23. člen ZMZ-1

Za priznanje mednarodne zaščite mora pritožnik izkazati preganjanje (27. člen ZMZ-1) ali resno škodo (28. člen ZMZ-1). Informacije o izvorni državi se pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element.

Pritožnik bi moral vsaj zatrjevati, da bi bila zdravstvena oskrba v Tuniziji nezadostna oziroma taka, da bi vodila v nehumano in nečloveško ravnanje v smislu kršitve 3. člena EKČP. Šele tedaj bi dokazno breme prešlo na toženko. Po ustaljeni razlagi Vrhovnega sodišča je treba informacije o izvorni državi pridobiti in analizirati le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element. Če ta element ni podan, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, toženki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja. Smiselno enako po presoji Vrhovnega sodišča velja tudi za resno škodo iz 28. člena ZMZ-1, kar je predmet presoje v obravnavanem primeru. Če bi pritožnik prošnjo za mednarodno zaščito vložil (tudi) iz razloga, ker bi bil ob vrnitvi v izvorno državo izpostavljen resni škodi zaradi neustrezne zdravstvene oskrbe - bi se moral tega razloga (logično) tudi za

Nasilen poseg v tožnikovo osebno svobodo ter uboj njegovega očeta brez dvoma predstavljata resno in hudo kršitev človekovih pravic in tako ustrezata pojmu preganjanja v smislu 1. alineje prvega odstavka 26. člena ZMZ-1. Glede na preteklo preganjanje in glede na negotovo situacijo v tožnikovi izvorni državi, v kateri prihaja do hudih kršitev človekovih pravic s strani talibanskega režima, sodišče zaključuje, da je izkazan tožnikov utemeljen strah pred preganjanjem zaradi pripisanega političnega prepričanja s strani države v primeru vrnitve v Afganistan.

Široka razlaga pojma politično prepričanje kot razloga za preganjanje v smislu točke (e) prvega odstavka 10. člena Kvalifikacijske direktive 2011/95 pomeni, da morajo pristojni organi držav članic pri ugotavljanju obstoja takih prepričanj ter vzročne zveze med njimi in dejanji preganjanja "upoštevati splošni okvir izvorne države prosilca za status begunca, zlasti njegovo politično, pravno, sodno, zgodovinsko in družbeno‑kulturno komponento." Zadnje navedeno pomeni, da mora pristojni organ v oceni (ne)verodostojnosti nujno uporabiti informacije o stanju v izvorni državi. Ustaljeno stališče upravno sodne prakse je, da je treba v dokazno oceno (ne)verodostojnosti vključiti tako negativne kot tudi pozitivne elemente ocene, poleg tega je treba razlikovati med pomembnimi in nepomembnimi nekonsistentnostmi, pri čemer se prve povezujejo s pogoji za mednarodno zaščito, druge pa s postranskimi elementi, ki se neposredno ne vežejo na pogoje za mednarodno zaščito. Ne drži premisa toženke, da je izjavo mogoče sprejeti za resnično zgolj, če oseba o nekem dogodku ob dveh različnih priložnostih izpove povsem identično in predvsem brez izpuščanja in dodajanja. Povsem verjetno in živl

Obveznost sodelovanja pristojnega organa s prosilcem iz drugega stavka določila člena 4(1) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU se nanaša na prvo fazo obravnavanja dejstev in okoliščin, ki se nanaša na ugotovitev dejstev in okoliščin, ki lahko pomenijo dokaze, s katerimi je mogoče utemeljiti prošnjo za azil. V tem smislu gre torej za deljeno dokazno breme, česar tožena stranka ni upoštevala. Nujni sestavni del ocene o (ne)verodostojnosti prosilčevih navedb je tudi upoštevanje informacij o stanju v izvorni državi, če ima prosilec zahtevek glede 4. člena Listine, ki ni očitno neutemeljen. Tožnik ni imel zahtevka v upravnem postopku, ki bi bil očitno neutemeljen, saj tožena stranka sama priznava, da informacije o stanju istospolno usmerjenih v Maroko, ki jih je tožnik predložil pred izdajo izpodbijanega akta, " v večji meri nudijo oporo" prosilčevim navedbam. Vendar pa mu tožena stranka ni verjela, da je istospolno usmerjen in sicer iz razloga, ker ni po resnici povedal za razlog za strah pred preganjanjem že tekom prve prošnje v upravnem postopku, ampak je to storil šele, ko je podal drugo prošnjo. Ta argument pa je v očitnem nasprotju s pravnimi interpretacijami Sodišča EU.

Za to, da bi mnenje, stališče ali prepričanje prosilca, ki še ni bil v negativnem smislu izpostavljen zanimanju potencialnih subjektov preganjanja v svoji izvorni državi, lahko bili zajeti s pojmom „politično prepričanje“, zadostuje, da ta prosilec trdi, da ima ali da izraža to mnenje, stališče ali prepričanje. To ne vpliva na oceno, ali je strah prosilca pred preganjanjem zaradi takega političnega prepričanja utemeljen. Ocena verodostojnosti mora zajemati tako pozitivne kot negativne elemente z vidika skladnosti, kontradiktornosti, konsistentnosti in verjetnosti opisa dogodkov, kajti brez obravnavanja pozitivnih in negativnih elementov (ne)konsistentnosti ni mogoče ugotoviti "splošne verodostojnosti prosilca" oziroma njegovih navedb in dokazov. Tožena stranka pa je v dokazno oceno v izpodbijanem aktu vključila izključno elemente, ki govorijo proti verodostojnosti tožnikovih navedb, kakor da nič v njegovih navedbah ne govori v smeri utemeljenega strahu pred preganjanjem, kar pa je za aktualno varnostno situacijo v Iranu in tožnikovo politično angažiranost v smislu izražanja kritičnih mnenj zoper režim v Iranu preveč enostranska dokazna ocena. Tožnikovo kritično polit

Ker v konkretnem primeru tožnik prihaja iz Irana in za to državo je bilo že v času odločanja tožene stranke splošno znano, da je varnostna situacija za (potencialne) oporečnike vladajočega režima zelo problematična, njegov zahtevek glede varstva pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja ni bil očitno neutemeljen. Zato bi tožena stranka z vidika ugotavljanja statusa begunca (kot tudi z vidika subsidiarne zaščite) morala pridobiti in upoštevati tudi aktualne informacije o stanju v Iranu in se ne bi smela zanesti izključno na dokazno oceno o notranji nekonsistentnosti ali/in majhni verjetnosti tožnikovih navedb. Še posebej, kadar gre za zatrjevano preganjanje iz političnih razlogov in v tej zvezi za morebitno pripisano politično prepričanje s strani akterjev zatrjevanega preganjanja, so informacije o stanju v izvorni državi ključnega pomena za dokazno oceno o stopnji tveganja za morebitno prihodnje preganjanje.

Za utemeljitev svojih navedb mora prosilec v prvi vrsti sam predložiti tudi vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze. Glede na to, da prosilec za svoje izjave običajno ne more predložiti dokazov, zakon za takšen primer predvideva, da mora pristojni organ pri odločitvi o prošnji upoštevati okoliščine, ki jih določa tretji odstavek 21. člena ZMZ-1 – med njimi tudi, da je ugotovljena prosilčeva splošna verodostojnost; peta alineja. Če te niso podane, je mogoče sklepati, da je prosilec lažno predstavil razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za mednarodno zaščito. V postopku mednarodne zaščite ne veljajo posebna formalna dokazna pravila. Poleg tega niti Ženevska konvencija o statusu beguncev niti ZMZ-1 ne določata, da bi moral prosilec v postopku predložiti uradni identifikacijski dokument. Zato je stališče pritožnice, da so dokumenti za ugotavljanje istovetnosti zadostni zgolj, če so predloženi v originalu, prestrogo. Vendar pa bi glede na nesporno dejstvo, da tožnik v obravnavani zadevi uradnega dokumenta, ki vsebuje fotografijo, ni predložil, moralo sodišče prve stopnje (drugačno dokazno oceno glede tožnikove identitete) utemeljiti in obrazložiti skladno z metodol

Tožena stranka sploh ni razčiščevala, kakšne vere je tožnik, ali je morda prestopil oziroma razmišlja bolj v okvirih krščanske vere kot v okvirih muslimanske vere, na kar upravičeno opozarja tožnik v tožbi in zaradi česar je podana kršitev določbe člena 4(1) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU, ki je zakonodajalec Republike Slovenije ni prenesel v ZMZ-1. Iz tožnikovih izjav v upravnem postopku pa je dovolj jasno razvidno, da nasprotuje strogemu šiitskemu režimu in da naj bi po njegovih trditvah imel resne težave z režimom, ker je v bolnici govoril o Jezusu in njegovi vlogi pri ozdravitvi, dejanja preganjanja pa naj bi se odražala v zapiranju tožnika v psihiatrične oddelke, tudi v tistega, ki je pod nadzorom Etaalata, in za daljša časovna obdobja in z morebitnimi elementi prisilnega zdravljenja. V času odločanja tožene stranke namreč ni bilo nobenega indica o tem, da bi tožnik imel psihične težave, kar je tožena stranka potrdila na glavni obravnavi. Zato niso bistvene tiste ugotovitve tožene stranke v izpodbijanem aktu, zaradi katerih je tožena stranka štela, da so tožnikove trditve neverodostojne oziroma zaradi katerih je štela, da ga „ni mogoče priznati za splošno verodostojne

Tožniku ni treba dokazati preteklega preganjanja, saj preganjanja oziroma umorov njegovega sodelavca in prijatelja na poti v Logar ne bi bilo mogoče dokazati z listinskimi dokazi. Možnost pridobitve takšni listinskih dokazov je skoraj nična. Tožniku pa ni mogoče naložiti prehudega dokaznega bremena. Dejstvo, da tožena stranka ni našla v izbranih poročilih in člankih podatka, ki bi se ujemal z opisom omenjenih dveh dogodkov uboja njegovih dveh policijskih kolegov, ki jih je opisal tožnik, ne pomeni, da tožniku glede na razmere v provinci Logar ni mogoče verjeti. Tožena stranka ni imela podlage za oceno, da tožniku ni verjela, ker je ugotovila, da so bili tarče napadov predvsem pripadniki Afganistanske lokalne policije, častniki Nacionalnega direktorata za varnost, pripadniki provladnih milic, pogosto pa tudi policijski načelniki. Tega zaključka iz poročil, ki jih je uporabila tožena stranka ni mogoče narediti oziroma iz obrazložitve ni razvidno, iz katerega poročila bi to dovolj zanesljivo izhajalo. Iz sodbe Sodišča EU v zadevi P.I. izhaja, da široka razlaga pojma „politično prepričanje“ kot razlog za preganjanje v smislu člena 10(1)(e) Direktive 2011/95 pomeni, da mo

Ob upoštevanju informacij o izvorni državi, iz katerih je razvidno, da je družino D. preganjala vojaška hunta, ki ima v Gvineji še vedno podpornike, stopnja tveganja, da bo tožnik kot član družine D. izpostavljen preganjanju in drugim zgoraj omenjenim dejanjem, dovolj realna in visoka, da ima tožnik utemeljen strah pred preganjanjem zaradi (pripisanega) političnega prepričanja.

Glede na vse splošne in specifične informacije, ki jih je tožena stranka pridobila o izvorni državi, in presojo tožnikovih trditev glede na te informacije,tožnikova zatrjevana osebna situacija v izvorni državi ni verjetna. Tudi če bi tožnika preprodajalec ogrožal, bi moral ta izkazati, da ga pred njim ne bi mogla zaščititi policija oziroma druge pristojne inštitucije. Tega po presoji sodišča ni uspel izkazati.

Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1. Ugotovitev skladnosti in verjetnosti tožnikovih izjav in njegove splošne verodostojnosti v obravnavani zadevi je podlaga za dokazno oceno njegovih navedb o izpolnjevanju pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite, saj zgolj slabe življenjske razmere v izvorni državi oziroma tamkajšnje slabše socialne storitve, ne morejo biti podlaga za priznanje mednarodne zaščite.

Okoliščine oziroma dejanja, ki jih tožnik zatrjuje, ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, oziroma njegovim izjavam o specifičnih individualnih okoliščinah in dejanjih ni mogoče verjeti, ker ni bila ugotovljena tožnikova splošna verodostojnost, pa toženi stranki pri odločanju o priznanju mednarodne zaščite tožnikovih izjav ni bilo treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega elementa.

Toženka je napačno uporabila materialno pravo z zahtevo, da lahko tožnik izkaže preganjanje le v primeru, da zoper njega v Iranu tečejo sodni postopki. V zvezi s predlogi toženke, na kakšen način bi lahko tožnik to dokazal (sodni nalog itd...) sodišče pripominja, da upravni postopek ne pozna dokaznih pravil, ki bi dokazovanje določene dokazne teme omejevala le na določena dokazna sredstva. Kadar gre za posameznika, ki zatrjuje razlog preganjanja, ki je splošno znan, in gre za pripadnost oz. povezanost s skupino, ki je očitno preganjana v izvorni državi po številnih informacijah o izvorni državi, potem je še toliko bolj pomembno, da se pristojni organ v dokazni oceni ne ustavi že ob prvi (majhni) nekonsistentnosti in da ne opre negativne odločitve na možno nekonsistentnost v zvezi s potjo deportacije iz druge države članice EU v izvorno državo, ki niti ne pomeni materialne nekonsistentnosti, če bi sporno okoliščino lahko pred opredelitvijo dokončne dokazne ocene organ natančno in celovito preizkusil. Ravno tako pa je pomembno, da se organ v takih primerih ne opira na preveč splošne formalizme in predpostavke.

Tožena stranka je v odločbi dovolj razumljivo obrazložila, zakaj ne sledi tožnikovim navedbam o preganjanju. Iz navedenega razloga tudi po mnenju sodišča ni bilo potrebno pridobiti informacij o izvorni državi, saj je tožena stranka v odločbi tudi dovolj prepričljivo obrazložila, zakaj teh informacij ni pridobila. Tožena stranka je dovolj temeljito obrazložila, zakaj je štela tožnika za neverodostojnega. Po ugotovitvah sodišča neskladja v tožnikovih izjavah niso bila le manjša.

Razloge preganjanja določa ZMZ-1 v 27. členu, in sicer: pripadnost določeni rasi ali etnični skupini; pripadnost določeni veroizpovedi; narodna pripadnost, pripadnost posebni družbeni skupini in politično prepričanje. Tožnik razloga preganjanja, ki bi ga ZMZ-1 določal kot razlog za preganjanje, ki utemeljuje dodelitev statusa begunca, niti ni zatrjeval. Tožnik, kljub temu, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani z njegovimi navedbami, ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred resno škodo.

Sodišče ni pojasnilo razlogov za presojo pravilnosti ugotovitev tožene stranke glede posameznih neverodostojnosti tožnikovih izjav niti kako je pri tem upoštevalo vsebino listin, v katere je vpogledalo. Iz razlogov izpodbijane sodbe pa tudi ni razvidno, kako naj bi ugotovljene nekonsistentnosti tožnikovih izjav in izpovedbe v zvezi z zaposlitvijo in izobrazbo vplivale na presojo glede verodostojnosti njegovih navedb v zvezi z razlogi za odhod iz izvorne države (čemur pritožnik v tožbi izrecno ugovarja). Posledično je izostala opredelitev sodišča do bistvenih tožbenih ugovorov pritožnika in obrazložitev, kako dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče, potrjuje dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo dokazne ocene dokazov, ki jih je izvedlo na glavni obravnavi. Zaradi neobrazložene dokazne ocene pravilnosti izpodbijane odločitve v obravnavanem primeru ni mogoče preizkusiti, niti ni mogoče (glede na opisano pomanjkljivost izpodbijane sodbe) ugotoviti, ali je sodišče pri svoji dokazni oceni sploh upoštevalo metodološki napotek iz 8. člena ZPP.

Tožena stranka je dovolj zanesljivo ugotovila na podlagi dveh osebnih razgovorov in vpogleda v informacije o stanju v izvorni državi, vključno v zvezi z varnostnim incidentom v taborišču Gdeim Izik, da tožnik ni izkazal, da je bil preganjan v obdobju 7 let od leta 2010 do 2017 po incidentu v taborišču Gdeim Izak, pa tudi, da ni bil preganjan zaradi zatrjevanih udeležb tožnika na demonstracijah za pravice prebivalcev Zahodne Sahare pred incidentom v Gdeim Izaku in da mu preganjanje tudi ne grozi v primeru vrnitve v izvorno državo. Tožnik ni bil preganjan v izvorni državi zaradi svojega političnega prepričanja. Zato njegov strah pred prihodnjim preganjanjem ni utemeljen oziroma ga tožnik ni uspel utemeljiti, pri čemer je zelo pomembno, da je tožena stranka preučila in upoštevala tudi splošne informacije v zvezi z demonstracijami za samostojno Zahodno Saharo ter specifične informacije v zvezi z varnostnim incidentom v taborišču Gdeim Izik. Ne zadošča namreč, da tožnik pavšalno zatrjuje neupoštevanje informacij o izvorni državi, oziroma da je organ upošteval le informacije, ki so v prid toženi stranki. Trditve tožnika o njegovem zatrjevanem preganjanju morajo biti podprte z bo