52. člen ZVEtL-1

Če gre za pripadajoče zemljišče k določeni stavbi, vpis solastnine v korist poimensko določenih predlagateljev na tem zemljišču ni mogoč.

V obravnavani zadevi je bilo treba obseg pripadajočega zemljišča ugotoviti po t. i. dinamičnem principu, saj gre za stavbo, ki je od podržavljenja dalje stala na zemljišču v družbeni lastnini. Pri takih zemljiščih je treba upoštevati, da je imel lastnik stavbe pravico uporabe na tistem obsegu zemljišča, ki mu je zagotavljalo normalno rabo in funkcioniranje stavbe. Namenjenost za redno rabo se je sicer lahko določila že ob izgradnji, lahko pa se je naknadno tudi spreminjala, vse do olastninjenja družbenega zemljišča. Merilo pretekle rabe je praviloma dodatni spoznavni vir, vendar gre lahko v določenih primerih tudi za odločilno merilo. Ni sporno, da pripadajoče zemljišče stavbe v prostorskih aktih ne v času gradnje ne v času družbene lastnine, ni bilo določeno. Na podlagi kriterija iz 1. in 4. točke 43. člena ZVEtL-1 zato sodišče prve stopnje pripadajočega zemljišča ni moglo ugotoviti in je posledično pri svoji odločitvi kriteriju dejanske urejenosti in kriteriju pretekle rabe utemeljeno dalo odločilno težo.

ZVEtL-1 v 52. členu določa, da če je bila na pripadajočem zemljišču stavbe s pravnomočno upravno odločbo o denacionalizaciji vzpostavljena lastninska pravica v korist denacionalizacijskega upravičenca, sodišče v postopku za ugotovitev pripadajočega zemljišča z delno odločbo ugotovi obseg pripadajočega zemljišča, udeležence postopka napoti, da začnejo postopek za izrek ničnosti pravnomočne upravne odločbe, postopek glede ugotovitve pravic na takem zemljišču pa prekine. Nepravdno sodišče upravne odločbe ne more samo izreči za nično, zato mora to storiti upravni organ. Nepravdno sodišče ne more ugotoviti pripadajočega zemljišča k stavbi v korist etažnih lastnikov stavb, dokler je z denacionalizacijsko odločbo vzpostavljena lastninska pravica, iz katere izvira pravica nasprotnih udeležencev. Skratka, če se bo ugotovila ničnost te odločbe, bodo nična tudi nadaljnja razpolaganja, sicer pa ne, saj lastninska pravica nasprotnih udeležencev kot se kaže izvira iz originarnega nastanka lastninske pravice denacionalizacijskih upravičencev, četudi je predmet tega pripadajoče (oz. v preteklosti funkcionalno) zemljišče k stavbama.

ZVEtL-1 prekinitev postopka predvidena zgolj v zadevah, ko gre za ugotavljanje pripadajočega zemljišča ali druge stvarne pravice k stavbi (52. člen ZVEtL-1).

V nepravdnem postopku je bilo pravnomočno odločeno o obsegu pripadajočega (prej funkcionalnega) zemljišča k stavbi *23 k.o. ... in tudi o tem, da nekdanja parc. št. 102 k.o. ... v izmeri 539 m2, ki je bila v postopku denacionalizacije vrnjena upravičencu, predstavlja del tega zemljišča. Odločbe o denacionalizaciji, s katerimi je bilo v naravi vrnjeno zemljišče, ki je predstavljalo funkcionalno zemljišče stavbe, ki ni last upravičenca, pa so, kot je bilo že pojasnjeno, po ustaljeni sodni praksi na podlagi 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP nične.

K objektom pripadajoča zemljišča lahko segajo tudi v varovalni pas javne ceste. Pri obravnavanih parcelah vpisana zaznamba javnega dobra glede na določbo 54. člena ZVEtL-1 ne vpliva na ugotovitev pripadajočega zemljišča. Varovalni pas ob občinski cesti pomeni območje omejene rabe prostora, ki je podvrženo določenemu varovalnemu režimu ne glede na to, kdo je njegov lastnik. Za odvzem ali omejitev lastninske pravice zaradi potreb po ureditvi cestnega telesa onkraj sedanjih gabaritov pri obravnavanih parcelah v tem postopku ni bilo podlage, saj je zahteva v lokacijski odločbi oblikovana pogojno in ne vsebuje vseh parametrov po 211. členu ZUreP-2. Upravna odločba o pridobljenem statusu grajenega javnega dobra, izdana na podlagi 212. člena ZGO-1, za odločanje o pripadajočem zemljišču k stavbi ni ovira. Ugovor javnega dobra bi bil utemeljen le v primeru, ko bi bil podkrepljen z namembnostjo zemljišča kot javne dobrine v času pred 1. 1. 2003. Pritožnica ni uspela izkazati, da predstavlja sporno zemljišče po namenu in dejanski uporabi javno površino, ki je namenjena splošni rabi vseh, ne le predlagateljice, zato so brezpredmetna tudi njena opozorila o potrebnem tehtanju med pravic

Obravnavana nepremičnina je bila olastninjena in na podlagi določb ZDen vrnjena bivši lastnici. Vrnjena je bila v last in posest z denacionalizacijsko odločbo v letu 2006, vendar je bila že s 88. členom ZDen, od uveljavitve v letu 1991, izvzeta iz pravnega prometa, kar pomeni, da na njej stvarne pravice (ne lastninske pravice ne stvarne služnosti) ni bilo mogoče pridobiti niti s priposestvovanjem.

Če je bila na pripadajočem zemljišču stavbe s pravnomočno upravno odločbo o denacionalizaciji vzpostavljena lastninska pravica v korist denacionalizacijskega upravičenca, sodišče v postopku za ugotovitev pripadajočega zemljišča z delno odločbo najprej ugotovi obseg pripadajočega zemljišča (prvi odstavek 52. člena ZVEtL-1). Sodišče nato v skladu s citirano določbo udeležence postopka napoti, da začnejo postopek za izrek ničnosti pravnomočne upravne odločbe, postopek glede ugotovitve pravic na takem zemljišču pa prekine. Sodišče napoti na pravdo oziroma upravni postopek praviloma tistega udeleženca, katerega pravico šteje za manj verjetno, lahko pa tudi drugega udeleženca glede na njegov interes za ureditev pravnega razmerja (drugi odstavek 9. člena ZNP).

Ugotavljanje pripadajočega zemljišča pomeni odločanje, katero je tisto zemljišče, ki je v lasti lastnika stavbe. Pravno podlago je v času vložitve predloga in odločanja sodišča prve stopnje predstavljal 30. člen v zvezi s 7. členom ZVEtL, sedaj pa 43. člen ZVEtL-1. Postopek je namenjen čimbolj enostavni odpravi neskladij med dejanskim in evidentiranim stanjem, ki so posledica izvajanja predpisov o lastninjenju, ko so se vpisi opravljali v korist vpisanih imen pravice uporabe brez preverjanja dejanskega stanja ob uveljavitvi predpisa (zlasti ZLNDL). Odločilno dejstvo za ugotovitev, ali je nekdanje družbeno zemljišče pripadajoče zemljišče k stavbi zgrajeni pred 1. 1. 2003, je namreč dejstvo, ali je to zemljišče v času družbene lastnine predstavljalo njeno funkcionalno zemljišče, odločilna materialnopravna podlaga pa predtranzicijski in tranzicijski zakoni o zakoniti pravici uporabe lastnika stavbe na njenem funkcionalnem zemljišču ter določbe ZLNDL. Čeprav gre za predlagalni nepravdni postopek, je zakonodajalec določil inkvizitorna pooblastila sodišča in stopnjeval preiskovalno načelo. Sodnik je v tem postopku postavljen v vlogo aktivnega subjekta, katerega končna nalo

Tožniki zahtevajo varstvo pred vznemirjanjem svoje lastninske pravice na nepremičnini. Toženci se branijo, češ da taista nepremičnina predstavlja pripadajoče zemljišče k njihovi stavbi, za kar so že sprožili postopek po ZVEtL. Sodišče prve stopnje jim je sledilo in je predmetni postopek prekinilo. Narobe. Tožniki so namreč lastninsko pravico pridobili z denacionalizacijsko odločbo, do njihove odprave ali spremembe, pa tudi v postopku po ZVEtL ne bo mogoče določiti pripadajočega zemljišča v korist tožencev, torej ne gre za predhodno vprašanje.