2. člen ZMZ-1

Tožba iz prvega odstavka 70. člena ZMZ -1 se lahko nanaša le na odločbe pristojnega organa. To pa so odločbe, ki jih, upoštevaje 7. točko 2. člena ZMZ-1, izda ministrstvo, pristojno za notranje zadeve, ki po tem zakonu vodi in odloča v postopkih mednarodne zaščite, in se zanj v zakonu uporablja poimenovanje "pristojni organ". Pritožba iz četrtega odstavka 70. člena ZMZ-1 je zato dovoljena le zoper sodbo, sprejeto v zvezi z odločbo navedenega ministrstva, s katero je to odločilo v enem od postopkov po tem zakonu, ki se nanašajo na status begunca ali status subsidiarne zaščite.

Široka razlaga pojma politično prepričanje kot razloga za preganjanje v smislu točke (e) prvega odstavka 10. člena Kvalifikacijske direktive 2011/95 pomeni, da morajo pristojni organi držav članic pri ugotavljanju obstoja takih prepričanj ter vzročne zveze med njimi in dejanji preganjanja "upoštevati splošni okvir izvorne države prosilca za status begunca, zlasti njegovo politično, pravno, sodno, zgodovinsko in družbeno‑kulturno komponento." Zadnje navedeno pomeni, da mora pristojni organ v oceni (ne)verodostojnosti nujno uporabiti informacije o stanju v izvorni državi. Ustaljeno stališče upravno sodne prakse je, da je treba v dokazno oceno (ne)verodostojnosti vključiti tako negativne kot tudi pozitivne elemente ocene, poleg tega je treba razlikovati med pomembnimi in nepomembnimi nekonsistentnostmi, pri čemer se prve povezujejo s pogoji za mednarodno zaščito, druge pa s postranskimi elementi, ki se neposredno ne vežejo na pogoje za mednarodno zaščito. Ne drži premisa toženke, da je izjavo mogoče sprejeti za resnično zgolj, če oseba o nekem dogodku ob dveh različnih priložnostih izpove povsem identično in predvsem brez izpuščanja in dodajanja. Povsem verjetno in živl

Izraz "izredno hudo" pomeni kaznivo dejanje, "katerega posebne značilnosti omogočajo, da se za to dejanje šteje, da je izjemno resno, ker spada med kazniva dejanja, ki najbolj ogrožajo pravni red zadevne skupnosti", pri njegovi presoji pa je treba upoštevati zlasti zagroženo kazen in - "a fortiori" - kazen, ki je bila izrečena za to kaznivo dejanje, njegovo naravo, morebitne obteževalne ali olajševalne okoliščine, naklepnost ali nenaklepnost navedenega kaznivega dejanja, vrsto in obseg škode, povzročene z istim kaznivim dejanjem, ter postopek, ki se uporabi za kaznovanje tega dejanja. Med strankama ni sporno, da tožnik izpolnjuje materialne pogoje iz drugega odstavka 20. člena ZMZ-1 oziroma točke (d) 2. člena Kvalifikacijske direktive. Tožniku je zato sodišče priznalo status begunca, in sicer od dneva vložitve druge prošnje za mednarodno zaščito naprej, tj. od 20. 12. 2019 dalje in ne od dneva izdaje izpodbijanega akta, saj ima po stališču SEU begunec pravico do priznanja statusa begunca od datuma svoje prošnje za priznanje tega statusa.

Če so tožnikove navedbe o slabem ravnanju policije resnične, ob upoštevanju v izpodbijanem sklepu ocenjevanih poročil, različnih člankov ter mnenj in sodnih odločb nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih, ne izkazujejo tehtnih razlogov za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Dublinski uredbi, ne drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo tožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Pravica do tolmača pripada tožniku šele v okviru dublinskega postopka ob predaji Hrvaški, ne pa tudi v samem policijskem postopku.

V obravnavani zadevi - upoštevaje tožbene trditve - med strankama ni sporno, da je tožnik državljan Kraljevine Maroko; da je 31. 8. 2023 pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite in da je tožena stranka pred odločitvijo o prošnji s tožnikom 6. 11. 2023 opravila osebni razgovor. Bistvo tožnikovih izjav, podanih na osebnem razgovoru, je bilo, da je izvorno državo zapustil, ker tam zaradi slabih zaposlitvenih možnosti in slabega zaslužka, dostojno življenje ni mogoče. Med strankama je sporno, ali tožnikove navedbe, podane v postopku za priznanje mednarodne zaščite, predstavljajo dejstva, ki za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1 niso pomembna. Tudi če bi tožnik izkazal, da se v izvorni državi ne more dolgoročno preživljati zaradi tamkajšnjih slabih ekonomskih in socialnih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba.

Kadar bi bil prosilec v državi članici, ki mu je že priznala subsidiarno zaščito, tam zaradi predvidljivih življenjskih razmer izpostavljen resni nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu člena 4 Listine, druga država članica njegove prošnje za priznanje statusa begunca ne sme zavreči kot nedopustne na podlagi člena 33(2)(a) Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev) - v nadaljevanju Direktiva o postopkih. Obveznost organa opredeliti se do posebnih okoliščin prosilca, zaradi katerih bi bil ta v državi članici, ki mu je že priznala subsidiarno zaščito, izpostavljen resni nevarnosti kršitev člena 4 Listine, ne obstaja v vseh primerih odločanja po prvi alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ-1, temveč le, če prosilec takšne posebne okoliščine tudi zatrjuje. Kaj takega pa ne izhaja ne iz obrazložitve izpodbijane sodbe, ne iz procesnega gradiva. Ker izpodbijana sodba torej nima razlogov o tem, s katerimi izjavami v upravnem postopku naj bi tožnik zatrjeval takšne posebne okoliščine, za katere okoliščine gre oziroma s čim naj bi tožnik upravičeval svojo poseb

Tožena stranka je nepravilno uporabila materialno pravo in sicer načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami EU iz določil členov 2 in 4(3) Pogodbe EU oziroma ni uporabila Protokola št. 24 k Temeljnim pogodbam EU in tudi ni dala tožniku možnosti, da bi se pred uradno osebo organa, ki je pristojen za odločanje o prošnji za mednarodno zaščito, izrekel o razlogih, zaradi katerih naj bi ga bilo strah pred preganjanjem v izvorni državi, s čimer je kršila tudi njegovo pravico do izjave oziroma obrambe kot splošnega pravnega načela v pravu EU.

Za popolno presojo upravičenosti tožnika do mednarodne zaščite je potrebno njegovo nadaljnje sodelovanje, ki je v tem, da poda navedbe, s katerimi postavi okvir presoje dejanskih in pravnih okoliščin svoje prošnje. Ne glede na navedeno pa mora biti za omejitev gibanja podan tudi drugi zakonski pogoj iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, to je obstoj utemeljene nevarnosti, da bo prosilec pobegnil. Oba pogoja morata biti izpolnjena kumulativno. Tožena stranka ni izkazala obstoja utemeljene nevarnosti pobega tožnika. Na obstoj utemeljene nevarnosti pobega še ni mogoče sklepati iz dejstva, da je tožnik v upravnem postopku izjavil, da je njegova ciljna država Nemčija, oziroma na glavni obravnavi, da katerakoli država v EU. Prav tako na nevarnost pobega še ne kaže okoliščina, da so ga avstrijski varnostni organi vrnili v Republiko Slovenijo, nakar je zaprosil za mednarodno zaščito. Nevarnost pobega mora biti znatna, okoliščina, da je bila tožniku ciljna država bodisi Nemčija bodisi kakšna druga država EU in da je za mednarodno zaščito zaprosil po tem, ko je bil vrnjen s strani avstrijskih organov, pa še ne kaže na znatno nevarnost pobega. Nevarnost pobega je znatna t

Ni mogoče sklepati, da je tožnik jasno, torej tako, da se ne da dvomiti o tem, kaj izraža, z besedami posredoval svoj namen, da bo pobegnil. Presoja vseh okoliščin, iz katerih je po stališču tožene stranke razvidno, da je tožnik begosumen, pa po naravi stvari ne more nadomestiti tožnikovega jasno izraženega namena glede zapustitve Republike Slovenije. Namen zapustiti državo po presoji sodišča tudi sicer ni izkazan s tožnikovim ravnanjem, ki mu ga očita tožena stranka, in sicer, da ni nemudoma zaprosil za mednarodno zaščito, da so ga našli v kamnolomu v Črnem Kalu in da je pred policijo za ciljno državo navedel Italijo. S tem v zvezi je treba poudariti, da je bil tožnik šele ob vložitvi prošnje prvič uradno opozorjen na posledice samovoljne zapustitve Republike Slovenije. Zato drži tožbeni očitek, da tožena stranka ni presojala utemeljene nevarnosti tožnikovega pobega ob upoštevanju navedene odločilne okoliščine – da je tožnik šele po prijetju zaprosil za mednarodno zaščito in ga je pristojni organ komaj takrat opozoril na posledice samovoljne zapustitve Republike Slovenije. Po presoji sodišča je bilo v obravnavani zadevi v zvezi z odreditvijo ukrepa omejitve gibanja na Cen

Neposredni učinek skladno z zahtevami Sodišča Evropske unije dobijo le tiste določbe neprenesene (ali nepravilno prenesene) direktive, ki so brezpogojne ter dovolj jasne in določne ter podeljujejo pravice posameznikom. Na tej podlagi je po mnenju sodišča očitno, da navedena določba v obravnavani zadevi nima neposrednega učinka, saj besedna zveza „izredno hudo kaznivo dejanje“ ne v tej določbi ne v 2. členu Kvalifikacijske direktive II (opredelitev pojmov) ni opredeljena jasno in določno, kot je to razvidno iz 30. točke 2. člena ZMZ-1. Tožena stranka je po presoji sodišča ravnala skladno z navedenimi izhodišči. Njena dokazna ocena, da je tožnik storil še posebej resno kaznivo dejanje, zaradi česar predstavlja nevarnost za skupnost Republike Slovenije, je po presoji sodišča vestna, skrbna ter analitično sintetična.

Spoštovanje načela največjih koristi otroka mora biti vodilo tudi v procesu tehtanja realnosti tveganja za kršitev pravic mladoletnika v primeru vrnitve v izvorno državo in se mora odražati tudi v dokaznem bremenu tožene stranke in pravilih in standardih dokazovanja. Pri tem pa je tudi naloga tožene stranke, da je še posebej pozorna, da z mladoletnim prosilcem razčisti vsa za konkreten postopek pomembna dejstva na način, ki je primeren glede na starost prosilca oziroma morebitno mladoletnost. Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi tožena stranka ne verjela tožniku, da je prebivalec z območja zahodne Sahare. V zvezi s tem območjem pa že od leta 1975 naprej obstajajo splošno znana dejstva o političnem in varnostnem konfliktu z maroškimi oblastmi in s tem povezanimi begunskimi taborišči za več sto tisoč ljudi v Alžiriji in tožnik je zatrjeval določeno preganjanje zaradi političnega prepričanja, ki naj bi ga doživel v Maroku zaradi zavzemanja za pravice prebivalcev zahodne Sahare, in da se je bal vrnitve iz razloga, ker je sam prebivalec zahodne Sahare in naj bi sodeloval v demonstracijah, zaradi česar naj bi bil tudi zaprt v letu 2017. To pa pomeni, da tožena stranka ni mogl

Prošnjo za mednarodno zaščito lahko vloži zgolj oseba, ki je državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, tretja država pa je vsaka država, ki ni članica EU. Ker je bilo ugotovljeno, da je tožnik državljan Hrvaške, ki je članica EU, ta v skladu z 2. točko prvega odstavka 129. člena ZUP v zvezi s 33. členom ZMZ-1 ne more biti stranka postopka.

Razlogi, zaradi katerih je tožnik odšel iz Afganistana, so bili sicer ugotovljeni, niso pa bili v zadostni meri razjasnjeni oziroma potrjeni in bi bil lahko potreben tudi poseben osebni razgovor. Tožena stranka je imela podlago tudi za ugotovitev, da bo potrebno ugotavljati oziroma ustrezno in v zadostni meri preveriti in potrditi določena dejstva na bolj podroben način in bolj zanesljivo, kar pa brez tožnikove prisotnosti ne bi bilo mogoče storiti. Čeprav je sicer tožnik na zaslišanju na glavni obravnavi izkazal iskrenost in prepričljivost, pa v zvezi z okoliščinami zapustitve izpostave Azilnega doma in za njegov izlet v Italijo, ni bil nič prepričljiv in s svojo izpovedbo ni zmanjšal begosumnosti, ki jo je ugotovila že tožena stranka. Zaradi očitne begosumnosti tožnika v tem primeru bi bil namreč po oceni sodišča vsak drug ukrep, ki so primeroma navedeni v členu 8(4) Direktive o sprejemu 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito, neučinkovit (redno javljanje, finančno jamstvo, zadrževanje na določenem območju).

V konkretnem primeru je tožnik na zaslišanju sicer povedal, da nasprotuje vladnemu režimu, vendar je v predmetni zadevi bistveno, kako bi ga percipirala oblast v Siriji v primeru njegove vrnitve. Tožnik bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo za oblast zelo sumljiv, ker prihaja iz območij, ki so za režim kritična. Sodeloval je na demonstracijah, poleg tega pa je z vidika njegovega strahu pred preganjanjem treba upoštevati tudi, da je bilo že več njegovih družinskih članov tudi ubitih. Iz izpovedi tožnika izhaja, da ima tožnik utemeljen strah pred preganjanjem v izvorni državi zaradi svojega političnega prepričanja. Tožnik se je pred oblastjo izmikal oziroma je živel na območjih, ki so jih obvladovali uporniki. Na demonstracijah v Al-Qadamu je izgubil bratranca, na hišo njegove sestre v kraju Sbene je sredi demonstracij padla raketa, ki je ubila tako sestro kot tudi njenega sina, zaradi udeležbe na demonstracijah so izginili trije njegovi nečaki, njegov sin se je zatekel v Turčijo. To se sklada z informacijami o njegovi izvorni državi, da so v Siriji preganjani vsi, ki niso na vladni strani oziroma oziroma vsi, ki se jim zgolj pripisuje pripadnost protivladni strani. Po p

Tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava se izkaže kot neutemeljen, saj gre za povsem primerljivo zadevo, kakršno je obravnavalo Vrhovno sodišče v sklepu št. X Dor 256/2020 z dne 24. 7. 2020, v kateri je zavzelo stališče, da vprašanje o jasnosti in predvidljivosti določb ZMZ-1 glede „utemeljene nevarnosti pobega“ po drugem odstavku 84. člena v povezavi s 31. točko 2. člena ZMZ-1 pred koncem azilnega postopka v konkretni zadevi ni relevantno, saj je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavni ugotovilo jasno izražen namen tožeče stranke glede zapustitve Republike Slovenije, zato presoja vprašanja obstoja objektivnih kriterijev kot podlage za sklepanje, da je izkazana utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil, v obravnavanem primeru ni potrebna. Zakonodajalec v nacionalno pravo ni prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito , ki državam članicam izrecno nalaga, da zagotovijo pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu. Po dol

Celovita in de novo presoja zakonitosti izpodbijanega akta v upravnem sporu mora biti omejena zgolj na presojo tega, kar tožnik zahteva po vsebini, ne glede na to, ali je vložil tožbo v sporu polne jurisdikcije, izpodbojno tožbo ali kakšno od drugih oblik tožbe, če so zanjo izpolnjeni zakonski pogoji. Tako v primeru spora, kot je obravnavani, odločanje o zakonitosti priznanja subsidiarne zaščite ni niti predmet tožbenega zahtevka po vsebini niti odločanja sodišča v upravnem sporu, saj tega tožnik ne izpodbija. Odločba, s katero je bila tožniku priznana mednarodna zaščita v obliki subsidiarne zaščite, se lahko v upravnem sporu, v katerem se s tožbo izpodbija taka odločba zato, ker mu ni bil priznan status begunca, spremeni oziroma odpravi le, če je tožba utemeljena iz razlogov, ki se nanašajo na zavrnitev podelitve statusa begunca. Sicer je treba tožbo zavrniti kot neutemeljeno. Ne iz ZMZ-1 ne iz Procesne direktive II ne izhaja niti obveznost niti pooblastilo upravnega organa revidentke, da bi o prošnji za mednarodno zaščito moral odločiti kot o dveh ločenih samostojnih zahtevkih in s tem v dveh ločenih točkah izreka. Zaradi tega tudi upravni organ revidentke o vprašanju po

Za omejitev gibanja po 2. točki prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 bi morali biti v zakonu opredeljeni kriteriji, po katerih se presoja nevarnost pobega, vendar pa v trenutno veljavnem besedilu ZMZ-1 teh kriterijev ni, zato po presoji sodišča ZMZ-1 ne nudi zadostne pravne podlage za omejevanje gibanja prosilcem za mednarodno zaščito v smislu 1. in 2. odstavka 31. člena Konvencije o statusu beguncev, dokler ne bo ZMZ-1 ustrezno spremenjen. Omejitev gibanja je po točki (d) tretjega odstavka 8. člena Recepcijske direktive dopustna le, če bi lahko tožena stranka na podlagi predhodno določenih objektivnih meril in predhodne ugotovitve, da je tožnik že imel priložnost vložiti prošnjo za mednarodno zaščito, sklepala na obstoj utemeljene domneve, da je bila navedena prošnja vložena le zaradi zadržanja ali otežitve odločbe o vrnitvi. Zato je navedeni ukrep mogoče izreči le v primeru obstoja objektivnih kriterijev, na podlagi katerih je mogoče sklepati na obstoj navedene utemeljene

Ker bi za omejitev gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 moralo veljati, da bi morali biti v zakonu opredeljeni kriteriji, po katerih se presoja nevarnost pobega, v ZMZ-1 pa teh kriterijev ni, ne obstaja pravna podlaga za omejevanje gibanja niti v tem konkretnem primeru niti v drugih primerih, kjer je pogoj za omejitev gibanja obstoj nevarnosti pobega, dokler ne bo ZMZ-1 ustrezno spremenjen.

V zvezi z zatrjevano neenotno sodno prakso upravnega sodišča tožeča stranka primerjave sodb glede pravnega in dejanskega stanja ni opravila ter tako ni izkazala, da je ob primerljivem dejanskem in pravnem stanju sodišče odločilo drugače. O zahtevi za izdajo začasne odredbe je mogoče odločiti le do odločitve o reviziji. Ker je Vrhovno sodišče v obravnavani zadevi zavrnilo predlog za njeno dopustitev, ni izpolnjen pogoj za vsebinsko odločanje o začasni odredbi. Zahtevo je zato zavrglo.

Zgolj odsotnost osebnih dokumentov še ne izkazuje očitnega dvoma v istovetnost prosilca. Vendar pa v tem konkretnem primeru ne gre le za to, da tožnik nima nobenega osebnega dokumenta, ampak tudi za to, da je spreminjal podatke o datumu rojstva, medtem ko je okoliščine v zvezi z njegovim imenom in priimkom na glavni obravnavi po mnenju sodišča dovolj prepričljivo pojasnil. Dvom v istovetnost prosilca sam po sebi še ne zadostuje za ukrep omejitve gibanja, če tožena stranka ne navede, na kakšen način bo istovetnost in državljanstvo ugotavljala. Tega pa v obrazložitvi sklepa ni navedla, zato je njegova obrazložitev tako pomanjkljiva, da se ga v tem delu ne da preizkusiti. Za omejitev gibanja po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 bi moralo veljati, da bi morali biti v zakonu opredeljeni kriteriji, po katerih se presoja nevarnost pobega, v ZMZ-1 pa teh kriterijev ni. Zato po presoji sodišča ne obstaja pravna podlaga za omejevanje gibanja, niti v tem konkretnem primeru, niti v drugih primerih, kjer je pogoj za omejitev gibanja obstoj nevarnosti pobega, dokler ne bo ZMZ-1 ustrezno spremenjen.