20. člen ZMZ-1

Pogoji za priznanje mednarodne zaščite niso izpolnjeni, če (med drugim) zatrjevano tveganje slabe ekonomske situacije pritožnika ne izvira iz dejavnikov, ki jih je mogoče neposredno ali posredno pripisati javnim organom te države. Navedeno ima podlago v določbi 24. člena ZMZ-1, ki opredeljuje subjekte (storilce) preganjanja ali resne škode in iz katere izhaja, da je institut mednarodne zaščite namenjen varstvu osebe pred preganjanjem ali resno škodo, ki bi mu jo v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode. Tudi morebitno poslabšanje zdravstvenega stanja ni resna škoda v smislu ZMZ-1, saj mora biti povzročena zaradi ravnanja tretje osebe in ne sme biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti zdravstvenega sistema izvorne države.

Pritožnik ne oporeka, da v dosedanjem postopku ni zatrjeval, da bi v primeru vrnitve v izvorno državo lahko bil izpostavljen preganjanju zaradi ene od osebnih okoliščin, ki so navedene v okviru opredelitve statusa begunca v drugem odstavku 20. člena ZMZ-1 (to je zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali zaradi političnega prepričanja) in podrobneje opredeljene v 27. členu istega zakona. Prav tako ni sporno, da je izvorno državo zapustil zaradi revščine oziroma, kot navaja v pritožbi, zaradi hudega pomanjkanja, ko si niti z delom ni mogel zagotoviti dovolj sredstev za dostojno življenje. S temi navedbami pritožba ne more utemeljiti pogojev za subsidiarno zaščito, to je, da bi bil ob vrnitvi izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, to je resni škodi iz 2. točke 28. člena ZMZ-1, ki bi mu jo povzročil subjekt resne škode iz 24. člena ZMZ-1. Pomembno namreč je, da pritožnik tveganja življenja v hudi revščini ne utemeljuje z ovirami, ki bi jih prav zoper njega vzpostavljala alžirska oblast oziroma država kot povzročitelj resne škode, pač pa so razlog zatrjevane nev

Sodišče je navedene razloge štelo za razloge osebne in ekonomske narave. Pritrdilo je toženki, da jih ni mogoče povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja iz drugega odstavka 20. člena ZMZ-1, da težav niso povzročili država ali drugi v ZMZ-1 določeni akterji, niti da pritožnik ni izkazal resne škode, saj ta ne sme biti posledica pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode iz 24. člena ZMZ-1. Pritožnik tudi ni navedel nobene take osebne okoliščine, na podlagi katere bi toženka lahko zaključila, da njegova izvorna država zanj ni varna. Pritožnik se z navedeno presojo sicer ne strinja, vendar za to v pritožbi ne navaja nobenih konkretnih vsebinskih argumentov. Na ta način v pritožbenem postopku, katerega namen ni ponovno odločanje o tožbi, ne more izpodbiti opravljene presoje, da je v postopku navajal le dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, in da prihaja iz varne izvorne države.

Pritožnik v pritožbi v bistvenem ponavlja tožbene navedbe o strahu pred grožnjami in nasiljem bratov bivšega dekleta. Vendar pa s tem ne more izpodbiti pravilnosti stališča izpodbijane sodbe, da so te okoliščine z vidika priznanja mednarodne zaščite, torej statusa begunca ali subsidiarne zaščite v smislu 20. člena ZMZ-1, nepomembne, kar utemeljuje zavrnitev prošnje po prvi alineji 52. člena ZMZ-1. Saj pritožnikov strah ne izvira od katerega izmed subjektov, ki lahko povzročijo resno škodo v smislu 28. člena ZMZ-1. Ti subjekti so namreč država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, nedržavni subjekti (torej tudi družinski člani) pa le, če je mogoče dokazati, da prej navedeni subjekti, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred njimi (tretja alineja 24. člena ZMZ-1).

Iz vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je tožnikova sposobnost ekonomskega preživetja v njegovi izvorni državi. Slaba ekonomska situacija bi morala biti povezana s katerim od razlogov preganjanja, torej z osebnimi okoliščinami, kot so vera, narodnost, politično prepričanje, rasa in podobno, da bi se lahko štela kot razlog za priznanje mednarodne zaščite. Za priznanje mednarodne zaščite ne zadostuje tveganje, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen humanemu ali ponižujočemu ravnanju, ampak mora to tveganje izvirati od dejavnikov, ki jih je mogoče neposredno ali posredno pripisati javnim organom te države, bodisi da grožnjo za prosilca predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite.

Navedbe o terorističnih grožnjah v 90. letih prejšnjega stoletja ter revščini so z vidika priznanja mednarodne zaščite, torej statusa begunca ali subsidiarne zaščite v smislu 20. člena ZMZ-1, nepomembne, kar utemeljuje zavrnitev prošnje po prvi alineji 52. člena ZMZ-1. Zatrjevanih terorističnih groženj ni že vse od leta 2011, pritožnikovih ekonomskih težav pa ni mogoče povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov ali subjektov preganjanja. Resna škoda iz 28. člena ZMZ-1 pa ne more biti posledica pomanjkanja oziroma ekonomske situacije v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode. S pritožbenimi navedbami o svojem težkem otroštvu in o tem, da mu v Alžiriji tudi kot odraslemu ni bilo zagotovljeno dostojno življenje, pritožniku prav tako ne uspe izpodbiti domneve o tem, da je Alžirija zanj varna izvorna država (razlog za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene iz druge alineje 52. člena ZMZ-1).

Institut mednarodne zaščite daje zaščito le osebi pred resno škodo, ki bi jo tej osebi v primeru vrnitve v izvorno državo lahko povzročila tretja oseba, ki pripada subjektu resne škode. Tudi če oseba izkaže, da se v izvorni državi ni mogla preživljati zaradi tamkajšnjih slabih gospodarskih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba. Razlog za mednarodno zaščito ne more biti le okoliščina, da je za prosilca ekonomski in socialni sistem v izvorni državi slabši kot v državi, kjer prosi za mednarodno zaščito.

Dokazna ocena mora ustrezati standardom skrbnosti, kar pomeni, da mora biti preverljivo obrazložena. Ta obrazložitev (kot navzven izraženo intimno prepričanje) pa mora biti taka, da z izčrpno in poglobljeno, umno in razumno argumentacijo prepriča bodisi stranke (ki zato ne vložijo pravnega sredstva) bodisi (če je sprožen upravni spor) sodišče, ki odloča o tožbi. Razlogi odločbe morajo torej prepričljivo utemeljiti odločitev organa in omogočiti vsebinski preizkus odločbe. Toženka je po presoji sodišča v zvezi z ugotovitvijo, da tožnik ni bil deležen preteklega preganjanja, kršila načelo proste presoje dokazov tako z vidika neupoštevanja metodološkega napotka, ki ga daje načelo proste presoje dokazov, kot tudi s pomanjkljivo dokazno oceno. Odločba mora imeti v primerih, kakršen je obravnavani, celovite razloge o tistih odločilnih dejstvih, na katera tožnik opira oziroma utemeljujejo svoje tožbene navedbe v zvezi z izpolnjevanjem pogojev za mednarodno zaščito (v obravnavanem primeru so to razlogi preganjanja zaradi istospolne usmerjenosti tožnika), česar izpodbijana odločba nima. Obravnava zadevnih pravnih sredstev mora vključevati sodni preizkus vseh dejanskih in pravnih ele

Splošno znana dejstva so dejstva, ki so znana širšemu krogu ljudi v času in prostoru, kjer se opravlja sojenje. Takšna so torej le tista dejstva, o katerih obstaja splošen socialni konsenz in so znana pretežni večini vseh odraslih članov družbe. Nobenega dvoma ni, da večini odraslih članov družbe v času in prostoru, kjer se opravlja sojenje, ni znano, da se policija v izvorni državi na družinsko nasilje ne odziva.

Zaporna kazen, določena v zakonodajni določbi, v skladu s katero so homoseksualna dejanja kazniva, lahko že sama po sebi pomeni dejanje preganjanja v smislu člena 9(1) Direktive Sveta 2004/83/ES, če se dejansko uporablja v izvorni državi, ki je sprejela tako zakonodajo. Okoliščina, da je homoseksualnost v Kamerunu kazniva, ima torej težo tudi iz vidika posledic, ki lahko čakajo tožnika, če bo vrnjen v izvorno državo.

Tožnik v zahtevku ni navajal novih dejstev niti predlagal novih dokazov, ki bi pomembno povečala verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Tožnikovo pojasnjevanje zdravstvenih težav in zdravstvenega stanja brez navedb, da bi tožnik zaradi zdravstvenega stanja utrpel resno škodo v smislu 20. člena ZMZ-1, ni dejstvo, ki pomembno povečuje verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite v smislu prvega odstavka 64. člena ZMZ-1.

Razlog za mednarodno zaščito ne more biti le okoliščina, da je za prosilca ekonomski in socialni sistem v izvorni državi slabši kot v državi, kjer prosi za mednarodno zaščito.

Ključni razlog, zaradi katerega je tožena stranka tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnila, je v številnih kontradiktornostih, ki jih je tožena stranka ugotovila na zaslišanju, zaradi česar je tožnikove navedbe ocenila kot neverodostojne in mu zaradi tega ni verjela, da bi bil v izvorni državi preganjan.

Pritožnik bi moral vsaj zatrjevati, da bi bila zdravstvena oskrba v Tuniziji nezadostna oziroma taka, da bi vodila v nehumano in nečloveško ravnanje v smislu kršitve 3. člena EKČP. Šele tedaj bi dokazno breme prešlo na toženko. Po ustaljeni razlagi Vrhovnega sodišča je treba informacije o izvorni državi pridobiti in analizirati le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element. Če ta element ni podan, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, toženki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja. Smiselno enako po presoji Vrhovnega sodišča velja tudi za resno škodo iz 28. člena ZMZ-1, kar je predmet presoje v obravnavanem primeru. Če bi pritožnik prošnjo za mednarodno zaščito vložil (tudi) iz razloga, ker bi bil ob vrnitvi v izvorno državo izpostavljen resni škodi zaradi neustrezne zdravstvene oskrbe - bi se moral tega razloga (logično) tudi za

Škoda za podelitev subsidiarne zaščite mora biti "povzročena zaradi ravnanja tretje osebe in da torej ne sme biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti /.../ sistema izvorne države." Šele, če gre za namerno odtegnitev tožniku nekih bistvenih storitev, ki so potrebne za (minimalno) dostojno življenje, država pa ni zmožna ali noče nuditi zaščite, bi lahko bil tožnik upravičen do subsidiarne zaščite. Takšno odtegovanje minimalnih pogojev za preživetje mora biti v določeni meri usmerjeno na tožnika, kajti nevarnosti, ki jim je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva države, same zase običajno ne predstavljajo individualne grožnje, ki bi jo priznavali kot resno škodo. V konkretnem primeru je tožena stranka pravilno ugotovila, da obravnavani pogoj za subsidiarno zaščito tožnik očitno ni izkazal, saj so bile njegove navedbe, kar je sodišče utemeljilo že v kontekstu pogoje za status begunca, očitno nekonkretizirane.

Tožnik glede na zakonsko dikcijo 20. člena ZMZ-1 ni zatrjeval dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi njegove pripadnosti določeni rasi/etnični skupini, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju. Izpostavlja le težak ekonomski položaj oz. revščino. Glede na predstavljeno materialnopravno podlago, to niso razlogi, ki bi utemeljevali mednarodno zaščito, zlasti, da tožnik v ničemer ni zatrjeval nobene oblike preganjanja.

Vrhovno sodišče je v svojih odločitvah že večkrat poudarilo, da okoliščina, da je za prosilca ekonomski in socialni sistem v izvorni državi slabši kot v državi, v kateri prosi za mednarodno zaščito, sama zase ni relevantna. Vrhovno sodišče je že večkrat razložilo, da se informacije o izvorni državi pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu Zakona o mednaroni zaščiti (ZMZ-1), torej kadar je podan subjektivni element. Če ta element ni podan, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, pa toženki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.

Nasilen poseg v tožnikovo osebno svobodo ter uboj njegovega očeta brez dvoma predstavljata resno in hudo kršitev človekovih pravic in tako ustrezata pojmu preganjanja v smislu 1. alineje prvega odstavka 26. člena ZMZ-1. Glede na preteklo preganjanje in glede na negotovo situacijo v tožnikovi izvorni državi, v kateri prihaja do hudih kršitev človekovih pravic s strani talibanskega režima, sodišče zaključuje, da je izkazan tožnikov utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripisanega političnega prepričanja s strani države v primeru vrnitve v Afganistan.

Široka razlaga pojma politično prepričanje kot razloga za preganjanje v smislu točke (e) prvega odstavka 10. člena Kvalifikacijske direktive 2011/95 pomeni, da morajo pristojni organi držav članic pri ugotavljanju obstoja takih prepričanj ter vzročne zveze med njimi in dejanji preganjanja "upoštevati splošni okvir izvorne države prosilca za status begunca, zlasti njegovo politično, pravno, sodno, zgodovinsko in družbeno‑kulturno komponento." Zadnje navedeno pomeni, da mora pristojni organ v oceni (ne)verodostojnosti nujno uporabiti informacije o stanju v izvorni državi. Ustaljeno stališče upravno sodne prakse je, da je treba v dokazno oceno (ne)verodostojnosti vključiti tako negativne kot tudi pozitivne elemente ocene, poleg tega je treba razlikovati med pomembnimi in nepomembnimi nekonsistentnostmi, pri čemer se prve povezujejo s pogoji za mednarodno zaščito, druge pa s postranskimi elementi, ki se neposredno ne vežejo na pogoje za mednarodno zaščito. Ne drži premisa toženke, da je izjavo mogoče sprejeti za resnično zgolj, če oseba o nekem dogodku ob dveh različnih priložnostih izpove povsem identično in predvsem brez izpuščanja in dodajanja. Povsem verjetno in živl

V konkretnem primeru ni mogoče govoriti o ponavljajočih se dejanjih, ki bi bila tako resne narave, da bi dosegala standard preganjanja, kot je opredeljen v prvi alineji prvega odstavka 26. člena ZMZ-1.