52. člen ZGD-1

V določbah ZGD-1 posebnega procesnega določila, ki bi narekovalo dopustitev posebne pritožbe zoper sklep, ki se nanaša izključno na obveznost nasprotnega udeleženca založiti dodatni predujem za stroške izdelave dopolnilnega izvedenskega mnenja ni. Zato je treba uporabiti 14. točko prvega odstavka 270. člena ZPP in tretji odstavek 270. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 52. člena ZGD-1 in 42. členom ZNP-1, ki se smiselno uporablja v nepravdnem gospodarskem postopku. Sklep sodišča o naložitvi predujma je sklep procesnega vodstva, zoper katerega ni pritožbe.

ZNP-1, ki se uporablja v tem postopku, v prvem odstavku 40. člena določa, da vsak udeleženec krije svoje stroške, razen če zakon določa drugače. Po tretjem odstavku 52. člena ZGD-1, kadar je predlog v zadevi iz 50. člena ZGD-1 utemeljen, predlagateljeve stroške krije družba, če zakon ne določa drugače.

Predlagatelj utemeljeno navaja katere so okoliščine primera, zaradi katerih bi moralo sodišče prve stopnje razpisati narok: ali mu je direktor nasprotnih udeležencev pravočasno odgovoril na zahtevo in ali gre res za dvostopenjsko zahtevo ter je zato sodni predlog preuranjen.

Sodišče prve stopnje je sicer pravilno razlogovalo, da je postopek ugotavljanja ničnosti sklepov skupščine hiter v skladu s 393. členom ZGD-1 in da je pričakovati, da bodo ti rešeni kmalu. Vendar predlagatelj v pritožbi utemeljeno navaja, da je tudi obravnavani predlog za imenovanje posebnega revizorja v nepravdnem postopku ravno tako hiter postopek, saj mora sodišče prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 52. člena ZGD-1 o predlogu odločiti v petih dneh od prejema predloga in rok za pritožbo proti meritornemu sklepu je tri dni od vročitve predloga, pritožba pa ne zadrži sklepa. Torej gre za kolizijo dveh hitrih postopkov: nepravdnega in večih pravdnih postopkov. Predlagatelj utemeljeno navaja da so bili prvi pravdni postopki sproženi v maju 2021, torej pred dvema letoma in še niso zaključeni. Obravnavani nepravdni postopek pa je bil začet še slabo leto pred tem, julija 2020, v njem je bilo že trikrat odločeno, pa so bile odločitve razveljavljene. V teh posebnih dejanskih okoliščinah bi bilo bolj smotrno in ekonomično, če sodišče prve stopnje v nepravdnem postopku samo reši sporno vprašanje kdo je veljavni zakoniti zastopnik, posledično pooblaščenec in ali lahko upošteva pripoz

Družbenik svoje zahteve po informaciji ali vpogledu ni dolžan posebej utemeljevati, lahko pa se od njega na podlagi dolžnosti lojalnosti do družbe zahteva, da nakaže, za kaj informacijo ali vpogled potrebuje. Tudi pooblaščenca veže dolžnost varovanja poslovnih skrivnosti. Sodna praksa tudi dopušča, da je predlagatelju pri vpogledu na pomoč tretja oseba, saj se le na ta način lahko zagotovi družbeniku, ki morebiti nima ustreznega strokovnega znanja za zbiranje in analizo podatkov iz poslovanja gospodarske družbe, celovito uresničevanje njegove pravice do informacij in vpogleda.

Upoštevaje načelo formalne legalitete je izvršilno sodišče strogo vezano na izvršilni naslov, kar pomeni, da se ne sme spuščati v presojo njegove pravilnosti in zakonitosti. Takšen pomen tega načela sicer pravilno navaja tudi pritožba, prav tako ima dolžnik prav, da izvršilno sodišče mora presojati pravno upoštevne ugovorne razloge, med katere sodi tudi razlog, da odločba, na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, še ni izvršljiva. Vendar pa navedeno ne pomeni, da izvršilno sodišče lahko oziroma celo mora ugotavljati pravilnost danega potrdila o izvršljivosti na izvršilnem naslovu. Da temu ni tako, izhaja iz določb petega odstavka 40. člena ZIZ in 42. člena ZIZ. V petem odstavku 40. člena ZIZ je določeno, da mora upnik predlogu za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova priložiti izvršilni naslov in potrdilo o izvršljivosti v izvirniku ali prepisu, tujemu izvršilnemu naslovu pa listine, iz katerih izhaja, da so izpolnjeni pogoji iz 13. člena tega zakona. Pristojnost v zvezi z izdajo oziroma razveljavitvijo potrdila o izvršljivosti odločbe je dalje urejena v prvem in drugem odstavku 42. člena ZIZ. Zakon določa: – da potrdilo o izvršljivosti da sodišče oziroma organ, ki je od

Razlaga, da bi v primeru, ko sta v družbi samo dva družbenika in je eden hkrati tudi poslovodja, o poslovodjevi zavrnitvi pravice do informacije morala odločati še skupščina, je v nasprotju z namenom pravice do informacije in pomeni nesorazmerno omejitev pravice do sodnega varstva. Ker mora poslovodja na zahtevo družbenika odreagirati nemudoma, v predmetni zadevi pa je sodišče ugotovilo, da je predlagateljica zahtevo podala 21.9.2021 in da nanjo ni dobila odgovora vse do vložitve predmetnega predloga 22.12.2021, so zato izpolnjene predpostavke za obravnavo predloga. Prav zato, ker morajo biti informacije, ki jih zahteva predlagateljica, predvsem zaradi jasnosti in preglednosti podane čim bolj celovito, je predlog utemeljen v celoti, kljub temu, da morda s posameznimi dokumenti predlagateljica že razpolaga.

Ker sklep sodišča v nepravdnem postopku v zadevah iz 6. alineje prvega odstavka 50. člena ZGD-1 (o imenovanju posebnega revizorja) obsega tako odločitev o glavnem zahtevku kot o stranskih terjatvah, je določbo drugega odstavka 52. člena ZGD-1 treba razlagati na način, da pritožba ne zadrži izvršitve sklepa v zadevi imenovanja posebnega revizorja tako glede glavnega zahtevka kot tudi glede odločitve o stroških.

Poglobljeno poznavanje tematike med družbenikoma ne predstavlja merila, ki bi utemeljevalo višje vrednotenje storitve po 3. členu OT. Glede na okoliščine primera in uporabo tujega jezika zato pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenemu očitku, da se opravljena odvetniška storitev v tem postopku približuje spodnji meji zahtevnosti in je tako ustrezna osnova za odmero nagrade 500 točk.

Pravica družbenika do informacij in vpogleda se lahko omeji le, če obstajajo subjektivni in objektivni razlogi za zavrnitev družbenikove zahteve. Subjektivni razlogi so podani, če je verjetno, da bi družbenik informacijo uporabil za namen, ki je v nasprotju z interesi družbe, objektivni razlogi pa, če bi s tem družbi ali z njo povezani družbi prizadel občutno škodo. Obe predpostavki morata biti izpolnjeni kumulativno, obstoj nevarnosti pa mora biti konkreten. Trditveno in dokazno breme o obstoju razlogov za zavrnitev zahteve po informacijah je na družbi. Sklicevanje nasprotne udeleženke na hipotetično možnost uporabe pridobljenih informacij za konkurenčno dejavnost standarda konkretnega obstoja nevarnosti ne dosega. Predlagatelj ni dolžan posebej utemeljevati svojega interesa za uveljavljanje pravice do informacije, temveč zadošča, da nakaže, za kaj informacijo ali vpogled potrebuje.

Za dosego standarda obrazloženosti odmere stroškov po višini ni potrebno izčrpno pojasnjevanje odločitve o vsaki stroškovni postavki v obrazložitvi sklepa, temveč zadostuje, če je odmera na pregleden način, ki omogoča njen preizkus, opravljena že na stroškovniku, ki je sestavni del sodnega spisa.

Postopek po 513. členu ZGD-1 je nepravdni postopek, v skladu z 42. členom ZNP-1 pa je določena smiselna uporaba določil ZPP tj. v skladu z nameni in cilji postopka. V sodni praksi Vrhovnega sodišča se je izoblikovalo načelno stališče, da prekluzija iz prvega odstavka 286. člena ZPP ni primerno sredstvo za uresničevanje namena koncentriranega in pospešenega postopanja v nepravdnih zadevah, zlasti če udeleženci postopka v vabilu na narok niso bili opozorjeni na to, da naj bi šlo za prvi narok s posledicami iz prvega odstavka 286. člena ZPP. Sploh pa pritožba napačno tolmači prekluzijo, ko navaja, da sodišče ne bi smelo upoštevati vloge, dane na prvem naroku. Čeprav drži, da je vlaganje vlog na naroku nezaželena praksa, je vseeno treba upoštevati, da stranka na prvem naroku še vedno lahko navaja nova dejstva in dokaze. Ker je predlagatelj nove navedbe podal na prvem naroku (čeprav v pisni obliki), zato ni prišlo do prekršitve pravil o prekluziji. Takšna kršitev bi bila zgolj relativne narave (prvi odstavek 339. člena ZPP) in zanjo mora biti izkazan vpliv na zakonitost in pravilnost sodbe, ki ga po presoji višjega sodišča pritožnik ni uspel izkazati. Načelo prepovedi odločanja

Sodna odločba mora biti obrazložena tako, da je iz nje razvidno, da se je sodišče z argumenti strank seznanilo in jih obravnavalo. Sodišče tudi v nepravdnem postopku odloča (le) v mejah konkretnega in določnega predloga, ki ga je treba preizkusiti v mejah v predlogu navedenih razlogov o odločilnih dejstvih.

Določbe ZGD-1, ki se nanašajo na varstvo odvisnih družb pri dejanskih koncernih (545. do 548. člen) izključujejo odvisnost družb od fizičnih oseb kot obvladujočih. Predlagatelj v pritožbi navaja obširne razloge, zakaj gre pri določbah ZGD-1 o koncernski reviziji in varovanju odvisne družbe pred škodljivim ravnanjem obvladujoče družbe za pravno praznino, ki bi jo bilo potrebno zapolniti z analogno uporabo navedenih določb 545. do 548. člena ZGD-1 tudi za primere, ko odvisno družbo obvladuje fizična oseba in ne družba. Nenamerno zakonsko praznino, ker ZGD-1 govori o povezani družbi, je po vzoru nemškega prava potrebno zapolniti s pravili razlage, in sicer, da je v primeru, ko sta neposredno pravno urejeni primer in pravno neurejeni dejanski primer med seboj v bistvenem enaka, zaradi načela pravne enakosti treba obravnavati enako, torej z obvladujočo družbo izenačiti tudi fizično osebo. Pravna teorija je zakonodajalca na te razlike opozorila že v času priprave novele ZGD-1 in predlagala ustrezno razširitev statusa obvladujočega imetnika deležev, za katerega zakon uporablja pojem „družba“ (in ne pojem „podjetje“ kot v nemškem pravu) tudi na primere, ko kot obvladujoča dr

Določba četrtega odstavka 321. člena ZGD-1 tako nasprotnemu udeležencu (družbi) omogoča, da ne glede na določbo 40. člena ZNP-1, zahteva povrnitev stroškov postopka v primeru, če so ti nastali zaradi neutemeljene posebne revizije in to po splošnih pravilih odškodninske odgovornosti. Obremenitev predlagatelja s stroški postopka nasprotnega udeleženca v postopku po 6. alineji prvega odstavka 50. člena ZGD-1, zato ne more temeljiti zgolj na načelu uspeha v postopku, kot to v izpodbijanem sklepu zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje, ampak le po splošnih pravilih odškodninske odgovornosti. Za zahtevo po povrnitvi stroškov postopka nasprotnega udeleženca od predlagatelja posebne revizije po določbi četrtega odstavka 321. člena ZGD-1, ne zadošča objektivna odgovornost predlagateljev, ker s predlogom za posebno revizijo niso bili uspešni, ampak njihova krivdna odgovornost, zato morajo biti za prevalitev stroškov postopka imenovanja posebnega revizorja na predlagatelja izkazane vse predpostavke odškodninske (krivdne) odgovornosti.

Pravica družbenika do informacij in vpogleda je individualna družbeniška pravica, ki je namenjena odločanju družbenika o kakršnemkoli vprašanju, za katerega meni, da je pomembno za njegov ali družbin položaj. Omenjena pravica je članska pravica družbenikov, ki se uvršča med (so)upravljalske pravice.

Ali naj sodišče strankam postopka naloži v predložitev sodišču določene listine (ali podatke), je stvar izvedbe dokaznega postopka, ki ga vodi in usmerja v tej fazi postopka sodišče prve stopnje. V primeru določbe 219.b člena ZPP sicer ni izrecno navedeno, da zoper tak sklep ni pritožbe, a že iz splošne določbe tretjega odstavka 270. člena ZPP izhaja, da zoper odločbe, ki se nanašajo na vodstvo postopka ni pritožbe. Sodišče na sklepe, ki se nanašajo na vodstvo postopka, ni vezano, kar pomeni, da lahko svoj sklep sodišče naknadno tudi spremeni, če presodi, da bi bilo to smotrno, smiselno in pravilno za zakonito izvedbo postopka. Stranka na podlagi napačnega pravnega pouka ne more pridobiti pravice do pritožbe, če ji te pravice zakon ne daje.

Pravica družbenika do informacij in vpogleda je individualna družbeniška pravica, ki je namenjena odločanju družbenika o kakršnemkoli vprašanju, za katerega meni, da je pomembno za njegov ali družbin položaj. Omenjena pravica je članska pravica družbenikov, ki se uvršča med (so)upravljalske pravice. Njen namen je predvsem v tem, da je podporna pravica, torej pravica, namenjena uveljavljanju (siceršnjega) članskega položaja v družbi. Z njo se zagotavlja družbeniku pravica do kontrole družbe, ki mu omogoča, da uresničuje svoje individualne interese, če in kolikor se ti nanašajo na članstvo v družbi. Sodna praksa dopušča celo možnost, da to stori ob pomoči strokovne osebe z ustreznim znanjem.

Pri tem ima splošno gledano, stranka pravico, da se lahko izjavi o celotnem procesnem gradivu, ki je v sodnem spisu in ki lahko vpliva na odločitev sodišča. V obravnavanem primeru je to tudi račun s specifikacijo opravljenega obsega dela, saj predstavlja neposredno podlago za plačilo, ki naj ga izvede nasprotni udeleženec. Ko sodišče prve stopnje nasprotnemu udeležencu, ki je tisti, ki v skladu z zakonom tudi nosi stroške za posebno revizijo, ni vročalo navedenega računa (in prilog, ki izkazujejo količino opravljenega dela), je prekršilo njegovo pravico do izjave, s čimer je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka.

Višje sodišče soglaša s predlagateljem, da je podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V obstoječi sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da je treba ne glede na kratek rok odločanja, ki ga določa drugi odstavek 52. člena ZGD-1, nasprotnemu udeležencu zagotoviti pravico do izjave do predloga za postavitev posebnega revizorja. Hkrati iz relevantne sodne prakse posredno izhaja, da je treba dati (tudi drugim) udeležencem možnost, da se v smislu določbe prvega odstavka 5. člena ZNP-1 pred odločitvijo o predlogu izjavijo o navedbah drugih udeležencev.