21. člen ZMZ-1

Glede na stališče Upravnega sodišča, da pritožniku ne verjame, da bi bil v izvorni državi preganjan, kar pomeni, da ni podan subjektivni element, splošno vprašanje preganjanja Berberov v Alžiriji za odločitev ni pomembno. V takšnem primeru Upravnemu sodišču pritožnikovih izjav ni treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.

Zatrjevane okoliščine niso razlog za priznanje mednarodne zaščite, saj mora resno škodo iz 28. člena ZMZ-1 povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode iz 24. člena ZMZ-1, sorodniki tožnika pa v to kategorijo ne spadajo. Poleg tega je že Upravno sodišče s sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča pravilno pojasnilo, da je okvir prošnje za mednarodno zaščito v rokah prosilca. To pomeni, da je ocena upravnega organa oziroma sodišča omejena in odvisna od dejstev in okoliščin, ki jih tekom postopka prosilec navede v utemeljitev svojega strahu pred preganjanjem (21. člen ZMZ).

Odločba o vrnitvi mora biti sprejeta ob "strogem" spoštovanju zahtev iz člena 5 Direktive 2008/115/ES. Ta državam članicam pri izvajanju te direktive nalaga, da ustrezno upoštevajo, med drugim tudi največje koristi otroka in družinsko življenje. Države članice bi morale pri izvajanju te direktive največjo pozornost posvečati "največjim koristim otroka", in da bi moralo biti v skladu z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) spoštovanje družinskega življenja najpomembnejše vodilo držav članic pri izvajanju te direktive. Pravica do družinskega življenja pride v poštev v zvezi z odločitvami o vrnitvi tujca. V primeru, ko se odloča o vrnitvi tujca v izvorno državo, opraviti celovito presojo te pravice v razmerju do pravice države, da izvaja ukrepe za zakonito in kontrolirano priseljevanje in preprečevanje nezakonitega priseljevanja in s tem zagotavljanje javnega reda (in nacionalne varnosti) ter v zvezi s tem v skladu z načelom sorazmernosti oceniti, ali je bilo v upravnem postopku z izpodbijanim ukrepom države o vrnitvi tujca v izvorno državo prekomerno poseženo v pravico do družinskega življenja. Tožena stranka mora pri izdaji odločbe o vrnitv

Pritožnik bi moral vsaj zatrjevati, da bi bila zdravstvena oskrba v Tuniziji nezadostna oziroma taka, da bi vodila v nehumano in nečloveško ravnanje v smislu kršitve 3. člena EKČP. Šele tedaj bi dokazno breme prešlo na toženko. Po ustaljeni razlagi Vrhovnega sodišča je treba informacije o izvorni državi pridobiti in analizirati le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element. Če ta element ni podan, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, toženki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja. Smiselno enako po presoji Vrhovnega sodišča velja tudi za resno škodo iz 28. člena ZMZ-1, kar je predmet presoje v obravnavanem primeru. Če bi pritožnik prošnjo za mednarodno zaščito vložil (tudi) iz razloga, ker bi bil ob vrnitvi v izvorno državo izpostavljen resni škodi zaradi neustrezne zdravstvene oskrbe - bi se moral tega razloga (logično) tudi za

Iz sodne prakse Sodišča Evropske unije izhaja, da je splošna verodostojnost prosilca za mednarodno zaščito eden od elementov, ki vpliva na presojo, ali je treba izjave prosilca potrditi, pri čemer ugotovitve v posameznem primeru v zvezi s pogoji iz točk (a) do (d) petega odstavka 4. člena Direktive 2011/95, čemur ustrezajo prva do četrta alineja tretjega odstavka 21. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1), lahko vplivajo na presojo splošne verodostojnosti prosilca iz točke (e) te direktive oziroma iz pete alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1. Pri tem pa presoja splošne verodostojnosti prosilca ni omejena na upoštevanje teh pogojev, pač pa jo je treba opraviti ob upoštevanju vseh drugih upoštevnih elementov obravnavane zadeve v okviru celovite in posamične presoje. Namen glavne obravnave je omogočiti strankam, da se izjavijo o vseh pravno pomembnih vidikih obravnavane zadeve (dejanskih in pravnih, tako procesnih kot materialnih - 21. člen Zakona o upravnem sporu (ZUS-1)), da komentirajo izjave vseh udeležencev upravnega spora, da se opredelijo do predlaganih dokazov, vključno s tistimi, ki jih namerava sodišče izvesti po uradni dolžnosti (20. člen ZUS-1), da predlag

Nasilen poseg v tožnikovo osebno svobodo ter uboj njegovega očeta brez dvoma predstavljata resno in hudo kršitev človekovih pravic in tako ustrezata pojmu preganjanja v smislu 1. alineje prvega odstavka 26. člena ZMZ-1. Glede na preteklo preganjanje in glede na negotovo situacijo v tožnikovi izvorni državi, v kateri prihaja do hudih kršitev človekovih pravic s strani talibanskega režima, sodišče zaključuje, da je izkazan tožnikov utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripisanega političnega prepričanja s strani države v primeru vrnitve v Afganistan.

Izvedena dokazna ocena tožene stranke je v nasprotju z uveljavljeno shemo kriterijev in standardov za oceno (ne)verodostojnosti prosilcev za mednarodno zaščito. Po tej shemi velja, da mora pristojni organ upoštevati tako elemente, ki gredo prosilcu v škodo, kot tudi elemente, ki gredo prosilcu v korist glede (ne)verodostojnosti njegovih navedb. Ker tožena stranka tega ni upoštevala, gre hkrati ob kršitvi materialnega prava v tem primeru tudi za kršitev pravice do obrambe v smislu prvega odstavka 9. člena ZUP in prvega odstavka 138. člena ZUP v povezavi z interpretacijo pravice do obrambe v upravnem postopku, kot je to pravico opredelilo Sodišče EU. Prošnja se ne sme zavrniti samo zato, ker ni bila vložena v najkrajšem mogočem času, ampak se mora prošnja obravnavati in odločba izdati posamično, objektivno in nepristransko. Posamičnost, objektivnost in nepristranost pri obravnavi prošnje namreč pomeni tudi to, da ne more biti odločilen razlog za zavrnitev prošnje prosilcu dejstvo, da prosilec ni ob prvi priložnosti razkril razloga za preganjanje, če gre pri tem za občutljivo osebno okoliščino (istospolna usmerjenost). Tožena stranka v dokazno oceno ni vključila informa

Informacije o izvorni državi v zvezi s tamkajšnjim obravnavanjem istospolno usmerjenih se pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element. Če pa že ta element ni podan, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, oziroma njegovim izjavam o specifičnih individualnih okoliščinah in dejanjih, ki jih zatrjuje, ni mogoče verjeti, ker niso skladne in niso verjetne, pa toženi stranki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o opustitvi glavne obravnave najprej dolžno uporabiti nacionalno pravo, šele če to ne bi dosegalo standardov Direktive 2013/32, pa bi imelo podlago za morebitno presojo njenega neposrednega učinka. Pri tem pa ne gre samo za tožnikove procesne pravice, pač pa tudi za pravice nasprotne stranke v sporu, ki jih zagotavlja procesni zakon. S tega vidika ni bistven

Dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega akta, tako ni zajemalo omenjene diskriminacije, kar pa po presoji prvostopenjskega sodišča ni bila posledica opustitev toženke v upravnem postopku, ki je bil izveden pravilno in zakonito, ob upoštevanju vseh procesnih garancij prosilca in standardov deljenega dokaznega bremena v povezavi s sodelovalno dolžnostjo organa, čemur (pri)tožnik konkretizirano ne nasprotuje. Na drugačno presojo ne more vplivati niti pritožbeno sklicevanje na to, da je diskriminacija Berberov s strani Arabcev splošno znano dejstvo. Ȍeprav splošno znanih dejstev v skladu z drugim odstavkom 165. člena Zakona o splošnem upravnem postopku ni treba dokazovati, je treba taka dejstva zatrjevati, jih torej uveljavljati kot dejansko podlago, če je na stranki o tem trditveno breme. To velja tudi v obravnavanem primeru, saj bi moral pritožnik kot prosilec za mednarodno zaščito sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem in resno škodo (prvi dostavek 21. člena ZMZ-1). Zgolj navedba pripadnosti etnični skupini Berberov pa take trditvene podlage nima. Glede na to, da sodišče prve stopnje ni ugotavlj

Upoštevaje stališče iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017, da se informacije o izvorni državi pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element, Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi zaključuje, da navedena obveznost preverjanja informacij o izvorni državi ni obstajala.

Obveznost sodelovanja pristojnega organa s prosilcem iz drugega stavka določila člena 4(1) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU se nanaša na prvo fazo obravnavanja dejstev in okoliščin, ki se nanaša na ugotovitev dejstev in okoliščin, ki lahko pomenijo dokaze, s katerimi je mogoče utemeljiti prošnjo za azil. V tem smislu gre torej za deljeno dokazno breme, česar tožena stranka ni upoštevala. Nujni sestavni del ocene o (ne)verodostojnosti prosilčevih navedb je tudi upoštevanje informacij o stanju v izvorni državi, če ima prosilec zahtevek glede 4. člena Listine, ki ni očitno neutemeljen. Tožnik ni imel zahtevka v upravnem postopku, ki bi bil očitno neutemeljen, saj tožena stranka sama priznava, da informacije o stanju istospolno usmerjenih v Maroko, ki jih je tožnik predložil pred izdajo izpodbijanega akta, " v večji meri nudijo oporo" prosilčevim navedbam. Vendar pa mu tožena stranka ni verjela, da je istospolno usmerjen in sicer iz razloga, ker ni po resnici povedal za razlog za strah pred preganjanjem že tekom prve prošnje v upravnem postopku, ampak je to storil šele, ko je podal drugo prošnjo. Ta argument pa je v očitnem nasprotju s pravnimi interpretacijami Sodišča EU.

Tožnikove navedbe so premalo verjetne, preveč nekonsistentne skozi različne faze postopka in so nenatančne do te mere, da tožnik ne samo, da ni izkazal utemeljenih razlogov za prepričanje, da mu grozi preganjanje, oziroma ni izkazal tehtnih razlogov, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo izpostavljen omenjenemu tveganju, ampak tudi ni izkazal, da bi imel zahtevek glede prepovedi nečloveškega ravnanja, ki ne bi bil očitno neutemeljen, ugotavljanje s strani tožene stranke, da ni izkazal oziroma da bi mu izvorna država lahko nudila zaščito, sploh ne pride v poštev.

Za to, da bi mnenje, stališče ali prepričanje prosilca, ki še ni bil v negativnem smislu izpostavljen zanimanju potencialnih subjektov preganjanja v svoji izvorni državi, lahko bili zajeti s pojmom „politično prepričanje“, zadostuje, da ta prosilec trdi, da ima ali da izraža to mnenje, stališče ali prepričanje. To ne vpliva na oceno, ali je strah prosilca pred preganjanjem zaradi takega političnega prepričanja utemeljen. Ocena verodostojnosti mora zajemati tako pozitivne kot negativne elemente z vidika skladnosti, kontradiktornosti, konsistentnosti in verjetnosti opisa dogodkov, kajti brez obravnavanja pozitivnih in negativnih elementov (ne)konsistentnosti ni mogoče ugotoviti "splošne verodostojnosti prosilca" oziroma njegovih navedb in dokazov. Tožena stranka pa je v dokazno oceno v izpodbijanem aktu vključila izključno elemente, ki govorijo proti verodostojnosti tožnikovih navedb, kakor da nič v njegovih navedbah ne govori v smeri utemeljenega strahu pred preganjanjem, kar pa je za aktualno varnostno situacijo v Iranu in tožnikovo politično angažiranost v smislu izražanja kritičnih mnenj zoper režim v Iranu preveč enostranska dokazna ocena. Tožnikovo kritično polit

Resna škoda v smislu 15.b člena Kvalifikacijske direktive ne zajema položaja, v katerem je nehumano ali poniževalno ravnanje, ki bi mu bil prosilec s težko boleznijo lahko izpostavljen, če bi se vrnil v svojo izvorno državo, posledica neobstoja ustreznega zdravljenja v tej državi, če ne gre za namerno odtegnitev zdravstvene oskrbe temu prosilcu. Z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Institut mednarodne zaščite je namenjen varstvu osebe pred preganjanjem ali resno škodo, ki bi mu jo v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu (storilcu) preganjanja ali resne škode. Po presoji sodišča je bila tožniku z izpodbijano odločbo zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da vrnitev v izvorno državo ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju.

Dolžnost prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, je, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljile zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito. Zlasti mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki pa mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite.

Tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Tožnikovo spreminjanje izjav o bistvenih okoliščinah jasno kaže na njegovo nekonsistentnost in neverodostojnost. Eden izmed elementov v celoviti presoji njegove verodostojnosti in s tem dokazne ocene o tem, ali je prosilec dokazal utemeljen strah pred preganjanjem v izvorni državi, pa je tudi vprašanje istovetnosti.

Ker v konkretnem primeru tožnik prihaja iz Irana in za to državo je bilo že v času odločanja tožene stranke splošno znano, da je varnostna situacija za (potencialne) oporečnike vladajočega režima zelo problematična, njegov zahtevek glede varstva pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja ni bil očitno neutemeljen. Zato bi tožena stranka z vidika ugotavljanja statusa begunca (kot tudi z vidika subsidiarne zaščite) morala pridobiti in upoštevati tudi aktualne informacije o stanju v Iranu in se ne bi smela zanesti izključno na dokazno oceno o notranji nekonsistentnosti ali/in majhni verjetnosti tožnikovih navedb. Še posebej, kadar gre za zatrjevano preganjanje iz političnih razlogov in v tej zvezi za morebitno pripisano politično prepričanje s strani akterjev zatrjevanega preganjanja, so informacije o stanju v izvorni državi ključnega pomena za dokazno oceno o stopnji tveganja za morebitno prihodnje preganjanje.

Tožnik je zaradi opravljanja lekarniške dejavnosti v izvorni državi s strani vladajočega talibanskega režima prepoznan kot pripadnik posebej ogrožene kategorije zdravstvenih delavcev in kot tak tarča talibanov v primeru vrnitve v izvorno državo. Tožena stranka vseh tožnikovih izjav ni natančno in argumentirano ocenila, niti ni v povezavi s tožnikovimi izjavami natančno in celovito presodila vseh predloženih dokazil, na katere se je tožnik skliceval v upravnem postopku za priznanje mednarodne zaščite, dodatno pa tudi v tožbi. Zato se odločbe ne da preizkusiti. Sodišče meni, da je tožnik za odločitev relevantna dejstva oziroma okoliščine vseskozi konsistentno uveljavljal in jih tudi ustrezno dokazno podkrepil, saj je za svoje navedbe ponudil številne relevantne in zanesljive informacije o stanju v izvorni državi. Teh informacij o stanju v izvorni državi, ki jih je predložil tožnik, pa tožena stranka ni izpodbijala in glede njih ni navajala kakorkoli drugače ne v izpodbijani odločbi in tudi ne v odgovoru na tožbo prav tako tudi ne na naroku za glavno obravnavo

Za utemeljitev svojih navedb mora prosilec v prvi vrsti sam predložiti tudi vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze. Glede na to, da prosilec za svoje izjave običajno ne more predložiti dokazov, zakon za takšen primer predvideva, da mora pristojni organ pri odločitvi o prošnji upoštevati okoliščine, ki jih določa tretji odstavek 21. člena ZMZ-1 – med njimi tudi, da je ugotovljena prosilčeva splošna verodostojnost; peta alineja. Če te niso podane, je mogoče sklepati, da je prosilec lažno predstavil razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito. V postopku mednarodne zaščite ne veljajo posebna formalna dokazna pravila. Poleg tega niti Ženevska konvencija o statusu beguncev niti ZMZ-1 ne določata, da bi moral prosilec v postopku predložiti uradni identifikacijski dokument. Zato je stališče pritožnice, da so dokumenti za ugotavljanje istovetnosti zadostni zgolj, če so predloženi v originalu, prestrogo. Vendar pa bi glede na nesporno dejstvo, da tožnik v obravnavani zadevi uradnega dokumenta, ki vsebuje fotografijo, ni predložil, moralo sodišče prve stopnje (drugačno dokazno oceno glede tožnikove identitete) utemeljiti in obrazložiti skladno z metodol

Ureditev postopka, v katerem je stranki v taksativno določenih primerih iz člena 23(1), drugi pododstavek Direktive 2013/32/EU mogoče in dopustno omejiti obseg razkritja zaupnih informacij ter način izvedbe takega postopka ob tehtanju varstva navedenih splošnih interesov in zagotavljanja pravice do izjave, je v domeni države članice in je torej stvar njene procesne avtonomije. Ker v ZMZ-1 ni posebnih določb glede vodenja upravnega postopka odločanja o prošnji za mednarodno zaščito oziroma o njenem podaljšanju, kadar se v tem postopku obravnavajo tajni podatki in na njih temelji odločitev organa, je treba uporabiti ZUP. Ta pa v drugem stavku petega odstavka 82. člena določa, da če so bili v postopku uporabljeni dokumenti, ki vsebujejo tajne podatke in so bili uporabljeni kot podlaga za odločitev, jih imajo stranke pravico vpogledati. ZUP torej ne omogoča opustitve seznanitve stranke z zaupnimi podatki, na katerih temelji odločitev upravnega organa. Zaradi nasprotnega ravnanja toženke je Upravno sodišče na glavni obravnavi revidenta in njegovega odvetnika seznanilo s celotno vsebino listin SOVE. Sodišče je v okviru postopka dokazovanja te listine dalo najprej na vpogled stra