VSK Sodba in sklep Cpg 15/2023

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi izpodbijana sodna odločba sodišča prve stopnje.

II. Tožnika morata v 15-ih dneh povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 9.286,87 EUR.

1Višje sodišče v Kopru je pristojno za odločanje v konkretni pritožbeni zadevi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, opr. št. Su 86/2023 z dne 16.1.2023.

2Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodno odločbo odločilo, da se zavrže tožbo po primarnem tožbenem zahtevku in da se v celoti zavrne podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke. Poleg tega je tudi odločilo, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka.

3Zoper to sodbo je tožeča stranka vložila dve pritožbi, in sicer prvo po Odvetniški družbi D. o.p., d.o.o. iz [...] , drugo pa po odvetniku Č. Č. iz Ljubljane. V prvi pritožbi je tožeča stranka predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter odločbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Tožeča stranka je uveljavljala v tej pritožbi vse pritožbene razloge. V zvezi s pravnim interesom glede tožbe po primarnem tožbenem zahtevku tožeča stranka opozarja, da se v tem delu sklicuje na ogroženost svojega pravnega položaja, kar izkazuje ravno okoliščina pravnomočne sodbe v zadevi I Pg 17/2014. V tej zvezi opozarja na sodno odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3447/2011. Ne držijo tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, da je v zvezi s kreditno pogodbo tožeča stranka podala nekonkretizirane trditve. Ključne trditve tožeče stranke v tem primeru so bile, da je tožeča stranka z vpisno izjavo z dne 29.9.2011 vpisala in prevzela 40.170 delnic A. in za njih plačala 1.000.233,00 EUR, pri čemer je A. tožeči stranki obljubila, da ji bo ta sredstva vrnila do 31.12.2011. V tej zvezi je tožeča stranka tudi navajala, da ni imela niti dovolj sredstev, niti namena, niti poslovnega interesa za nakup teh delnic. Vse to je tožeča stranka storila, ker ji je članica uprave A. B. B. obljubila, da ji bo sredstva vrnila do konca leta 2011. A. je tik pred iztekom leta 2011 posodila tožeči stranki znesek v višini 1.000.000,00 EUR, saj je šlo za nekakšno vračilo kratkoročnega financiranja in nakupa delnic A. s strani tožeče stranke. B. B. je v postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru I Pg 17/2014 potrdila, da je tožeča stranka dala denar A. samo na posodo. Volja strank je bila torej drugačna od zapisane v zgoraj omenjeni vpisni izjavi in kreditni pogodbi. Do tega se izpodbijana sodba ne opredeli. V tej zvezi sodišče tudi ni izvedlo dokazov z zaslišanjem strank in prič. Tožeča stranka je v okviru trditvene podlage jasno utemeljila, da sredstva kredita niso bila namenjena poplačilu posojila, temveč da je šlo za financiranje nakupa delnic s strani tožene stranke in da je bila torej takšna prava volja pogodbenih strank. Sodišče ni odločalo o zahtevku tožeče stranke glede navideznosti, temveč je te trditve enostavno prezrlo ter sprejelo pravni zaključek, da je bila kreditna pogodba z dne 29.12.2011 sklenjena z namenom vrnitve posojila druge tožnice družbi C. d.d. Pritožba se ob tem sklicuje na odločbo VSM sklep I Cp 553/2020. Opozarja tudi na ustavno odločbo v zadevi Up 771/11. Nerazrešitev odločilnega pravnega vprašanja glede navideznosti tako predstavlja poseg v pravico tožeče stranke iz 23. člena Ustave in s tem tudi v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Kreditna pogodba je nična tudi v skladu z določbo 248. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1). Kar se zastaranja tiče, pa pritožba opozarja, da obstoj zastaralnih rokov sam po sebi ni nezdružljiv z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Zastaranje začne teči, ko se rodi tožba. Šele z ugotovitvijo, da je posel ničen, nastanejo povračilni zahtevki.

4Tožeča stranka je iz vseh pritožbenih razlogov vložila pritožbo tudi po odvetniku Č..Č., pri čemer je tudi v tej pritožbi predlagala, da sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka nima pravnega interesa za vložitev predmetne tožbe. Predmetni spor ni identičen sporu I Pg 17/2014. Tudi ne gre za odločanje o zahtevku res iudicata. V zadevi I Pg 17/2014 je nesporno, da tožeča stranka E. d.o.o. ni zatrjevala ničnosti pravnega posla. Prav tako je tožeča stranka v tej pravdi uveljavljala pobot na podlagi dejstva, da sta bila E. d.o.o. in F. F. s sklenitvijo spornega pravnega posla oškodovana s strani G. G., H. H. in tožene stranke. Prav tako je uveljavljala pobotni ugovor zaradi neizpolnitve izjave tožene stranke, podpisane s strani B. B. in odstopa odpisa delnic tožene stranke. Ker so pravna podlaga in stranke obeh postopkov različne, ne gre za identičen spor in ne gre za res iudicata. Tožena stranka je zoper tožečo stranko vložila predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, to je sodbe I Pg 17/2014, ki se nanaša na izterjavo 1.212.362,90 EUR s pp. V izvršilnem postopku bo lahko dolžnik z materialnopravnim pobotnim ugovorom uspel le v primeru, če njegova nejudikatna terjatev ne bi bila sporna. Da lahko pride do pobotanja, morajo biti namreč glede terjatev, ki si stojijo nasproti, izpolnjeni določeni pogoji, med katere sodi po pravni teoriji in sodni praksi tudi likvidnost v pobot ugovarjane terjatve. Tožena stranka očitno prereka terjatev, ki jo v predmetni zadevi uveljavlja tožeča stranka v pobot toženi stranki. Tožeča stranka ne more v izvršilnem postopku uspešno ugovarjati obstoja dolžnikove terjatve v pobot in zato mora obstoj terjatve najprej dokazati v pravdi. Da pa lahko to dokaže, mora najprej dokazati ničnost vpisa delnic in ničnost kreditne pogodbe, saj drugače s pobotom ne more uspeti, ker gre po mnenju tožene stranke za sporno terjatev. Sodišče prve stopnje se je napačno opredelilo do navedb tožeče stranke, da je med drugo tožnico in pravno prednico tožene stranke obstajala ustna posojilna pogodba, sklenjena 30.9.2011, s katero je bilo dogovorjeno, da E. d.o.o. toženi stranki posodi 1.000.000,00 EUR, ki ga bo tožena stranka vrnila do 31.12.2011. Ker tožena stranka tega posojila ni vrnila, je potrebno ugotoviti obstoj posojilne pogodbe med E. d.o.o. kot posojilodajalcem in pravno prednico tožene stranke kot posojilojemalcem. Ko bo obstoj takšne posojilne pogodbe ugotovljen z meritorno sodno odločbo, se bo obstoječa terjatev tožene stranke iz naslova kredita pobotala z ugotovljeno terjatvijo druge tožnice do tožene stranke. Pritožba ob tem dodaja, da je za navidezno pogodbo značilno, da stranki hote simulirata obstoj pogodbe, katere sklenitev v resnici ne želita. Pobot tožeče stranke ni zastaran, saj so se pogoji za pobot iztekli z dnem 31.12.2011, ko je tožena stranka tožeči stranki dala posojilo v znesku 1.000.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko ni uporabilo določil Zakona o trgu finančnih instrumentov (v nadaljevanju ZTFI) v povezavi z Obligacijskim zakonikom (v nadaljevanju OZ). ZGD v 247. in 248. členu določa sankcijo za kršitev pravil ob vpisu novih delnic, vendar pa ta pravila trčijo ob pravila varovanja potrošnikov in podučenih ali nepodučenih vlagateljev po določilih ZTFI. ZTFI namreč v 214. in 215. členu določa, kakšne predpostavke morajo biti dane za veljaven vpis delnic. Če nasprotna stranka ne upošteva teh pravil, se postavi vprašanje, kakšna je sploh sankcija za nespoštovanje teh pravil. Pritožnik poudarja, da je potrebno uporabiti 86. člena OZ. ZTFI je lex specialis v razmerju do OZ. ZTFI je med investicijske storitve uvrstil tudi izvedbo prve ali nadaljnje prodaje finančnih instrumentov brez obveznosti odkupa, kamor sodi tudi prva prodaja delnic PRBR. Ker je tožena stranka sama izdala in sama prodajala delnico PRBR v svojih poslovalnicah, bi morala skladno z drugim odstavkom 214. člena ZTFI ob vplačilu delnic tožnika opraviti test primernosti ali ustreznosti, česar pa ni storila. Sodba VSL II Cp 1035/2016 ugotavlja, da je sankcija za takšno ravnanje ničnost sklenjene pogodbe. Pritožba opozarja na določbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi III Ip 179/2006, kjer je bilo presojeno, da se tudi pri procesnem pobotu uporabljajo določbe materialnopravnega pobota. Nadalje pritožba opozarja tudi na okoliščino, da je iz ustavnopravnega vidika zastaranje institut, ki posega v učinkovito pravico do sodnega varstva. Zato je treba v zvezi z zastaranjem upoštevati posebno pravilo iz 314. člena OZ, ki je v resnici sestavni del pravil o zastaranju. Tožena stranka je pasivno stvarno legitimirana za ugotovitev neveljavnosti pravnega posla in za vrnitev prepovedanega vplačila delnic, tako po določilu 248. člena ZGD-1 kot tudi po določilu 43. člena Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-1). Enako velja tudi za pasivno legitimacijo te stranke na podlagi splošnih pravil obligacijskega prava. Sklenitev pravnega posla, ki predstavlja prepovedano finančno asistenco, je prepovedan med družbo in družbenikom oziroma z njim povezano tretjo osebo. Sklenitev pogodbe o plačilu delnic sama po sebi ni prepovedana. Pritožba opozarja tudi na okoliščino, da se je morala A. d.d. dokapitalizirati do 30.9.2011, pri čemer opozarja tudi na prepis zvočnega posnetka dr. M.K., tedanjega guvernerja Banke Slovenije. Pritožba opozarja na izpovedbe B. B. v postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru v zadevi I Pg 17/2014. Zakoniti zastopnik druge tožnice se ne bi nikoli odločil za nakup delnic A. d.d. Na ta posel je pristal izključno zato, ker je glede na dolgoletno poslovno sodelovanje s to banko verjel in zaupal besedam B. B., da bo do konca leta 2011 vložena sredstva dobil vrnjena. Vpis delnic s strani družbe E. d.o.o. je bila zgolj začasna rešitev v korist A. d.d. Šlo je za prikrito posojilo. Glede na vsebino izjave z dne 30.9.2011 ter glede na izpovedi F. F. in B. B. v postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru I Pg 17/2014 sta G. G. in H. H. vedeli, da A. d.d. družbi E. d.o.o. ne bo vrnila obljubljenega denarja, v tej zvezi pa tudi nista poskrbeli niti za delno vračilo tega denarja. B. B. brez soglasja H. H. in G. G. tožeči stranki ne bi obljubila, da bo sporni nakup delnic le začasen, zato je tudi v izjavi z dne 30.9.2011 napisala "po pooblastilu uprave A. d.d.". H. H. in G. G. sta ravnali z eventualnim naklepom, saj sta se zavedali, da lahko zaradi preslepitvenega ravnanja pride do oškodovanja družbe E. d.o.o. V to sta privolili in s svojimi ravnanji nadaljevali. Četudi bi ti dve osebi upali, da bo A. d.d. našla strateškega partnerja, ki bo v resnici odkupil delnice tožeče stranke ter četudi naj bi potekal proces iskanja takega partnerja, je potrebno vseeno upoštevati, da je iskanje strateškega partnerja dolgotrajen proces in realno ni bilo možnosti, da bi do dogovorjenega roka bila obljuba tožeči stranki, dana s strani B. B., uresničena.

5Tožena stranka je po svojem pooblaščencu podala odgovor na obe pritožbi in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbi zavrne kot neutemeljeni in potrdi izpodbijano sodno odločbo sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške pritožbenega postopka.

6Pritožbi nista utemeljeni.

7Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem prav tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katere opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

8Tožeča stranka je s primarnim tožbenim zahtevkom zahtevala, da sodišče s sodbo ugotovi, da sta vpisna izjava z dne 29.9.2011 (s katero je drugi tožnik vpisal in prevzel 40.170 navadnih kosovnih delnic A. d.d. razreda A z oznako PRBR) in kreditna pogodba št. 11111/11 z dne 29.12.2011, skupaj z devetimi aneksi (sklenjena med A. d.d. in drugim tožnikom) nični, ter da se ugotovi, da sta 30.9.2011 drugi tožnik in tožena stranka (prej A. d.d.) sklenili posojilno pogodbo za znesek 1.000.000,00 EUR z rokom vračila 31.12.2011 ter da tožena stranka tega posojila ni vrnila. Takšna ugotovitvena tožba se lahko vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi; če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takšnega razmerja; ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve takšne tožbe (drugi odstavek 181. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

9Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi takšno ugotovitveno tožbo tožeče stranke zavrglo, ker je ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala obstoja okoliščin oziroma pogojev, predpisanih v določbi drugega odstavka 181. člena ZPP. Po oceni pritožbenega sodišča je takšna odločitev glede ugotovitvene tožbe povsem pravilna in zakonita.

10Pravni interes za ugotovitveno tožbo ne obstoji, če lahko tožeča stranka isti cilj doseže z dajatveno ali oblikovalno tožbo. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ne samo, da je dajatveni zahtevek tožeče stranke že zapadel, marveč je bilo o njem tudi že pravnomočno odločeno¹ s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I Pg 17/2014 (priloga A10 spisa). Poleg tega (četudi bi tožeča stranka uspela z ugotovitvenim zahtevkom v tej pravdi) ne bi šlo za primer iz 8. točke 394. člena ZPP, saj je bila sodba, s katero je bilo odločeno o dajatvenem zahtevku, pravnomočna še pred vložitvijo tožbe v obravnavani zadevi in zato že po naravi stvari ne more iti za sodno odločbo, ki je bila izdana prej o istem zahtevku med strankama. Prav tako pa v tej zvezi ne gre za nova dejstva ali nove dokaze (10. točka 349. člena ZPP), za katere stranka ne bi vedela v času, ko je tekel postopek v okviru zadeve I Pg 17/2014, temveč gre za dejstva in dokaze, ki jih tožeča stranka ni ustrezno in pravočasno navedla, zaradi česar se sodišče v tistem postopku z dogovorom o ničnosti kreditne pogodbe in vpisne izjave ni posebej ukvarjalo.² Iz tega razloga tudi v izvršbi (v zvezi s pravnomočno sodbo I Pg 17/2014) ne pride v poštev ugovorni razlog iz 8. točke prvega odstavka 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). V pravnomočni zadevi I Pg 17/2014 je sodišče tudi ugotovilo, da med drugo tožnico in A. d.d. ni bila sklenjena posojilna pogodba, temveč je bila sklenjena pogodba o vpisu in prevzemu delnic, ki je bila tudi realizirana. V tej zvezi je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zavzelo tudi pravilno stališče, da bi bil lahko ničen kvečjemu le pravni posel, s katerim je delniška družba dala finančno pomoč pri pridobivanju delnic, ne pa tudi pravni posel, ki je podlaga za pridobitev delnic (248. člen ZGD-1 in 43. člen ZBan-1). Pridobitelj delnic, ki od delniške družbe prejme finančno pomoč, namreč ostane lastnik delnic, ker prepoved finančne pomoči ne sega na pravni posel med odsvojiteljem in pridobiteljem delnic.³ Kar pa zadeva določbi 214. in 215. člena ZTFI pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta ta dva člena urejala obveznosti borzno-posredniških družb v zvezi s pridobivanjem informacij od strank za namen opravljanja storitev investicijskega svetovanja ali gospodarjenja s finančnimi instrumenti ali opravljanja drugih investicijskih storitev. A. d.d. pa ni bila borzno-posredniška družba in v postopku dokapitalizacije kot taka seveda ni nastopala. Dokapitalizacije te banke tudi ni mogoče enačiti z opravljanjem storitev investicijskega svetovanja ali gospodarjenja s finančnimi instrumenti.

11Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da lahko porok (prvi tožnik) v skladu z določbo prvega in tretjega odstavka 1024. člena OZ zoper upnikov zahtevek uveljavlja vse ugovore glavnega dolžnika (vštevši ugovor pobotanja), ne pa tudi osebne ugovore dolžnika. Porok torej nima v zvezi s temeljnim poslom oblikovalnih upravičenj, saj zaradi sklenitve poroštvene pogodbe ni vstopil v pogodbeno razmerje na mesto ali poleg glavnega dolžnika. Ker pa je bil prvi tožnik seznanjen s potekom pravde med drugim tožnikom in toženko v zadevi I Pg 17/2014, tudi po oceni pritožbenega sodišča ne more sedaj samostojno uveljavljati zahtevka, s katerim bi posegel v veljavnost temeljnega posla (kreditna pogodba z dne 29.12.2011). Zato tudi po oceni pritožbenega sodišča ni podan pravni interes poroka (prvega tožnika) glede zahtevka za ugotovitev ničnosti omenjene kreditne pogodbe. Zaradi vsega navedenega oba tožnika ne moreta uspešno uveljavljati ugovora ničnosti kreditne pogodbe tudi v izvršilnem postopku, ki teče (v zvezi s pravnomočno sodbo I Pg 17/2014) zoper drugo tožnico pred Okrajnim sodiščem na Jesenicah v zadevi I 231/2021.

12Iz teh razlogov je sodišče prve stopnje postopalo pravilno in zakonito, ko je tožbo (ki vsebuje primarni tožbeni zahtevek) zavrglo zaradi odsotnosti pravne koristi obeh tožnikov (274. člen v zvezi z drugim odstavkom 181. člena ZPP).

13Prav tako je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo podredni tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se ugotovi, da sta omenjena vpisna izjava z dne 29.9.2011 in kreditna pogodba z dne 29.12.2011 (vključno z devetimi aneksi) navidezna pravna posla, ki med strankama nimata pravnih učinkov in da je dolžna tožena stranka drugi tožnici plačati znesek 1.000.233,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.9.2011 dalje.

14Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil v pravnomočno zaključeni zadevi I Pg 17/2014 že zavrnjen pobotni ugovor druge tožnice zoper toženo stranko v višini 1.301.533,64 EUR, ki je bil vezan na zatrjevani namen strank, da je druga tožnica na podlagi dogovora o vpisu delnic dala toženi stranki (prej A. d.d.) pravzaprav posojilo, ki ji ga je tožena stranka dolžna vrniti (v aktualni zadevi tožeča stranka zahteva vrnitev zgolj zneska 1.000.233,00 EUR s pp).⁴ V tej zvezi pritožbeno sodišče opozarja tudi na določbo drugega odstavka 50. člena OZ, v kateri je predpisano, da če navidezna pogodba prekriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga le, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost. Posojilo fizične osebe ali pravne osebe, ki ni finančna institucija, dano banki, pa je po oceni pritožbenega sodišča pravni posel, ki že po takrat veljavnih bančnih predpisih ni bil dovoljen bančni posel (glej npr. 7. in 8. člen ZBan-1). Poleg tega je sodišče prve stopnje na tem mestu glede zatrjevane navideznosti vpisne izjave pravilno uporabilo tudi določbo 336. in 227. člena ZGD-1. Za delničarja namreč velja oseba, ki je delnice pridobila v svojem imenu, kljub morebitni navideznosti pravnega posla, pri čemer v primeru sklenjene in realizirane pogodbe o vpisu novih delnic, vračilo vložka delničarju tudi ni dopustno. Namen določb ZGD-1 je namreč v tem, da se ohrani osnovni kapital delniške družbe in da se varuje premoženje družbe in njenih upnikov.

15Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da bi tožeča stranka morala za ugotovitev navideznosti omenjene vpisne izjave in kreditne pogodbe izkazati pravni interes, česar pa (upoštevaje tisto, kar je bilo rečeno glede primarnega tožbenega zahtevka) tožeča stranka ni uspela izkazati. Že iz tega razloga ni mogoče slediti navedbam tožeče stranke glede navideznosti same kreditne pogodbe, upoštevaje ob tem tudi povezanost obeh pravnih poslov. Tudi kar zadeva navideznost same kreditne pogodbe, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da že iz trditvene podlage tožeče stranke jasno izhaja, da je druga tožnica vzela pri A. d.d. kredit, da je lahko vrnila družbi C. d.d. posojena sredstva, s katerimi je druga tožnica zagotovila denarna sredstva v višini 1.000.000,00 EUR za nakup delnic A. d.d. S tako dobljenimi kreditnimi sredstvi pa je nato druga tožnica vrnila posojilo družbi C. d.d. Zato tudi po oceni pritožbenega sodišča glede spornega kreditnega posla že v izhodišču ne moremo govoriti o navideznosti v smislu prvega odstavka 50. člena OZ, saj je več kot očitno, da v tej zvezi pravno poslovna volja sploh ni mogla biti zaigrana, upoštevaje ob tem, da je druga tožnica s prejetim kreditom dejansko poplačala posojeni znesek svojemu upniku C. d.d. Zato tudi ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče v tej zvezi izvajalo dokazni postopek z zaslišanjem določenih prič oziroma strank.

16Ker omenjena izjava o vpisu delnic ni mogla biti navidezna, ne pridejo v poštev tudi pritožbeni argumenti, ki se nanašajo na začetek teka zastaralnega roka v primeru zahtevka iz naslova neupravičene pridobitve. Zato pritožbeno sodišče v celoti sledi zaključkom sodišča prve stopnje, da je iztoževana denarna terjatev tožeče stranke v okviru podrejenega tožbenega zahtevka zastarana terjatev, kot je to natančno obrazložilo sodišče prve stopnje v točki 45 obrazložitve izpodbijane sodbe.

17Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodno odločbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18Tožnika sta dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 9.286,87 EUR (2-krat po 6125 odvetniških točk za odgovor na pritožbo, 132,5 odvetniških točk v zvezi z izdatki po 11. členu Odvetniške tarife, OT in 22 % DDV).

¹ Ugodeno je bilo dajatvenemu zahtevku iz naslova vračila kredita po kreditni pogodbi, zavrnjen pa je bil odškodninski zahtevek druge tožnice zoper toženo stranko ter pobotni zahtevek druge tožnice zoper toženo stranko iz naslova prikrite posojilne pogodbe.
² Glej o tem tudi sodbo VS RS III Ips 72/2017 z dne 11.12.2018.
³ Sodba VS RS III Ips 56/2019 in sodba VS RS III Ips 136/2009.
⁴ Prav tako je bil v omenjeni zadevi pravnomočno zavrnjen odškodninski zahtevek druge tožnice zoper toženo stranko.