28. člen ZMZ-1

Pogoji za priznanje mednarodne zaščite niso izpolnjeni, če (med drugim) zatrjevano tveganje slabe ekonomske situacije pritožnika ne izvira iz dejavnikov, ki jih je mogoče neposredno ali posredno pripisati javnim organom te države. Navedeno ima podlago v določbi 24. člena ZMZ-1, ki opredeljuje subjekte (storilce) preganjanja ali resne škode in iz katere izhaja, da je institut mednarodne zaščite namenjen varstvu osebe pred preganjanjem ali resno škodo, ki bi mu jo v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode. Tudi morebitno poslabšanje zdravstvenega stanja ni resna škoda v smislu ZMZ-1, saj mora biti povzročena zaradi ravnanja tretje osebe in ne sme biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti zdravstvenega sistema izvorne države.

Tožnik je izvorno državo zapustil zaradi boljšega zaslužka, ker mora preživljati družino, in ne zaradi kakšnega drugega razloga. Odtegovanje minimalnih pogojev za preživetje mora biti torej v določeni meri usmerjeno na tožnika, kajti tveganja, kateremu je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva države, same zase običajno ne predstavljajo individualne grožnje, ki bi jo bilo mogoče priznavati kot resno škodo.

Za priznanje mednarodne zaščite mora pritožnik izkazati preganjanje (27. člen ZMZ-1) ali resno škodo (28. člen ZMZ-1). Informacije o izvorni državi se pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element.

Z vidika subsidiarne zaščite, ko gre za ugovor nezmožnosti preživetja zaradi revščine, je pomembno, ali bi bila škoda povzročena zaradi ravnanja, za katerega bi bilo mogoče odgovornost pripisati državnim subjektom in da torej ne sme biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti sistema izvorne države. Z vidika varstva načela non-refoulement pa ta pogoj ni relevanten. Pravice, zagotovljene s členom 4. Listine, ustrezajo pravicam, zagotovljenim na podlagi 3. člena EKČP, tako da sta vsebina in obseg pravice iz 4. člena Listine (ali člena 19(2) Listine) enaka kot vsebina in obseg te pravice iz 3. člena EKČP. Omenjena pomanjkljivost v pravno-formalni obrazložitvi izpodbijane odločitve pa ne more biti razlog za nezakonitost izpodbijanega akta.

Tožnik v delu okoliščin, ki se nanašajo konkretno na njegov strah pred grozečo resno škodo, nosi dokazno breme, da te okoliščine, kolikor je to razumno od njega pričakovati, obrazloži in podrobno pojasni. Šele, če mu to uspe ob ustreznem vodenju osebnega razgovora, nastopi odgovornost pristojnega organa, da njegove navedbe preveri z informacijami o stanju v državi izvora.

Navedbe, da je treba situacijo v Maroku v okoliščinah tako hudega pomanjkanja obravnavati kot resno škodo, za kar je odgovorna država, ker da je vzpostavila sistem, da revni životarijo ali preprosto umrejo od lakote, če si ne morejo zagotoviti sredstev za hrano. Iz njih namreč ne izhaja obstoj tveganja, da bodo subjekti pritožnikove izvorne države temu namerno onemogočili dostop do sredstev za preživetje. Glede tega je pomembna tudi ugotovitev v sodbi, ki ji pritožnik ne nasprotuje, da je pred odhodom iz Maroka zaslužil toliko, da je lahko preživel, le prihrankov ni mogel ustvariti (21. točka obrazložitve), kar kaže, da že ob odhodu ni sodil v skupino prebivalstva, na katero se sklicuje. Zaradi tega njeno izpostavljanje ne potrjuje verjetnosti, da bo po vrnitvi v Maroko izpostavljen lakoti in s tem nastanku resne škode v smislu druge alineje 28. člena ZMZ-1, po kateri ta škoda zajema oblike mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja ali kazni.

Pritožba ne utemelji pogojev za subsidiarno zaščito, to je, da bi bil ob vrnitvi izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, to je resni škodi iz druge alineje 28. člena ZMZ-1, ki bi mu jo povzročil subjekt resne škode iz 24. člena ZMZ-1. Pomembno namreč je, da pritožnik tveganja življenja v hudi revščini (ta je lahko posledica tako težav pri iskanju zaposlitve kot slabega plačila za opravljeno delo) ne utemeljuje z ovirami, ki bi jih prav zoper njega (torej individualno) vzpostavljala alžirska oblast oziroma država kot povzročitelj resne škode, pač pa so razlog zatrjevane nevarnosti splošne ekonomske in socialne razmere v Alžiriji, nastale zaradi načina delovanja sistemov izvorne države.

Pritožnik ne oporeka, da v dosedanjem postopku ni zatrjeval, da bi v primeru vrnitve v izvorno državo lahko bil izpostavljen preganjanju zaradi ene od osebnih okoliščin, ki so navedene v okviru opredelitve statusa begunca v drugem odstavku 20. člena ZMZ-1 (to je zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali zaradi političnega prepričanja) in podrobneje opredeljene v 27. členu istega zakona. Prav tako ni sporno, da je izvorno državo zapustil zaradi revščine oziroma, kot navaja v pritožbi, zaradi hudega pomanjkanja, ko si niti z delom ni mogel zagotoviti dovolj sredstev za dostojno življenje. S temi navedbami pritožba ne more utemeljiti pogojev za subsidiarno zaščito, to je, da bi bil ob vrnitvi izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, to je resni škodi iz 2. točke 28. člena ZMZ-1, ki bi mu jo povzročil subjekt resne škode iz 24. člena ZMZ-1. Pomembno namreč je, da pritožnik tveganja življenja v hudi revščini ne utemeljuje z ovirami, ki bi jih prav zoper njega vzpostavljala alžirska oblast oziroma država kot povzročitelj resne škode, pač pa so razlog zatrjevane nev

Pritožnik se s presojo sodišča prve stopnje ne strinja, vendar za to v pritožbi ne navaja nobenih vsebinskih argumentov. Na ta način v pritožbenem postopku, katerega namen ni ponovno odločanje o tožbi, ne more izpodbiti opravljene presoje, da je v postopku navajal le dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, in da prihaja iz varne izvorne države.

Vrhovno sodišče se s presojo Upravnega sodišča strinja. Pritožnik v pritožbi namreč ponovno izpostavlja, da se je njegovo zdravstveno stanje poslabšalo in ni sposoben vrnitve v matično državo, vendar navedeno navaja povsem pavšalno. Zato njegove navedbe za sklep o tem, da so podani pogoji za uvedbo ponovnega postopka, ne zadoščajo.

Sodišče je navedene razloge štelo za razloge osebne in ekonomske narave. Pritrdilo je toženki, da jih ni mogoče povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja iz drugega odstavka 20. člena ZMZ-1, da težav niso povzročili država ali drugi v ZMZ-1 določeni akterji, niti da pritožnik ni izkazal resne škode, saj ta ne sme biti posledica pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode iz 24. člena ZMZ-1. Pritožnik tudi ni navedel nobene take osebne okoliščine, na podlagi katere bi toženka lahko zaključila, da njegova izvorna država zanj ni varna. Pritožnik se z navedeno presojo sicer ne strinja, vendar za to v pritožbi ne navaja nobenih konkretnih vsebinskih argumentov. Na ta način v pritožbenem postopku, katerega namen ni ponovno odločanje o tožbi, ne more izpodbiti opravljene presoje, da je v postopku navajal le dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, in da prihaja iz varne izvorne države.

Pritožnik v pritožbi v bistvenem ponavlja tožbene navedbe o strahu pred grožnjami in nasiljem bratov bivšega dekleta. Vendar pa s tem ne more izpodbiti pravilnosti stališča izpodbijane sodbe, da so te okoliščine z vidika priznanja mednarodne zaščite, torej statusa begunca ali subsidiarne zaščite v smislu 20. člena ZMZ-1, nepomembne, kar utemeljuje zavrnitev prošnje po prvi alineji 52. člena ZMZ-1. Saj pritožnikov strah ne izvira od katerega izmed subjektov, ki lahko povzročijo resno škodo v smislu 28. člena ZMZ-1. Ti subjekti so namreč država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, nedržavni subjekti (torej tudi družinski člani) pa le, če je mogoče dokazati, da prej navedeni subjekti, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred njimi (tretja alineja 24. člena ZMZ-1).

Pritožniku resna škoda ob vrnitvi v izvorno državo ne grozi, saj je zatrjevano tveganje, da bo pritožnik tam izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju (hudi revščini), posledica splošnih ekonomskih in socialnih razmer v Alžiriji ter delovanja tamkajšnje države na teh področjih. Institut mednarodne zaščite daje zaščito le osebi pred resno škodo, ki bi jo tej osebi v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu resne škode iz 24. člena ZMZ-1. Četudi oseba izkaže, da se v izvorni državi ni mogla preživljati zaradi tamkajšnjih slabih gospodarskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.

Iz vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je tožnikova sposobnost ekonomskega preživetja v njegovi izvorni državi. Slaba ekonomska situacija bi morala biti povezana s katerim od razlogov preganjanja, torej z osebnimi okoliščinami, kot so vera, narodnost, politično prepričanje, rasa in podobno, da bi se lahko štela kot razlog za priznanje mednarodne zaščite. Za priznanje mednarodne zaščite ne zadostuje tveganje, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen humanemu ali ponižujočemu ravnanju, ampak mora to tveganje izvirati od dejavnikov, ki jih je mogoče neposredno ali posredno pripisati javnim organom te države, bodisi da grožnjo za prosilca predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.

Navedbe o terorističnih grožnjah v 90. letih prejšnjega stoletja ter revščini so z vidika priznanja mednarodne zaščite, torej statusa begunca ali subsidiarne zaščite v smislu 20. člena ZMZ-1, nepomembne, kar utemeljuje zavrnitev prošnje po prvi alineji 52. člena ZMZ-1. Zatrjevanih terorističnih groženj ni že vse od leta 2011, pritožnikovih ekonomskih težav pa ni mogoče povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov ali subjektov preganjanja. Resna škoda iz 28. člena ZMZ-1 pa ne more biti posledica pomanjkanja oziroma ekonomske situacije v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode. S pritožbenimi navedbami o svojem težkem otroštvu in o tem, da mu v Alžiriji tudi kot odraslemu ni bilo zagotovljeno dostojno življenje, pritožniku prav tako ne uspe izpodbiti domneve o tem, da je Alžirija zanj varna izvorna država (razlog za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene iz druge alineje 52. člena ZMZ-1).

Institut mednarodne zaščite daje zaščito le osebi pred resno škodo, ki bi jo tej osebi v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu resne škode. Tudi če oseba izkaže, da se v izvorni državi ni mogla preživljati zaradi tamkajšnjih slabih gospodarskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba. Razlog za mednarodno zaščito ne more biti le okoliščina, da je za prosilca ekonomski in socialni sistem v izvorni državi slabši kot v državi, kjer prosi za mednarodno zaščito.

Zatrjevane okoliščine niso razlog za priznanje mednarodne zaščite, saj mora resno škodo iz 28. člena ZMZ-1 povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode iz 24. člena ZMZ-1, sorodniki tožnika pa v to kategorijo ne spadajo. Poleg tega je že Upravno sodišče s sklicevanjem na sodno prakso Vrhovnega sodišča pravilno pojasnilo, da je okvir prošnje za mednarodno zaščito v rokah prosilca. To pomeni, da je ocena upravnega organa oziroma sodišča omejena in odvisna od dejstev in okoliščin, ki jih tekom postopka prosilec navede v utemeljitev svojega strahu pred preganjanjem (21. člen ZMZ).

Splošno znana dejstva so dejstva, ki so znana širšemu krogu ljudi v času in prostoru, kjer se opravlja sojenje. Takšna so torej le tista dejstva, o katerih obstaja splošen socialni konsenz in so znana pretežni večini vseh odraslih članov družbe. Nobenega dvoma ni, da večini odraslih članov družbe v času in prostoru, kjer se opravlja sojenje, ni znano, da se policija v izvorni državi na družinsko nasilje ne odziva.

Razlog za mednarodno zaščito ne more biti le okoliščina, da je za prosilca ekonomski in socialni sistem v izvorni državi slabši kot v državi, kjer prosi za mednarodno zaščito.

Slab ekonomski položaj v izvorni državi prosilca ni razlog za priznanje mednarodne zaščite. Tudi če bi pritožnik izkazal, da se zaradi tega ni mogel dolgoročno preživljati, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1. Gre namreč za splošno stanje v pritožnikovi izvorni državi, ki je posledica nedelovanja njenih sistemov in s katerim se ne sooča le pritožnik, ampak tudi preostalo prebivalstvo. Pritožnikova revščina tako ni in tudi ob vrnitvi ne bi bila rezultat zoper njega usmerjenih ravnanj subjektov resne škode iz 24. člena ZMZ-1 (njihovih namernih, pritožniku namenjenih dejanj ali opustitev, torej v pomenu individualne grožnje), zato ne izkazuje upravičenja do statusa mednarodne zaščite. Gre za ustaljeno razlago Vrhovnega sodišča, ki poudarja, da resna škoda ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.