1024. člen OZ

Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, maksimalna hipoteka ni akcesorna zavarovanim terjatvam, temveč upniško - dolžniškemu razmerju. Maksimalna hipoteka preživi usodo posameznih terjatev in obstaja tako dolgo, dokler obstaja razmerje med upnikom in dolžnikom, iz katerega bi lahko nastale vedno nove terjatve. Za ustanovitev maksimalne hipoteke tako zadošča že navedba zastavnega upnika, zastavnega dolžnika in (vsaj) vrstna določitev (bodočega) pravnega temelja. Iz podatkov spisa ne izhaja, da bi toženka v pravdi uveljavljala procesno pobotanje, temveč materialnopravno pobotanje, kot ga je opredelilo tudi sodišče prve stopnje. Pobotni (procesni) ugovor je namreč takšno procesno dejanje toženca, ki obsega: prvič trditev toženca, da ima zoper tožnika nasprotno in pobotljivo terjatev, 2. predlog toženca, da se ta terjatev ugotovi, kolikor je potrebno za pobotanje obeh terjatev (ugotovitev nasprotne terjatve je predpostavka za pobotanje, ki ga sodišče izreče v konstitutivnem delu sodbe) in 3. predlog toženca, da sodišče izreče pobotanje v pravdi. Navedenega toženec ni uveljavljal, zato je sodišče prve stopnje tudi pravilno obravnavalo ugovor toženca kot ugovor materialnopravne

Za sklenitev pogodbe je namreč potrebno, da se pogodbene stranke zedinijo o njenih bistvenih sestavinah (15. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Podano mora biti soglasje volji, pri čemer se volja za sklenitev pogodbe lahko izjavi z besedami, običajnimi znaki ali z drugim ravnanjem. Izjava volje mora biti svobodna in resna. Zgolj izjava prve toženke, da bi tožniku nekaj plačala, pa še ne pomeni, da je med njima prišlo do sklenitve pogodbe, ki bi jo zavezovala k plačilu zneska 30.000,00 EUR, s tem pa tudi ni prišlo do zaveze druge do četrto toženke (1024. člen OZ).

Vezanost na kazensko sodbo pomeni, da sodba pravdnega sodišča glede obstoja civilnopravne obveznosti ne sme vsebovati ugotovitev, ki so v nasprotju z ugotovitvami, ki so tvorile podlago za izdajo obsodilne sodbe v kazenskem postopku. To so ugotovitve glede obstoja kaznivega dejanja (kar pomeni ugotovitev glede protipravnosti, vzročne zveze med med določenim ravnanjem in nastankom določene posledice, glede nastanka prepovedane posledice) ter kazenske odgovornosti (to je ugotovitev, da je bil storilec prišteven in da je kriv). Do vezanosti na kazensko obsodilno sodbo v okviru identičnih dejanskih stanj pride le v primeru, ko so dejstva, ki jih mora za nastanek civilnopravne obveznosti ugotoviti pravdno sodišče, enaka kot dejstva, ki jih je bilo treba ugotoviti za odločitev v kazenskem postopku. Uporaba 14. člena ZPP torej narekuje preizkus, ali sploh gre za identično dejansko stanje; torej, ali je ravnanje, ki je predmet pravdnega postopka, obenem resnično tudi podlaga za kazensko obsodilno sodbo. Tožnica v pritožbi pravilno izpostavlja, da se je v pravdnem postopku (pod opravilno številko VIII Pg 2435/2011) presojala odgovornost toženk za izpolnjevanje obveznosti, ki so izv

Glavni dolžnik in porok nimata ugovorov, ki utemeljujejo izpodbojnost posla. Že beseda pove, da je zaradi tega posel samo izpodbojen in da ga je šele treba izpodbiti (z ustrezno tožbo v ustreznem postopku), sicer pa, dokler ni izpodbit, posel velja.

Na podlagi določbe 292. člena ZPP lahko sodišče sklene, da se glavna obravnava znova začne. Presoja, v katerih okoliščinah bo tako odločitev sprejelo, je stvar sodišča. V tem delu torej ne drži, da je sodišče prve stopnje s ponovnim odprtjem glavne obravnave preseglo svoja pooblastila po ZPP. Pritožnik je dolžan jasno in opredeljeno navesti argumente, ki pritožbo utemeljujejo, sploh ko gre za kršitve, na katere višje sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Pravilno je izhodišče, da ima ravnanje upravitelja, ki prizna terjatev, hkrati pa terjatve ne prereka nihče od upnikov, enake učinke kot pripoznava tožbenega zahtevka v pravdnem postopku. Vendar če imata priznanje terjatve v postopku prisilne poravnave in pripoznava tožbenega zahtevka v pravdnem postopku enake učinke, potem to pomeni tudi, da se za oba položaja enako uporablja določba drugega odstavka 1024. člena OZ, kar pa pomeni, da lahko porok še vedno ugovarja, da upnikova terjatev ne obstaja (več). Po določbi 288. člena OZ se v primeru, ko dolžnik dolguje tudi obresti, te vračunavajo pred glavnico. Gre za dispozitivno določbo, kar pomeni, da se lahko upnik in dolžnik dogovorita za drugačen vrstni red vračun

V tej zvezi je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zavzelo tudi pravilno stališče, da bi bil lahko ničen kvečjemu le pravni posel, s katerim je delniška družba dala finančno pomoč pri pridobivanju delnic, ne pa tudi pravni posel, ki je podlaga za pridobitev delnic (248. člen ZGD-1 in 43. člen ZBan-1). Pridobitelj delnic, ki od delniške družbe prejme finančno pomoč, namreč ostane lastnik delnic, ker prepoved finančne pomoči ne sega na pravni posel med odsvojiteljem in pridobiteljem delnic.

Porokova sklenitev poroštvene pogodbe v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa poroštvu ne odvzame akcesorne narave glede vprašanja zastaranja tako, da bi se sam zastaralni rok presojal samostojno in neodvisno od obveznosti, za katero jamči porok.

Zmotno je pritožnikovo stališče, da bi morala biti prej sklenjena Kreditna pogodba sklenjena v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Tega niti ZIZ in ZN ne zahtevata. Kot upnik v odgovoru na pritožbo navaja, zadošča, da je obveznost v konkretnem izvršljivem notarskem zapisu določena. Sicer pa je hkrati tudi sestavina slednjega.

Predlog se zavrne.

Civilnopravna pogodba, sklenjena med pravdnimi strankami, ni ovira za ugotavljanje obstoja delovnega razmerja toženke pri tožeči stranki in posledično za ugotovitev delovnega razmerja, če so izkazani vsi elementi iz 4. člena ZDR (prostovoljna vključitev delavca v organiziran delovni proces delodajalca in opravljanje dela za plačilo, osebno in nepretrgano, po navodilih in pod nadzorom delodajalca). ZDR v 11. členu določa, da se pri določanju posledic ničnosti in izpodbojnosti pogodbe o zaposlitvi uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če zakon ne določa drugače. OZ pa v prvem odstavku 86. člena določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnimi predpisom ali moralnim načelom nična, če namen kršenega predpisa ne odkazuje na drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Glede na ugotovitev, da je utemeljen toženčev ugovor o ničnosti poroštvene pogodbe - pogodbe o vodenju lokala in garanciji (1024. člen OZ), s katero je bila določena njegova solidarna obveznost za dolgove toženke, je pravilna tudi presoja sodišča prve stopnje, da solidarna odškodninska odgovornost toženca na tej podlagi ni podana.

Stališče, po katerem bi porok lahko sodno uveljavil regresni zahtevek kljub dejstvu, da je bil dolžniku dolg pravnomočno odpuščen v postopku osebnega stečaja, ni združljivo s pravico do osebnega dostojanstva iz 34. člena Ustave in nedopustno posega v pravnomočno urejeno pravno razmerje s sklepom o odpustu obveznosti (158. člen Ustave).

Sodna praksa je enotna, da gre pri zakoniti subrogaciji po 24. členu SZ-1 za subsidiarno poroštvo lastnika stanovanja, ki pa nima vsebine za kakršno se neutemeljeno zavzema pritožba. Za vsebino subsidiarnega poroštva se je treba opreti na relevantne določbe Obligacijskega zakonika (OZ). Tako lahko skladno s prvim odstavkom 1024. člena OZ (porokovi ugovori) subsidiarni porok zoper upnikov zahtevek uveljavlja vse ugovore glavnega dolžnika, vštevši ugovor pobotanja, ne pa tudi osebne dolžnikove ugovore (op. po tretjem odstavku predmetne določbe lahko porok uveljavlja svoje osebne ugovore, na primer ničnost poroštvene pogodbe, zastaranje upnikove terjatve nasproti njemu, ugovor pobotanja vzajemnih terjatev). Po drugem odstavku omenjene določbe OZ dolžnikova odpoved ugovorom in dolžnikova pripoznava upnikove terjatve nimata učinka nasproti poroku. Povedano drugače, toženka je v predmetni pravdi lahko (uspešno) uveljavljala ugovor pomanjkanja aktivne legitimacije oziroma nesklepčnosti tožbenega zahtevka. Predmetnega ne more spremeniti dejstvo, da tožnik razpolaga s pravnomočnimi izvršilnimi naslovi zoper glavne dolžnike. Zaradi subjektivnih mej pravnomočnosti izvršilni postopki zoper

V obravnavani zadevi je tožen porok katerega obveznost izvira iz poroštvene izjave, medtem ko je v zadevi I Pg 397/2015 bil tožen glavni dolžnik na podlagi posojilne pogodbe iz katere izvira glavni dolg. Ne gre torej za isto terjatev, kot to zmotno navaja tožena stranka, niti za isti pravdni stranki. Sodišče prve stopnje je očitno prezrlo vrsto določb OZ oziroma je te napačno uporabilo. Tako je prezrlo določbo prvega odstavka 270. člena OZ, ki določa, da obveznost preneha ne samo z izpolnitvijo ampak tudi v drugih z zakonom določenih primerih. Eden takih je odpust dolga, ki je v tem, če upnik izjavi dolžniku, da ne bo zahteval izpolnitve obveznosti in se dolžnik s tem strinja. Iz pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da se je tožnik s sklenjeno sodno poravnavo, v vsebini kot je bila povzeta zgoraj, odpovedal uveljavljanju zahtevka od glavnega dolžnika je tako materialnopravno zaključilo, da je upnik glavnemu dolžniku odpustil dolg4 in se je glavni dolžnik s tem strinjal, s čemer je obveznost glavnega dolžnika prenehala. S prenehanjem glavne obveznosti pa je ugasnilo tudi poroštvo, kakor je to v postopku na prvi stopnji pravočasno uveljavljala tožena stranka, saj je z odpusto

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali ima porok pravico zahtevati od glavnega dolžnika povrnitev obveznosti, ki jo je namesto njega poravnal upniku po določbi četrtega in petega odstavka 24. člena SZ-1, če je bila obveznost dolžnika v okviru postopka osebnega stečaja predmet odpusta obveznosti.

V primeru, ko porok izpolni obveznost glavnega dolžnika, čigar obveznost je bila v stečajnem postopku zmanjšana, se pojavi dilema o vsebini 1028. člena OZ glede tega, ali ima porok tudi v takem primeru pravico zahtevati od dolžnika vse, kar je plačal zanj. OZ v 1018. členu, uvrščenem med splošne določbe o poroštvu, določa, da na poroka, ki je poravnal upnikovo terjatev, preide ta terjatev z vsemi stranskimi pravicami in jamstvi za njeno izpolnitev. S subrogacijo porok vstopi v upnikov položaj. Določbo, po kateri ima porok od dolžnika pravico zahtevati "vse, kar je plačal zanj", je zato treba razumeti tako, da ima pravico od njega zahtevati, kar bi lahko zahteval upnik. Ker upnik od toženca zaradi odpusta dolga v stečaju ne bi mogel zahtevati izpolnitve, tožeča stranka kot porok nima regresne pravice do njega. Za odločitev zato ni pomembno, kdaj je tožeča stranka pridobila pravico terjati od toženca to, kar je plačala zanj njegovemu upniku.

OZ v 1018. členu, uvrščenem med splošne določbe o poroštvu, določa, da na poroka, ki je poravnal upnikovo terjatev, preide ta terjatev z vsemi stranskimi pravicami in jamstvi za njeno izpolnitev. S subrogacijo porok vstopi v upnikov položaj. Določbo, po kateri ima porok od dolžnika pravico zahtevati "vse, kar je plačal zanj", je zato treba razumeti tako, da ima pravico od njega zahtevati, kar bi lahko zahteval upnik. Ker upnik od toženca zaradi odpusta dolga v stečaju ne bi mogel zahtevati izpolnitve, niti tožnik kot porok nima regresne pravice do njega. Za odločitev zato ni pomembno, kdaj je tožnik pridobil pravico terjati od toženca to, kar je plačal zanj njegovemu upniku.

Med pravdnima strankama je sporno, ali pretrganje zastaranja zoper glavnega dolžnika učinkuje tudi zoper toženca kot poroka (tretji odstavek 1034. člen OZ). Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je odgovor na to vprašanje pritrdilen. Za pretrganje zastaranja namreč ni pomembno, ali je tožeča stranka izvršilni predlog zoper glavnega dolžnika oprla na pogodbo o medsebojnem sodelovanju ali pa na neposredno izvršljiv notarski zapis pogodbe o pristopu k dolgu, temveč je ključno, ali je v izvršilnem postopku izterjevala iste terjatve kot jih vtožuje v tem postopku. Ta pogoj je izpolnjen, saj so bili predmet dogovora v pogodbi o pristopu k dolgu in s tem predmet izterjave v izvršilnih postopkih zoper glavnega dolžnika prav računi, ki so razvidni iz seznama računov na dan 18. 2. 2016, na podlagi katerega je tožeča stranka vložila obravnavano tožbo zoper toženca.

V konkretnem primeru je podlaga menične terjatve dogovor o zavarovanju oziroma menična zaveza. Temeljni posel, kateremu je sledila izdaja menic in menične izjave, je bila poroštvena zaveza v poroštveni izjavi. Tožnica je izpolnila menico v skladu s pooblastilom, bianco menica je s tem postala popolna menica, na podlagi katere je toženec dolžan plačati terjatev.

Pri presoji vprašanja porokove vednosti o elementih poroštvene obveznosti toženke kot fizične osebe ni mogoče ločiti od njenega pravnega položaja zakonite zastopnice glavnega dolžnika. Tisto kar je toženka izvedela kot zakonita zastopnica glavnega dolžnika, je logično nujno izvedela tudi kot fizična oseba. Zaradi tega ni utemeljena pritožbena navedba, da toženka ni bila seznanjena z vsemi elementi, ki so pomembni za presojo njenega pravnega položaja porokinje. Drugi odstavek 1024. člena OZ določa, da dolžnikova odpoved ugovorom ter dolžnikova pripoznava upnikove terjatve ne moreta imeti učinka nasproti poroku. To pa ne pomeni, da posodobljeni seznam terjatev z dne 9. 6. 2015 v postopku prisilne poravnave nad glavnim dolžnikom v tem postopku nima dokazne vrednosti. V konkretnem primeru je bistveno, da je toženka podala notarsko overjeno izjavo, da navedeni seznam terjatev resnično in pošteno prikazuje stanje navadnih terjatev upnikov ob začetku postopka prisilne poravnave nad glavnim dolžnikom. Pritožbeno sklicevanje na druga zavarovanja iz Pogodbe o konsignaciji niso utemeljena. Če je obveznost glavnega dolžnika zavarovana s poroštvom in še katerim drugim zavarovanje

V primeru finančnega leasinga ni prepovedana izključitev odgovornosti leasingodajalca za nedobavo predmeta leasinga leasingojemalcu, zato sporne Pogodbe niso nične. Glede na varovalke iz Splošnih pogojev pritožbeno sodišče zaključuje, da je za uveljavitev zahtevkov zoper prodajalca pomembno tudi, da ni o pravni napaki obveščen ali da ni privolil v prodajo s pravno napako tudi tisti, ki ga je kupec kot leasingodajalec pooblastil, da stvari od prodajalca prevzame. Prva toženka bi se lahko razbremenila odgovornosti za škodo, ki jo je povzročila tožeči stranki zaradi neplačevanja leasing obrokov, če bi trdila in v smislu 240. člena OZ dokazala, da ni mogla izpolniti svoje denarne obveznosti zaradi okoliščin, ki so nastale po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogla preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti. Toženec je napake volje sicer zatrjeval v odgovoru na tožbo 7. 4. 2011, ni pa od sodišča zahteval, da poroštveno pogodbo razveljavi. Ker je trdil, da ga je v zmoto zapeljal s prevaro pri predložitvi listin v podpis M. P., ki ni stranka poroštvene pogodbe, bi moral še pravočasno trditi, da je leasingodajalec za to prevaro ob sklenitvi pogodbe vedel ali moral vede