25. člen ZMZ-1

Po drugi alineji prvega odstavka 25. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) lahko zaščito pred preganjanjem in resno škodo dajejo tudi politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, ki nadzorujejo državo ali bistven del njenega ozemlja, če so pripravljene in sposobne zagotavljati zaščito, in sicer na način, da sprejmejo razumne ukrepe za preprečitev preganjanja ali resne škode, med drugim z vodenjem učinkovitega pravnega sistem za odkrivanje, pregon in kaznovanje dejanj, ki pomenijo ali resno škodo, prosilec pa ima dostop do take zaščite (drugi odstavek 25. člena ZMZ-1)

Pri zatrjevanih psihičnih težavah zaradi groženj družine nekdanjega dekleta gre za težave zasebne narave, ki jih ni mogoče povezati z elementi preganjanja iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1. Prav tako ni mogoče sklepati, da bi bil pritožnik v primeru vrnitve v Maroko soočen z resno škodo v smislu 28. člena ZMZ-1. Pritožnik tudi ne zatrjuje, da mu maroška policija ne bi bili sposobna ali mu ne bi želela nuditi zaščite pred zatrjevanimi grožnjami.

Za predlagano preložitev naroka ne zadošča, da ima stranka zdravstvene težave. Te morajo biti dovolj resne, da stranki onemogočajo prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku, poleg tega morajo biti nenadne in nepredvidljive - samo tako nastale težave stranki preprečijo, da bi se na nastali položaj lahko ustrezno odzvala, npr. z angažiranjem pooblaščenca, ki jo zastopa na naroku. Če se stranka brez upravičenih razlogov ne odzove sodnemu vabilu na svoje zaslišanje, sodišče zoper pasivno stranko ne more uporabiti nobenih prisilnih ukrepov, kar pomeni, da je neizvedba zaslišanja rezultat strankine odločitve, da se vabilu ne odzove.

Tožnik je na izrecno vprašanje odgovoril, da ni istospolno usmerjen in da je njegova edina težava, da je bil član Facebook skupine istospolno usmerjenih, za kar ni vedel. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je tako očitno, da je izvorno državo zapustil iz osebnih razlogov (družinske težave zaradi navedene objave slik na Facebooku) in ne zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi svoje istospolne usmerjenosti. Tožena stranka je tožnikovo prošnjo zavrnila, ker zaradi nedoslednosti (neskladnosti) v njegovih izjavah ni verjela, da so bile objavljene slike v Facebook skupini istospolnih oseb povod za njegov odhod iz države in da so se dogodki zgodili tako, kot jih je predstavil. Ob takih okoliščinah pa ni izkazano tožnikovo zatrjevanje utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju. Iz tožbenih navedb prav tako ni razvidno določno nasprotovanje stališču tožene stranke, da tožnik v zvezi z navedenimi razlogi osebne narave, tudi če bi se izkazali za resnične, ni uspel izkazati, da mu državni organi niso sposobni

Tožnik ni izkazal, da mu država ni bila sposobna nuditi zaščite ali da ga ne bi zaščitila, če bi se vrnil v Kongo, saj se na policijo niti ni obrnil. Tudi po mnenju sodišča je to bistveni predpogoj, da lahko nekdo izkazuje, da mu država ni sposobna ali da mu noče nuditi zaščite. Sodišče ne sledi tožnikovim navedbam, da policiji ni bilo mogoče prijaviti groženj sorodnikov, ker naj bi bili nekateri njeni pripadniki člani BDK. Iz informacij o izvorni državi, bodisi tistih, ki jih je pridobila tožena stranka, ali pa tistih, ki so jih pridobili pooblaščenci tožnika, celo izhaja, da državne oblasti to organizacijo preganjajo. V kolikor v maloštevilnih informacijah o izvorni državi ni zaslediti določenih tožnikovih navedb, to še ne pomeni, da njegove navedbe ne držijo. Četudi se vzame tožnikove navedbe v celoti za resnične, tožnik ni uspel izkazati nezmožnosti svoje države, da ga ustrezno zaščiti.

Tožnik je bil samo enkrat udeležen v pretepu v zvezi z verskim obredom, kjer naj bi dobil hud udarec po nogi s palico, med tem ko za prvi incident (pretep) niti ni rekel, da je bil on žrtev. Poleg tega naj bi bile tarče omenjenih prisilnih obredov mladi fantje, tožnik pa je bil februarja 2018, ko se je prvič umaknil k stricu, kjer je bil varen, tik pred polnoletnostjo. Ob drugem incidentu je že bil polnoleten, v času izpodbijanega akta pa je bil star že 20 let. Tožnik ni izkazal, da ga izvorna država (policija) ne bi mogla zaščititi zoper zatrjevano matretiranje v času priprav na verski obred šiitov. Tožnik se tudi ne sklicuje na nobeno konkretno informacijo o stanju v Pakistanu, ki bi kazala na to, da ga policija ni sposobna ali da ga ne bi hotela zaščititi

Tožniku ni treba dokazati preteklega preganjanja, saj preganjanja oziroma umorov njegovega sodelavca in prijatelja na poti v Logar ne bi bilo mogoče dokazati z listinskimi dokazi. Možnost pridobitve takšni listinskih dokazov je skoraj nična. Tožniku pa ni mogoče naložiti prehudega dokaznega bremena. Dejstvo, da tožena stranka ni našla v izbranih poročilih in člankih podatka, ki bi se ujemal z opisom omenjenih dveh dogodkov uboja njegovih dveh policijskih kolegov, ki jih je opisal tožnik, ne pomeni, da tožniku glede na razmere v provinci Logar ni mogoče verjeti. Tožena stranka ni imela podlage za oceno, da tožniku ni verjela, ker je ugotovila, da so bili tarče napadov predvsem pripadniki Afganistanske lokalne policije, častniki Nacionalnega direktorata za varnost, pripadniki provladnih milic, pogosto pa tudi policijski načelniki. Tega zaključka iz poročil, ki jih je uporabila tožena stranka ni mogoče narediti oziroma iz obrazložitve ni razvidno, iz katerega poročila bi to dovolj zanesljivo izhajalo. Iz sodbe Sodišča EU v zadevi P.I. izhaja, da široka razlaga pojma „politično prepričanje“ kot razlog za preganjanje v smislu člena 10(1)(e) Direktive 2011/95 pomeni, da mo

Glede na vse splošne in specifične informacije, ki jih je tožena stranka pridobila o izvorni državi, in presojo tožnikovih trditev glede na te informacije,tožnikova zatrjevana osebna situacija v izvorni državi ni verjetna. Tudi če bi tožnika preprodajalec ogrožal, bi moral ta izkazati, da ga pred njim ne bi mogla zaščititi policija oziroma druge pristojne inštitucije. Tega po presoji sodišča ni uspel izkazati.

Nosilno stališče tožene stranke o neskladnosti, neprepričljivosti in mali verjetnosti tožnikovih izjav ne temelji le na ugotovitvi, da navedene izjave o preteklih dogodkih niso skladne z vidika njihovih časovnih okoliščin, ampak na presoji vseh tožnikovih individualnih okoliščin, ki izvirajo iz vsebine njegovih izjav. Dokazna ocena tožene stranke, da so tožnikove navedbe glede zatrjevanega krvnega maščevanja neskladne, neprepričljive in malo verjetne, zaradi česar jim ni verjela in menila, da v preteklosti ni bil izpostavljen zatrjevanemu preganjanju, je po presoji sodišča vestna, skrbna ter analitično sintetična. Ob takem stanju stvari, ko ni podan subjektivni element, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, oziroma njegovim izjavam o specifičnih individualnih okoliščinah in dejanjih, ni mogoče verjeti, ker ni bila ugotovljena tožnikova splošna verodostojnost, toženi stranki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni bilo treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja. Tudi če bi bilo ugoto

Glede na vse nelogične in nekonsistentne izjave glede (ne)prijav dejanj preganjanja policiji, sodišče presoja, da tožnik ni uspel prepričljivo in z zadostno stopnjo verjetnosti izkazati, da tudi če bi mu dejanja preganjanja (ali resna škoda) dejansko grozila, da mu v Albaniji ne bi bila na voljo ustrezna zaščita države (1. alineja prvega odstavka in drugi odstavek 25. člen ZMZ-1). Tožnik je imel dostop do policije in se ne more uspešno sklicevati na to, da se je bal oditi na policijo, ker temu očitno ni bilo tako. Prav tako so nekonsistentne tožnikove izjave v zvezi s samo učinkovitostjo policije. Povratek v izvorno državo sam po sebi še ne more pomeniti, da prosilec za mednarodno zaščito nima utemeljenega strahu pred preganjanjem, saj je treba v zvezi s tem upoštevati razloge in okoliščine, zaradi katerih se je prosilec vrnil. Tožnik se je lahko zavedal, da bo ali pa da je že bil zoper njega izdan nalog za aretacijo, zato zgolj okoliščina, da je tožnik v državo vstopil ilegalno v konkretnem primeru ne prepriča sodišča, da je to storil zato, da policija o tem ne bi obvestila A. A., kar naj bi utemeljilo njegov strah pred preganjanjem. Edino, kar tožniku v izvorni drž

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da so tožnikove izjave glede razlogov, zaradi katerih sta skupaj z ženo zapustila izvorno državo, medsebojno neskladne in da verodostojnost zmanjšuje tudi dejstvo, da sta se oba, ko sta enkrat že zapustila izvorno državo, vanjo tudi dvakrat vrnila. Pravilno je tudi ugotovila, da tožnik in njegova žena za mednarodno zaščito nista prosila, kakor hitro je bilo to mogoče in da dogodki, ki so se jima zgodili, ne dosegajo kriterijev preganjanja. Pravilno je bilo ugotovljeno, da tožnik ni bil izpostavljena mučenju ali nečloveškemu ravnanju in v njegovem primeru ni mogoče govoriti o preteklem preganjanju. Prav tako je bilo pravilno obrazloženo, zakaj tožnik tudi ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Sodišče ne more slediti tožbenim navedbam o tem, da si tožnik in njegova soproga ne upata poiskati pomoči pri policiji, ker se je bojita, saj je tožena stranka ocenila, da zaradi kontradiktornosti ne more slediti njunim izpovedbam o tem, da so se jima dogodki sploh zgodili in je sodišče to oceno tožene stranke ocenilo kot ustrezno obrazloženo. Četudi bi se izhajalo iz predpostavke, da so se jima dogodki zgodili in da sta ve

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da so tožničine izjave glede razlogov, zaradi katerih sta skupaj z možem zapustila izvorno državo, medsebojno neskladne in da verodostojnost zmanjšuje tudi dejstvo, da sta se oba, ko sta enkrat že zapustila izvorno državo, vanjo tudi dvakrat vrnila. Pravilno je tudi ugotovila, da tožnica in njen mož za mednarodno zaščito nista prosila, kakor hitro je bilo to mogoče, in da dogodki, ki so se jima zgodili, ne dosegajo kriterijev preganjanja. Pravilno je bilo ugotovljeno, da tožnica ni bila izpostavljena mučenju ali nečloveškemu ravnanju in v njenem primeru ni mogoče govoriti o preteklem preganjanju. Prav tako je bilo pravilno obrazloženo, zakaj tožnica tudi ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Sodišče tudi ne more slediti tožbenim navedbam o tem, da si tožnica in njen mož ne upata poiskati pomoči pri policiji, ker se je bojita, saj je tožena stranka ocenila, da zaradi kontradiktornosti ne more slediti njunim izpovedbam o tem, da so se jima dogodki sploh zgodili in je sodišče to oceno tožene stranke ocenilo kot ustrezno obrazloženo. Četudi bi se izhajalo iz predpostavke, da so se jima dogodki zgodili in da sta ver

Pritožnica navaja, da ker je sodišče ugotovilo, da obstajajo nasprotujoče informacije o učinkovitosti kazenskega pregona v tožničini izvorni državi proti storilcem dejanj zoper transsesksualne osebe, je nepravilna ocena o neučinkovitem pregonu. Ker pa tega svojega stališča konkretneje ne obrazloži, ga Vrhovno sodišče zavrača le splošno, in sicer da je treba obstoj različnih informacij presojati ob upoštevanju namena podeljevanja statusa begunca, ki je v zagotavljanju zaščite pred dejanji preganjanja, ki so dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoče se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti (prvi odstavek 26. člena ZMZ-1). Zaradi preprečevanja tveganja, da bi bila oseba lahko izpostavljena takim dejanjem (motiviranim iz razlogov preganjanja), je zato treba dati večjo težo tistim informacijam, ki kažejo, da prosilčeva izvorna država zanj ni varna.

Dejansko stanje v tem smislu, ali bi bila za tožnika varna vrnitev v Kongo, ni bilo popolno ugotovljeno, kar se je dodatno izkazalo po opravljeni glavni obravnavi. Iz poročil, ki jih je predložila tožeča stranka, namreč med drugim izhaja, da so se zlorabe s strani vladnih varnostnih sil in nezakonitih oboroženih skupin še vedno dogajale in naj bi vključevale nezakonite poboje, izginotja, mučenja, uničenje zasebne lastnine ter spolno nasilje in nasilje na podlagi spola. Dogajala naj bi se izginotja posameznikov, pridržanja zaradi svojih političnih mnenj, preganjanje demonstrantov, razmere v zaporih pa so še vedno slabe, po odhodu Kabile pa so osebe, ki so bile blizu nekdanjemu šefu države, še vedno na vodilnih položajih v vojski, policiji, varnostni službi. Tudi iz zaslišanja tožnika izhaja, da ima bivši predsednik Kabila v Kongu še vedno politični vpliv. Glede na vse navedeno je po presoji sodišča preuranjena ocena tožena stranke, da ni verjetno, da bi bil tožnik ob vrnitvi v izvorno državo priprt in tako izpostavljen izredno slabim in življenjsko nevarnim razmeram, zato je bilo po presoji sodišča dejansko stanje glede te ocene nepopolno ugotovljeno.

Tožnica je bila zaradi svoje transseksualnosti podvržena fizičnemu nasilju, hudemu psihičnemu nasilju v obliki groženj s smrtjo ter ponavljajočemu se verbalnemu nasilju in poniževanju. Takšne okoliščine po presoji sodišča pomenijo tako hud poseg v tožničine človekove pravice, da jih je mogoče opredeliti kot preganjanje. Tožnica se utemeljeno boji, da bi bila v primeru vrnitve v izvorno državo spet izpostavljena preganjanju. Ob tem med strankama ni sporno, da je bil razlog, zaradi katerega je bila tožnica preganjanja, dejstvo, da je transseksualna oseba. Take osebe pa v Srbiji predstavljajo posebno družbeno skupino v smislu četrte alineje prvega odstavka 27. člena ZMZ-1. Zgolj dejstvo, da je policija naredila zapisnik o prijavi, še ne pomeni učinkovite zaščite države, če temu ni sledil tudi kazenski pregon in kaznovanje storilcev, še posebej ob upoštevanju dejstva, da v obravnavanem primeru ne obstaja nobena očitna ovira za to, saj so bili napadalci identificirani. Pregon in kaznovanje posameznikov, ki storijo kaznivo dejanje, sta nujna za dosego generalne prevencije – odvračanja ljudi od kaznivih dejanj z zagrozitvijo s kaznimi. V obravnavanem primeru do kazenskega postopk

Pri dokumentu z dne 2. 7. 2019 gre za dokaz, ki je nastal po izdaji izpodbijane odločbe z dne 28. 6. 2019. V zvezi z navedenim ter določilom 52. člena ZUS-1 sodišče opozarja na sklep Vrhovnega sodišča opr. št. I Up 86/2018 z dne 3. 10. 2018, v katerem je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče ob upoštevanju sodne prakse Sodišča Evropske unije, da je treba tretji odstavek 46. člena Direktive 2013/32 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite v povezavi s 47. členom Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, razlagati tako, da mora sodišče države članice, pri katerem je vloženo pravno sredstvo na prvi stopnji zoper odločbo o prošnji za mednarodno zaščito, proučiti tako dejanske in pravne elemente, kot je uporaba točke (a) prvega odstavka 12. člena Direktive 2011/95 za položaj prosilca, ki jih je organ, ki je sprejel to odločbo, upošteval ali bi jih lahko upošteval, kot tudi elemente, ki so se pojavili po sprejetju navedene odločbe. Ker je tožnik konkretno navajal novo dejstvo in ga izkazoval s predloženo listino, bi tožena stranka, da bi uspela, temu morala konkretizirano nasprotovati, kar pa ni storila. <p

Tožnica je bila zaradi svoje transseksualnosti podvržena fizičnemu nasilju, hudemu psihičnemu nasilju v obliki groženj s smrtjo ter ponavljajočemu se verbalnemu nasilju in poniževanju. Takšne okoliščine po presoji sodišča brez dvoma pomenijo tako hud poseg v tožničine človekove pravice, da jih je mogoče opredeliti kot preganjanje v smislu 26. člena ZMZ-1. Zgolj dejstvo, da je policija naredila zapisnik o prijavi, še ne pomeni učinkovite zaščite države, če temu ni sledil tudi kazenski pregon in kaznovanje storilcev, še posebej ob upoštevanju dejstva, da v obravnavanem primeru ne obstaja nobena očitna ovira za to, saj so bili napadalci identificirani. Pregon in kaznovanje posameznikov, ki storijo kaznivo dejanje, sta nujna za dosego generalne prevencije – odvračanja ljudi od kaznivih dejanj z zagrozitvijo s kaznimi. Zaščita žrtev zgolj na deklarativni ravni in na ravni predpisov še ne zadovoljuje standarda dejanske in trajne zaščite iz drugega odstavka 25. člena ZMZ-1. Aktivnosti srbskih oblasti, ki jih navaja tožena stranka, verjetno povečujejo možnost, da se bodo v prihodnosti razmere izboljšale do te mere, da bo LGBTI osebam tudi v praksi zagotovljena zaščita pred n

Tožnik se (je) (v upravnem postopku in) v tožbi sklicuje na splošne razmere v Alžiriji in ne uveljavlja, da bi bilo njemu iz nekih razlogov izven okvira 27. člena ZMZ-1 „namerno odtegnjeno“ uživanje najbolj temeljnih pravic, ki bi mu omogočile preživetje. Zato tudi z vidika subsidiarne zaščite izpodbijani akt ni nezakonit. Seznanitev z dokazno oceno preden organ izda upravni akt na področju mednarodne zaščite ne pomeni tega, kar je predpisano v določilu 5. točke tretjega odstavka 146. člena ZUP, da mora uradna oseba stranki omogočiti, da se seznani z uspehom dokazovanja ter da se o tem izreče. Pravica do izjave (obrambe) kot element znotraj splošnega pravnega načela dobrega upravljanja, kadar gre za izvajanje prava EU, je s strani Sodišča EU preko določbe o sodelovanju med državo članico in prosilcem za mednarodno zaščito (4. člen Kvalifikacijske direktive št. 2004/83 oziroma Kvalifikacijske direktive 2011/95) interpretirana tako, da sodelovanje med uradno osebo in prosilcem obstaja samo v prvi fazi ugotovitvenega postopka - obravnavanja dejstev in okoliščin.

Odločanje upravnega sodišča v sporu polne jurisdikcije ni ponovitev upravnega postopka pred drugim pristojnim organom (sodiščem), ampak je odločanje na podlagi tožbe, s katero je zahtevana sprememba upravnega akta, kar pomeni odločanje v sporu dveh strank. V tem sporu pa mora glede na 212. člen ZPP vsaka od njiju izpolniti dolžnost trditvenega in dokaznega bremena in s tem prevzeti odgovornost za izid postopka. Na načelni ravni je mogoče pritrditi, da preganjanje samo po sebi ne opredeljuje posebne družbene skupine. Vendar je v obravnavanem primeru, ko ta okoliščina ni bila sporna, treba uporabo informacij, ki poročajo o dejanjih zoper pripadnike LGBTI, razumeti le v smislu dodatne podkrepitve, da v Srbiji družba navedene osebe še vedno dojema kot različne in torej s posebno identiteto (druga alineja petega odstavka 27. člena ZMZ-1). Opredelitev nedržavnega subjekta preganjanja (24. člen ZMZ-1) temelji na objektivnih okoliščinah, ki izhajajo iz informacij o izvorni državi, o sposobnosti in pripravljenosti subjektov zaščite, da zaščito tudi dejansko izvajajo.

Pravica do mednarodne zaščite je ena pravica, ki se jo lahko podeli v dveh oblikah, in sicer kot status begunca oziroma kot status subsidiarne zaščite, ne pa za dve pravici in dva samostojna zahtevka. Upoštevaje, da se o pogojih za priznanje mednarodne zaščite odloča v enotnem postopku, pri čemer pristojni organ najprej presoja pogoje za priznanje statusa begunca in šele, če ti niso izpolnjeni, pogoje za priznanje statusa subsidiarne zaščite (drugi odstavek 41. člena ZMZ-1), odločitev, da se prizna status subsidiarne zaščite, ne more pomeniti drugega, kot da je bilo zavrnjeno, kar je prosilec več ali drugače zahteval (status begunca).