227. člen ZGD-1

Z odločitvijo USRS o protiustavnosti ZPSVIKOB in njegovi razveljavitvi so razlogi za prekinitev postopka, na katerih je tožeča stranka utemeljevala svoj predlog za prekinitev, odpadli.

V tej zvezi je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zavzelo tudi pravilno stališče, da bi bil lahko ničen kvečjemu le pravni posel, s katerim je delniška družba dala finančno pomoč pri pridobivanju delnic, ne pa tudi pravni posel, ki je podlaga za pridobitev delnic (248. člen ZGD-1 in 43. člen ZBan-1). Pridobitelj delnic, ki od delniške družbe prejme finančno pomoč, namreč ostane lastnik delnic, ker prepoved finančne pomoči ne sega na pravni posel med odsvojiteljem in pridobiteljem delnic.

Osrednje procesno dejanje v postopku prisilne poravnave je glasovanje upnikov o sprejetju prisilne poravnave. Procesno legitimacijo glasovati o tem imajo upniki samo glede tistih terjatev, ki so bodisi priznane bodisi verjetno izkazane (prvi odstavek 201. člena ZFPPIPP). Zato mora v postopku prisilne poravnave sodišče s sklepom o preizkusu terjatev odločiti tudi o tem, katere (prerekane) terjatve so verjetno izkazane (3. točka drugega odstavka 69. člena ZFPPIPP). Če je bila terjatev v postopku prisilne poravnave prijavljena, ni pa ugotovljena, sklep o potrditvi prisilne poravnave ni izvršilni naslov za takšno terjatev. Položaj takega upnika je izenačen s položajem upnika, ki ni prijavil terjatve v postopku prisilne poravnave. Pri tem posebnega položaja nimajo upniki, katerih terjatve so bile prerekane, a je sodišče na podlagi 3. točke drugega odstavka 69. člena ZFPPIPP s sklepom o preizkusu terjatev odločilo, da so verjetno izkazane. Za tako situacijo gre tudi v obravnavanem primeru, saj je terjatev upnika prerekal drug upnik. Ugotovitev, da je terjatev verjetno izkazana ima za posledico le pridobitev glasovalnih pravic takega upnika v postopku prisilne poravnave (prvi odstavek

Tožeča stranka je neutemeljeno očitala sodišču prve stopnje, da je pojem "prikritega izplačila dobička" razlagalo preozko, le v obliki dejanskega prenosa denarnih sredstev od tožene stranke k stranskemu intervenientu, do katerega nesporno ni prišlo, medtem ko naj ne bi upoštevalo prikritega izplačila dobička v obliki povečanja terjatve zaradi netržne obrestne mere posojil, ki je bila v svoji povečani obliki kot stvarni vložek pretvorjena v dodatni kapital v postopku povečanja osnovnega kapitala s stvarnimi vložki. Za presojo slednjega je treba ugotoviti, ali je konvertirana terjatev res nesorazmerno večja, kar pomeni ugotavljati, ali je bila obrestna mera iz posojilnih pogodb (12 %) res netržna. To je sodišče prve stopnje tudi ugotavljalo. Če pa obrestna mera ni netržna, potem samo dejstvo konvertiranja terjatve iz posojilnih pogodb v osnovni kapital ne pomeni nedopustnega prikritega izplačila dobička. Ker tožeča stranka ni uspela dokazati, da so bile posojilne pogodbe stranskega intervenienta s toženo stranko sklenjene po netržni obrestni meri, posledično tudi ni uspela dokazati, da je s konverzijo terjatev iz posojilnih pogodb v stvarne vložke v postopku povečanja osnovn

Založitev predujma za kritje stroškov pravdnega postopka je v primeru družbeniške tožbe ‒ actio pro socio po tretjem odstavku 328. člena, ob smiselni uporabi šestega odstavka 318. člena in 321. člena ZGD-1, zakonska obveznost družbe, v korist katere je tožba vložena. Ratio navedene zakonske ureditve je v preprečevanju odvračanja manjšinskih delničarjev od uveljavljanja odškodninskih zahtevkov v korist družbe zaradi stroškov postopka. Če tožnik niti svojih pravdnih stroškov ni dolžan nositi niti v primeru neuspeha v sporu, v takem primeru iz istih razlogov ni dolžan nositi niti stroškov tožene stranke (razen v primeru njegove krivdne odgovornosti). Tudi negotovost glede morebitnega neuspeha s tožbenim zahtevkom in posledična dolžnost povračila pravdnih stroškov tožene stranke, bi lahko odvrnila delničarje od vložitve actio pro socio. Čim pa je tako, ni utemeljeno pritožbeno stališče, da je obveznost pritožnice kvečjemu v založitvi predujma za kritje stroškov tožeče stranke, ne pa tudi tožene stranke.

Zgolj pritožničino zatrjevanje, da tožena stranka obveznosti do nje nepravilno ne prikazuje v svojem poslovnem poročilu, dejstev, ki jih izkazuje revidirano letno poročilo, ne more omajati. Zgolj takšna trditev ne more zadoščati za drugačno odločitev o predlagani začasni odredbi, ki temelji na trditvi o poseganju delničarjev v vezani kapital z izplačilom bilančnega dobička.

Smisel ureditve instituta kapitalskega nadomestnega posojila je v tem, da se prepreči odlašanje s postopki zaradi insolventnosti na račun upnikov družbe. Ko je enkrat podana insolventnost družbe, so organi družbe tako ali tako zavezani k določenim ukrepom v skladu z določili ZFPPIPP, prav tako interesi upnikov v tem trenutku prevladajo nad interesi družbenikov družbe. Pred stanjem insolventnosti družbe pa so družbeniki tisti, ki so gospodarji njene pravne usode in so zaradi možnosti seznanjenosti z razmerami v družbi v boljšem položaju kot njeni upniki. Ta privilegiran položaj lahko prav s kapitalskim nadomestnim posojilom neupravičeno izrabijo na račun upnikov, ki jih je zakonodajalec zato z ureditvijo v ZGD-1 v okoliščinah gospodarske krize družbe posebej zaščitil.

Dejstvo, da fizični osebi kapitalsko obvladujeta družbo P. DEV, s katero je revidentka poslovala kot s povezano osebo, samo po sebi ni pravno odločilno, če ni hkrati ugotovljeno tudi, da je revidentka nadomestilo oziroma dobiček (v obravnavanem primeru iz naslova nižjih transfernih cen) dejansko zagotovila družbenikom. Iz prvega stavka 7. točke 74. člena ZDDPO-2 namreč izhaja, da mora biti prikrito izplačilo dobička izvršeno kvalificiranemu družbeniku, ki ima v družbi več kot 25 % delež, torej je lahko le slednji prejemnik nadomestila oziroma koristi. V davčnem inšpekcijskem postopku ugotovljene dejanske okoliščine ne dajejo podlage za ugotovitev, da je v obravnavani zadevi šlo za prikrito izplačilo dobička lastnikom revidentek oziroma da so bili dejansko deležni ugodnosti, nastalih iz poslovanja družbe s povezano nemško družbo. Revizija namreč utemeljeno opozarja, da se beseda "posredno" nanaša zgolj na lastništvo. Iz izpodbijane sodbe pa ne izhaja, da bi revidentka kakorkoli poslovala z družbeniki oziroma da bi slednji (v denarni ali nedenarni obliki) od revidentke prejeli kakšne premoženjske koristi. Vsi obravnavani posli so bili namreč neprerekano opravljeni med revide

Treba je ločiti vprašanji, kdaj gre za prepovedano vračilo vložka in zoper koga lahko družba uveljavlja korporacijski vrnitveni zahtevek. V pravni posel med družbo in tretjo nepovezano osebo, ki pomeni prepovedano vračilo vložka, ker po ekonomskih učinkih pomeni prenos premoženjske koristi z družbe na njenega delničarja, lahko posežemo le s pravili obligacijskega prava. Tožena stranka (v konkretnem primeru banka) v razmerju do prve tožnice in drugega tožnika ter kapitalskih vprašanj v njuni zvezi predstavlja tretjo nepovezano osebo, ki je ne zavezuje prepoved vračila vložka in jo je v pravnem prometu praviloma treba varovati. Če oseba izpolni obveznost druge osebe, imetnika poplačane terjatve pri tem praviloma ne obremenjujejo razlogi, zaradi katerih je prva oseba izpolnila obveznost druge osebe. To pa zgolj izjemoma ne velja v primerih, ko prejemnik izpolnitve le-to sprejme, čeprav ve ali je očitno in bi zato moral vedeti, da je pogodbena stranka, ki je plačala dolg druge osebe, s tem ravnala nezakonito, kot npr. v danem primeru v nasprotju z 227. členom ZGD-1.

Ker je prosto odločanje o bilančnem dobičku eno od temeljnih upravičenj delničarjev, s sklepom o razdelitvi skoraj celotnega dobička za dividende praviloma ni nič narobe. Delničarji imajo namreč izključno pravico odločati o usodi ugotovljenega bilančnega dobička. Vendar, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, nobena pravica ni absolutna. Ni namreč mogoče mimo konkretnih okoliščin zadeve, ko so delničarji personalno povezani z upravo tožeče stranke (zakoniti zastopniki delničarjev so bili hkrati člani uprave tožeče stranke) in imajo že iz tega razloga praviloma na voljo vse informacije o stanju družbe. O uporabi dobička se je odločalo na skupščini več kot leto dni po zaključku poslovnega leta, za katero je bil dobiček ugotovljen. Če bi se trditve tožeče stranke, da je družba v trenutku odločanja o uporabi dobička (glede na to, da je od datuma, na katerega je bil dobiček ugotovljen, minilo leto dni) že bila insolventna oziroma je bilo zaradi začetka izterjave ene od večjih obveznosti družbe insolventnost mogoče pričakovati, da družba za izplačilo dividend ni imela likvidnih sredstev in da je bila za plačilo dividend porabljena pomembna in bremen prosta dolgoročna nalož

Rezerve iz dobička so kategorija lastnega kapitala (izražajo lastniško financiranje družbe), medtem ko so rezervacije del dolžniškega kapitala družbe, namenjenega poplačilu upnikov družbe. Dolgoročna rezervacija za kritje stroškov v prihodnosti je lahko obstoječa obveznost in ustreza merilom opredelitve dolga, četudi je treba znesek oceniti in je upnik še neznan. Ni relevantno, kako bi naj tožena stranka zbrala sredstva, ki jih je morala rezervirati, temveč je pomembna le okoliščina, ali je izpolnila svoje obveznosti, ki so ji naložene s pravnimi predpisi. Če je bila tožena stranka dolžna oblikovati rezervacije, pa tega ni storila oziroma oblikovanje rezervacij ni bilo ustrezno, je to razlog za ugotovitev ničnosti letnega poročila tožene stranke in posledično za ugotovitev ničnosti sklepa skupščine tožene stranke o uporabi bilančnega dobička, ki temelji na ničnem letnem poročilu.

Pogodbeno razmerje med strankama je treba presojati ob upoštevanju pravne narave pogodbe o vpisu delnic (vpisne pogodbe). Ta ima dvojno pravno naravo, predstavlja tako obligacijskopravni kot korporacijskopravni posel. Vpis delnic ima v obligacijskem smislu naravo ponudbe, ki, če jo družba sprejme tako, da se zaveže ponudniku dodeliti delnice in z njimi povezane pravice (z vpisnim potrdilom), vodi v sklenitev vpisne pogodbe. Ta je sestavljena iz obveznosti bodočega delničarja vplačati emisijski znesek na eni strani ter dodelitve delnic in s tem povezanih pravic delničarju na drugi strani. Ko sta ti dve obveznosti izpolnjeni, je pogodba izpolnjena. Če naj bo v okviru tega posla prevzeta še kakšna obveznost, za kar se je tekom postopka zavzemala revidentka, mora biti ta skladno z določbo druge alineje prvega odstavka 336. člena ZGD-1 zapisana na vpisnem potrdilu (ki opredeljuje vsebino vpisne pogodbe), sicer proti družbi nima učinka. Pogodba o vpisu delnic je z vplačilom tožeče stranke ter dodelitvijo delnic in s tem povezanih pravic tožeči stranki (ter vpisom povečanja osnovnega kapitala v sodni register) izpolnjena. Od (pravilno) izpolnjene pogodbe pa ni moč enostransko ods

Med primeri prepovedanih vračil vložkov sodi tudi zavarovanje, ki ga upnik pod takšnimi pogoji v nobenem primeru ne bi zagotovil tretji osebi (dolžniku), to je zavarovanja za obveznosti družbenika do tretjih oseb, če družba (upnik) v zameno za zagotovitev takšnega zavarovanja, ne prejme ustreznega nadomestila. Upnik je torej kot odvisna družba zagotovil poroštvo za zavarovanje obveznosti svojega družbenika (N. d. d.), iz naslova kreditne pogodbe, kjer je N. d. d., kot kreditojemalec prejel kredit od pravnega prednika dolžnika (tretje osebe).

Sklenitev pravnega posla, ki predstavlja prikrito vračilo vložka, je po določilih ZGD-1 prepovedana zgolj v razmerju med družbo in delničarjem oz. z njim povezano tretjo osebo. Sklenitev pogodbe o zavarovanju posojila kreditodajalcu - v konkretnem primeru toženi stranki - ki ni delničar ali z njim povezana tretja oseba, torej praviloma ni prepovedana in posledično ni nična sama po sebi. V primeru, da je tožena stranka pri sklepanju pogodbe ravnala v slabi veri, pa je pogodba nična zaradi nasprotovanja prisilnim predpisom. Sklenitev pravnega posla, s katerim se krši izplačilna prepoved, je prepovedana tudi tretji osebi, če je seznanjena s tem, da pravni posel pomeni prepovedano vračilo vložka delničarju in kljub temu sklene pogodbo o zavarovanju, saj s tem tudi sama prekrši kogentne določbe ZGD-1. Za nedobrovernost tožene stranke ne zadošča poznavanje okoliščin o povezanosti tožeče stranke in njene obvladujoče družbe ter o tem, da bi z zagotovitvijo poroštva utegnilo priti do prepovedanega vračila vložka. Dobra vera se domneva, zato banki kot tretji osebi za zavarovanje vsakega odobrenega kredita ni mogoče naložiti bremena poizvedovanja o tem, ali gre v posameznem primeru z

Če pride do prepovedanega vračila vložkov, so pravne posledice določene v 233. členu ZGD-1.

V konkretnem primeru je šlo za pravni posel, sklenjen med delniško družbo in banko (delničarko), s katerim je bilo ustanovljeno zavarovanje v obliki Poroštvene pogodbe, kar predstavlja prikrito obliko prepovedanega vračila vložka in s tem prepovedano plačilo po 233. členu ZGD-1. Družba je namreč svoji delničarki (in to samo njej) zagotovila posebno korist, ki se šteje za vračilo vložka, saj je riziko neplačila kredita, ki ga je ta delničarka zagotovila tretji osebi (drugi družbi), prevzela delniška družba, in sicer v breme svojega premoženja. Zato se že zagotovitev takšnega zavarovanja šteje za prepovedano dejanje. Sklepanje pravnih poslov med družbo in delničarji namreč ni prepovedano, saj lahko družba s svojimi delničarji vstopa v pravnoposlovna razmerja enako kot s tretjimi osebami. Vendar pa lahko tudi plačila, ki jih je družba opravila na podlagi pravnih poslov, sklenjenih z delničarjem, pomenijo prepovedano vračilo vložka, če obstaja [objektivno in očitno] nesorazmerje med vrednostjo izpolnitev pogodbenih strank. Prikriti prenosi premoženja (prikrita vračila vložka), ki so posledica nesorazmernih pogodbenih obveznosti v okviru pravnih poslov, ki sta jih sklenil

Družba v primeru kršitev pravil o ohranjanju kapitala oziroma prepovedi vračila vložka nima korporacijsko pravnega zahtevka zoper tretjega, ki ni ne njen formalni, ne dejanski delničar. Ima pa družba v tem primeru zoper tretje osebe obligacijsko pravni vrnitveni zahtevek. Pri presoji veljavnosti pravnega posla sklenjenega med delniško družbo (tožeča stranka) in tretjo osebo (prvo toženko), s katero je delniška družba dala zavarovanje za dolg njenega delničarja, je treba upoštevati, da je obseg zastopanja delniške družbe s strani njenega poslovodstva v pravnem prometu navzven neomejen. Za neveljavnost pravnega posla med delniško družbo in tretjo osebo je zato ključno, ali je tretja oseba (prvo toženka) vedela oziroma bi vsaj morala vedeti, da poslovodstvo deluje v nasprotju z notranjimi omejitvami pooblastil. Dokler v bianco menici remitent/upnik ni naveden in prvi prenos (z indosamentom ali v primeru rekta klavzule s cesijo) ni opravljen, so dopustni tudi ugovori iz temeljnega posla.

V primeru, ko je obvladujočih družb več in ko imajo le-te celo istega zakonitega zastopnika, ni dolžnost odvisnih družb, da raziskujejo, v imenu katere ta zakoniti zastopnik vsakič nastopa. Odgovornost članov uprave odvisnih družb zaradi sklenitve škodljivih poslov po navodilih obvladujoče družbe bi lahko bila solidarna le v primerih, ko bi organi odvisne družbe takšne posle sklenili tudi brez navodil obvladujoče družbe. Določilo 14. člena ZPP, po katerem je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, veže tudi drugostopno sodišče, če pride do pravnomočnosti kazenske obsodilne sodbe do odločitve o pritožbi v pravdnem postopku. Obvladujoča družba je preko ravnanja drugotoženca uporabila svoj vpliv, da so odvisne družbe ravnale v svojo škodo.

Gospodarski subjekt ni v slabem gospodarskem položaju oziroma v stanju krize šele takrat, ko zaide v stanje insolventnosti, saj je takšno stanje skrajna stopnja finančne krize z grozečim stečajem. Gospodarsko krizo družbe nakazujejo motnje v njenem poslovanju, ki lahko pomembno vplivajo na normalno funkcioniranje gospodarskega subjekta, zato krizne razmere (običajno) nastopijo že daljše obdobje pred dejanskim nastopom insolventnosti in od družbenikov kot dobrih gospodarstvenikov terjajo ravnanja, ki bodo družbo popeljala iz takšne krize. Res je, da družbeniki/delničarji niso zavezani k tovrstnim ravnanjem in k nobenim dodatnim denarnim dajatvam za/v družbo delničarja ni mogoče siliti. Če pa se družbenik/delničar odloči za financiranje družbe, je sicer izbira vira financiranja stvar njegove avtonomne odločitve, vendar pa to velja samo dotlej, dokler družba ne zaide v krizo; takrat se morajo družbeniki/delničarji odločiti ali bodo družbo likvidirali ali, če se odločijo za njen nadaljnji obstoj, sanirali z novimi vložki.