33. člen ZMZ-1

Prošnjo za mednarodno zaščito lahko vloži zgolj oseba, ki je državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, tretja država pa je vsaka država, ki ni članica EU. Tožnica je državljanka Republike Romunije, ki je članica EU. Tožnica ne navaja nobenega primera iz Protokola, zato v skladu z 2. točko prvega odstavka 129. člena ZUP v zvezi s 33. členom ZMZ-1 ne more biti stranka postopka za priznanje mednarodne zaščite. Tožnica je bila deležna posebnih procesnih jamstev, ko je njen zakoniti zastopnik imel možnost sodelovati v upravnem postopku, postavljati vprašanja in od organa zahtevati pojasnila ter na ta način s konkretnimi vprašanji, komentarji in predlogi poskrbeti, da se položaj tožnice vsestransko predstavi in razišče. Sodišče zato ugotavlja, da je toženka v upravnem postopku spoštovala največjo korist mladoletne tožnice.

Ureditev postopka, v katerem je stranki v taksativno določenih primerih iz člena 23(1), drugi pododstavek Direktive 2013/32/EU mogoče in dopustno omejiti obseg razkritja zaupnih informacij ter način izvedbe takega postopka ob tehtanju varstva navedenih splošnih interesov in zagotavljanja pravice do izjave, je v domeni države članice in je torej stvar njene procesne avtonomije. Ker v ZMZ-1 ni posebnih določb glede vodenja upravnega postopka odločanja o prošnji za mednarodno zaščito oziroma o njenem podaljšanju, kadar se v tem postopku obravnavajo tajni podatki in na njih temelji odločitev organa, je treba uporabiti ZUP. Ta pa v drugem stavku petega odstavka 82. člena določa, da če so bili v postopku uporabljeni dokumenti, ki vsebujejo tajne podatke in so bili uporabljeni kot podlaga za odločitev, jih imajo stranke pravico vpogledati. ZUP torej ne omogoča opustitve seznanitve stranke z zaupnimi podatki, na katerih temelji odločitev upravnega organa. Zaradi nasprotnega ravnanja toženke je Upravno sodišče na glavni obravnavi revidenta in njegovega odvetnika seznanilo s celotno vsebino listin SOVE. Sodišče je v okviru postopka dokazovanja te listine dalo najprej na vpogled stra

Pristojni organ mora v okviru postopkov po ZMZ-1 o vsaki zahtevi za zagotovitev tolmačenja, kjer gre po vsebini za odločanje o pravici prosilca do tolmačenja, odločiti z upravno odločbo.

Za obravnavano zadevo je bistvena določba 42. člena ZUP, po kateri je stranka v upravnem postopku lahko vsaka fizična oseba in pravna oseba zasebnega ali javnega prava, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek. Gre torej za opredelitev stranke v formalnem (procesnem) smislu, ne pa v materialnem smislu. Vloge tožnika kot fizične osebe, na zahtevo katerega je v obravnavanem primeru začet postopek, zato ni mogoče zavreči na podlagi navedene določbe 2. točke prvega odstavka 129 člena ZUP, niti te možnosti, da organ zavrže namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, ne določa ZMZ-1 ali sekundarno pravo EU na področju azila.

Toženka je iz utemeljenega razloga podaljšala rok za sprejem odločitve, hkrati pa v zvezi s podaljšanjem roka postopala po določilih ZMZ-1 s tem, ko je tožnika o podaljšanju roka (2x) obvestila. Posledično to pomeni, da rok, predpisan za odločitev (6 + 9 mes.), še ni iztekel in da je bila tožba zaradi molka organa vložena pred iztekom roka.

Splošna neverodostojnost prosilca za mednarodno zaščito je podana, če so izjave prosilca nasprotujoče glede bistvenih okoliščin in se teh kontradiktornosti ne da razumno razložiti. Sodišče je na podlagi tožnikove izpovedbe, in glede na vse dejanske okoliščine skupaj presodilo, da so izpolnjeni vsi predpisani pogoji za priznanje statusa begunca tožniku na podlagi določil 2. odstavka 20. člena ZMZ-1 v zvezi s 1., 2. in 3. alinejo 2. odstavka 26. člena ZMZ.

Tožena stranka je v nasprotju z določili 22. člena ZMZ-1 v zvezi z 9. in 10. členom ZUP zmotno štela, da če sama uporabi javno dostopne vire, ji z njimi ni potrebno seznanjati prosilca. Prav tako je v nasprotju z določili 8. in 10. člena ZUP v zvezi s 33. členom ZMZ-1 zmotno v izpodbijani odločbi štela, da če skrbno preuči s strani tožnika predložene informacije, se ji do le-teh v odločbi ni potrebno opredeliti. V okviru ugotavljanja splošne verodostojnosti gre za ugotavljanje okoliščin, na podlagi katerih je mogoča opredelitev, ali je prosilec oseba, ki ji je mogoče verjeti. To se ocenjuje na podlagi njegovih izjav in ravnanja pred in med postopkom za pridobitev mednarodne zaščite. Glede na navedeno je treba pogoj iz 3. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ-1 razumeti ožje, in sicer da se nanaša na tiste prosilčeve izjave v zvezi z okoliščinami, pomembnimi z vidika njegovega primera, ki so preverljive na podlagi specifičnih in splošnih informacij o izvorni državi. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka splošno neverodostojnost tožnika ocenila z vidika verjetnosti njegovih izjav predvsem kot razlogov za preganjanje in ne zaradi dejanske neskladnosti oziroma kontra

Prosilec za mednarodno zaščito ima pravico, da pred odreditvijo ukrepa omejitve gibanja pojasni vse odločilne okoliščine.

Pritožnica je ocenila, da bi tožnik po vrnitvi v Kabul lahko živel pri sorodnikih, vendar pa na osebnem razgovoru, ko so mu bila zastavljena vprašanja in je tudi dobil možnost izjave, ni bilo nobeno pritožničino vprašanje (ali informacija) usmerjeno na to možnost. Zato je utemeljen tožbeni ugovor, da bi morala pritožnica upoštevati prvi odstavek 9. člena ZUP.

Upravni organ je svoj zaključek o tem, da tožnik svoje odsotnosti ni opravičil v razumnem roku, oprl na ugotovitev, da je tožnikovo sporočilo prejel skoraj štiri ure po tem, ko je prišel v Azilni dom (in od tam odšel) ter oceno, da bi lahko pooblaščenci tožnika informacijo upravnemu organu posredovali bistveno prej. Tožnik pa ugovarja, da je bil pri opravičevanju zamude vezan na sodelovanje pooblaščenke PIC, ta pa zaradi udeležbe pri uradnih dejanjih v zastopanju drugih prosilcev in problemov pri komunikaciji s tožnikom, ki govori le farsi jezik, uradni prevajalec pa ni bil dosegljiv, ni uspela v krajšem času pridobiti s strani tožnika informacije o razlogih za zamudo in te informacije prenesti upravnemu organu, kar vse bi tožnik upravnemu organu tudi pojasnil, če bi ta v skladu z zakonom dal tožniku možnost izjave. Navedenim ugovorom tožnika sodišče kot utemeljenim sledi. Za oceno, da bi pooblaščenci tožnika sporočilo o razlogih za zamudo na osebni razgovor lahko posredovali bistveno prej, upravni organ podlage v ugotovljenih dejstvih ni imel. Tožnik pa v tožbi tudi pojasnjuje dejanske razloge za posredovanje sporočila (šele) po preteku štirih ur od tedaj, ko je bil z zamudo se