativne narave in ne konstitutivne, presodilo, da ima po sistemu, uvedenem z Direktivo 2011/95, državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki izpolnjuje materialne pogoje iz poglavja III te direktive, že zaradi tega status begunca v smislu člena 2(d) navedene direktive in člena 1(A) Ženevske konvencije²¹. Obstoj stanja „begunca“ v smislu člena 2(d) Direktive 2011/95 in člena 1(A) Ženevske konvencije torej ni odvisno od formalnega priznanja tega stanja s priznanjem „statusa begunca“ v smislu člena 2(e) te direktive v povezavi s členom 13 iste direktive²². Če torej sodišče ugotovi, da je bil tožnik dejansko begunec že v času izdaje izpodbijane odločbe, potem mu mora zaradi zagotavljanja pravice do učinkovitega sodnega varstva, sodišče, ko odloči v sporu polne jurisdikcije, priznati status najmanj od dneva izdaje izpodbijane odločbe²³. Enako stališče je izrazilo tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 62/2019, ko je navedlo, da po priznanju statusa begunca ta status ne preneha zaradi spremembe razlogov, ki so bili podlaga za priznanje statusa, temveč preneha oziroma se ga odvzame v posebnem postopku in da morebitna presoja, da je odločba o priznanju statusa subsidiarne zaščite nezakonita, ker bi moral biti ob dejanskem in pravnem stanju ob njeni izdaji priznan status begunca, pomeni, da bi moral biti ta status priznan že ob sprejemu odločitve tožene stranke v konkretnem primeru, torej ob izdaji izpodbijane odločbe.

50Glede na vse zgoraj navedeno je sodišče zaradi bistvenih kršitev določb postopka in nepravilnega sklepa o dejanskem stanju ter nepravilne uporabe materialnega prava izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1. Ocenilo je, da lahko samo odloči o stvari, ker v obravnavanem primeru narava stvari to dopušča in za takšno odločitev dajejo zadostno podlago podatki spisa in dejansko stanje, kot ga je sodišče ugotovilo na glavni obravnavi. Sodišče je zato ob izpolnitvi pogojev iz prvega odstavka 65. člena ZUS-1 odločilo v sporu polne jurisdikcije v skladu s tožbenim zahtevkom tako, da je tožniku priznalo status begunca od 18. 5. 2021 dalje.

K točki 2:

51Odločitev v drugi točki izreka temelji na določilu prvega odstavka 92. člena ZMZ-1, ki določa, da osebi, ki ji je v Republiki Sloveniji priznan status begunca, odločba o priznanju statusa begunca z dnem vročitve velja tudi kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Po določilu tretjega odstavka 92. člena ZMZ-1 dovoljenje za prebivanje izda ministrstvo v obliki, določeni z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Sloveniji. Pri tem je treba upoštevati, da ZPP v drugem odstavku 333. člena določa, da pravočasna pritožba ovira, da bi postala sodba pravnomočna v tistem delu, v katerem se s pritožbo izpodbija.

¹ Ta določa: "Sodišče ni vezano na dokazne predloge strank in lahko izvede vse dokaze, za katere meni, da bodo prispevali k razjasnitvi zadeve in k zakoniti ter pravilni odločitvi. "
² EUROPEAN UNION AGENCY FOR ASYLUM (EUAA) Country Guidance: Afganistan, January 23, 2023.
³ The UN Refugee Agency (UNHCR) Guidance Note on the International Protection Needs of People Fleeing Afghanistan, February 2022.
⁴ Glej: (1) EASO: Country Guidance: Afghanistan Common analysis and guidance note December 2020 (https://www.easo.europa.eu/sites/default/files/Country Guidance Aghanistan 2020.pdf); (2) MoD: Taliban battered in Kandahar, 14 Killed, 30 mar 2021 (https://www.longwarjournal.org/mapping-taliban-control-in-afganistan);(3) Tens of Taliban fighters killed in fresh operations, February 8, 2021 (https://www.afganistantimes.af/tens-of-taliban-fighters-killed-in-fresh-operations/);(4) Afgan forces kill Taliban terrorists after clash at military checkpoints, 5. 7. 2020 (https://www.wionews.com/south-asia/afghan-forces-kill-taliban-terrorists-after-clash-at-military-checkpointis-310891);(5) Afghan religious scholars condemn Taliban's "illegitimate" war, 2020-06-30 (https://afghanistan.asia-news.com/en GB/articles/cnmi st/features/2020/06/30/feature-01);(6) Tens of rebels killed in raids, february 19, 2020 (https://www.afghanistantimes.af/tens-of-rebels-killed-in-raids/(7) 60 Taliban rebels killed in latest crackdowns, february 2, 2020 (http://www.afghanistantimes.af/60-taliban-rebels-killed-in-latest-crackdowns/(8) Airstrikes kill 17 Taliban terrorists in Afghanistan, 26. 12. 2019 (https://www.aninews.in/news/world/asia/airstrikes-kill-17-taliban-terrorists-in-afghanistan20191226193335/(9) South Asia: Timeline (Terrorist Activities)-2019 (https://www.satp.org/terrorist-activity/southasia-Oct-2019);(10) Afghanistan-71 Taliban fighters killed in latest crackdown, 18. 9. 2019 (https://menafn.com/1099021088/Afghanistan-71-Taliban-fighters-killed-in-latest-crackdown);(11) Taliban militants killed, wounded in Kandahar; Zabul operations and airstrikes, 10 Jul 2019 (https://www.khaama.com/9-taliban-militants-killed-wounded-in-kandahar-zabule-operations-and-airstrikes-03873/(12) Taliban conditionaly allow 22 Uruzgan schools to reopen, Apr 29, 2019 (https://old.pajhwok.com/en/2019/04/29/taliban-conditionaly-allow-22-uruzgan-schools-reopen);(13) UNHCR Eligibility Guidelines for Assesing the International Protection Needs of Asylum-seekers from Afghanistan, 30 August 2018 (https://relifweb.int/sites/relifweb.int/files/resources/5b8900109.pdf)
⁵ Sklep Vrhovnega sodišča I Up 262/2017 z dne 17. 1. 2018 (10. točka).
⁶ Te navedbe je v upravnem postopku podrobneje argumentirano, konsistentno in prepričljivo utemeljil s poudarkom, da je zaradi opravljanja svojega zdravstvenega, tj. lekarniškega poklica in delovanja tudi za vojake afganistanske vojske ogrožen s stani talibanov, ki so v njegovem domačem kraju v okrožju Chora v provinci Uruzgan ponovno prevzeli oblast že v letu 2015 po izvršenem atentatu na vodjo province Uruzgan Matiullaha Khana, oziroma od tedaj dalje.
⁷ Prim. npr. sklep Vrhovnega sodišča I Up 262/2017 z dne 17. 1. 2018 (16. točka).
⁸ Uradni list EU L 337/9, 20. 12. 2011.
⁹ Tako tudi Vrhovno sodišče v sklepu I Up 62/2019 z dne 5. 6. 2019 (25. točka) in v sodbi I Up 212/2018 z dne 27. 3. 2019 (19. točka). Enako tudi priročnik EUAA (prej EASO) Judicial analysis: Asylum procedures and the principle of non-refoulement, 2018, 142. stran.
¹⁰ C-585/16 (veliki senat) z dne 25. 7. 2018, Alheto, 113. točka.
¹¹ C -652/16 z dne 4. 10. 2018, Ahmedbekova, 103. točka.
¹² Prav tam.
¹³ Ta določa: V tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.
¹⁴ Shema kriterijev za oceno verodostojnosti prosilcev za mednarodno zaščito iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1 (v zvezi s členom 4(5) Kvalifikacijske direktive II 2011/95/EU), ki jo je Upravno sodišče vzpostavilo v sodbi v zadevi I U 787/2012 z dne 29. 8. 2012, in katerim je pravno relevantnost Vrhovno sodišče priznalo v sodbi v zadevi I Up 117/2014 z dne 10. 4. 2014. Uporabljeni kriteriji za oceno (ne)verodostojnosti prosilcev za azil se po vsebini ujemajo z aktualnimi priporočili UNHCR (UNHCR, European Refugee Fund of the European Commission, 2013, Beyond Proof: Credibility Assessment in EU Asylum Systems, Brussels, May 2013) ter Agencije EU za azil (Evidence and Credibility Assessment in the Context of the Common European Asylum System, EASO Professional Development Series for members of courts and tribunals; produced by IARLJ-Europe under contract to EASO, 2018). Gre za tri temeljne strukturne elemente oziroma kriterije ocene (ne)verodostojnosti: 1) notranja (ne)konsistentnost prosilčevih izjav (znotraj enega intervjuja/pisne izjave, po fazah postopka ali primerjanje izjav več prosilcev, ki jih vežejo skupne okoliščine), 2) zunanja (ne)konsistentnost (primerjava izjav z objektivnimi informacijami o izvorni državi ali drugimi dokazi v zvezi z njegovim prebegom) in 3) odgovor na vprašanje, ali je mogoče priznati verjetnost obstoja dogodkov, kot jih je prosilec opisal (angl. (im)plausability), pri čemer se ponekod izrecno poudarja, da pri tem kriteriju ne gre za kriterij, da je konkretna uradna oseba prosilcu verjela (angl. being believed), ampak je v veljavi kriterij, da je mogoče prosilcu verjeti (angl. being believable), s čimer se poskuša zavarovati objektiven način obravnavanja prošnje nasproti subjektivnemu ocenjevanju. V okviru tretjega kriterija je treba upoštevati tudi dejavnike kot npr., da se je prosilec kar najbolj potrudil za utemeljitev prošnje, da je navedel utemeljen razlog, zakaj ni mogel predložiti dokazov, da je zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče, da prosilec ne zavaja ali prikriva dejstev in stopnja natančnosti oziroma podrobnosti v opisu, ki ga poda prosilec.
¹⁵ Gl. prav tam.
¹⁶ Tretja alineja tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1.
¹⁷ Sklep Vrhovnega sodišča I Up 62/2019 z dne 5. 6. 2019 (15 . točka obrazložitve).
¹⁸ Sklep Vrhovnega sodišča I Up 62/2019 z dne 5. 6. 2019 (17. točka obrazložitve).
¹⁹ Gl. uvodna izjava št. 21 Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU in sodbi SEU, C-391/16, C-77/17 in C-78/17 , M in X. X. (85. do 92. točke), in C-550/16 z dne 12. 4. 2018, A, S (53. in 54. točka) ter sklepa Vrhovnega sodišča I Up 262/2017 z dne 17. 1. 2018 (10. točka) in I Up 62/2019 z dne 5. 6. 2019 (18. točka).
²⁰ I Up 62/2019 z dne 5. 6. 2019 (19. točka.).
²¹ C-391/16, C-77/17 in C-78/17 , M in X. X., 85. in 86. točka.
²² Prav tam, 92. odst.
²³ SEU je izrazilo celo stališče, da gre beguncu v tem primeru priznanje statusa od dneva vložitve prošnje, npr. C-279/20 z dne 1. 8. 2022, XC (46. točka) in C-550/16 z dne 12. 4. 2018, AS (53. in 54. točka).