41. člen ZGD-1

Družba lahko zahteva od družbenika plačilo pogodbene kazni za kršitev tistih obveznosti, v zvezi s katerimi je bila takšna pogodbena kazen dogovorjena. V skladu s tretjim odstavkom 13. člena Družbene pogodbe se lahko pogodbena kazen uveljavi v primeru ugotovljene nelojalne konkurence. Potrebna je torej ugotovitev, da je dejavnost, ki jo opravlja konkurent, nelojalna. Predpostavki za dejanje nelojalne konkurence sta, da je konkurent deloval v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji in da je s takšnim ravnanjem povzročil ali utegnil povzročiti škodo.

Omejitev informacijske pravice družbenika je dopustna v primerih, ko družba izkaže obstoj verjetnosti, da bo družbenik zahtevano informacijo uporabil za namen, ki je v nasprotju z interesi družbe (subjektivna predpostavka), in nevarnost, da bi s tem družbi ali z njo povezani družbi prizadel občutno škodo (objektivna predpostavka). Obe predpostavki morata biti izpolnjeni kumulativno, obstoj nevarnosti pa mora biti konkreten, pri čemer je trditveno in dokazno breme za obstoj zavrnitvenega razloga na družbi. V skladu s 512. členom ZGD-1 lahko poslovodja družbenika na njegovo zahtevo ali nemudoma obvesti o zadevah družbe ter mu dovoli vpogled v knjige in spise ali pa mu ob izpolnjevanju predpostavk iz drugega odstavka 512. člena ZGD-1 zahtevo zavrne. Zakon torej ne pozna pogojevanja vpogleda z izpolnitvijo zahtev, postavljenih s strani poslovodje z namenom varstva poslovnih skrivnosti. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je predlagatelj tisti, ki bi moral biti aktiven in pri poslovodji oziroma družbenikih doseči, da ti odločijo o njegovi zahtevi, oziroma da je pasivnost (ker ni izrecno naznanil oziroma vztrajal, da odločijo o njegovi zahtevi) v njegovo škodo.

Kot poostritev prepovedi konkurence je po presoji pritožbenega sodišča treba upoštevati tudi sankcije za kršitev prepovedi, ki presegajo okvir v 42. členu ZGD-1 zakonsko določenih sankcij oziroma upravičenj, ki jih navedena norma daje - zahteva za odškodnino, za prepustitev poslov, sklenjenih za svoj račun kot posle, sklenjene za račun družbe, prenos koristi iz poslov, sklenjenih za svoj račun ali odstop pravice do odškodnine. Možnost izključitve družbenika v 18. členu družbene pogodbe, če krši pravila ZGD-1 o konkurenci pa je strožja sankcija od tistih, ki jih določa ZGD-1 v 42. členu. Pritožbeno sodišče zato soglaša s pritožnikom, da gre za tako spremembo družbene pogodbe, ki pomeni dodatno grožnjo oziroma bremenitev družbenika za ohranitev njegovega poslovnega deleža oziroma njegovega statusa v družbi. Šlo je torej za spremembo družbene pogodbe, ki za njeno veljavnost narekuje soglasno sprejetje sklepa vseh družbenikov o spremembi družbene pogodbe skladno s tretjim odstavkom 516. člena ZGD-1.

V obravnavanem primeru gre res za specifično zadevo, kjer se dejansko stanje delno razlikuje od dejanskega stanja v zadevah, ki so bile doslej obravnavane v sodni praksi, kjer je en družbenik na novo ustanovil konkurenčno družbo ali pa se na novo pridružil konkurenčni družbi. V predmetni zadevi je "konkurenčna" družba ves čas obstajala, ves čas je imela tudi registrirano konkurenčno dejavnost in se vsaj delno z njo tudi ukvarjala, vendar je šlo za dve družinski podjetji, ki si dejansko nista konkurirali, dejavnost ene družbe je bila podporna dejavnost drugi družbi, družbeniki in poslovodje so bili isti. Šele od trenutka, ko se je spremenila lastniška struktura, pa je položaj postal v bistvenem enak kot v primerih, ki jih je doslej obravnavala sodna praksa. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec edini lastnik in poslovodja družbe, ki je od druge polovice 2020 družbi A. d.o.o. konkurenčna in ki ji celo prevzema stranke, pri čemer je toženec podatke o strankah pridobil od A. d.o.o. ter da tožencu razvoj in uspešno poslovanje A. d.o.o. ni več v interesu, ampak je svoje napore usmeril v poslovanje konkurenčne družbe. Na podlagi povedanega je pravilen tudi sklep, da je popol

Načelo sorazmernosti pri tovrstnih primerih pomaga pri odgovoru na vprašanje, ali je prepoved konkurence za določeno osebo dopustna oziroma so dopustni razlogi zanjo glede na njen položaj in vpliv v družbi in ali je ustrezna (npr. z vidika trajanja omejitve). Rezultat oz. odgovor na to vprašanje pa je nujno v škodo ene in v korist druge stranke. Pritožba v tej zvezi neutemeljeno zagovarja stališče, da je bil pravkar citirani primer sodne prakse kasneje v že navedeni odločbi III Ips 42/2018 z dne 26. 7. 2019 dopolnjen v smislu, da revizijsko sodišče ni ohranilo stališča, da mora biti ravnanje kršitelja aktivno. V citirani zadevi je bilo bistveno to, da je kršitelj najprej ustanovil konkurenčno družbo (pri čemer je bil hkrati družbenik obeh družb, torej tudi tožeče stranke - prve družbe), nato pa je ta družba sklepala posle s strankami, ki so pred tem poslovale s tožečo stranko. Nedvomno je torej šlo za konkretna aktivna ravnanja oz. posle.

Sodišče prve stopnje pri izdaji začasne odredbe ni upoštevalo kriterija sorazmernosti. Toženec je zatrjeval, da vrednost njegovega premoženja, na katero meri začasna odredba, bistveno presega vrednost terjatve. Čeprav vrednosti nepremičnin po GURS niso bile določene na podlagi cenilca nepremičnin, jim ni mogoče odreči vsake dokazne teže. Ob odsotnosti drugih podatkov dajejo podlago za oceno tržne vrednosti nepremičnine. Čeprav zavarovanje običajno presega terjatev, je vendarle treba upoštevati še preostale nepremičnine, ki so predmet zavarovanja, in splošno znano zvišanje vrednosti nepremičnin v centru Ljubljane, ki odstopajo od posplošene vrednosti nepremičnin v Republiki Sloveniji.

Več kot očitno je, da je tožeča stranka v zvezi z odškodninsko predpostavko vzročne zveze ponudila ustrezno procesno gradivo, in sicer je navedla povsem normalni vzrok, ki po življenjski in poslovni izkušnji lahko pripelje do omenjene škodne posledice v obliki izgubljenega dobička tožeče stranke. To pa tudi pomeni, da je sodišče prve stopnje pri obravnavanju konkretnega škodnega primera v zvezi med dogodkom, za katerega je toženec odgovoren, in posledicami tega dogodka, ki pomenijo škodo, pravilno izhajalo iz prevladujočih teorij o vzročni zvezi, to je ratio legis teorije in teorije o adekvatni vzročnosti.

Morebitna poslovno obligacijska vezanost predlaganega kandidata za člana nadzornega sveta z družbo, ki je konkurenčna tožeči stranki in morebitno večje lastništvo navedenega kandidata v tej konkurenčni družbi, so po presoji pritožbenega sodišča okoliščine, ki so pomembne za uresničitev delničarjeve pravice do obveščenosti.

Družbenik družbe z omejeno odgovornostjo (tožeče stranke) je zaradi sporov z ostalima družbenikoma in slabšega poslovanja tožeče stranke ustanovil novo družbo, ki je opravljala enako dejavnost kot tožeča stranka. Že s samim tem ravnanjem je kršil statutarno konkurenčno prepoved tožeče stranke in prepoved konkurence po prvem odstavku 41. člena ZGD-1. Novoustanovljena družba je sklepala posle s strankami, ki so pred tem poslovale s tožečo stranko. V času, ko je bil toženec direktor tožeče stranke in/ali njen družbenik, ni smel sklepati takih poslov niti tako, da so bili prikazani kot posli, ki so jih sklenili zaposleni v novoustanovljeni družbi.

Know-how predstavlja znanje, izkušnje in spretnosti, ki se kot dejanska kategorija oblikujejo v toku izvajanja poslovne dejavnosti, do česar pri projektu XFS sploh ni prišlo. Tožeča stranka namreč projekta XFS nikoli ni izvedla, zato zaključek, da je bila tožeča stranka nosilec know-howa tega projekta v konkretnih okoliščinah (ko ideja ni bila realizirana, razen nekaj diagramov za internet) ni mogoč.

Spregled pravne osebnosti je le temelj, pravna podlaga za odgovornost družbenika za obveznosti družbe, za katere sicer po zakonu glede na organizacijsko obliko družbe ne odgovarja, medtem ko temelj, pravna podlaga same obveznosti ostaja nespremenjena. Pri spregledu pravne osebnosti stopi odgovorni družbenik v položaj dolžnika - same gospodarske družbe. To pa pomeni, da pretrganje zastaranja zoper družbo učinkuje tudi zoper družbenika. Zmanjšanje premoženja družbe se lahko kaže tako v efektivnem zmanjšanju kot tudi preprečitvi povečanja premoženja. Pri presoji te predpostavke spregleda pravne osebnosti je v konkretnem primeru treba upoštevati, da je do prenosa poslovanja prišlo v času teka stečajnega postopka. Zmanjšanje premoženja bo tako moralo sodišče prve stopnje presoditi skozi prizmo pravil stečajnega postopka in pri tem upoštevati tudi vlogo stečajnega upravitelja, ter na podlagi teh izhodišč oceniti, ali je zaradi ravnanj družbenika prišlo do zmanjšanja stečajne mase.

Namen določbe 38. a člena ZGD-1 ni preprečevati imenovanja določenih oseb za člane organov upravljanja, temveč postaviti pravila za njihovo ravnanje, ko in če se v konkretni situaciji pojavi nasprotje interesov. Razlaga, za katero se zavzema tožeča stranka, da naj bi šlo za nekakšen metodološki napotek, katerih oseb ni mogoče imenovati za člana nadzornega sveta, pri čemer naj bi ta napotek celo uporabljali zelo široko, zato ni v skladu z namenom zakona.

Dogovor o prepovedi opravljanja konkurenčne dejavnosti, ki velja za poslovodjo d.o.o., se lahko dogovori tudi v pogodbi o poslovodenju. Če je zadeva odstopljena drugemu sodišču, pomenita postopka pred odstopnim in prevzemnim sodiščem skupaj le eno samo stopnjo.

Revizija se dopusti glede zahtevka za plačilo 112.379,87 EUR z zamudnimi obrestmi glede vprašanja, ali ravnanje toženca v okoliščinah konkretnega primera predstavlja kršitev konkurenčne prepovedi glede na določbe družbene pogodbe (statutarna prepoved konkurence) in določbe ZGD-1 (zakonska prepoved konkurence).

Dejstvo, da je projekt razkrit potencialnim investitorjem, ne pomeni, da izgubi status poslovne skrivnosti.

Pri regulacijskih začasnih odredbah ni nevarnosti, da uveljavitev terjatve ne bo omogočena, ali da bo otežena, saj je v bistvu terjatev z izdajo takšne odredbe (začasno) že uveljavljena. To pomeni, da se za regulacijske začasne odredbe, kjer se o nevarnosti uveljavitve terjatve niti ne razpravlja, ne more uporabiti instituta izdaje začasne odredbe ob pogoju položitve upnikove varščine.

Posplošene navedbe oziroma predvidevanja, da se z registracijo subjektov vpisov ustvarja zmeda na trgu, s čimer naj bi se povzročila neposredna škoda družbi E. in njemu kot manjšinjskemu družbeniku, ne izkazujejo njegovega pravnega interesa za izpodbijanje firme subjekta vpisa. Registrsko sodišče ni načeloma izključilo pravnega interesa A. A. kot družbenika v družbi E. Zavzelo je le stališče, da družbenik ni konkretizirano izkazal, v čem naj bi bile z izpodbijanim sklepom prizadete njegove družbeniške pravice. Kot dodaten razlog za svojo odločitev pa je še pojasnilo, da bi lahko imela pravni interes za varstvo firme le družba, ki bi menila, da se firma druge družbe ne razlikuje jasno od njene prej registrirane firme. Slednje pomeni, da je družba tista, ki ima najprej upravičenje, da lahko drugi družbi prepreči vpis firme, ki se ne razlikuje jasno od njene firme.

Med ravnanjem drugega toženca, ki se mu očita v zvezi s prepovedjo konkurence, in zatrjevano škodo glede na ponujena dejstva v obravnavanem primeru ni vzročne zveze. Ponujena dejstva v obravnavanem primeru ne zadostujejo za zaključek, da bi bilo ravnanje prve toženke nemoralno.

Za verjetnost terjatve bi morala tožeča stranka z verjetnostjo izkazati utemeljenost zahtevka, da se toženo stranko izključi iz družbe A. A. d d. o. o. - kar z drugimi besedami pomeni, da bi morala z verjetnostjo izkazati, da tožena stranka s svojim ravnanjem družbi A. A. d. o. o. povzroča škodo ali da za to obstoji kakšen drug utemeljen razlog. Določba 41. člena ZGD-1 ni kogentna. Že iz nje same je namreč razvidno, da lahko akt o ustanovitvi družbe prepoved konkurence zaostri, lahko pa tudi določi pogoje, pod katerimi je kateri od oseb, ki jih zadene prepoved konkurence, vendarle dopuščeno delovati v konkurenčni družbi.

Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da „kršitev“ prepovedi konkurence ne pomeni kršitve same po sebi, torej udeležbe v dveh potencialno konkurenčnih družbah, temveč lahko pomeni le konkretno kršitev (konkreten posel, dejanje), ki je povzročila konkretno škodo (prim. odločba Vrhovnega sodišča RS III Ips 21/2006 z dne 23. 5. 2007). Temelj odškodninskega zahtevka ni v kršitvi pravil konkurenčnega prava, ki od (praviloma subjektivno nepovezanih) subjektov na trgu zahtevajo, da se vzdržijo ravnanj, ki omejujejo konkurenco na trgu, oziroma ravnanj, ki nasprotujejo dobrim poslovnim običajem. Temelj odškodninskega zahtevka je v tem, da je toženec družbenik družb, ki se ukvarjata s konkurenčno dejavnostjo. Ob povedanem se izkaže, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da zgolj ponujanje ekoloških izdelkov (sorodnih ali enakih, kot jih ponuja tožnica) ni dovolj za zaključek, da je toženec ravnal v nasprotju z določbo 41. člena ZGD-1.