45. člen ZUS-1

Določba prvega odstavka 74. člena ZUS-1 je uporabljiva tudi za postopek s predlogom za izdajo začasne odredbe, pri čemer iz navedb v pritožbi v povezavi z navedbami v odgovoru tožene stranke izhaja pojasnilo o upravičenem navajanju novot šele v pritožbenem postopku. Sodišče prve stopnje mora tudi v postopku odločanja o začasni odredbi strankam zagotoviti ustrezno materialno procesno vodstvo po 285. členu ZPP (ta je kot institut tudi vsebina 45. člena ZUS-1). Bistveno je, da se predlagatelju začasne odredbe omogoči, da s svojimi navedbami in dokazi ustrezno vsebinsko napolni nedoločen pravni pojem težko popravljive škode iz 32. člena ZUS-1, če sodišče meni, da te zakonske zahteve ni izpolnil. Le tako je predlagatelju lahko razpoznavno, kdaj je zadostil zahtevam sodišča za to, da lahko to opravi meritorno presojo in vsebinsko odloči o utemeljenosti ali neutemeljenosti podanega predloga za izdajo začasne odredbe.

Pravnomočnost sklepa o že izvršeni predaji ni pogoj, da tožena stranka odloča o nameri za novo prošnjo za mednarodno zaščito, ki jo poda prosilec ob vrnitvi v Slovenijo. Zahtevo za sprejem je treba nujno podati, da se lahko izvede predaja državljana tretje države, ki mu je bila izdana odločba o predaji v zadevno državo članico, če je bila ta odločba že izvršena. Pravo EU za predmetno situacijo ne določa čakanja, da postane sklep o izvršeni predaji pravnomočen. Ne gre torej za dve isti upravni zadevi, ampak gre za eno upravno zadevo, ki sicer še ni pravnomočno končana zaradi dvostopenjskega sodnega postopka po ZMZ-1, in za drugo upravno zadevo, v zvezi s katero tožena stranka ne zanika, da je tožnik podal namero za nov upravni postopek, pri čemer pa prva odločitev, ki je bila že izvršena, ne posega več v pravni položaj tožnika.

V upravnem sporu je možnost nadaljnjega navajanja dejstev in dokazov na glavni obravnavi odvisna od okoliščin vodenja konkretnega postopka, saj te vplivajo na to, ali in v kakšnem obsegu lahko tožnik še na naroku uresniči možnost iz prvega odstavka 286. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. V vsakem primeru pa je za upoštevno navajanje novot glede dejstev in dokaznih predlogov bistvena določba 52. člena ZUS-1. To pa pomeni, da če sodišče v upravnem sporu odloči na glavni obravnavi, se uporabi kombinacija pravil o prekluzijah iz ZUS-1 in ZPP.

Dodatno poučevanje in procesno svetovanje pritožnici, da naj v upravnem sporu pred sodiščem prve stopnje izpodbija oziroma izrecno prereka poleg v tožbi že navedenih tudi še drugo (določeno) odločilno dejstvo, sicer bo šteto za priznano, bi pomenilo prekoračitev predvidene nepristranske vloge sodišča v okviru pomoči prava neuki stranki (12. člen ZPP). Navedeno dejstvo spremembe lastništva je sodišče prve stopnje pravilno štelo za priznano (214. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1) in zato ne drži pritožbeni ugovor, da bi moralo to ugotovitev sodišče prve stopnje nadalje utemeljevati. Določba 45. člena ZUS-1 je namenjena izvajanju pripravljalnega postopka v ožjem pomenu, medtem ko vročanje vlog umeščamo v pripravljalni postopek v širšem pomenu, ki ga navedena določba ne ureja.

Dopusten je sodni preizkus odločitve oziroma ravnanja Urada RS za intelektualno lastnino (URSIL) v subsidiarnem upravnem sporu, če je slovensko sodišče pristojno za odločanje o tožbenem zahtevku. Odprava nejasnosti je terjala izvedbo materialnega procesnega vodstva, v okviru katerega predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi na drug primeren način, da se pred obravnavo ali med njo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo (285. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

Da je substanciranost dokaza pomanjkljiva, je sicer stvar ocene (presoje) sodišča v konkretnem primeru, s katero mora biti stranka seznanjena, da lahko pravico do dokaza uspešno uveljavlja in s tem ohrani tudi svoj položaj stranke kot subjekta postopka. V upravnem sporu je zato treba dati stranki možnost, da se z navedeno pomanjkljivostjo seznani in jo tudi odpravi. Temu služi institut materialnega procesnega vodstva (285. člen Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP), v okviru katerega mora pred sprejetjem dokaznega sklepa na glavni obravnavi oziroma v pripravljalnem postopku v upravnem sporu (prvi odstavek 45. člena ZUS-1) sodnik zagotoviti razjasnitev navedene okoliščine. Šele v primeru, če stranka tudi po pozivu sodišča dokaznega predloga ne substancira, ga sodišče iz tega razloga lahko zavrne. Zgolj to, da je bil dokaz izveden v upravnem postopku, ni zadosten razlog za zavrnitev dokaznega predloga za izvedbo tega dokaza pred sodiščem. Na splošno je načelo neposrednosti pomembno pri izvedbi dokazov, še posebej pa pri zaslišanjih, saj si le tako lahko sodišče ustvari subjektivno mnenje o verodostojnosti zaslišanega. Tega javna listina (zapisnik o zaslišanju pred

V upravnem sporu je zaradi potrebe po učinkovitem sodnem varstvu tožnikov zoper nezakonite upravne akte izvršne veje oblasti pravično dati večji poudarek dolžnosti procesnega vodstva, tudi v zvezi z morebitnimi pomanjkljivostmi podanih dokaznih predlogov. Glede na to, da so že po samem zakonu pooblastila sodišča v zvezi z izvedbo dokazov za pravilno ugotovitev dejanskega stanja v primerjavi s pravdnim postopkom bistveno razširjena (drugi odstavek 20. člena ZUS-17), bi bilo procesno nelogično, da sodišče ob podanih dokaznih predlogih strank ne bi prek procesnega vodstva omogočalo odprave njihovih morebitnih pomanjkljivosti in uspešne izvedbe vseh predlaganih dokazov, ki bi bili dovoljeni, pomembni oziroma primerni za odločitev v zadevi. Tudi za predlagano zaslišanje velja, kot za vse dokazne predloge, da mora biti predlog substanciran. Nujno je, da se navedejo konkretna pravno pomembna dejstva, o katerih naj bo priča zaslišana. In če stranka v dokaznem predlogu teh ni navedla, je dokazni predlog pomanjkljiv in sodišče mora v okviru materialnega procesnega vodstva poskrbeti za njegovo dopolnitev. V novem sojenju bo moralo Upravno sodišče ob ponovnem stališču, da dokazn

Glavna obravnava v upravnem sporu je namenjena tudi odločanju o tem, katere dokaze je treba izvesti za razjasnitev spornega dejanskega stanja. Zato izvedba glavne obravnave ni odvisna od presoje, katere dokaze je mogoče oziroma potrebno izvesti na glavni obravnavi, temveč je (tudi) to presojo treba opraviti prav na sami glavni obravnavi. Po navedenem je treba pritožbi ugoditi že zato, ker je sodišče dokazne predloge zavrnilo in odločilo o tožbi, ne da bi opravilo glavno obravnavo, saj je po navedenem že zato podana kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Da je substanciranost dokaza pomanjkljiva, je stvar ocene (presoje) sodišča v konkretnem primeru, s katero mora biti stranka seznanjena, da lahko pravico do dokaza uspešno uveljavlja in s tem ohrani tudi svoj položaj stranke kot subjekta postopka. V upravnem sporu je zato treba dati stranki možnost, da se z navedeno pomanjkljivostjo seznani in jo tudi odpravi. Temu služi institut materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP), v okviru katerega mora pred sprejetjem dokaznega sklepa na glavni obravnavi oziroma v pripravljalnem postopku v upravnem sporu (prvi odstavek 45. člena ZUS-1) sodnik zagotoviti razjasnitev navede

Razlogi za opustitev izvedbe glavne obravnave ob spornem dejanskem stanju so izrecno opredeljeni v 59. členu ZUS-1, zato določbe 51. člena ZUS-1 ni mogoče razumeti kot podlago za dodatno širjenje izjem od navedene zakonske obveznosti. Ob tem velja izpostaviti, da drugi odstavek 51. člena ZUS-1 ne ureja dodatnih razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov poleg tistih, ki izhajajo iz zakona, potrjenih z ustaljeno ustavnosodno presojo Ustavnega sodišča Republike Slovenije in s sodno prakso Vrhovnega sodišča. Da je substanciranost dokaza pomanjkljiva, je stvar ocene (presoje) sodišča v konkretnem primeru, s katero mora biti stranka seznanjena, da lahko pravico do dokaza uspešno uveljavlja in s tem ohrani tudi svoj položaj stranke kot subjekta postopka. V upravnem sporu je zato treba dati stranki možnost, da se z navedeno pomanjkljivostjo seznani in jo tudi odpravi. Temu služi institut materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP), v okviru katerega mora pred sprejetjem dokaznega sklepa na glavni obravnavi oziroma v pripravljalnem postopku v upravnem sporu (prvi odstavek 45. člena ZUS-1) sodnik zagotoviti razjasnitev navedene okoliščine. To je toliko bolj pomembno v upravnem sp

Dejstvo, da neka listina ni bila prevedena, ne pomeni, da dokaz ni bil izveden, niti da tak dokaz ne bi omogočal ugotavljanja dejanskega stanja. Upravni organ lahko dokazno oceno sprejme na podlagi vseh (relevantnih) dokazov, torej tudi neprevedenih, če jih razume in če jih razume tudi prosilec. Prosilec pa ima seveda pravico biti seznanjen s tako dokazno oceno in ji tudi ugovarjati. To pa se zagotavlja z ustrezno obrazložitvijo dokazne ocene in ne s prevajanjem dokazov. Sodišče prve stopnje bi moralo, če je presodilo, da je med strankama sporno dejansko stanje, opraviti glavno obravnavo. Na podlagi prvega odstavka 45. člena ZUS-1 pa mora predsednik senata že pred glavno obravnavo ukreniti vse, kar je potrebno, da se spor reši. Od strank lahko zahteva tudi predložitev listin ali pridobitev potrebnih podatkov. Gre za pooblastilo sodniku, ki ga ima v okviru materialnoprocesnega vodstva s ciljem, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembna za odločbo.

Substanciranost dokaznega predloga je po svoji vsebini namenjena predvsem presoji, ali je določen dokaz treba izvesti oziroma ali obstajajo zakonsko in ustavno dopustni razlogi za zavrnitev dokaznega predloga. Da je substanciranost dokaza pomanjkljiva, je stvar ocene (presoje) sodišča v konkretnem primeru, s katero mora biti stranka seznanjena, da lahko pravico do dokaza uspešno uveljavlja in s tem ohrani tudi svoj položaj stranke kot subjekta postopka. V upravnem sporu je zato treba dati stranki možnost, da se z navedeno pomanjkljivostjo seznani in jo tudi odpravi. Temu služi institut materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP), v okviru katerega mora pred sprejetjem dokaznega sklepa na glavni obravnavi oziroma v pripravljalnem postopku v upravnem sporu sodnik zagotoviti razjasnitev navedene okoliščine. Zaradi potrebe po učinkovitem sodnem varstvu tožnika zoper nezakonite upravne akte izvršne veje oblasti je v upravnem sporu pravično dati večji poudarek dolžnosti materialnega procesnega vodstva; tudi v zvezi z morebitnimi pomanjkljivostmi podanih dokaznih predlogov. Glede na to, da so že po samem zakonu pooblastila sodišča v zvezi z izvedbo dokazov za pravilno u

Na vprašanje, kdaj sodišče „zadeve ne more obravnavati“ (drugi odstavek 31. člena ZUS-1), po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče enoznačno odgovoriti, temveč je to stvar presoje v vsakem posameznem primeru. V nobenem primeru pa ni mogoče zgolj na podlagi dejstva, da sodišče fizično ne razpolaga z izpodbijanim aktom, zaključiti, da zadeve ni mogoče obravnavati. Relevantno vsebino izpodbijanega sklepa je namreč mogoče ugotoviti tudi na druge načine.

Dokazno breme, da je bila zahteva za vrnitev določenega premoženja pravočasno postavljena, nosi vlagatelj zahteve. Postopek denacionalizacije je predlagalni postopek, ki se začne in vodi po volji stranke in v okviru njenega materialnega zahtevka, na katerega je organ vezan. Zato mora zahteva za denacionalizacijo vsebovati konkretne podatke o premoženju, katerega vrnitev se zahteva, organ pa ni dolžan preverjati, ali je stranka navedla vse podržavljeno premoženje oziroma do vračila katerega premoženja bi lahko bila upravičena. Če so v zahtevi za denacionalizacijo nepremičnine, katerih vrnitev se zahteva, določno opredeljene (z navedbo parcelnih številk in katastrskih občin), v tem delu ne gre za nepopolno ali nerazumljivo vlogo, v zvezi s katero bi bil organ dolžan opozoriti in pozvati stranko, da odpravi pomanjkljivosti oziroma nerazumljivosti glede premoženja, katerega vračilo uveljavlja. Zmotna presoja pravilnosti postopka izdaje upravnega akta ni eden izmed razlogov, zaradi katerih se po določbi 85. člena ZUS-1 lahko vloži revizijo. Opustitev oprave glavne obravnave je po določbah ZUS-1 bistvena kršitev določb postopka le, če je bila opustitev oprave glavne obrav

Dokazno breme, da je bila zahteva za vrnitev določenega premoženja pravočasno postavljena, nosi vlagatelj zahteve. Postopek denacionalizacije je predlagalni postopek, ki se začne in vodi po volji stranke in v okviru njenega materialnega zahtevka, na katerega je organ vezan. Zato mora zahteva za denacionalizacijo vsebovati konkretne podatke o premoženju, katerega vrnitev se zahteva, organ pa ni dolžan preverjati, ali je stranka navedla vse podržavljeno premoženje oziroma do vračila katerega premoženja bi lahko bila upravičena. Če so v zahtevi za denacionalizacijo nepremičnine, katerih vrnitev se zahteva, določno opredeljene (z navedbo parcelnih številk in katastrskih občin), v tem delu ne gre za nepopolno ali nerazumljivo vlogo, v zvezi s katero bi bil organ dolžan opozoriti in pozvati stranko, da odpravi pomanjkljivosti oziroma nerazumljivosti glede premoženja, katerega vračilo uveljavlja. Zmotna presoja pravilnosti postopka izdaje upravnega akta ni eden izmed razlogov, zaradi katerih se po določbi 85. člena ZUS-1 lahko vloži revizijo.

Revizija je izredno pravno sredstvo, zato mora revident svoje navedbe specificirati in se ne more sklicevati na svoje tožbene navedbe. Neoprava glavne obravnave predstavlja bistveno kršitev določb postopka le, če vpliva na odločitev o zadevi. Pripravljalni postopek po ZUS ni obvezen stadij postopka, zato njegova neoprava ne predstavlja absolutne bistvene kršitve določb postopka. Odmera davka ne more zastarati tekom sodnega postopka. Če so storitve pri slovenskem davčnem zavezancu za prometni davek opravljale tuje pravne osebe, ki niso bile davčni zavezanci za ta davek, je moral davek od prometa storitev plačati slovenski davčni zavezanec.