VSL Sklep I Cpg 158/2023

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Nasprotna udeleženka je dolžna v 15 dneh od prejema tega sklepa povrniti predlagatelju stroške pritožbenega postopka v znesku 1.866,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku petnajstdnevnega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je nasprotna udeleženka dolžna v roku 15 dni od prejema sklepa predlagatelju posredovati oziroma omogočiti vpogled v dokumentacijo, in sicer v izreku izpodbijanega sklepa natančno navedene listine družbe, ter mu izročiti fotokopije ali omogočiti kopiranje teh listin (I. točka izreka). Nasprotni udeleženki je naložilo tudi plačilo stroškov predlagatelja (II. točka izreka).

2Zoper navedeni sklep je nasprotna udeleženka vložila pravočasno pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zavrne predlog predlagatelja oziroma podredno izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3Predlagatelj je na pritožbo odgovoril, predlagal njeno zavrnitev in priglasil povračilo pritožbenih stroškov.

4Pritožba ni utemeljena.

55. člen Zakona o nepravdnem postopku – ZNP-1 določa, da mora dati sodišče udeležencem v postopku možnost, da se izjavijo o navedbah drugih udeležencev, da sodelujejo pri izvajanju dokazov in da razpravljajo o rezultatih celotnega postopka. Pravica do izjave in kontradiktornega postopka je udeležencu nepravdnega postopka kršena, če mu ni bila dana možnost sodelovanja v postopku in če se ni mogel izjaviti o vseh pravno odločilnih dejstvih (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1). V obravnavani zadevi za takšen primer ne gre, saj je sodišče prve stopnje nasprotni udeleženki predlog vročilo v izjavo, ta je nanj podala obširen odgovor, se v nadaljevanju postopka dodatno izjavila še v pripravljalni vlogi, sodišče prve stopnje pa je razpisalo tudi narok. Tudi s tem, ko sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem zakonitega zastopnika, nasprotni udeleženki ni bila kršena pravica do izjave. Zavrnitev dokaznega predloga namreč sama po sebi ne predstavlja kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Navedeno ustavno jamstvo stranki ne zagotavlja pravice do izvedbe vseh dokazov, ki jih je predlagala. V primeru zavrnjenih dokaznih predlogov gre za vprašanje uporabe sodnikovega pooblastila glede izvedbe dokazov (drugi odstavek 213. člena ZPP) in vprašanje dokazne ocene izvedenih dokazov (8. člen ZPP). Sodišče ima pravico in dolžnost, da najprej izvrši izbor dejstev, ki se bodo dokazovala, in dokazov, s katerimi se bodo ta dejstva dokazovala. In po oceni višjega sodišča je v izpodbijanemu sklepu odločeno v skladu s prej navedenim načelom, ki omogoča tudi realizacijo racionalnosti in ekonomičnosti postopka. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje zavrnitev dokaznega predloga stranke ni obrazložilo. V obrazložitvi izvedbe dokaznega postopka je navedlo, da je vpogledalo in prebralo vse dokazne listine, in nadalje, da ni zasliševalo, ker je dejansko stanje dovolj razčiščeno in zadeva zrela za razsojo. Predlaganih zaslišanj torej ni izvedlo, ker je odločilna dejstva ugotovilo že iz listinskih dokazov (drugi odstavek 287. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je tudi navedlo, da bi bil lahko zakoniti zastopnik nasprotne udeleženke zaslišan zgolj v zvezi s podanimi navedbami, za katere pa je v nadaljevanju obrazložitve (tudi po oceni višjega sodišča pravilno) ocenilo, da so manjkajoče (presplošne). Predlaganih zaslišanj torej ni izvedlo tudi zato, ker z izvajanjem dokazov ni dopustno nadomeščati manjkajočih (presplošnih) trditev (7. in 212. člen ZPP).

6512. člen Zakona o gospodarskih družbah – ZGD-1 določa, da ima družbenik pravico do informacij in vpogleda v knjige in spise, kar mu mora poslovodja nemudoma dovoliti. Poslovodja sme zavrniti zahtevo do informacij ali vpogledu le, če je verjetno, da bi jih družbenik uporabil za namen, ki je v nasprotju z interesi družbe in bi s tem družbi ali z njo povezani družbi prizadel občutno škodo. O tem pa odločajo družbeniki. 513. člen ZGD-1 pa določa, da lahko družbenik, ki mu informacije niso bile dane oziroma je bila njegova zahteva zavrnjena s strani poslovodje v nasprotju z drugim odstavkom 512. člena ZGD-1, od sodišče zahteva, da s sodno odločbo dovoli, da se informacije dajo ali da se dovoli vpogled.

7Pravica družbenika do informacij in vpogleda je individualna družbeniška pravica, ki je namenjena odločanju družbenika o kakršnemkoli vprašanju, za katerega meni, da je pomembno za njegov ali družbin položaj. Z njo mu je zagotovljena pravica do kontrole družbe, kar mu omogoča, da uresničuje svoje individualne interese, če in kolikor se ti nanašajo na članstvo v družbi. Gre torej za pravico družbenika, ki mu pripada na podlagi imetništva poslovnega deleža v določeni družbi, in jo je mogoče omejiti zgolj skladno s predpostavkama po drugem odstavku 512. člena ZGD-1. Ti dopuščata omejitev informacijske pravice družbenika v primerih, ko družba izkaže obstoj verjetnosti, da bo družbenik zahtevano informacijo uporabil za namen, ki je v nasprotju z interesi družbe (subjektivna predpostavka), in nevarnost, da bi s tem družbi ali z njo povezani družbi prizadel občutno škodo (objektivna predpostavka). Obe predpostavki morata biti izpolnjeni kumulativno, obstoj nevarnosti pa mora biti konkreten, pri čemer je trditveno in dokazno breme za obstoj zavrnitvenega razloga na družbi.

8Višje sodišče se pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi obstoj zavrnitvenega razloga ni podan. Navedbe nasprotne udeleženke tudi po presoji višjega sodišča ne predstavljajo zadostnih trditev o obstoju konkretne subjektivne in objektivne nevarnosti iz drugega odstavka 512. člena ZGD-1. Navedenima predpostavkama je potrebno kumulativno zadostiti, da lahko družba zavrne oziroma omeji družbenikovo pravico do informacij in vpogleda. Ugovorne navedbe nasprotne udeleženke, ki jim smiselno sledijo njene pritožbene navedbe, pa so bile usmerjene v zatrjevanje subjektivne predpostavke, medtem ko v zvezi z obstojem objektivne nevarnosti iz drugega odstavka 512. člena ZGD-1, posebnih trditev ni podala, saj ni v ničemer konkretno zatrjevala, v čem je občutljivost informacij, ki jih je predlagatelj zahteval oziroma, zakaj in v čem bi prišlo do občutne prizadetosti kakšnega njenega interesa, če bi zahtevane informacije bile posredovane predlagatelju. Res je sicer, da je najbolj tipičen primer obstoja subjektivne zavrnitvene predpostavke uporaba informacije v korist konkurenčne družbe. Vendar je treba za izpolnitev te predpostavke dokazati verjetnost, da bodo prav zahtevane informacije uporabljene v korist konkurenčne družbe. Da bi bile prav zahtevane informacije konkurenčno občutljive in predvsem zakaj, pa nasprotna udeleženka konkretno ni zatrjevala, hkrati pa to na prvi pogled tudi ni očitno. Nasprotna udeleženka tudi po oceni višjega sodišča ni uspela dokazati verjetnosti, da bo predlagatelj prav zahtevane informacije uporabil v korist konkurenčne družbe, zlasti v smeri katere izmed zahtevanih informacij naj bi bile posebej občutljive in bi lahko prispevale k občutni škodi nasprotne udeleženke. Pritožnica niti v pritožbi ne pojasni konkretno, kakšna občutna škoda bi ji nastala zaradi posredovanih informacij. Sodna praksa je do tega stališča zavzela večinsko stališče, da mora biti škoda občutna, konkretizirana in verjetna. Kot že navedeno, družbenikova pravica do informacije je pravilo, njena odklonitev je izjema, ki jo mora zatrjevati in dokazovati nasprotna udeleženka (torej družba). Zaključek sodišča prve stopnje – da nasprotna udeleženka ni izkazala, da bi predlagatelj zahtevane informacije in dokumentacijo uporabil za namen, ki je v nasprotju z njenimi interesi, in ji s tem povzročil občutno škodo – je zato v celoti pravilen.

9Drži sicer pritožbeni očitek, da predlagatelj v svoji zahtevi ni navedel, zakaj informacijo in vpogled potrebuje. Vendar ni jasno, kaj želi pritožnica z njim doseči, saj hkrati ne prereka ugotovitve sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu, da se je predlagatelj odzval na njeno zahtevo, da to pojasni, in ji je zato 23. 11. 2022 v odgovoru na dopis z dne 18. 11. 2022 sporočil, da je zahtevo vložil zlasti iz razloga, da bo lahko sprejel informirano odločitev o morebitni odsvojitvi svojega poslovnega deleža. Obenem se pritožnica sama sklicuje na sodno prakso, da družbenik svoje zahteve po informaciji ali vpogledu ni dolžan utemeljevati, lahko pa se od njega zahteva, da nakaže, zakaj informacijo ali vpogled potrebuje. Da je predlagatelj to v navedenem odgovoru storil, pa pritožbeno ni sporno.

10V skladu s 512. členom ZGD-1 lahko poslovodja družbenika na njegovo zahtevo ali nemudoma obvesti o zadevah družbe ter mu dovoli vpogled v knjige in spise ali pa mu ob izpolnjevanju predpostavk iz drugega odstavka 512. člena ZGD-1 zahtevo zavrne. Zakon torej ne pozna pogojevanja vpogleda z izpolnitvijo zahtev, postavljenih s strani poslovodje z namenom varstva poslovnih skrivnosti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da nasprotna udeleženka vpogleda v poslovno dokumentacijo ne more pogojevati s podpisom Pogodbe o nerazkrivanju zaupnih informacij. Tudi sicer vpogled v dokumentacijo družbe že po naravi stvari vključuje možnost vpogleda v podatke, ki so poslovna skrivnost. K varovanju poslovnih skrivnosti in konkurenčni prepovedi družbenika veže že ZGD-1 (41. člen ZGD-1), v konkretnem primeru tudi 26. in 27. člen Družbene pogodbe. Glede na to, da je predlagatelj že po navedenih zakonskih in pogodbenih določilih dolžan varovati podatke, ki so poslovna skrivnost, mu pravice do vpogleda v dokumentacijo nasprotne udeleženke zaradi obstoja objektivne možnosti posredovati zaupne podatke konkurenčni družbi ni dopustno pogojevati. Po presoji višjega sodišča pogojevanje pravice do vpogleda s podpisom Pogodbe o nerazkrivanju zaupnih informacij pod pretnjo pogodbene kazni v višini 50.000,00 EUR za vsako posamično kršitev, dejansko predstavlja v primeru njenega nepodpisa odklonitev vpogleda v poslovno dokumentacijo.

11Pritožba nadalje sicer pravilno navaja, da je odločanje o zahtevi predlagatelja dvostopenjsko – o odklonitvi zahteve morajo torej dokončno odločiti še družbeniki (drugi odstavek 512. člena ZGD-1). Vendar pa je neutemeljen pritožbeni očitek, da je predlagatelj tisti, ki bi moral biti aktiven in pri poslovodji oziroma družbenikih doseči, da ti odločijo o njegovi zahtevi, oziroma da je pasivnost (ker ni izrecno naznanil oziroma vztrajal, da odločijo o njegovi zahtevi) v njegovo škodo. Ravno nasprotno, poslovodja je tisti, ki mora nemudoma poskrbeti, da o odklonitvi zahteve družbenika za pridobitev informacij in vpogled v listine odločijo (še ostali) družbeniki. To lahko stori na način, da skliče skupščino, za kar je pristojen po 508. členu ZGD-1, ali pa poskrbi, da o tem vprašanju čim prej odločijo družbeniki s pisnim glasovanjem. Na potrebnost hitrega postopanja poslovodje v tovrstnih primerih nakazuje tudi 52. člen ZGD-1, ki določa, da mora sodišče o predlogu iz naslova pravice družbenika do obveščenosti odločiti v petih dneh. V skladu s pravno teorijo in ustaljeno sodno prakso¹ so posledično pravilni razlogi sodišča prve stopnje za odločitev, da samo dejstvo, da družbeniki niso odločili o zahtevi predlagatelja, ne more iti v njegovo škodo, ter da je bil v konkretnem primeru poslovodja tisti, ki bi moral zahtevati od družbenikov, da odločijo o zahtevi za vpogled v dokumentacijo družbe.

12Pritožba nasprotne udeleženke glede na navedeno ni utemeljena in ker višje sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1), jo je zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

13Višje sodišče ugotavlja, da je iz 46. in 47. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidna pravna podlaga za stroškovno odločitev in odmera posameznih postavk stroškov predlagatelja, tako po njihovi vrsti kot višini, ki jo višje sodišče v celoti sprejema. Ker je nagrada za opravljena dejanja po tar. št. 30 OT za neocenljive zadeve določena v razponu od 300 do 2000 točk, je sodišče prve stopnje odločitev obrazložilo glede na merila iz 3. člena Tarife. Ob dejstvu, da je po navedeni tarifi nasprotna udeleženka v istem postopku ravno tako priglasila po 2000 točk za sestavo odgovora na predlog, pripravljalne vloge in zastopanje, višje sodišče ocenjuje, da je v povsem enakem obsegu, kot je navedene stroške priglasil predlagatelj in jih priznalo sodišče prve stopnje, očitno tudi nasprotna udeleženka sama ovrednotila zahtevnost in pomen zadeve glede na posamezna merila iz 3. člena Tarife. Zato dodatna obrazložitev odločitve ni bila potrebna, pritožba zoper priznano višino stroškov iz tega razloga pa neutemeljena.

14Prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 določa, da v primeru, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Izrek o pritožbenih stroških nasprotne udeleženke je odpadel, ker jih ni priglasila. Zahteva predlagatelja za povračilo pritožbenih stroškov je utemeljena, ker mu je ta strošek nastal zaradi neutemeljene pritožbe nasprotne udeleženke (peti odstavek 40. člena ZNP-1). Priglašeni stroški njegovega odgovora na pritožbo so odmerjeni v skladu s predloženim stroškovnikom in Odvetniško tarifo (OT). Predlagatelj je upravičen do povračila stroškov za odgovor na pritožbo – 2500 točk (1. alineja 4. točke tar. št. 30 OT), 2 % za materialne izdatke po 11. členu OT in 22% DDV, kar upoštevajoč vrednost točke po OT v višini 0,60 EUR, znese 1.866,60 EUR. Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena OZ ter 313. člen ZPP).

¹ VSC Sklep II Cpg 10/2021, VSL sklep I Cpg 27/2019, VSL sklep I Cpg 68/2018 in VSL sklep I Cpg 195/2019.