41. člen ZMZ-1

Ni mogoče odločiti o podaljšanju subsidiarne zaščite pred pravnomočnostjo odločbe o samem priznanju subsidiarne zaščite. V nasprotnem primeru bi namreč prišlo do nedopustne procesne situacije, ko bi na primer tožena stranka podaljšala subsidiarno zaščito, čeprav odločitev o podelitvi subsidiarne zaščite ne bi več veljala.

Ob upoštevanju tožnikovih izjav bi tožena stranka morala presojati dostopne specifične in splošne informacije v zvezi s preprodajalci kot subjekti resne škode (tretja alineja 24. člena ZMZ-1). S tega vidika pa bi se najprej morala določno opredeliti tudi do tožnikovih izjav „da ga je strah, da bi mafijska združba izvedela, da jih je izdal, kar sumijo“ in „ko je mamila dostavil zadnjič, preprodajalcu ni dal denarja; preprodajalec naj bi ga zaradi tega večkrat iskal na domu, pa so mu vedno rekli, da njega ni doma“. Z jasnimi razlogi bi torej morala oceniti njihovo skladnost in verjetnost ter morebitno nasprotovanje ustreznim dostopnim specifičnim in splošnim informacijam, ki bi jih morala pridobiti (tretja alineja tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1). V nasprotju s statusom begunca presoja upravičenosti do statusa subsidiarne zaščite nima tolikšnega poudarka na prosilčevih osebnih okoliščinah.

Celovita in de novo presoja zakonitosti izpodbijanega akta v upravnem sporu mora biti omejena zgolj na presojo tega, kar tožnik zahteva po vsebini, ne glede na to, ali je vložil tožbo v sporu polne jurisdikcije, izpodbojno tožbo ali kakšno od drugih oblik tožbe, če so zanjo izpolnjeni zakonski pogoji. Tako v primeru spora, kot je obravnavani, odločanje o zakonitosti priznanja subsidiarne zaščite ni niti predmet tožbenega zahtevka po vsebini niti odločanja sodišča v upravnem sporu, saj tega tožnik ne izpodbija. Odločba, s katero je bila tožniku priznana mednarodna zaščita v obliki subsidiarne zaščite, se lahko v upravnem sporu, v katerem se s tožbo izpodbija taka odločba zato, ker mu ni bil priznan status begunca, spremeni oziroma odpravi le, če je tožba utemeljena iz razlogov, ki se nanašajo na zavrnitev podelitve statusa begunca. Sicer je treba tožbo zavrniti kot neutemeljeno. Ne iz ZMZ-1 ne iz Procesne direktive II ne izhaja niti obveznost niti pooblastilo upravnega organa revidentke, da bi o prošnji za mednarodno zaščito moral odločiti kot o dveh ločenih samostojnih zahtevkih in s tem v dveh ločenih točkah izreka. Zaradi tega tudi upravni organ revidentke o vprašanju po

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je potrebno v primeru vrnitve zadeve v ponovni postopek osebi, ki ji je bil predhodno priznan status subsidiarne zaščite, le tega ponovno nemudoma priznati z delno odločbo, o statusu begunca pa ponovno odločati.

Tožnik se je prostovoljno, brez kakršnega koli pritiska objektivnih okoliščin, odločil, da ne bo počakal vsebinske odločitve tožene stranke o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, ampak je sprejel ponudbo, da ga prepeljejo v Španijo, ker naj bi imel tam prijatelja. V prošnji za mednarodno zaščito je povedal tudi, da ni počakal odločitve v postopku pred bolgarskimi organi. V okviru presoje z vidika načela sorazmernosti se je tako sodišče lahko prepričalo, da izpodbijani akt ne pomeni odstranitve tožnika iz države v okoliščinah, ko bi to nasprotovalo načelu nevračanja. Tožena stranka ni nesorazmerno posegla v pravico tožnika do dostopa do azilnega postopka, četudi je ob tem sodišče moralo obrazložitev v izpodbijanem aktu dopolniti z vidika člena 52(1) in 18. Listine EU o temeljnih pravicah v zvezi z 64. in 65. členom ZMZ-1.

Tožnik je s tožbo zahteval odločitev o njegovi pravici do statusa begunca, s katero bi sodišče nadomestilo izpodbijano odločbo o statusu subsidiarne zaščite. Vrhovno sodišče pa je v primerih, ko je tožnik s tožbo v upravnem sporu izpodbijal zakonitost odločbe o priznanju subsidiarne zaščite, prav zaradi opredelitve pravice do mednarodne zaščite in enotnosti postopka odločanja o njej že sprejelo stališče, da lahko sodišče prve stopnje v primerih, ko je tožba zoper tako odločbo toženke o priznanju mednarodne zaščite utemeljena, ker bi bilo treba prosilcu priznati mednarodno zaščito v obliki statusa begunca, odloči v sporu polne jurisdikcije. Sodišče bi zato moralo, glede na tožbene razloge, da tožniku gre status begunca, opraviti presojo zakonitosti izpodbijane odločbe o priznanju statusa subsidiarne zaščite, pri tej presoji pa nastop polnoletnosti med trajanjem sodnega postopka ne more biti pravno odločilen, ker ni del dejanskega stanja, na katerem temelji izpodbijana določba. Te presoje, tj., ali je tožena stranka v okoliščinah obravnavanega primera (glede na dejansko in pravno stanje ob izdaji odločbe) pravilno uporabila relevantne določbe takrat veljavnega ZMZ oziroma ZM

Ob upoštevanju načela primarnosti prava EU (odločitve SEU v zadevi C-662/17) je treba prosilčev pravni interes za izpodbijanje odločbe o priznanju subsidiarne zaščite, ker meni, da bi mu moral biti iz istih razlogov priznan status begunca, presojati glede na dejansko enakost pravic in koristi, ki izhajajo iz obeh oblik mednarodne zaščite, in ne le glede na konkretni položaj zadevnega prosilca. To za obravnavano zadevo pomeni, da je treba pritožniku priznati pravni interes za tožbo že zaradi neizpolnjenega dejanskega pogoja enakosti glede pravice do prebivanja in nekaterih nadaljnjih upravičenj, ki izvirajo iz obeh oblik mednarodne zaščite.

Vrhovno sodišče je v svoji praksi že poudarilo, da se razgovor ob podaji prošnje in osebni razgovor v smislu Procesne direktive II nujno ne razlikujeta. Stališču sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da osebnega razgovora s prosilcem v skladu z ZMZ ni mogoče opuščati s sklicevanjem zgolj na spoštovanje procesnih garancij sekundarnega evropskega prava, je sicer treba pritrditi. Vendar pa ne gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, če je osebni razgovor izveden skladno z zahtevami Procesne direktive II, pa čeprav v neskladju s postopkom, ki ga zahteva ZMZ. Vrhovno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da je treba mladoletnim prosilcem za mednarodno zaščito skladno z zakonom (16. člen ZMZ) nuditi ustrezno stopnjo zaščite in posebnega varstva njihovih pravic in interesov ter da je to dolžnost vseh pristojnih organov, ki morajo temu ustrezno prilagajati tudi svoje postopke. Kot je Vrhovno sodišče že večkrat pojasnilo, ZMZ ureja eno pravico do mednarodne zaščite, ki se lahko podeli v dveh oblikah, in sicer kot status begunca oziroma kot status subsidiarne zaščite. Ne gre torej za dve pravici in dva samostojna zahtevka, ne gre torej za pravico do s

Brez jedra.