5. člen ZNP-1

Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da je treba pred izdajo končne sodne odločbe dosledno spoštovati načelo kontradiktornosti in še pred njeno izdajo vso procesno gradivo vročiti udeležencem postopka (pravica do informacije), da se lahko o njem izjavijo (pravica do izjave, tudi glede rezultatov dokazovanja); tako mora sodišče postopati celo v primeru, če so dokazi nebistveni (nerelevantni) in se sodišče pri izdaji sodne odločbe nanje sploh ni oprlo. Toliko bolj (a fortiori) je treba listinske dokaze vročiti v odgovor udeležencu postopka, če se sodišče na te dokaze opre. Za tak primer je šlo v obravnavani zadevi.

Po pregledu zadeve sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v fazi ugovornega postopka zaključek o verjetnem obstoju ogroženosti otrok utemeljilo z navedbam očeta, ki jih je dokazoval s svojo izpovedbo ter svojo pisno izjavo ter z zapisniki CSD. Iz zapisnikov izhaja, da je bil vedno na CSD prisoten le oče, ki je izjavljal o dogajanju v družini, o tem, kar sta mu govorila otroka.

Eden od udeležencev je pred izdajo izpodbijanega sklepa umrl. Sklep je torej sodišče izdalo zoper udeleženca, ki to ne more biti. Povrh je sodišče sklep oprlo na dopolnitev izvedenskega mnenja, ne da bi ga prej dalo v izjavo udeležencem.

Kadar sodišče odloči o imenovanju skrbnika za posebni primer, določi tudi obseg njegovih obveznosti in pravic (četrti odstavek 272. člena DZ). Pritožnica pravilno opozarja, da je v izreku izpodbijanega sklepa obseg skrbnikovih nalog - varovanje pravic in koristi varovanke v zapuščinskem postopku - (pre)široko opredeljen, oziroma, da je podano vsebinsko nasprotje med izrekom in obrazložitvijo izpodbijanega sklepa. Brez upoštevanja zapisa v obrazložitvi sklepa, da bo lahko A. A. sama podala dedno izjavo in izrazila svojo voljo pri sklenitvi morebitnega dednega dogovora, bi bil lahko zapis v izreku sklepa napačno tolmačen na način, da je skrbnica upravičena v imenu A. A. opravljati vsa procesna dejanja v zapuščinskem postopku (tudi podati dedno izjavo in izraziti voljo pri sklenitvi morebitnega dednega dogovora). Upoštevajoč ugotovljene omejitve varovanke sodi natančen opis skrbnikovih obveznosti in pravic v izrek sklepa, ne (le) v njegovo obrazložitev.

V postopku odločanja o postavitvi odrasle osebe pod skrbništvo so praviloma udeleženi le t. i. formalni in zakoniti udeleženci (iz 21. in 58. člena ZNP-1), skladno s prvim odstavkom 64. člena ZNP-1 pa v zvezi z izbiro skrbnika tudi kandidat za skrbnika. Priznanje pravnega interesa za materialno udeležbo skladno z 22. členom ZNP-1 je v postopku odločanja o skrbništvu za odrasle izjema. Nasprotni udeleženec ima ženo, ki je že udeleženka postopka, in sina, ki je udeležbo priglasil in sodišče o njej še ni odločalo. Okoliščine, zaradi katerih bi bil tudi sestrin odnos z nasprotnim udeležencem take narave, da je zato treba še njej priznati pravni interes za udeležbo v celotnem postopku postavitve pod skrbništvo, v procesnem gradivu ni. Kot resni kandidatki za skrbnico pa je sodišče prve stopnje sestri priznalo udeležbo v delu postopka, ki se nanaša na odločanje o izbiri osebe skrbnika. Pritožnica je udeleženka le tistega dela postopka, ki se nanaša na odločanje sodišča o tem, kdo naj bo skrbnik nasprotnega udeleženca. Vprašanje, ali potrebuje nasprotni udeleženec začasnega skrbnika, kdo naj bo to in katere naloge mora opraviti, je onkraj pritožnici podeljene udeležbe. Zato

Sodišče je izpodbijani sklep izdalo in ga nasprotni udeleženki vročilo prej, preden se je nasprotni udeleženki iztekel rok za pripombe nanj. Zato je bila prikrajšana za možnost, da se izjavi o pomembnem procesnem gradivu in s tem vpliva na odločitev sodišča. Oseba, o katere postavitvi pod skrbništvo odloča sodišče, je subjekt postopka. To pomeni, da mora sodišče priznati in upoštevati njena ravnanja v postopku, ne oziraje se na to, ali zaradi težav v razsojanju morda ni procesno sposobna v pomenu splošnega civilnega procesnega prava. Enako velja, če teh dejanj ne opravi neposredno sama, temveč po odvetniku - spet ne glede na to, ali je sposobna razumeti pomen pooblastitve odvetnika. S tem ko je sodišče sklenilo, da osebo v postopku postavitve pod skrbništvo zastopa začasni skrbnik kot procesni pomočnik, ni poseglo v njeno pravico, da jo (še naprej) zastopa tudi pooblaščena odvetnica. Ni nemogoče, da sodišče osebi, ki sicer ima odvetnika, izjemoma postavi še procesnega pomočnika.

Pravica udeležencev do sodelovanja v postopku, ki zajema tudi pravico do izjave oz. do kontradiktornega postopka, je res osrednja procesna pravica, predvidena v členu 5 ZNP-1, kot pritožbi pritrjuje pritožbeno sodišče, vendar je bila v obravnavanem primeru v celoti in dosledno spoštovana kljub posebnostim v postopku, izvedenem po določbah ZPND. Spoštovanje 5. člena ZNP-1 tudi ne pomeni, da ima udeleženec absolutno pravico do izvedbe predlaganih dokazov - sodišče lahko njihovo izvedbo zavrne, če ima sprejemljiv razlog, ki je tudi ustavnopravno dopusten. Tako je ravnalo tudi prvostopno sodišče, ko ni izvedlo po nasprotni udeleženki predlaganih in v pritožbi izpostavljenih dokaznih predlogov. Pritožnica takšne odločitve na samem naroku ni grajala, čeprav bi jo lahko, glede na to, da sta glede na sprejeti sklep sodišča o zaključenem dokazovanju bila nasprotna udeleženka in njen pooblaščenec seznanjena, da ti dokazi niso bili izvedeni (člen 286b ZPP), zato se v pravnem sredstvu na to postopkovno kršitev ne more več sklicevati. Ne glede na zapisano pa pritožbeno sodišče dodaja, da je prvostopno sodišče svojo odločitev v izpodbijanem sklepu tudi obrazložilo. Ni slediti pritožbeni

Pravilno je sodišče v razlogih sklepa tudi zapisalo, da je potrebno zaradi udeleženčevega duševnega stanja, ki se odraža na njegovem neučinkovitem, nepravilnem in zanj obremenjujočem pristopu pri vodenju upravnopravnih zadev, zaradi ureditve sodnih, upravnih in drugih postopkov, začasnega skrbnika izbirati med osebami s pravnim znanjem.

Sodišče dovoli nujno pot za nepremičnino, ki nima za redno rabo potrebne zveze z javno cesto ali pa bi bila taka zveza povezana z nesorazmernimi stroški. Bistvena vprašanja, s katerimi se mora sodišče ukvarjati v postopku za določitev nujne poti so torej: 1. kaj predstavlja redno rabo gospodujoče nepremičnine in 2. ali ima gospodujoča nepremičnina za takšno rabo potrebno zvezo z javno cesto ali bi bila taka zveza povezana z nesorazmernimi stroški. Redno rabo nepremičnine je treba ugotavljati v vsakem konkretnem primeru in upoštevati konkretne okoliščine primera. Pojem "redne rabe nepremičnine" se nanaša na vsakodnevno, običajno uporabo nepremičnine v skladu z njenim namenom. Pri večstanovanjski stavbi to pomeni tudi uporabo skupnih prostorov za dostop do stanovanj, do kleti ali skupnih parkirišč. Redna raba večstanovanjske stavbe tako vključuje tudi uporabo dostopnih poti do vhoda stavbe, saj je to običajen del uporabe skupnih prostorov, ki so namenjeni vsem etažnim lastnikom oziroma uporabnikom stavbe. Navedeno izhaja iz zakonske opredelitve, kaj so skupni deli stavbe v skladu z SPZ in SZ-1.

Interes osebe, ki v postopku postavitve odrasle osebe pod skrbništvo prijavi udeležbo zaradi nudenja podpore osebi z invalidnostjo, je lahko le pravni interes.

Predmetni postopek je predlagalni nepravdni postopek, ki se vodi po predlogu predlagateljice za odmero odškodnine zaradi razlastitve in odvzetih stvarnih pravic. Za takšne nepravdne postopke velja, da sodišče ne more odločati, če predloga ni, ko je vložen predlog za ureditev nekega razmerja, pa lahko sodišče uredi zgolj to razmerje. Pa tudi če bi bil predlog podan, sodišče prve stopnje v tem nepravdnem postopku ne more določiti uporabnine oziroma odškodnine za uporabo tuje nepremičnine, za kar si nasprotni udeleženec (smiselno) prizadeva, saj to ne more biti predmet nepravdnega postopka. Ker sodišče prve stopnje potem, ko je od cenilke prejelo vsebinsko prazno dopolnitev cenilnega poročila, ni vztrajalo pri zahtevi po dopolnitvi, ter se ni opredelilo do pripomb nasprotnega udeleženca, je le-temu kršilo njegovo pravico do izjavljanja, s čimer je storilo absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, posledično pa je, ker odločitev v tem delu temelji izključno na cenilnem poročilu, po presoji pritožbenega sodišča sklep sodišča prve stopnje v tem delu do te mere pomanjkljiv, da se ga ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno

Pritožbo je registrsko sodišče prejelo po elektronski pošti skenirano in podpisano. Gre za primerljivo situacijo, kot če bi stranka po faksu (v fizični obliki) poslala podpisano pritožbo v skladu s tretjim odstavkom 105.b člena ZPP v zvezi z 19. členom ZSReg in 42. členom ZNP-1. Pritožba ima tudi vse sestavine, ki so določene v 335. členu ZPP v zvezi z 19. členom ZSReg in 42. členom ZNP-1 in je torej tudi popolna. Po 19. členu ZSReg se tudi v registrskem kot vrsti nepravdnega postopka postopku, smiselno uporabljajo določbe nepravdnega postopka. V 5. členu ZNP-1 pa je določeno, da mora sodišče dati udeležencem v postopku možnost, da se izjavijo o navedbah drugih udeležencev, da sodelujejo pri izvajanju dokazov in da razpravljajo o rezultatih celotnega postopka.

Vendar v predmetni zadevi ne gre za izdajo končne meritorne odločitve, temveč za izdajo začasne odredbe, pri začasnih odredbah pa veljajo posebnosti glede zagotavljanja kontradiktornosti. Tako je sodna praksa Vrhovnega sodišča že zavzela stališče, da je s tem, ko prvostopenjsko sodišče tožniku pošlje v vednost odgovor toženke (na predlog za izdajo začasne odredbe) skupaj s sklepom (s katerim je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe), zagotovljena tista stopnja kontradiktornosti, ki je potrebna v postopku za izdajo začasne odredbe.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko predlagateljici ni dalo možnosti, da se o predlogu, ki posega v njen pravni položaj, izjavi in ko z njo in predlaganim začasnim skrbnikom ni opravilo razgovora, storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Že ta kršitev, ki jo je treba odpraviti, utemeljuje razveljavitev izpodbijane odločitve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje (354. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

Omejitev informacijske pravice družbenika je dopustna v primerih, ko družba izkaže obstoj verjetnosti, da bo družbenik zahtevano informacijo uporabil za namen, ki je v nasprotju z interesi družbe (subjektivna predpostavka), in nevarnost, da bi s tem družbi ali z njo povezani družbi prizadel občutno škodo (objektivna predpostavka). Obe predpostavki morata biti izpolnjeni kumulativno, obstoj nevarnosti pa mora biti konkreten, pri čemer je trditveno in dokazno breme za obstoj zavrnitvenega razloga na družbi. V skladu s 512. členom ZGD-1 lahko poslovodja družbenika na njegovo zahtevo ali nemudoma obvesti o zadevah družbe ter mu dovoli vpogled v knjige in spise ali pa mu ob izpolnjevanju predpostavk iz drugega odstavka 512. člena ZGD-1 zahtevo zavrne. Zakon torej ne pozna pogojevanja vpogleda z izpolnitvijo zahtev, postavljenih s strani poslovodje z namenom varstva poslovnih skrivnosti. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je predlagatelj tisti, ki bi moral biti aktiven in pri poslovodji oziroma družbenikih doseči, da ti odločijo o njegovi zahtevi, oziroma da je pasivnost (ker ni izrecno naznanil oziroma vztrajal, da odločijo o njegovi zahtevi) v njegovo škodo.

Od vsakega posameznega primera je odvisno, na podlagi katerih kriterijev bo sodišče ugotovilo obseg pripadajočega zemljišča (ob samostojni uporabi kateregakoli kriterija ali v kombinaciji z drugimi kriteriji). V obravnavanem primeru je sodišče navedena pravna izhodišča v celoti pravilno upoštevalo in se oprlo zlasti na kriterije iz 1. in 3. alineje prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1. Pravica do izjave je izbirna pravica udeleženca. Njemu je prepuščena odločitev, ali in v kolikšni meri jo bo izkoristil. S pravilno in pravočasno vročenim vabilom za narok na kraju samem, na katerem so se izvajali dokazi, je sodišče pritožniku zagotovilo možnost, da sodeluje pri izvajanju dokazov in na ta način uresniči pravico do izjave.

Nasprotni udeleženec kot pomemben nasprotni dokaz predlagateljičinim trditvam o nasilju izpostavlja svoje zaslišanje, s katerim bi ovrgel resničnost njenih trditev. Navedeni dokaz bi sodišče lahko izvedlo le na naroku za glavno obravnavo. Tako se izkaže kot utemeljen tudi očitek nasprotnega udeleženca o bistveni kršitvi določb postopka, ker sodišče ni izvedlo naroka, ki je bil potreben zaradi izvedbe dokazov. Iz določila 22a. člena ZPND izhaja, da se za postopek odločanja o ukrepih uporabljajo določbe zakona, ki ureja nepravdni postopek, če v ZPND ni drugače določeno. Nepravdni postopek ureja ZNP-1, ki določa, da sodišče odloči po obravnavi na naroku, razen če zakon ne določa drugače. ZNP-1 za razliko od prejšnje ureditve v ZNP izrecno določa, da sodišče opravi narok in izvede obravnavo. Sedanja ureditev glede naroka je tako skladna z določbami ZPP, da sodišče odloči na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja in da sodišče na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj in na podlagi posredno izvedenih dokazov odloči le, če zakon tako določa (4. člen ZPP). Ker v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov, je poseglo v pravico nasprotnega udel

V okviru pravice do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave RS, ki jo zagotavlja 5. člen ZNP-1, mora biti v kontradiktornem postopku vsaki stranki omogočeno, da se izjavi o vsem procesnem gradivu, ki vpliva na odločitev sodišča. Izjema je mogoča le, kadar so koristi otrok tako ogrožene, da terjajo takojšnje ukrepanje ter se kontradiktornost vzpostavi naknadno. V obravnavani zadevi za tak primer ne gre, saj je sodišče koristi otrok že zavarovalo z izdano začasno odredbo. Zato bi moralo pred njeno odpravo poročilo CSD, na katero je svojo odločitev oprlo, vročati udeležencema postopka in jima dopustiti, da se do ugotovitev strokovnih delavcev opredelita.

Z razlago, za katero se zavzema revident, da v primeru, ko eden od staršev kot zakoniti zastopnik začne postopek v imenu otroka, vendar ga zlorabi za lastne interese, izvršilno sodišče lahko odstopi od načela formalne legalitete in za formalnega predlagatelja in zavezanca za plačilo stroškov postopka šteje zakonitega zastopnika, bi izvršilno sodišče zakonito zastopnico prikrajšalo za njeno pravico do izjave, s tem pa poseglo tudi v njeno ustavno pravico do enakega varstva pravic v postopku (22. člen Ustave). Vprašanja aktivne in pasivne legitimacije izvršilno sodišče praviloma ne sme ponovno presojati, saj bi s tem kršilo temeljno pravilo prepovedi ponovnega sojenja med istima strankama o stvari, o kateri je že pravnomočno razsojeno. Zakonita zastopnica mladoletnega predlagatelja glede na skromne ugovore revidenta v nepravdnem postopku, nikakor ni mogla predvideti, da bi lahko bila ona obravnavana kot predlagateljica postopka in s tem tudi kot zavezanka za plačilo stroškov.

Zadeva je bila vrnjena sodišču prve stopnje z navodilom, da se pri ponovnem odločanju o utemeljenosti predlagateljičinega predloga za določitev nujne poti opredeli tudi do navedb nasprotnega udeleženca o zlorabi pravice do nujne poti oziroma o navideznem izvrševanju te pravice po drugem odstavku 12. člena Stvarnopravnega zakonika.