92. člen ZMZ-1

Sodišče po zaslišanju glede ključnih vprašanj ugotavlja, da se tožnikove izjave bistveno ne razlikujejo od izjav v upravnem postopku, zato meni, da je tožnik notranje konsistentno in dovolj prepričljivo opisal razloge, ki so bili podlaga za zapustitev izvorne države. Njegove navedbe so tudi podprte s predloženimi dokumenti. Zgolj iz razloga, ker je policija tožniku obljubila pomoč, še ni mogoče sklepati, da bi mu bila dejansko zmožna pomagati, saj sicer ne bi prišlo po prvem tudi do drugega napada. Lastnostni preganjanja so bile pri tožniku dovolj resne narave in ponavljajoče se, saj so talibani dvakrat streljali nanj in je dobil več grozilnih pisem. Tako vrsto preganjanja je mogoče v skladu z drugim odstavkom 26. člena ZMZ-1 šteti kot dejanja fizičnega in psihičnega nasilja.

Ker je Sodišče EU odločilo, da „pravice in koristi“, ki izvirajo iz statusa begunca, po slovenski zakonodaji „dejansko niso enake“ pravicam in koristim, ki izvirajo iz subsidiarne zaščite, je posledično Sodišče EU odločilo tudi, da mora imeti prosilec možnost, da zoper odločbo, s katero mu je zavrnjen status begunca, vendar mu je priznan status subsidiarne zaščite, vloži pravno sredstvo. Za presojo pravilnosti oblikovanja izrekov v zadevah mednarodne zaščite so relevantni štirje elementi presoje in sicer: načeli učinkovitosti in enakovrednosti v zvezi s pravico do učinkovitega pravnega sredstva, pravica do dobrega upravljanja ter splošno pravilo, da je treba ne samo nacionalno pravo razlagati v skladu s pravom EU, ampak se je tudi treba opreti na tako razlago besedila sekundarne zakonodaje EU, da to ni v nasprotju s temeljnimi pravicami. Vrhovno sodišče RS je v zadevi I UP 179/2019 je na podlagi osebnih okoliščin tožnika v omenjeni zadevi in informacij o stanju v Afganistanu glede otrok brez staršev ugotovilo, da zanje obstaja povečano tveganje, da bodo postali žrtve prisilnega novačenja, spolnega nasilja, otroškega dela in trgovine z ljudmi ter da gre v takih primer

Tožnik ima utemeljen strah pred preganjanjem v izvorni državi in sicer kot pripadnik posebne družbene skupine, ki jo v Afganistanu predstavljajo otroci brez staršev, ker obstaja velika verjetnost, da bodo le-ti podvrženi prisilnemu novačenju, spolnemu nasilju, izkoriščanju ali trgovini z ljudmi. Tožniku torej v izvorni državi grozi preganjanje kot pripadniku posebne družbene skupine. Tožniku v izvorni državi grozijo dejanja preganjanja, ki vsebujejo tiste elemente preganjanja, kot so med drugim dejanja fizičnega ali psihičnega nasilja in dejanja, usmerjena na otroke. Da ta dejanja kažejo na nečloveško ravnanje, je ugotovila tudi tožena stranka v izpodbijani odločbi, le da je ta ravnanja napačno opredelila kot razloge za subsidiarno zaščito, namesto za razloge, ki opravičujejo status begunca. V obravnavani zadevi tožniku v izvorni državi grozijo dejanja preganjanja s strani nedržavnih subjektov, pri čemer država afganistanskim otrokom brez staršev, ki so izkoriščani, ni sposobna nuditi zaščite, kot je to je ugotovila že tožena stranka v izpodbijani odločbi. Sodišče je tožniku tako podelilo status begunca za čas od izdaje izpodbijane odločbe dalje, ker bi mu moral biti

S tem, ko tožena stranka ni po uradni dolžnosti pridobila navedenih UNHCR in jih ni upoštevala niti v tistem delu, v katerem sta se nanje sklicevala tožnika, je kršila materialno pravo, in sicer tretjo, osmo in deveto alinejo prvega odstavka 23. člena ZMZ-126 in b točko tretjega odstavka 10. člena Procesne direktive II. Tožnica je samska ženska (vdova) brez kakršnekoli podpore ožjega ali širšega sorodstva, torej tudi brez kakršnekoli moške zaščite, ki je glede na smernice UNHCR posebej pomembna; je pripadnica kurdske manjšine; je neizobražena (celo nepismena); s poklicem (frizerka), ki ji v okoliščinah vojne ne omogoča preživetja; ima majhnega otroka z zdravstvenimi težavami in zaostankom v razvoju in je bila prisiljena zapustiti svoje prebivališče, zaradi česar se nima kam vrniti. Vse navedene okoliščine so za obravnavano zadevo bistvenega pomena in po presoji sodišča pomembno povečujejo tožničino ranljivost in ogroženost, še posebej v vojnem stanju, za katerega je tožena stranka sama ugotovila, da za oba tožnika že sama po sebi predstavlja resno in individualno grožnjo za njuno življenje ali osebnost. Tožnikovo šibko zdravstveno stanje in njegov razvojni zaostanek

Ob upoštevanju načela primarnosti prava EU je treba prosilčev pravni interes za izpodbijanje odločbe o priznanju subsidiarne zaščite, ker meni, da bi mu moral biti iz istih razlogov priznan status begunca, presojati glede na dejansko enakost pravic in koristi, ki izhajajo iz obeh oblik mednarodne zaščite, in ne le glede na konkretni položaj zadevnega prosilca. To za obravnavano zadevo pomeni, da je treba pritožniku priznati pravni interes za tožbo že zaradi neizpolnjenega dejanskega pogoja enakosti glede pravice do prebivanja in nekaterih nadaljnjih upravičenj, ki izvirajo iz obeh oblik mednarodne zaščite. Vrhovno sodišče se strinja z nosilnim stališče sodišča prve stopnje, da pritožnik, tudi če bi šteli, da pripada posebni družbeni skupini, ki naj bi jo predstavljali "otroci brez staršev", ne more imeti utemeljenega strahu pred bodočim preganjanjem v izvorni državi. Tožena stranka je namreč ravno zato, ker je pritožnik otrok, ocenila, da bi bil v primeru takojšnje vrnitve v izvorno državo lahko podvržen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju, in mu iz tega razloga priznala status subsidiarne zaščite. To logično pomeni, da po dopolnitvi polnoletnosti pri pri

Ugotovitev, da tožnik v izvorni državi ni bil preganjan oz. mu ni bila povzročena resna škoda, še ne pomeni, da tožnik ne more imeti utemeljenega strahu pred bodočim preganjanjem oziroma povzročitvijo resne škode. Toženka navedenega zaradi naslonitve na določbo drugega odstavka 30. člena ZMZ-1 sploh ni obravnavala, s čimer sta povezani tudi ugotovitvi toženke, da tožnikova sprememba vere ni pristna in da so imela njegova dejanja od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Toženka bi morala ne glede na to, da tožniku ne verjame, da so bile izvršene dejavnosti v povezavi s spremembo vere "pristne", ugotavljati, ali bi bil tožnik zaradi teh dejavnosti, tj. zaradi krsta v evangeličanski cerkvi, ob vrnitvi v Iran izpostavljen preganjanju ali resni škodi. V konkretnem primeru ni nujno odločilno, ali je tožnik dejansko spremenil vero in ima lastnost, na podlagi katere bi bil lahko preganjan, pač pa je bistveno vprašanje, ali lahko takšno lastnost, tj. spremembo vere iz muslimanske v evangeličansko, tožniku pripiše subjekt preganjanja. Od tožnika nikakor ni moč zahtevati, naj svojo veroizpoved v primeru vrn

Ob upoštevanju načela primarnosti prava EU (odločitve SEU v zadevi C-662/17) je treba prosilčev pravni interes za izpodbijanje odločbe o priznanju subsidiarne zaščite, ker meni, da bi mu moral biti iz istih razlogov priznan status begunca, presojati glede na dejansko enakost pravic in koristi, ki izhajajo iz obeh oblik mednarodne zaščite, in ne le glede na konkretni položaj zadevnega prosilca. To za obravnavano zadevo pomeni, da je treba pritožniku priznati pravni interes za tožbo že zaradi neizpolnjenega dejanskega pogoja enakosti glede pravice do prebivanja in nekaterih nadaljnjih upravičenj, ki izvirajo iz obeh oblik mednarodne zaščite.

Za odločitev, ali je pravilna presoja sodišča prve stopnje v zvezi z obstojem pravnega interesa za tožbo, je treba izhajati iz tožnikovih konkretnih okoliščin in ugotoviti, ali se pravice, ki izvirajo iz statusa subsidiarne zaščite, razlikujejo od pravic, ki bi mu bile priznane, če bi imel status begunca. Ob upoštevanju tožnikove mladoletnosti niso pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi z utemeljevanjem njegovega pravnega interesa glede na časovno trajanje obeh oblik mednarodne zaščite. Iz dejanske tožbene podlage je namreč razvidno, da tožnik uveljavlja status begunca ravno zaradi svoje mladoletnosti. Ni pravilno posplošeno stališče sodišča prve stopnje, da pravni red Republike Slovenije pravice v zvezi s socialnim varstvom oseb s priznano mednarodno zaščito pogojuje s stalnim prebivališčem. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da pravovarstveni interes v konkretnem primeru temelji na določbi tretjega odstavka 5. člena Zakona o lokalnih volitvah, saj mladoleten tožnik ne more imeti aktivne in pasivne volilne pravice, ki tudi sicer nista bistveni za osebe s pravico do mednarodne zaščite glede njihovega vključevanja v okolje in nista naveden

Brez jedra.