VSL Sodba I Cp 642/2023

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti 1.023,89 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožeča stranka lastnica nepremičnine ID znak parcela 0000 3492/2, k. o. 0000 X. (ID 0000), do celote (1/1) (I. točka izreka), ter toženi stranki naložilo, da nosi pravdne stroške tožeče stranke in stranskega intervenienta (II. točka izreka).

2Tožena stranka izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP,¹ ter zaradi kršitve ustavnih pravic (pravice do sodnega varstva in do enakega varstva pravic). Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo ustrezno spremeni (tožbeni zahtevek zavrne) ter tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Trdi, da je stališče, da je tožeča stranka tudi po sklenitvi prodajnih pogodb z dne 13. 11. 2013 in 21. 1. 2014 obdržala lastninsko pravico na parceli 3492/2, posledica napačnega razumevanja (napačne uporabe) osnovnih pojmov o etažni lastnini. Etažna lastnina je lastnina posameznega dela zgradbe in solastnina skupnih delov. Kupec skupaj s stanovanjem kupi tudi stopnišča, hodnike, temelje, streho, zemljišče pod stavbo in pripadajoče zemljišče, ne da bi moral za skupne dele skleniti zavezovalni pravni posel in posebej plačati kupnino. Skupaj z lastnino na posameznem delu stavbe se nanj prenese tudi solastnina na splošnih skupnih delih stavbe. Stališče, da je kataster izvorna evidenca za opredelitev nepremičnin kot skupnih delov stavbe, je dokaz o arbitrarni razlagi osnovnih pojmov. Tožena stranka ni zatrjevala pridobitve lastninske pravice na podlagi zakona. Zatrjevala je pridobitev lastninske pravice na podlagi dveh pravnih poslov ter se ob tem sklicevala na določbo SPZ², da je skupaj z lastninsko pravico na posameznih delih stavbe pridobila tudi solastninsko pravico na skupnih delih stavbe. Ravno zato, ker je bila parcela 3492/2 v zemljiški knjigi vpisana kot skupni del stavbe, v pogodbi ni bila navedena kot predmet prodaje. Tudi parceli 3494/1 in 3494/2, na katerih stavba stoji, nista navedeni v zavezovalnem pravnem poslu niti v potrdilu o namenski rabi zemljišča, zanju ni bila plačana kupnina in ni bilo izstavljeno zemljiškoknjižno dovolilo. Zapis v točki 1./d prodajne pogodbe je pomemben pri presoji dobrovernosti tožene stranke, saj je slednja z njim dobila potrditev, da je parcela 3492/2 funkcionalno zemljišče. Zaradi neločljive povezanosti posameznih in skupnih delov prodajne pogodbe ne bi bilo mogoče skleniti brez parcele 3492/2. Parcela 3492/2 je bila predmet pogodbe zato, ker je bila v zemljiški knjigi vpisana kot skupni del stavbe. Napačna, celo samovoljna uporaba osnovnih pojmov o etažni lastnini ne predstavlja zgolj zmotne uporabe materialnega prava, predstavlja tudi procesno kršitev (8. in 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) in kršitev ustavnih pravic tožene stranke. V sodni praksi ni najti primera, v katerem bi sodišče o tem, ali je določena nepremičnina pripadajoče zemljišče k stavbi ali ne, odločalo brez dokaznega postopka, na prvi pogled. Presoja, da sporna parcela ni bila skupni del stavbe, je očiten izraz sodniške samovolje. Po 52. členu ZVEtL-1³ odločba o denacionalizaciji ne vpliva na ugotovitev pripadajočega zemljišča. Dejstvo, da parcela ni bila vrnjena v postopku denacionalizacije, ni imelo nobenega vpliva na pridobitev lastninske pravice na stanovanju, ki ni bilo predmet denacionalizacije, in na sobi, ki je bila predmet pogodbe med tožečo in toženo stranko. Posebna razpolagalna sposobnost prodajalcev zato ni bila potrebna. Raziskovalna dolžnost je namenjena zaščiti pravic tretjih, ki imajo nevknjižene pravice na nepremičnini in na njej izvršujejo posest. Tožena stranka bi imela raziskovalno dolžnost, če bi bilo navzven vidno, da je sporna nepremičnina v posesti tožeče stranke. Da bi bila sporna parcela v njeni posesti, tožeča stranka ni zatrjevala. Nasprotno, tožeča stranka do leta 2016 sploh ni vedela, da je lastnica, zato je jasno, da ni bila posestnica. V času sklepanja prodajnih pogodb sporna parcela ni bila opredeljena kot javni park, temveč kot nepremičnina, na kateri je dovoljeno graditi. Bila je neurejena, zato je bilo očitno, da ni v posesti tretjih oseb. Tožena stranka je dokazala, da v naravi meja med parcelama 3492/1 in 3492/2 ni bila vidna. S sklicevanjem na stanje parcele v času denacionalizacije, namesto v času sklenitve prodajnih pogodb, je sodišče zagrešilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dejstvo, da je tožena stranka kasneje spremenila osnovni pravni položaj nepremičnine, ne vpliva na njeno dobrovernost v času sklepanja prodajnih pogodb. Pri presoji dobrovernosti tožene stranke ni pomembno, kaj je A. A. vedela ob sklepanju pogodb, temveč kaj je povedala toženi stranki. Njeno izpoved je sodišče povzelo selektivno. Tožena stranka ne s strani prodajalke A. A. ne s strani nepremičninske posrednice ni bila opozorjena na dejstvo, da nepremičnina ni bila vrnjena v naravi. Dokazala je, da je denacionalizacijski spis prvič vpogledala 1. 4. 2014. Da je z denacionalizacijskimi odločbami razpolagala že ob sklenitvi prve prodajne pogodbe, bi morala dokazati tožeča stranka. Tudi iz izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke v zadevi II P 822/2013 ne izhaja, da je bil z denacionalizacijskimi odločbami seznanjen že ob sklenitvi pogodbe z dne 13. 11. 2013. Iz zemljiškoknjižnega izpiska za stavbo ID znak 0000-743 na dan 30. 4. 2011 izhaja, da je vložek od 15. 12. 2010 usklajen z ročno vodeno zemljiško knjigo. Glede podatkov o lastništvu je torej stanje v elektronski zemljiški knjigi odražalo stanje v ročni zemljiški knjigi. Tožena stranka ni imela razloga za dvom o pravilnosti podatkov. V raziskovalno dolžnost kupca ne spada preverjanje pravnih podlag za vknjižbo. Arbitrarna je tudi obrazložitev okoliščin podpisovanja pogodbe z dne 21. 1. 2014. Celo če bi tožena stranka vedela, da je bila za sporno nepremičnino plačana odškodnina, bi bila ob upoštevanju ravnanj tožeče stranke, ki jih sodišče niti ni presojalo, dobroverna. Tožeča stranka ni poskrbela za vpis svoje lastninske pravice in ni izvrševala posesti. Tožene stranke ob sklenitvi pogodbe z dne 21. 1. 2014 ni obvestila, da parcela 3492/2 ni skupni del stavbe. V prostorskih aktih je spremenila namensko rabo parcele iz parka v zemljišče za gradnjo, toženi stranki je tudi odmerila komunalni prispevek.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožeča stranka uveljavlja ugotovitveni zahtevek, da je lastnica parcele 3492/2, k. o. 0000 X. Tožena stranka, zemljiškoknjižna lastnica te parcele, nasprotuje zahtevku z ugovorom, da je skupaj z lastninsko pravico na posameznih delih stavbe št. 743 k. o. 0000 X., na naslovu B. 1 v C., pridobila tudi solastninsko pravico na parceli 3492/2, ki je kot pripadajoče zemljišče skupni del stavbe.

6Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila parcela 3492/2, takrat še kot del parcele 98/1 k. o. X., predmet podržavljenja, in kasneje denacionalizacije. Leta 1996 sta iz parcele 98/1 nastali parceli 3494 (stavbišče) in 3492 (dvorišče). Slednja je bila najprej vrnjena v last in posest denacionalizacijski upravičenki, vendar je bila odločitev na podlagi pritožbe denacionalizacijske zavezanke razveljavljena. V ponovljenem postopku se je upravni organ ukvarjal z vprašanjem, ali (in v kakšnem obsegu) predstavlja parcela 3492 v naravi park (javno površino), in je zato podana ovira za njeno vrnitev v naravi. Parcela se je leta 2006 delila v dve novi parceli: parcelo 3492/1 (dvorišče v izmeri 212 m2), ki je bila denacionalizacijski upravičenki vrnjena v last in posest (odločba z dne 16. 6. 2006 – priloga A14), ter parcelo 3492/2 (dvorišče v izmeri 216 m2), za katero je bila denacionalizacijski upravičenki določena odškodnina v obveznicah SOD (odločba z dne 3. 7. 2006 – priloga A15). Parcela 3492/2 je bila tudi po koncu denacionalizacijskega postopka (vse do uskladitve ročno vodene zemljiške knjige z računalniško vodeno zemljiško knjigo 15. 12. 2010) samostojna zemljiška parcela, na kateri je bila v zemljiški knjigi vpisana družbena lastnina v upravi pravne prednice tožeče stranke.

7Na zgoraj povzetih ugotovitvah temelji materialnopravni sklep sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka pridobila lastninsko pravico na parceli 3492/2 na podlagi 5. člena ZLNDL⁴ (z dnem 25. 7. 1997).⁵ Lastninska pravica se v tem primeru ne pridobi z vpisom v zemljiško knjigo, ampak na podlagi zakona. Glede na ugovorno trditev, da je tožena stranka lastninsko pravico na sporni parceli pridobila na podlagi prodajne pogodbe z dne 13. 11. 2013⁶, sklenjene s pravnimi nasledniki denacionalizacijske upravičenke, in z vpisom v zemljiško knjigo, je sodišče prve stopnje presojalo, ali je tožeča stranka z dnem, ko se je v zemljiško knjigo vpisala tožena stranka, pridobljeno lastninsko pravico izgubila.⁷ Upoštevalo je, da gre za konkurenco pravnih položajev - originarno pridobljeno in nevknjiženo lastninsko pravico na eni strani ter vknjiženo lastninsko pravico na drugi strani, ter tehtalo, kateremu položaju je v okoliščinah konkretnega primera treba dati prednost.

8Pritrditi je mogoče pritožbenemu stališču, da predstavljata lastninska pravica na stanovanju in solastninska pravica na skupnih delih stavbe⁸ pravno celoto,⁹ kar pomeni, da kupec skupaj s stanovanjem kupi tudi skupne dele stavbe - tudi pripadajoče zemljišče stavbe kot njen skupni del.¹⁰ Glede na akcesorno naravo solastninske pravice na skupnih delih slednjih ni treba posebej zajeti (navesti) v zavezovalnem pravnem poslu. Vendar to velja zgolj pod predpostavko, da gre dejansko za skupni del stavbe. Pravno odločilno v tej zadevi je bilo torej vprašanje, ali je bila parcela 3492/2 ob sklenitvi prodajne pogodbe z dne 13. 11. 2013 skupni del stavbe št. 743 na B. 1 v C. Sklicujoč se na učinke načela zaupanja v zemljiško knjigo¹¹ je tožena stranka trdila in dokazovala, da je bila sporna parcela ob sklenitvi prodajne pogodbe skupni del stavbe, zato je upravičeno verjela, da je v solasti lastnikov posameznih delov stavbe (prodajalcev).

9Po (v pritožbi neizpodbijani) ugotovitvi sodišča prve stopnje je bila parcela 3492/2 ob uskladitvi ročno vodene zemljiške knjige z računalniško vodeno zemljiško knjigo vpisana kot splošni skupni del stavbe št. 743 k. o. 0000 X., v korist vsakokratnega lastnika stavbe. Šlo je za tehnični prenos podatkov iz ročno vodene zemljiške knjige v elektronsko zemljiško knjigo na podlagi pravil Uredbe.¹² Do vpisa je prišlo brez materialnopravne podlage, saj parcela, na kateri je bila vse do pomotnega vpisa v zemljiški knjigi vpisana družbena lastnina, ni bila vrnjena denacionalizacijski upravičenki v naravi. Pomotni vpis, na podlagi katerega se je spremenil pravni položaj parcele (iz samostojne zemljiške parcele v splošni skupni del stavbe), ni bil popravljen zato, ker je tožena stranka (kot pritožnica v zemljiškoknjižnem postopku, v katerem je tožeča stranka predlagala vknjižbo lastninske pravice v svojo korist) popravi nasprotovala.¹³ Obravnavanega primera ni mogoče subsumirati pod določbo 52. člena ZVEtL-1, na katero pritožnica opira svoja stališča. Določba ureja situacijo, ko sodišče v primeru, če je bila na pripadajočem zemljišču stavbe s pravnomočno upravno odločbo o denacionalizaciji vzpostavljena lastninska pravica v korist denacionalizacijskega upravičenca, v postopku za ugotovitev pripadajočega zemljišča z delno odločbo ugotovi obseg pripadajočega zemljišča, udeležence postopka pa napoti, da začnejo postopek za izrek ničnosti pravnomočne upravne odločbe.

10Tožena stranka je na podlagi prodajne pogodbe z dne 13. 11. 2013 od prodajalcev – dedičev denacionalizacijske upravičenke, kupila šest stanovanj v stavbi št. 743 k. o. X., ter pet parcel (3493/2 – dvorišče 26 m2, 3495/2 – gospodarsko poslopje 14 m2, 3493/1 – dvorišče 27 m2, 3495/1 – gospodarsko poslopje 23 m2 in 3492/1 – dvorišče 212 m2). Iz točke d) 1. člena prodajne pogodbe izhaja, da sodi parcela 3492/2 kot del funkcionalnega zemljišča med splošne skupne dele stavbe št. 743, na katerih je vpisana solastninska pravica v korist vsakokratnega lastnika posameznega dela stavbe. V točki f) 1. člena prodajne pogodbe je zapis, da so bile nepremičnine, ki so predmet prodaje, pravnim prednikom prodajalcev vrnjene na podlagi denacionalizacijskih odločb z dne 5. 3. 1996 in 10. 7. 2000, iz katerih izhaja obseg vrnjenega premoženja.

11Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da pravni nasledniki denacionalizacijske upravičenke glede parcele 3492/2 niso imeli razpolagalne sposobnosti. Prodajalec, ki ni lastnik, nima razpolagalne sposobnosti, ki je pogoj za veljavnost razpolagalnega posla in prenos lastninske pravice. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo sanira razpolagalno nesposobnost odsvojitelja, če je pridobitelj dobroveren, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali je bila tožena stranka v dobri veri glede razpolagalne sposobnosti prodajalcev. Pri tem je pravilno upoštevalo, da je dobra vera pravni standard, ki ga vsebinsko napolnjujejo okoliščine konkretnega primera. Načeloma velja, da je kupec dobroveren, če za razhajanje med vknjiženim in dejanskim lastninskim stanjem ni vedel, in kljub ustrezni skrbnosti tudi ni mogel vedeti.¹⁴ Dobra vera se domneva,¹⁵ domnevo mora izpodbiti tisti, ki zatrjuje nedobrovernost (v konkretnem primeru tožeča stranka). V primeru, ko je očitno, da nepremičnina ni v neposredni posesti prenosnika, kupec ne ravna pošteno, če se zanaša zgolj na zemljiškoknjižne podatke. Standardu poštenega ravnanja je v tem primeru zadoščeno le v primeru, če poskuša pravnoposlovni pridobitelj raziskati neskladje.

12Izpodbijana presoja, da sporna parcela ni bila skupni del stavbe na B. 1 v C., se opira na temeljito in prepričljivo oceno izvedenih dokazov, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je presoja izraz sodniške samovolje. Iz izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke izhaja, da si je pred nakupom ogledal stanje v naravi. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da bi se moral pri toženi stranki že na podlagi stanja v naravi vzbuditi dvom o usklajenosti zemljiškoknjižnega stanja z resničnim. Parcela 3492/2, prostorsko (fizično) ločena od stavbe (kar izhaja iz grafičnega prikaza parcel v odločbi o parcelaciji in ortofoto posnetka - prilogi A25, B14), denacionalizacijski upravičenki ni bila vrnjena v naravi prav zato, ker je bilo v denacionalizacijskem postopku (z ogledom in izvedencem geodetom) ugotovljeno, da predstavlja javno površino (oziroma da ne služi potrebam stavbe). Da ne gre za površino, ki bi jo uporabljali (zgolj) prodajalci, temveč za površino, prosto dostopno vsakomur, izkazujeta predloženi fotografiji (prilogi A24, A28). Okoliščina, da meja med parcelama 3492/1 in 3492/2 v naravi ni bila vidna, ni odločilna. Že vsebina prodajne pogodbe z dne 13. 11. 2013 (za razliko od sporne parcele je parcela 3492/1 v 1., 2. in 3. členu izrecno navedena kot predmet pogodbe) namreč izraža zavedanje pogodbenih strank o različnosti lastninskega statusa parcel. Takšno zavedanje je dovolj jasno izraženo tudi v izpovedi A. A., ene od prodajalk, da kupcu ni vnaprej povedala, da sodi parcela 3492/2 k hiši, saj v to ni bila prepričana, ko pa ji je kupec to povedal po podpisu prodajne pogodbe, mu je rekla, da: „Če je to tako urejeno, je pa super“¹⁶.

13Ne iz izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke ne iz izpovedi A. A. ne izhaja, da bi bila sporna parcela v času prodaje v (izključni) posesti stanovalcev oziroma uporabnikov stavbe na B. 1 v C. Dokazni postopek torej ne podpira pritožbene teze, da je bilo stanje v naravi ob sklenitvi prodajne pogodbe (2013) drugačno kot ob denacionalizaciji (2006). Tudi okoliščina, da je bila površina neurejena, nevzdrževana (po izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke je šlo za zaraščen, neočiščen prostor), ne ruši prepričljivosti ocene, da je šlo za površino, katere raba je bila pod enakimi pogoji namenjena vsakemu. Zapis v točki d) 1. člena prodajne pogodbe (da je sporna parcela del funkcionalnega zemljišča stavbe) je izraz pogodbene volje strank, in tožene stranke ni odvezoval od raziskovalne dolžnosti. Ker je bila sporna parcela po dejanski rabi javna površina, se tožena stranka ne bi smela zanesti zgolj na zemljiškoknjižni podatek, da gre za splošni skupni del stavbe.

14Neutemeljen je v pritožbi izražen pomislek, da bi imela tožena stranka raziskovalno dolžnost le v primeru, če bi bilo navzven vidno, da je sporna parcela v posesti tožeče stranke. Za dvom o resničnosti zemljiškoknjižnih podatkov, ki je vzpostavil raziskovalno dolžnost, namreč zadostuje, da ni bilo navzven vidno, da je v (izključujoči) posesti prodajalcev. Tožena stranka, ki se profesionalno ukvarja z nepremičninskimi posli, je nakup opravila z namenom gradnje. Njen zakoniti zastopnik je ob zaslišanju pojasnil, da se za nakup ne bi odločil, če ne bi mogel kupiti tudi parcele 3492/2. Od kupca, ki mu konkretna parcela, vključena v nakup, predstavlja odločilen nagib za nakup, se utemeljeno pričakuje, da bo skrbno raziskal neskladje med stanjem v naravi in zemljiškoknjižnim stanjem.

15V pritožbi izpostavljena okoliščina, da prodajalci tožene stranke niso opozorili, da parcela 3492/2 denacionalizacijski upravičenki ni bila vrnjena v naravi, bi lahko bila pravno pomembna v morebitnem sporu proti prodajalcem, v tem postopku pa nima pomembne teže. Zakoniti zastopnik tožene stranke je glede predmeta prodajne pogodbe povedal, da so prodajalci prodajali vse parcele v paketu, oziroma da so prodajali premoženje v enakem obsegu, kot so ga dobili v denacionalizaciji. Ker ji je bilo torej znano, da je predmet prodaje denacionalizirano premoženje, bi morala tožena stranka, glede na zgoraj opisano neskladje med pravnim in dejanskim, preveriti, ali je bila pravni prednici prodajalcev na podlagi denacionalizacijskih odločb, navedenih v prodajni pogodbi, vrnjena tudi sporna parcela. Po prepričanju pritožbenega sodišča ne gre za pretirano (strogo) zahtevo,¹⁷ saj bi tožena stranka že zgolj na podlagi pregleda obeh odločb lahko ugotovila, da upravni organ z delno odločbo z dne 5. 3. 1996 (priloga A26) ni odločal o zahtevi za vrnitev parcele 3492 (dvorišče v izmeri 428 m2)¹⁸, in da se delna odločba z dne 10. 7. 2000 (priloga A27) nanaša na sobo na podstrešju hiše B. 1 v C., za katero je bila denacionalizacijski upravičenki namesto vrnitve v naravi določena odškodnina v obveznicah SOD.¹⁹ Nadaljnje raziskovanje pa bi jo privedlo do denacionalizacijskih odločb z dne 16. 6. 2006 in 3. 7. 2006. Pri presoji, ali je tožena stranka ravnala z ustrezno skrbnostjo, ni pomembno, kdaj se je seznanila z vsebino denacionalizacijskih odločb (pritožnica v pritožbi vztraja, da je bilo to šele 1. 4. 2014, ob vpogledu denacionalizacijskega spisa), temveč, da bi se z njo lahko oziroma morala seznaniti. Tožena stranka ni trdila, da bi zanjo ob sklenitvi prodajne pogodbe obstajale kakršnekoli objektivne ovire za seznanitev z vsebino denacionalizacijskih odločb.

16Kot lastnica vseh posameznih delov stavbe št. 743 na B. 1 v C. je tožena stranka leta 2019 sprejela akt o spremembi osnovnega položaja sporne parcele, tako da jo je iz splošnega skupnega dela spremenila v samostojno zemljiško parcelo. Čeprav gre za ravnanje po sklenitvi prodajne pogodbe, ni mogoče prezreti, da je takšno ravnanje, upoštevajoč dejstvo, da je stavba takrat še stala, v nasprotju z ugovorno trditvijo glede rabe (namembnosti) spornega zemljišča.

17Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožeči stranki ni mogoče očitati neskrbnosti. Ker je postala lastnica sporne parcele na podlagi zakona, se je upravičeno zanesla, da se zemljiškoknjižno stanje ne bo spremenilo v njeno škodo, oziroma da v njene pravice ne bo poseženo brez pravne podlage. Ne bremenijo je niti njena kasnejša ravnanja (pritožnica izpostavlja odmero komunalnega prispevka, spremembo namenske rabe parcele v prostorskem aktu), saj se, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, v okviru teh ravnanj oziroma izjav volje niso obravnavala lastniška upravičenja na sporni parceli. In še pomembneje, gre za ravnanja po sklenitvi prodajne pogodbe z dne 13. 11. 2013. Enako je mogoče odgovoriti tudi na pritožbeni očitek, da tožeča stranka ob sklenitvi prodajne pogodbe z dne 21. 1. 2014 tožene stranke ni opozorila na neusklajenost zemljiškoknjižnega stanja.

18Pritožbeno sodišče na podlagi vsega navedenega zaključuje, da je izpodbijana odločitev v dejanskem in pravnem pogledu pravilna. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje je oprt pravilen materialnopravni zaključek, da tožene stranke ni mogoče šteti za poštenega pridobitelja, ki ni vedel oziroma ni bil dolžan vedeti, da sporno parcelo kupuje od nelastnikov. Tožene stranke ne varuje načelo zaupanja v zemljiško knjigo, zato je bilo tožbenemu zahtevku pravilno ugodeno. Ker sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo (zatrjevanih ali uradoma upoštevnih) postopkovnih kršitev niti kršitev ustavnih pravic, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

19Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške v zvezi z njo, tožeči stranki pa je na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP dolžna povrniti njene pritožbene stroške v višini 1.023,89 EUR (1375 točk oziroma 825 EUR za odgovor na pritožbo po tar. št. 21/1 OT,²⁰ povečano za 1 % oziroma 2 % materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT in 22 % DDV), in sicer v roku 15 dni od vročitve te sodbe (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15 - dnevnega paricijskega roka.

¹ Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.
² Stvarnopravni zakonik, Ur. l. RS, št. 87/2002, s spremembami in dopolnitvami.
³ Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča, Ur. l. RS, št. 34/2017.
⁴ Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, Ur. l. RS, št. 44/1997, s spremembami in dopolnitvami.
⁵ Velja poudariti, da se v obravnavanem primeru ne zatrjuje situacija, da bi imel vsakokratni lastnik stavbe pravico uporabe na sporni parceli in bi parcela postala njegova last na podlagi predpisov o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (glej prvi odstavek 42. člena ZVEtL-1 in prvi odstavek 190. člena Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 69/2003, s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju SZ-1)).
⁶ Pritožnica je v pritožbi jasna: zatrjevala je in zatrjuje pravnoposlovno (torej izvedeno) pridobitev lastninske pravice (ne izvirne).
⁷ Lastninska pravica, ki jo ima nekdo na stvari, preneha, če kdo drug pridobi lastninsko pravico na njej (prvi odstavek 101. člena SPZ). Za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom se zahteva vpis v zemljiško knjigo (prvi odstavek 49. člena SPZ).
⁸ Skupni deli so skupni prostori in zemljišče, skupni gradbeni elementi in skupne inštalacije, naprave ter oprema (tretji odstavek 3. člena SZ-1). Skupni prostori v večstanovanjski stavbi in stanovanjski stavbi za posebne namene so: stopnišča, vhodni vetrolovi, hodniki, kolesarnice, pralnice, sušilnice, skupne kleti, zaklonišča, delavnice za hišnike, hišniška stanovanja, prostori za odlaganje odpadkov in drugi prostori, ki so namenjeni skupni rabi etažnih lastnikov (dovozi, klančnine in podobno), ter zemljišče, na katerem stavba stoji, lahko pa tudi drugo zemljišče, na katerem so izpolnjeni pogoji lastništva (prvi odstavek 5. člena SZ-1).
⁹ Po četrtem odstavku 105. člena SPZ je solastnina vseh etažnih lastnikov na skupnih delih neločljivo povezana z lastnino na posameznem delu in se ji ni mogoče odpovedati.
¹⁰ Primerjaj z določbo tretjega odstavka 23. člena ZVEtl-1, skladno s katero se šteje, da je pripadajoče zemljišče skupni del stavbe, ki je v solastnini njenih vsakokratnih lastnikov.
¹¹ Kdor v pravnem prometu pošteno ravna in se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic (10. člen SPZ, prvi odstavek 8. člena Zakona o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 58/2003, s spremembami in dopolnitvami)).
¹² Uredba o naložitvi in vodenju zemljiške knjige z uporabo računalniške tehnologije ter o uskladitvi podatkov v zemljiški knjigi s podatki zemljiškega katastra, Ur. l. RS, št. 42/2001.
¹³ Iz razlogov sklepa VSK Cdn 197/2017 (priloga A17) izhaja, da napake, nastale pri prenosu podatkov iz ročno vodene zemljiške knjige v elektronsko zemljiško knjigo, ni mogoče odpraviti brez soglasja oseb, ki so pridobile lastninsko pravico na nepremičnini, pri kateri je opravljen napačen vpis, če bi poprava pomotnega vpisa lahko imela zanje pravne posledice.
¹⁴ Glej sodbi II Ips 150/2017 z dne 5. 4. 2018 in II Ips 73/2019 z dne 29. 5. 2020.
¹⁵ Dobra vera se domneva, če se ne dokaže drugače (9. člen SPZ).
¹⁶ Glej prepis zvočnega posnetka na list. št. 201 in 202 v spisu.
¹⁷ Ne gre za takšno zahtevo, ki bi ji bilo mogoče očitati, da hromi pravni promet, ki poteka na temelju zaupanja v zemljiško knjigo.
¹⁸ Iz obrazložitve odločbe izhaja, da bo upravni organ odločal o vrnitvi parcele 3492 in sobe v podstrešju hiše B. 1, ko bo ugotovil dejstva, ki so pomembna za odločitev.
¹⁹ Soba je bila predmet prodajne pogodbe z dne 21. 1. 2014, sklenjene med tožečo in toženo stranko.
²⁰ Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 24/2015, s spremembami in dopolnitvami.