247. člen ZGD-1

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je naklep obtoženega A. A. kot pomagača glede dejanja direktorja C. C., zadostno izkazan s tem, da mu je bilo jasno predstavljeno, da slednji za družbo D. d.d. ne more legalno odkupiti delnic po ceni, za katero sta se dogovarjala in so mu bili predstavljeni tudi vzroki za to, da pa odkup (mimo kogentnih zakonskih določil) lahko izvedeta na način, da v pogodbo za delnice napišeta nižjo ceno od dejansko dogovorjene, razlika do polnega izplačila za delnice pa se pokrije na podlagi fiktivnega računa v okviru gradbene pogodbe.

Pravica uveljavljati neveljavnost sklepov skupščine je korporacijska pravica družbenika. Povezana je z upravljalskimi upravičenji družbenika, zaradi česar te pravice (praviloma) nimajo več osebe, ki nimajo (več) statusa družbenika. Položaj sosporniškega intervenienta je mnogo svobodnejši kot položaj stranskega intervenienta. Njegova dejanja učinkujejo kot dejanja stranke, torej tudi v nasprotju z dejanji toženke. Velja najugodnejše dejanje oziroma pozitivno in najkoristnejše dejanje.

V tej zvezi je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zavzelo tudi pravilno stališče, da bi bil lahko ničen kvečjemu le pravni posel, s katerim je delniška družba dala finančno pomoč pri pridobivanju delnic, ne pa tudi pravni posel, ki je podlaga za pridobitev delnic (248. člen ZGD-1 in 43. člen ZBan-1). Pridobitelj delnic, ki od delniške družbe prejme finančno pomoč, namreč ostane lastnik delnic, ker prepoved finančne pomoči ne sega na pravni posel med odsvojiteljem in pridobiteljem delnic.

V nasprotju z bistvom inkriminacije 240. člena KZ-1 je teza, da gospodarski družbi, ki je bila zaradi ravnanj vodstvenega kadra udeležena v pravnih poslih, za katere zakon določa ničnostno sankcijo, v zvezi s temi posli pa ji je zaradi zmanjšanja premoženja nastala premoženjska škoda, ne bi bilo mogoče priznati statusa oškodovanca v kazenskem postopku. Iz zakonskega besedila drugega odstavka 245. člena KZ-1 jasno izhaja t. i. dvojna kaznivost, saj storilec oziroma udeleženec pri t. i. predikatnem kaznivem dejanju, iz katerega izvira denar ali premoženje, v realnem steku odgovarja za kaznivo dejanje pranja denarja, če tako v objektivnem kot subjektivnem pogledu izpolni zakonske znake tega kaznivega dejanja. Pri pranju denarja ne gre le za varstvo premoženja kot pri kaznivem dejanju po 240. členu KZ-1, temveč za varstvo zakonitega in nemotenega delovanja finančnega in gospodarskega sistema. Vrhovno sodišče je že večkrat presodilo, da storilec tudi z nakazili znotraj bančnega sistema izpolni zakonske znake pranja denarja. Prav tako je ničkolikokrat presodilo, da pri opisovanju subjektivnega odnosa storilca zadošča sklicevanje na zakonske prvine očitanega kaznivega dejan

Po zakonskem besedilu je ničen pravni posel, s katerim (delniška) družba daje finančno pomoč pri pridobivanju delnic, ne pa tudi pravni posel, ki je podlaga za pridobitev delnic. Smisel take zakonske ureditve je v varstvu delniške družbe oziroma njenega kapitala in ne v varstvu odsvojitelja ali pridobitelja delnic. Delniški družbi ni treba in tudi ne sme izpolniti zaveze iz pravnega posla, ki omogoča finančno pomoč pri pridobivanju njenih delnic. Če kljub temu izpolni svojo zavezo iz pravnega posla, ima na voljo (kondikcijske) zahtevke, s katerimi doseže vrnitev izpolnjenega (predujma, posojila) po določbah 87. člena OZ. Pridobitelj delnic, ki od delniške družbe prejme finančno pomoč, ostane lastnik delnic, ker prepoved finančne pomoči ne sega na pravni posel med odsvojiteljem in pridobiteljem delnic. Tožeča stranka je prejela posojilo za pridobitev delnic od njenega odsvojitelja (tretje toženke) in ne od delniške družbe (prve toženke). Lastnik delnic, ki ni njihov izdajatelj, lahko da posojilo kupcu delnic.

Določba prvega odstavka 248. člena ZGD-1 je uporabljiva v primerih, v katerih bi družba posredno ali neposredno s svojimi sredstvi (prek darila, posojila, odpusta dolga ali kako drugače) nekomu tretjemu omogočila postati njen delničar. S tem bi zmanjšala svoje premoženje, pridobitelj pa bi lahko pridobival že obstoječe delnice, ne da bi se sočasno povečala denarna sredstva, ki bi se vnesla v družbo. Ravnanje tožeče stranke ni nično na podlagi prvega odstavka 248. člena ZGD-1, ker je dovoljeno na podlagi izjeme iz tretjega odstavka 248. člena in 251. člena ZGD-1.

Stranki sta sklenili dogovor o prenosu delnic na toženo stranko ob plačilu kupnine tožene stranke, plačane s kreditom tožeče stranke pri Banki ..., in stroškov. Sklenili sta mandatno pogodbo oziroma pogodbo o naročilu. Poleg pogodbene je določba 776. člena OZ tudi zakonska podlaga za utemeljenost tožbenega zahtevka.

Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila cena lastnih delnic po kateri je prvo tožena stranka lastne delnice s pogodbo z dne 17. 11. 2006 odsvojila, nižja od njihove pridobitne cene, je sodišče prve stopnje zaključilo, da pogoji, ki jih je določila skupščina ob izključitvi prednostne pravice niso bili izpolnjeni in je v skladu z določbo četrtega odstavka 247. člena ZGD-1 pravni posel o pridobitvi lastnih delnic ničen, saj bi uprava morala spoštovati prednostno pravico in lastne delnice ponuditi vsem delničarjem, kot ji to nalaga 221. člen v zvezi s členom 337 ZGD-1.

Sprememba obtožnice, temelječa na spremenjenem vrednotenju dejstev, dokaznega gradiva in pravnih institutov, je dopustna, če je skladna z merili, izoblikovanimi v (ustavno) sodni praksi. Obramba mora izkazati materialnopravno pomembnost predlaganega dokaza. Možnost posrednega storilstva, je izključena, ker je obsojenec sam izpolnil znake kaznivega dejanja. Vprašanje, ali je storilec pri opravljanju gospodarske dejavnosti izrabil (zlorabil) svoj položaj, se presoja na podlagi aktov gospodarskega prava, ki urejajo področje, na katerem naj bi storilec protipravno deloval. V dejanskem koncernu škodovanje odvisnim družbam brez možnosti nadomestitve prikrajšanj ni dopustno. Pristop, ki temelji le na presoji določenih delov posameznega dokaza brez upoštevanja drugih delov istega dokaza in preostalih dokazov, je metodološko pomanjkljiv. Posojilojemalec, ki predmeta posojilne pogodbe ob zapadlosti ne vrne, v tem delu razpolaga s premoženjem, ki mu ne pripada, to pa pomeni premoženjsko korist. Pravica do obrambe ne more biti kršena s spremembo obtožnice, s katero tožilec preoblikuje opis in zmanjša obtožbene očitke.

Prvi odstavek 248. člena ZGD-1 učinkuje neodvisno od tega, če bi družba smela sama pridobiti delnice po 247. členu ZGD-1.

Medtem ko je obtoženčevo ravnanje s položaja direktorja krovne koncernske družbe pomembno zaradi izpolnitve objektivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja, je njegov položaj večinskega lastnika koncerna ključen za razumevanje motiva za kaznivo dejanje ter za presojo poslovnih potez s kaznivim dejanjem prikrajšanih hčerinskih podjetij. Obtoženčeva funkcija v krovni družbi je bila uporabljena kot sredstvo za evidentno zlorabo položaja v odvisni družbi, kjer je obtoženec prav tako opravljal funkcijo direktorja, vse v očitnem konfliktu interesov. Ravnanje obtoženca, pravno opredeljeno kot storilstvo, mora biti presojano v vsej celovitosti, tako z vidika obvladujočih procesov v strukturi dejanskega koncerna, v časovnem pogledu, kot tudi glede posameznih izvršitvenih ravnanj. Ob osredinjenju interesa za načrtno vzpostavitev finančnih tokov v koncernskem sistemu izključno v osebi obtoženca, kriminalna količina njegovih ravnanj ustreza opredelitvi storilstva v okvirih očitanega kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1. Ob sprejemanju dokazne ocene izpodbijane sodbe, da so bili predstavniki družb posojilodajalk glede okoliščin plasiranja posojil zavedeni s strani obtoženega, z dajanjem

Aro lahko predstavlja le ob sklenitvi Predpogodbe dne 23.2.2009 plačan znesek v višini 8.750,00 EUR; kasneje (dne 20.3.2009), mimo določil Predpogodbe plačan znesek v isti višini, pa po naravi stvari ne more več pomeniti are, ampak lahko torej pomeni le predčasno delno izplačilo preostanka kupnine.

Ne drži, da ZGD-1 ne določa tehnike poročanja. Iz določb ZGD-1 in sodne prakse izhaja, da mora poslovodstvo pred skupščino delničarju zagotoviti pisno gradivo (tj. letno poročilo) s podatki, ki se bodo lahko ustno obravnavali na skupščini v okviru točk dnevnega reda. Pravica do obveščenosti je pravica delničarja, ki je časovno omejena na skupščino. Zato ima delničar zahtevek za razveljavitev skupščinskih sklepov le, če je katerikoli delničar že na sami skupščini od poslovodstva zahteval podatke in jih ni dobil.

Na podlagi pooblastila, danega upravnemu odboru na skupščini, je mogoče umakniti zgolj tiste lastne delnice, ki jih je družba pridobila na podlagi tega pooblastila. Na podlagi pooblastila skupščine upravnemu odboru za nakup lastnih delnic in njihov umik poslovodstvo ne more umakniti vseh lastnih delnic, ki jih ima družba v trenutku sklepanja uprave o umiku (tudi iz drugih naslovov), ampak le tiste lastne delnice, ki jih je dejansko pridobila na podlagi skupščinskega pooblastila. V tej zvezi lahko skupščina pooblasti poslovodstvo za umik lastnih delnic brez nadaljnjega sklepanja o zmanjšanju osnovnega kapitala le za tiste delnice, ki jih družba pridobi na podlagi takšnega pooblastila. Gre za vsebinsko povezanost nakupa in umika tako kupljenih lastnih delnic na podlagi pooblastila. Poslovodstvo ne more samo umakniti sicer zakonito pridobljenih lastnih delnic iz drugih dovoljenih primerov, preden ni sprejet ustrezen skupščinski sklep. Takšen pravni posel uprave bi bil ničen. Upravni odbor sledi volji delničarjev, ki so jo izrazili na skupščini s pooblastilom za nakup in umik le bodočih lastnih delnic.

Zakon določa najstrožjo sankcijo za pravne posle, ki bi imeli ekonomsko enak učinek za družbo, kot če bi ta sama pridobivala lastne delnice, kar pa pomeni, da je nično le posojilo (ali drug pravni posel s primerljivim učinkom), ne pa tudi sam posel pridobitve delnic. Tako pridobljene delnice tudi nimajo statusa lastnih delnic, kot ga imajo po določilu 251. člena ZGD-1 delnice, pridobljene s strani tretjih oseb za račun družbe oziroma delnice, ki jih pridobiva odvisna družba ali družba, v kateri ima družba večinski delež.

Premoženje vzajemnega sklada upravlja družba za upravljanje, in sicer v svojem imenu in za račun sklada, spričo česar v razmerju do druge stranke iz posla, ki ga je sklenila družba za upravljanje za račun vzajemnega sklada, odgovarja za izpolnitev iz tega posla prav družba za upravljanje (prvi odstavek 136. člena ZISDU-1, sedaj tudi prvi odstavek 169. člena ZISDU-2). To pa pomeni, da je v takšnih primerih družba za upravljanje odgovorna nasprotni pogodbeni stranki za izpolnitev vseh obveznosti iz določenega posla, torej tudi za tiste obveznosti, ki nastanejo kot (zakonska) posledica neveljavnega (ničnega) pravnega posla.

Ne glede na določbo drugega odstavka 32. člena ZGD-1 neomejeno zastopanje družbe s strani uprave ne velja v tistih primerih, kjer že sam zakon vsebuje določbe o pristojnosti drugega organa oziroma o njegovem sodelovanju. Morebitno nespoštovanje sklepa skupščine o odsvajanju lastnih delnic bi pomenilo kršitev prednostne pravice iz 8. alineje prvega odstavka 247. člena ZGD-1. V zvezi s soglasjem nadzornega sveta je treba razlikovati med zahtevo po soglasju na eni strani in samo podelitvijo soglasja na drugi strani. Nadzorni svet mora soglasje podeliti za vsak konkreten posel posebej. Nadzorni svet lahko opravlja vlogo nadzora, ki mu je bila zaupana, le če so mu znani pogoji konkretnega posla. Odklonitev vsakršne presoje v primeru spora, povezanega s kršitvijo skupščinsko določenega pogoja, odločitev o izpolnjevanju katerega sodi v pristojnost uprave, bi pomenila odklonitev sodnega varstva.

Namen 248. člena ZGD-1 je, preprečiti, da bi se prepoved pridobivanja lastnih delnic izigrala s pravnimi posli, ki imajo za družbo enak ekonomski učinek, kot če bi lastne delnice pridobila sama. Ta namen in s tem posredno tudi namen prepovedi pridobivanja lastnih delnic je zavarovan že s sankcijo ničnosti pravnega posla, s katerim družba zagotovi predujem oziroma posojilo za pridobitev delnic. Če je pogodba nična, mora namreč vsaka stranka drugi vrniti tisto, kar je na podlagi nične pogodbe prejela. Ni pa mogoče napraviti hkrati tudi zaključka, da se delnice, pridobljene s predujmom ali posojilom, štejejo za lastne delnice družbe, ki je predujem ali posojilo dala, saj zakon za to ne daje podlage.

Delnice družbe, pridobljene s finančno asistenco družbe po prvem odstavku 248. člena ZGD-1, nimajo statusa lastnih delnic.

Zakonsko besedilo ne podpira stališča tožeče stranke, da pridobitev delnic s fiktivnimi posli vodi do končne posledice lastnih delnic, iz katerih ne izvirajo glasovalne pravice. Tožeča stranka svojemu stališču, da gre pri pridobitvi delnic s fiktivnimi posli za lastne delnice, v podporo zmotno navaja teorijo, ki sicer podpira „široko interpretacijo“ določila 1. odstavka 248. člena ZGD-1, vendar le v smeri, da naj sodišče široko razlaga termin „zagotovi“ oziroma „pravni posel“ s katerim bi družba lahko ekonomsko podpirala nakup delnic ciljne družbe. Široke razlage pa teorija ne širi na sam koncept „lastne delnice“. Za pravne učinke prodaje delnic in status ter opredelitev lastnih delnic pa so ključni zakonski znaki 247. člena ter 251. člena ZGD-1 in ne 248. člena ZGD-1, slednjih pa tožeča stranka v prvem sklopu trditev, ki se nanašajo na pridobitev delnic tožene stranke s strani W., ni zatrjevala. Glede na zasledovani namen splošne prepovedi pridobivanja lastnih delnic, to je ohranjanje substance osnovnega kapitala družbe, pritožbeno sodišče meni, da z odsvojitvijo po zakonskih rokih iz 243. člena ZGD pride do ponovne vzpostavitve zakonitega stanja in delnice,