49. člen ZMZ-1

To, kar zahteva tožnik z zahtevo za izdajo začasne odredbe, tj., da se izvršitev izpodbijane odločbe odloži do pravnomočnosti odločitve o vloženi tožbi, torej izhaja že iz samega zakona. Tožnik si tako z obravnavanim predlogom ne more izboljšati svojega pravnega položaja.

Tožnik z navedbami, da v Alžiriji še nisi na varnem, če ni vojne, da tam ni dela, da so slabi ekonomski pogoji ter da so ljudje žrtve nasilja, nestrpnosti in zaničevanja, ne more uspeti. Obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1 ne more biti posledica splošnega pomanjkanja ali neurejenih razmer v izvorni državi. Gre za splošno stanje v državi, ki mu je izpostavljeno tudi ostalo prebivalstvo Alžirije. Institut mednarodne zaščite varstvu pred tem ni namenjen. Ta daje zaščito le osebi pred resno škodo, ki bi jo tej osebi v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode iz 24. člena ZMZ-1. Razlog za mednarodno zaščito tudi ne more biti le okoliščina, da je za prosilca ekonomski in socialni sistem v izvorni državi slabši kot v državi, kjer prosi za mednarodno zaščito.

Pogoji za dodelitev mednarodne zaščite v obliki statusa begunca so predpisani v drugem odstavku 20. člena ZMZ-1 in določajo, da mora pri prosilcu obstajati utemeljen strah pred preganjanjem zaradi njegove pripadnosti določeni rasi/etnični skupini, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, da se prosilec zaradi takega strahu nahaja zunaj izvorne države in da zaradi takega strahu ne more oziroma noče uživati varstva te države. Za dodelitev mednarodne zaščite ni dovolj le subjektivni element, temveč mora biti podan tudi objektivni element, to so okoliščine v izvorni državi, ki utemeljujejo prosilčev strah pred preganjanjem zaradi njegovih subjektivnih okoliščin, kar pa organ ocenjuje na podlagi splošnih in specifičnih informacij v prosilčevi izvorni državi in prosilca o tem ustno ali pisno seznani pred izdajo odločbe. Tožnik ni zatrjeval dejstev, ki bi bila pravno relevantna za ugoditev njegovemu zahtevku. Jasno je povedal, da je iz izvorne države odšel zato, ker je želel v tujino. Iz izvorne države torej ni odšel, ker bi bil kakorkoli preganjan ali bi utrpel resno škodo, kot ju opredeljuje ZMZ-1, zato je toženka

Tožnik je v upravnem postopku svojo (drugo) prošnjo utemeljeval z razlogi ekonomske in osebne narave. Opisane okoliščine niso razlog, ki bi lahko predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite.

Tožnik je svojo prošnjo utemeljeval in na osebnem razgovoru izpostavil razloge zdravstveno-ekonomske narave. Opisane okoliščine niso razlogi, ki bi lahko predstavljali utemeljen razlog za priznanje mednarodne zaščite. Četudi v izvorni državi nima realne zmožnosti primerne zdravstvene oskrbe, to ne more biti razlog za ugoditev njegovi prošnji. Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, namreč ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.

Za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite je primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti. Hkrati so državni organi dolžni prevzeti pobudo pri pridobivanju objektivnih in zanesljivih informacij o razmerah v državah in utemeljenosti prošenj za mednarodno zaščito.

Pritožnik tveganja življenja v hudi revščini (ta je lahko posledica tako težav pri iskanju zaposlitve kot slabega plačila za opravljeno delo) ne utemeljuje z ovirami, ki bi jih prav zoper njega (torej individualno) vzpostavljala maroška oblast oziroma država kot povzročitelj resne škode, pač pa so razlog zatrjevane nevarnosti splošne ekonomske in socialne razmere v Maroku, nastale zaradi načina delovanja sistemov izvorne države. Glede pomena teh okoliščin na področju mednarodne zaščite pa Vrhovno sodišče ustaljeno razlaga, da tudi če oseba izkaže, da se v izvorni državi ni mogla preživljati zaradi tamkajšnjih slabih gospodarskih razmer, to ne zadostuje za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak mora škodo povzročiti tretja oseba.

Tožnik je izvorno državo zapustil zaradi ekonomskih, osebnih in družinskih razlogov, s čemer ni utemeljil priznanja ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Tožnik ni zatrjeval in izkazal, da bi imel utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju. Glede slabih ekonomskih razmer z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.

Tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z osebnimi težavami z dekletovimi sorodniki, v povezavi z občutkom diskriminacije med Arabci in Berberi. Tudi, če bi držalo, da se dekletovi starši zaradi njegove narodnosti niso strinjali z njuno poroko, to še ne pomeni diskriminacije v smislu ZMZ-1, da tožnik zatrjevanih groženj ni nikoli prijavil na policijo in zato ni izkazal, da ga država ne bi želela ali zmogla zaščititi pred nedržavnimi subjekti (dekletovi bratje).

Odločba o vrnitvi mora biti sprejeta ob "strogem" spoštovanju zahtev iz člena 5 Direktive 2008/115/ES. Ta državam članicam pri izvajanju te direktive nalaga, da ustrezno upoštevajo, med drugim tudi največje koristi otroka in družinsko življenje. Države članice bi morale pri izvajanju te direktive največjo pozornost posvečati "največjim koristim otroka", in da bi moralo biti v skladu z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) spoštovanje družinskega življenja najpomembnejše vodilo držav članic pri izvajanju te direktive. Pravica do družinskega življenja pride v poštev v zvezi z odločitvami o vrnitvi tujca. V primeru, ko se odloča o vrnitvi tujca v izvorno državo, opraviti celovito presojo te pravice v razmerju do pravice države, da izvaja ukrepe za zakonito in kontrolirano priseljevanje in preprečevanje nezakonitega priseljevanja in s tem zagotavljanje javnega reda (in nacionalne varnosti) ter v zvezi s tem v skladu z načelom sorazmernosti oceniti, ali je bilo v upravnem postopku z izpodbijanim ukrepom države o vrnitvi tujca v izvorno državo prekomerno poseženo v pravico do družinskega življenja. Tožena stranka mora pri izdaji odločbe o vrnitv

Vloga Vrhovnega sodišča v sistemu upravnega spora se v pritožbenem postopku omejuje na presojo pravilnosti in zakonitosti sodbe Upravnega sodišča kot sodišča prve stopnje. V pritožbenem postopku pred Vrhovnim sodiščem se zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izpodbija sodba Upravnega sodišča. Upravni akt je v presojo Vrhovnega sodišča vključen le posredno in omejeno glede na opravljeno prvostopenjsko presojo v upravnem sporu. V upravnem sporu je predmet pritožbene presoje samo dejansko stanje, ki ga je v svojem postopku ugotovilo Upravno sodišče, in ne dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka v postopku izdaje upravnega akta. V pritožbi v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razen če je prvostopenjsko sodišče samo ugotovilo dejansko stanje.

Z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.

Tožnik ni navajal nobenih razlogov, ki bi utemeljevali njegovo prošnjo za mednarodno zaščito oz. kazali na to, da je v izvorni državi kakorkoli ogrožen. Nelogično je tožbeno stališče, da bi ga morala toženka dodatno spraševati, ali so njegovo ekonomsko stisko (ki je ne zatrjuje in o kateri ni nič izpovedal) povzročili tretji akterji oz., ali bi mu bil v izvorni državi onemogočen dostop do socialnih pravic in izvajanje osnovnih pravic in o tem, ali so bili zoper njega osebno usmerjeni kakšni ukrepi, ki bi zanj imeli škodljive posledice.

Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Ni sporno, da je tožnik na zapisnik ob vložitvi zahtevka za ponovni postopek izjavil, da nima nobenih novih dejstev ali dokazov, ki bi nastali po izdaji odločbe o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito, saj je odšel v Francijo in tam delal. Prav tako je izjavil, da nima nobenih novih dokazov ali dejstev, ki so obstajali že pred izdajo odločbe o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito, vendar jih iz upravičenih razlogov ni mogel navajati že pri prvem postopku.

Eden izmed pogojev za priznanje statusa begunca ali subsidiarne zaščite tudi, da zatrjevano preganjanje ali resno škodo izvajajo oziroma povzročijo subjekti preganjanja ali resne škode. To so (1) država, (2) politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, ali (3) nedržavni subjekti (24. člen ZMZ-1). Pojem nedržavnih subjektov sicer lahko zajema družinske člane, vendar pa slednji ne morejo biti subjekti preganjanja ali resne škode, če ni mogoče dokazati, da država oziroma navedene politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, prosilcu niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred njimi (tretja alineja 24. člena ZMZ-1). Iz tožnikovih navedb ne izhaja, da in zakaj ga izvorna država pred dekletovo družino (torej tudi pred njihovim maščevanjem) ne bi bila pripravljena in zmožna učinkovito zaščititi. Zgolj pavšalna trditev, da bi dekletova družina lahko podkupila policijo, zato da bi ju našla v kakšnem drugem kraju v Maroku, pa temu ne more zadostiti.

Tožnik kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Tožnik je izvorno državo zapustil zaradi ekonomskih in družinskih težav, hkrati pa ni niti zatrjeval, da bi imel utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju. Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.

Resno škodo iz 28. člena ZMZ-1 mora povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode iz 24. člena ZMZ-1. Sorodniki tožnika v to kategorijo ne spadajo. Tožnik ni izkazal, da v svoji državi ne bi bil deležen ustrezne zaščite s strani pristojnih državnih organov. Toženka je ugotovila, da je policija v izvorni državi tožnika posredovala v zatrjevanih incidentih, da tudi sodišče deluje in da se je tožnik kazenskemu postopku izognil z odhodom iz države. To le potrjuje ugotovitve toženke, da tožnik v izvorni državi ni oz. ne bi ostal brez ustrezne zaščite pristojnih organov.

Tožnik ni zatrjeval, da bi imel utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). Z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.

Z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite. Prav tako ne more biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi. Gre za stanje ekonomskih in socialnih razmer, ki jim je izpostavljeno tudi ostalo prebivalstvo Maroka.

Okvir prošnje za mednarodno zaščito je tako v rokah prosilca. Ocena toženke, da tožnik ni zatrjeval dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi njegove pripadnosti določeni rasi/etnični skupini, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, niti resne škode oz. da je zatrjeval dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, je pravilna. Tožnik je zatrjeval le zdravstvene težave (v tožbi navaja, da je dejansko invalid) in slabe ekonomske razmere v državi. Z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite.