248. člen ZGD-1

V tej zvezi je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zavzelo tudi pravilno stališče, da bi bil lahko ničen kvečjemu le pravni posel, s katerim je delniška družba dala finančno pomoč pri pridobivanju delnic, ne pa tudi pravni posel, ki je podlaga za pridobitev delnic (248. člen ZGD-1 in 43. člen ZBan-1). Pridobitelj delnic, ki od delniške družbe prejme finančno pomoč, namreč ostane lastnik delnic, ker prepoved finančne pomoči ne sega na pravni posel med odsvojiteljem in pridobiteljem delnic.

V nasprotju z bistvom inkriminacije 240. člena KZ-1 je teza, da gospodarski družbi, ki je bila zaradi ravnanj vodstvenega kadra udeležena v pravnih poslih, za katere zakon določa ničnostno sankcijo, v zvezi s temi posli pa ji je zaradi zmanjšanja premoženja nastala premoženjska škoda, ne bi bilo mogoče priznati statusa oškodovanca v kazenskem postopku. Iz zakonskega besedila drugega odstavka 245. člena KZ-1 jasno izhaja t. i. dvojna kaznivost, saj storilec oziroma udeleženec pri t. i. predikatnem kaznivem dejanju, iz katerega izvira denar ali premoženje, v realnem steku odgovarja za kaznivo dejanje pranja denarja, če tako v objektivnem kot subjektivnem pogledu izpolni zakonske znake tega kaznivega dejanja. Pri pranju denarja ne gre le za varstvo premoženja kot pri kaznivem dejanju po 240. členu KZ-1, temveč za varstvo zakonitega in nemotenega delovanja finančnega in gospodarskega sistema. Vrhovno sodišče je že večkrat presodilo, da storilec tudi z nakazili znotraj bančnega sistema izpolni zakonske znake pranja denarja. Prav tako je ničkolikokrat presodilo, da pri opisovanju subjektivnega odnosa storilca zadošča sklicevanje na zakonske prvine očitanega kaznivega dejan

Zaradi takšnega protipravnega ravnanja, ki je imelo za posledico na eni strani prikrajšanje odvisne družbe (tožnice), ki ni bilo nadomeščeno (primerjaj prvi odstavek 545. člena ZGD-1) in na drugi strani premoženjsko korist IH, saj posojilo ni bilo vrnjeno (kar izhaja tudi iz izreka sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani X K 6155/2013 z dne 21. 11. 2014)1, je tožnici v višini nevrnjenega posojila nastala škoda. V tem kontekstu je pravilen zaključek izpodbijane sodbe v točki 42 obrazložitve, da okoliščina, da je bila (namesto, da bi bilo s strani ZEH tožnici posojilo vrnjeno) sklenjena nova posojilna pogodba med tožnico in novim dolžnikom (družbo IH), ki je na ta način (delno) poravnal svoj dolg do ZEH in katerega finančno stanje v trenutku sklenitve pravnega posla ni dopuščalo vrnitve posojila, kaže na to, da je (tudi) pri sklenitvi sporne posojilne pogodbe obstajal realen vpliv obvladujoče družbe v dejanskem koncernu in njenega zakonitega zastopnika. Glede na obrazloženo na obstoj odškodninske odgovornosti tožencev nima vpliva dejstvo, da je odvisna družba (tožnica) s sklenitvijo sporne pogodbe soglašala in odsotnost "denarnega toka". Pri tem pa se drugi toženec po pravilni pre

Pritožbena obravnava se opravi, če je to potrebno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ali za odpravo nekaterih procesnih kršitev (347. člen ZPP). Tudi če je opravljena, pritožbeno sodišče ne odloča o tožbenem zahtevku, pač pa odloča o utemeljenosti pritožbe, kakršna je vložena v pritožbenem roku. Samo zato, ker drugostopenjsko sodišče opravi obravnavo, se strankama s tem še ne odpre možnost dopolnjevati pritožbo ali, tako kot v predmetni zadevi, opozarjati na "pomote" v postavljenih zahtevkih. Tožeča stranka delnic tožene stranke ni pridobivala za svoj račun, temveč za račun tožene stranke. V takem primeru gre za dejansko stanje, ki ne ustreza prepovedi finančne asistence, kot to zatrjuje tožena stranka, temveč za pridobivanje lastnih delnic prek tretjih oseb (251. člen ZGD-1, tretji odstavek 248. člena ZGD-1). Namen prepovedi finančne asistence po prvem odstavku 248. člena ZGD-1 je v prepovedi pomoči družbe pridobitelju njenih delnic, v preprečevanju odliva sredstev družbe brez nasprotne izpolnitve. V konkretnem primeru pa tožeča stranka šele uveljavlja plačilo za pridobljene delnice, ki jih bo tožeča stranka prenesla na toženo stranko. Tožena stranka bo s povrnitvij

Obsojenčevo poplačevanje kredita, opisano pod točko 1/2 izreka prvostopenjske sodbe, predstavlja sestavni del (realizacijo) nedovoljene finančne asistence pri pridobivanju lastnih delnic, na kateri temelji že očitek kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena KZ-1, zato njegovih ravnanj v tem delu ni mogoče šteti za samostojno kaznivo dejanje pranja denarja po tretjem, drugem in prvem odstavku 245. člena KZ-1. Kaznivo dejanje pranja denarja je v temeljni obliki mogoče storiti tudi z eventualnim naklepom.

Po zakonskem besedilu je ničen pravni posel, s katerim (delniška) družba daje finančno pomoč pri pridobivanju delnic, ne pa tudi pravni posel, ki je podlaga za pridobitev delnic. Smisel take zakonske ureditve je v varstvu delniške družbe oziroma njenega kapitala in ne v varstvu odsvojitelja ali pridobitelja delnic. Delniški družbi ni treba in tudi ne sme izpolniti zaveze iz pravnega posla, ki omogoča finančno pomoč pri pridobivanju njenih delnic. Če kljub temu izpolni svojo zavezo iz pravnega posla, ima na voljo (kondikcijske) zahtevke, s katerimi doseže vrnitev izpolnjenega (predujma, posojila) po določbah 87. člena OZ. Pridobitelj delnic, ki od delniške družbe prejme finančno pomoč, ostane lastnik delnic, ker prepoved finančne pomoči ne sega na pravni posel med odsvojiteljem in pridobiteljem delnic. Tožeča stranka je prejela posojilo za pridobitev delnic od njenega odsvojitelja (tretje toženke) in ne od delniške družbe (prve toženke). Lastnik delnic, ki ni njihov izdajatelj, lahko da posojilo kupcu delnic.

Določba prvega odstavka 248. člena ZGD-1 je uporabljiva v primerih, v katerih bi družba posredno ali neposredno s svojimi sredstvi (prek darila, posojila, odpusta dolga ali kako drugače) nekomu tretjemu omogočila postati njen delničar. S tem bi zmanjšala svoje premoženje, pridobitelj pa bi lahko pridobival že obstoječe delnice, ne da bi se sočasno povečala denarna sredstva, ki bi se vnesla v družbo. Ravnanje tožeče stranke ni nično na podlagi prvega odstavka 248. člena ZGD-1, ker je dovoljeno na podlagi izjeme iz tretjega odstavka 248. člena in 251. člena ZGD-1.

V 62. členu ZBan-1 je uveljavljeno načelo "štirih oči", to je obveznega skupnega zastopanja banke po vsaj dveh članih uprave. Skupno zastopanje pomeni, da oba člana uprave skupaj izjavljata in sprejemata voljo za banko. Predpostavka skupnega izjavljanja in sprejemanja volje je konsenz, soglasje glede njenega oblikovanja. Ob tem je (lahko) vprašanje, kdaj je bilo doseženo soglasje volj članov uprave, pomembno le z vidika časa sklenitve pogodbe.

Prepoved finančne asistence je urejena v prvem odstavku 248. člena ZGD-1. Označuje vse oblike pomoči izdajatelja delnic pridobitelju njegovih delnic. V konkretnem primeru pa tožena stranka delnic tožeče stranke po njenem zatrjevanju ni pridobivala za svoj račun, temveč naj bi jih pridobivala za račun tožeče stranke. V takem primeru gre za dejansko stanje, ki ne ustreza prepovedi finančne asistence, temveč ga je treba subsumirati pod določbe ZGD-1 o pridobivanju lastnih delnic prek tretjih oseb (251. člen ZGD-1, tretji odstavek 248. člena ZGD-1).

Predlogu se ugodi in se revizija dopusti glede vprašanja ali je v primeru veljavnega in zakonitega nakupa lastnih delnic prek tretjega, ki je izveden v skladu z določilom 251. člena ZGD-1, pravno dopustno uporabiti določilo 248. člena ZGD-1 in s tem izključiti zahtevke tretjega do družbe, kot so določeni v 251. členu ZGD-1

Sodišče prve stopnje je tako ob pravilni ugotoviti, da je tožnik vedel za kakšen namen so bila dana njegova sredstva in je vedel, da posojilojemalca ne bosta mogla vrniti posojil, posojila pa so bila uporabljena za nakup delnic in prevzem tožene stranke, pravilno zaključilo, da pomeni njegov pristanek na zavarovanje terjatve iz naslova danih posojil s patronatsko izjavo (ki jo je sam izposloval) njegovo zavestno sodelovanje pri prepovedani finančni asistenci iz 248. člena ZGD-1, saj se je s patronatsko izjavo želelo doseči učinke, ki jih navedena določba prepoveduje to je, da bi tožena stranka sama financirala lasten prevzem oziroma pridobitev njenih delnic. Sankcija ničnosti določena v citirani določbi se tako nedvomno razteza tudi na tožnika kot prejemnika zavarovanja iz prepovedane finančne asistence, kot je to pravilno presodilo sodišče prve stopnje.

V primeru, ko je obvladujočih družb več in ko imajo le-te celo istega zakonitega zastopnika, ni dolžnost odvisnih družb, da raziskujejo, v imenu katere ta zakoniti zastopnik vsakič nastopa. Odgovornost članov uprave odvisnih družb zaradi sklenitve škodljivih poslov po navodilih obvladujoče družbe bi lahko bila solidarna le v primerih, ko bi organi odvisne družbe takšne posle sklenili tudi brez navodil obvladujoče družbe. Določilo 14. člena ZPP, po katerem je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, veže tudi drugostopno sodišče, če pride do pravnomočnosti kazenske obsodilne sodbe do odločitve o pritožbi v pravdnem postopku. Obvladujoča družba je preko ravnanja drugotoženca uporabila svoj vpliv, da so odvisne družbe ravnale v svojo škodo.

Sprememba obtožnice, temelječa na spremenjenem vrednotenju dejstev, dokaznega gradiva in pravnih institutov, je dopustna, če je skladna z merili, izoblikovanimi v (ustavno) sodni praksi. Obramba mora izkazati materialnopravno pomembnost predlaganega dokaza. Možnost posrednega storilstva, je izključena, ker je obsojenec sam izpolnil znake kaznivega dejanja. Vprašanje, ali je storilec pri opravljanju gospodarske dejavnosti izrabil (zlorabil) svoj položaj, se presoja na podlagi aktov gospodarskega prava, ki urejajo področje, na katerem naj bi storilec protipravno deloval. V dejanskem koncernu škodovanje odvisnim družbam brez možnosti nadomestitve prikrajšanj ni dopustno. Pristop, ki temelji le na presoji določenih delov posameznega dokaza brez upoštevanja drugih delov istega dokaza in preostalih dokazov, je metodološko pomanjkljiv. Posojilojemalec, ki predmeta posojilne pogodbe ob zapadlosti ne vrne, v tem delu razpolaga s premoženjem, ki mu ne pripada, to pa pomeni premoženjsko korist. Pravica do obrambe ne more biti kršena s spremembo obtožnice, s katero tožilec preoblikuje opis in zmanjša obtožbene očitke.

Prvi odstavek 248. člena ZGD-1 učinkuje neodvisno od tega, če bi družba smela sama pridobiti delnice po 247. členu ZGD-1.

Toženi stranki ob zadostni skrbnosti in ob dobrem poznavanju situacije pri tožeči stranki in V. d.d. ni moglo ostati neznano, da tožeča stranka za sklenjena poroštva ni dobila nadomestila. Višjega sodišča ne prepričajo trditve tožene stranke, da se je zanašala le na prej navedeni stavek v poročilu in je zato verjela, da je tožeča stranka nadomestilo prejela. Za vračilo vložka se ne štejejo samo tista izplačila iz premoženja družbe, ki bi bila označena kot vrnitev denarnega ali stvarnega vložka, pač pa je kot tako treba šteti vsakršno obliko vračila, ki ga družba zagotovi delničarju, pri čemer pravna oblika ali način izročitve sredstev nista pomembna. Kot tako je zato treba šteti tudi neodplačno poroštvo, ki ga družba prevzame za delničarja. Pri tem je prepovedana že sama zagotovitev zavarovanja in ne šele njegovo morebitno unovčenje.

Medtem ko je obtoženčevo ravnanje s položaja direktorja krovne koncernske družbe pomembno zaradi izpolnitve objektivnih zakonskih znakov kaznivega dejanja, je njegov položaj večinskega lastnika koncerna ključen za razumevanje motiva za kaznivo dejanje ter za presojo poslovnih potez s kaznivim dejanjem prikrajšanih hčerinskih podjetij. Obtoženčeva funkcija v krovni družbi je bila uporabljena kot sredstvo za evidentno zlorabo položaja v odvisni družbi, kjer je obtoženec prav tako opravljal funkcijo direktorja, vse v očitnem konfliktu interesov. Ravnanje obtoženca, pravno opredeljeno kot storilstvo, mora biti presojano v vsej celovitosti, tako z vidika obvladujočih procesov v strukturi dejanskega koncerna, v časovnem pogledu, kot tudi glede posameznih izvršitvenih ravnanj. Ob osredinjenju interesa za načrtno vzpostavitev finančnih tokov v koncernskem sistemu izključno v osebi obtoženca, kriminalna količina njegovih ravnanj ustreza opredelitvi storilstva v okvirih očitanega kaznivega dejanja po 240. členu KZ-1. Ob sprejemanju dokazne ocene izpodbijane sodbe, da so bili predstavniki družb posojilodajalk glede okoliščin plasiranja posojil zavedeni s strani obtoženega, z dajanjem

Jezikovna metoda določa zunanjo mejo, ki je razlagalec zakona ne sme prestopiti. Iz 1. odstavka 248. člena ZGD-1 izhaja, da ta določba predpisuje zgolj ničnost pravnega posla zagotovitve predujma ali posojila, ne določa pa tudi, da bi imele tako pridobljene delnice status lastnih delnic.

Zgolj izpolnitev zakonskega dejanskega stanu iz 1. odstavka 241. člena ZGD vodi do zaključka, da delnice, pridobljene na podlagi pravnega posla, financiranega s strani ciljne družbe, niso lastne delnice. Zakonsko materijo, ki je urejena v 1. odstavku 241. člena ZGD, je treba ločiti od materije, urejene v 244. členu ZGD.

Zakon določa najstrožjo sankcijo za pravne posle, ki bi imeli ekonomsko enak učinek za družbo, kot če bi ta sama pridobivala lastne delnice, kar pa pomeni, da je nično le posojilo (ali drug pravni posel s primerljivim učinkom), ne pa tudi sam posel pridobitve delnic. Tako pridobljene delnice tudi nimajo statusa lastnih delnic, kot ga imajo po določilu 251. člena ZGD-1 delnice, pridobljene s strani tretjih oseb za račun družbe oziroma delnice, ki jih pridobiva odvisna družba ali družba, v kateri ima družba večinski delež.

Namen 248. člena ZGD-1 je, preprečiti, da bi se prepoved pridobivanja lastnih delnic izigrala s pravnimi posli, ki imajo za družbo enak ekonomski učinek, kot če bi lastne delnice pridobila sama. Ta namen in s tem posredno tudi namen prepovedi pridobivanja lastnih delnic je zavarovan že s sankcijo ničnosti pravnega posla, s katerim družba zagotovi predujem oziroma posojilo za pridobitev delnic. Če je pogodba nična, mora namreč vsaka stranka drugi vrniti tisto, kar je na podlagi nične pogodbe prejela. Ni pa mogoče napraviti hkrati tudi zaključka, da se delnice, pridobljene s predujmom ali posojilom, štejejo za lastne delnice družbe, ki je predujem ali posojilo dala, saj zakon za to ne daje podlage.