513. člen ZGD-1

Po literaturi je družba dolžna družbeniku le omogočiti vpogled v listine v poslovnih prostorih družbe. Zato družbenik ne more zahtevati, da mu družba izroči fotokopije zahtevanih listin ali da mu jih celo pošlje po pošti. To pomeni, da zahtevek na posredovanje knjige izdanih računov v elektronski obliki ni materialnopravno utemeljen. Nosilec podatkov ni pomemben, zato je možnost vpogleda vključena tudi v vse oblike zapisov na elektronskih nosilcih podatkov.

Drži sicer, da je lahko izvršilni naslov za izvršbo le listina dajatvene, ne pa tudi (z izjemo davčnih odločb) ugotovitvene (ali oblikovalne) narave. O tem ni dvoma. Ne drži pa, da sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani I Ng 12/2025 z dne 27. 10. 2025, na katerem temelji predlog za izvršbo v obravnavani zadevi, ni dajatvena listina, oziroma da v njej ni dajatvenega povelja. Res sicer v izreku (I. točka) navedenega sklepa ni zapisano, da "mora oziroma je dolžan nasprotni udeleženec (sedaj dolžnik) predlagatelju (sedaj upnik) omogočiti vpogled (z možnostjo fotografiranja/kopiranja)" v v nadaljevanju I. točke izreka sklepa navedene listine, temveč je nepravdno sodišče odločilo, da se predlagatelju (sedaj upnik) omogoči vpogled v konkretne listine. Vendar pa zgolj zaradi takšnega zapisa še ni mogoče šteti, da upnik zoper dolžnika nima listine dajatvene narave. Dikcija v sklepu I Ng 12/2025 z dne 27. 10. 2025, da se predlagatelju (sedaj upnik) "omogoči vpogled", lahko pomeni le to, da je nasprotni udeleženec (sedaj dolžnik) dolžan omogočiti vpogled (z možnostjo fotografiranja/kopiranja) predlagatelju (sedaj upnik), oziroma da navedeno nedenarno obveznost dolžnik mora izpolniti. Vs

Tudi sodna praksa in teorija je zavzela stališče, da je pravica družbenika do informacije individualna pravica, kar izhaja tudi iz jezikovne razlage določbe 512. člena ZGD-1, da ima pravico do informacije družbenik in ne delež. Nedvomno pa je, da je predlagateljica družbenica nasprotne udeleženke. Drži, da določba četrtega odstavka 480. člena ZGD-1 določa, da imetniki istega poslovnega deleža lahko uresničujejo pravice in izpolnjujejo obveznosti tudi po skupnem zastopniku in da prvi odstavek istega člena ZGD-1 določa, da poslovni delež lahko pripada eni ali več osebam in da če pripada več osebam, uresničujejo pravice in so odgovorne za obveznosti iz poslovnega deleža skupno. Na prvi pogled bi to pomenilo, da gre za nujne sospornike na aktivni strani, ko gre za uveljavljanje pravice do obveščenosti iz zadev družbe, kar pa upoštevaje obstoječo sodno prakso ne drži. O sosporništvu govorimo, kadar v pravdnem postopku na strani tožeče ali tožene stranke nastopa več oseb. Kadar so osebe že pred pravdo v takšnem medsebojnem materialnopravnem razmerju, da je spor mogoče rešiti le na enak način za vse sospornike, ti štejejo za enotno pravdno stranko (enotn

Med zadeve družbe (načeloma) sodi tudi poslovanje hčerinske družbe, ki je v 100 % lasti družbe matere, sploh ob izostanku nadaljnjih navedb zakaj bi zahtevane informacije ne bile objektivno pomembne za družbo mater. Družbeniku praviloma niso poznane že zadeve njegove družbe in zato zahteva informacije, zaradi kapitalske odvisnosti družbe hčere mu je še toliko manj poznana dokumentacija odvisne družbe. Trditveno in dokazno breme je razporejeno v skladu s spoznavnimi zmožnostmi obeh pravdnih strank, pri čemer je prva nasprotna udeleženka tista, ki pozna ali bi lahko spoznala dokumentacijo druge nasprotne udeleženke. Njeno breme je v skladu s spoznavnimi zmožnostmi nesorazmerno večje in le od nje je mogoče zahtevati konkretnejše ugovorne navedbe in dokaze. Na dejansko nemožnost izpolnitve se družba ne more sklicevati, če si lahko zahtevano informacijo priskrbi.

Družbenik družbe matere lahko zahteva tiste informacije (in tudi vpogled) o zadevah družbe hčerke, ki so za družbo mater in s tem tudi zanj - družbenika družbe matere in v tem primeru predlagateljev objektivno pomembne. Presoja objektivne pomembnosti je stvar okoliščin vsakega primera, pri tem pa je zelo pomembna stopnja povezanosti družb.

Vsak (so)imetnik družbeniškega deleža ima svojo individualno pravico do informiranosti o poslih družbe. ZGD-1 v 512. in 513. členu daje pravico do informiranosti družbeniku in ne deležu. Drugačno naziranje bi pomenilo nesorazmeren poseg v individualno pravico družbenika do informiranosti. Pravica družbenika do informacij in vpogleda je namreč individualna družbeniška pravica, ki je namenjena odločanju družbenika o kakršnemkoli vprašanju, za katerega meni, da je pomembno za njegov ali družbin položaj. Razlikovanje pri dostopu do te pravice glede na (so)imenitništvo deleža v družbi bi pomenilo neenako obravnavo brez pravno utemeljene podlage.

Zahteva predlagatelja za informacije in vpogled na podlagi 513. člena ZGD-1 predstavlja neocenljivo zadevo, zato je treba vrednost storitve določiti glede na merila iz 3. člena OT. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja, ali in kako je sodišče prve stopnje uporabilo merila iz 3. člena OT, zato je utemeljen pritožbeni očitek, da sklepa ni mogoče preizkusiti.

ZNP-1, ki se uporablja v tem postopku, v prvem odstavku 40. člena določa, da vsak udeleženec krije svoje stroške, razen če zakon določa drugače. Po tretjem odstavku 52. člena ZGD-1, kadar je predlog v zadevi iz 50. člena ZGD-1 utemeljen, predlagateljeve stroške krije družba, če zakon ne določa drugače.

Družbenikova pravica do vpogleda in informacij je urejena v 512. členu ZGD-1. Če družbeniku informacije niso bile dane, ali mu ni bil dovoljen vpogled v knjige in spise, ali je poslovodja zavrnil njegovo zahtevo v nasprotju z zakonom, sme od sodišča zahtevati, da se s sodno odločbo dovoli, da se informacije dajo ali pa da se dovoli vpogled (513. člen ZGD-1).

Pravico do informacij oziroma vpogleda v dokumentacijo družbe ima le družbenik družbe. Ker pritožnica ni družbenica nasprotne udeleženke, po materialnem pravu nima procesne legitimacije za uveljavljanje vloženega predloga.

Iz teorije izhaja, da je načeloma družbenik upravičen vedeti za vse podatke o delovanju in poslovanju družbe, saj je - nepravno vzeto - lastnik ali solastnik podjetja. Zato bi lahko načeloma zahteval tudi informacijo o podatkih, ki so poslovna skrivnost. Pravica je namenjena informaciji in/ali odločanju o kateremkoli vprašanju, za katerega družbenik meni, da je pomembno za njegov ali družbeni položaj. Gre za široko razumevanje pravice do informacij in vpogleda. Sodišče prve stopnje je ugotovilo in ni sporno, da je dal predlagatelj v zahtevi 4. 7. 2023 nasprotnima udeleženkama rok 5 dni za odgovor, dejansko pa je počakal z vložitvijo zahteve 13 dni. Tak rok ustreza zakonski dikciji.

Dejstvo izbrisa družbe iz sodnega registra ne more veljati samo po sebi kot zadosten razlog za zadržanje zastaranja, saj bi bilo to v nasprotju z načelom pravne varnosti. Za obstoj nepremagljivih ovir je zato bistveno vedenje upnika oziroma družbenika, v korist katerega se vodi stečajni postopek nad naknadno najdenim premoženjem, ki ga predstavlja terjatev izbrisane pravne osebe. Za stečajni postopek nad premoženjem izbrisane pravne osebe je treba smiselno uporabljati pravila ZFPPIPP o stečaju nad pravno osebo. Sklep skupščine zato ne predstavlja materialnopravne predpostavke za tožbo, s katero se uveljavlja odškodninski zahtevek družbe v zvezi s škodo, nastalo pri poslovodenju. Pri izvrševanju pravic je treba postopati lojalno do drugih udeležencev v obligacijskem razmerju. Izvedba izvensodne prodaje mora potekati tako, da si zastavni upnik prizadeva doseči najugodnejše unovčenje. Nizki stroški prodaje niso edini merodajni za presojo, ali je zastavni upnik poskušal doseči najugodnejše unovčenje. Splošno merilo za odmero denarne odškodnine določa 169. člen OZ, ki uveljavlja načelo popolne odškodnine. Višina denarne odškodnine mora biti takšna, da z njenim izpla

Družbenik ima v okviru svoje pravice do informacij glede zadev povezanih z družbo tudi pravico do vpogleda v pogodbe, ki jih ima družba sklenjene z odvetniki, in podatkov glede plačil odvetnikom. Dejstvo, da med strankama oziroma družbenikoma poteka več sodnih postopkov na to ne vpliva. Ni običajno, da bi se zgolj na podlagi pogodbe o opravljanju odvetniških storitev ali bančnih izpiskov o izplačilih odvetniku, družbenik lahko seznanil z zaupnimi podatki ali vsebinsko korespondenco med odvetnikom in stranko, ki je varovana z odvetniško zaupnostjo. Nasprotna udeleženka pa ni dokazala, da bi bilo v obravnavnem primeru drugače.

Nasprotni udeleženec ni pojasnil kako daleč naj bi bila širitev njegove dejavnosti v Ljubljano in širitev konkurenčne klinike C. d.o.o. v Celje, da bi jo bilo mogoče okvalificirati kot občutno škodo. Širjenje dejavnosti nasprotnega udeleženca v Ljubljano je zatrjeval kot poslovno strategijo, se pravi samo kot za poslovni načrt, idejo. V d.o.o. ni prisile prodaje poslovnega deleža. Če bi se preostali družbeniki za to odločili, je to njihova stvar. Zato tudi povzete trditve nasprotnega udeleženca niso dosegale splošnega zavrnitvenega razloga z vidika zlorabe pravic oziroma kršitve načela lojalnosti. Ko imajo zadeve povezanih družb pomembnejši dejanski učinek na zadeve družbe matere, se takšna zadeva šteje tudi za zadevo družbe matere, da je s tem prestopljen prag pomembnosti, ki razširi pravico do informacij tudi na zadeve povezane družbe.

Pravica družbenika do informiranosti je zastavljena zelo široko, saj obsega vse, kar se nanaša na družbo in njeno dejavnost. Med neposredne zadeve družbe med drugim spadajo tudi podjetniški načrti in ukrepi, pogodbe z zaposlenimi itd. Družbenikova pravica do informacij o zadevah družbe se torej ne izčrpa zgolj z možnostjo vpogleda v knjige in spise družbe, pač pa družbenik lahko zahteva tudi informacijo v zvezi s poslovodjevim vrednotenjem posameznih zadev družbe in zato tudi pojasnila v zvezi s posameznimi poslovnimi odločitvami.

Sodišče druge stopnje v tem kontekstu soglaša z razlogi izpodbijanega sklepa v točki 11 obrazložitve, da glede na dikcijo 512. člena ZGD-1 izkaz "informacijske potrebe" ni pogoj za ugoditev zahtevi družbenika. Družbenik namreč v skladu s stališčem sodne prakse svoje zahteve ni dolžan posebej utemeljevati, mora le konkretizirati vrsto zadev, na katere se njegova zahteva nanaša in določiti način izpolnitve, kar kaže na nujnost in potrebo po hitri uresničitvi te pravice. Družbo veže načelo vestnega in zanesljivega poročanja, tako da lahko informacijsko zahtevo zavrne le, če informacije oziroma dokumentacije nima in je tudi ne more priskrbeti. Je pa smiselno, da se od družbenika zahteva, da nakaže, za kaj informacijo ali vpogled v knjige in listine potrebuje, kar je mogoče izpeljati iz načela lojalnosti. To okvirno definira njegov interes za informacijo ali vpogled in temu je dolžan slediti tudi poslovodja pri izpolnitvi informacijske zahteve, razen, če oceni, da obstajajo razlogi za njeno zavrnitev. Izkaz "informacijske potrebe" torej ni iz zakona izhajajoč pogoj za ugoditev zahtevi, je pa lahko razlog za zavrnitev zahteve, če bi se ugotovilo, da je slednja v očitnem nasprotju z na

Predlagatelj utemeljeno navaja katere so okoliščine primera, zaradi katerih bi moralo sodišče prve stopnje razpisati narok: ali mu je direktor nasprotnih udeležencev pravočasno odgovoril na zahtevo in ali gre res za dvostopenjsko zahtevo ter je zato sodni predlog preuranjen.

Omejitev informacijske pravice družbenika je dopustna v primerih, ko družba izkaže obstoj verjetnosti, da bo družbenik zahtevano informacijo uporabil za namen, ki je v nasprotju z interesi družbe (subjektivna predpostavka), in nevarnost, da bi s tem družbi ali z njo povezani družbi prizadel občutno škodo (objektivna predpostavka). Obe predpostavki morata biti izpolnjeni kumulativno, obstoj nevarnosti pa mora biti konkreten, pri čemer je trditveno in dokazno breme za obstoj zavrnitvenega razloga na družbi. V skladu s 512. členom ZGD-1 lahko poslovodja družbenika na njegovo zahtevo ali nemudoma obvesti o zadevah družbe ter mu dovoli vpogled v knjige in spise ali pa mu ob izpolnjevanju predpostavk iz drugega odstavka 512. člena ZGD-1 zahtevo zavrne. Zakon torej ne pozna pogojevanja vpogleda z izpolnitvijo zahtev, postavljenih s strani poslovodje z namenom varstva poslovnih skrivnosti. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je predlagatelj tisti, ki bi moral biti aktiven in pri poslovodji oziroma družbenikih doseči, da ti odločijo o njegovi zahtevi, oziroma da je pasivnost (ker ni izrecno naznanil oziroma vztrajal, da odločijo o njegovi zahtevi) v njegovo škodo.

Pravica družbenika do informacij in vpogleda se lahko omeji le, če obstajajo subjektivni in objektivni razlogi za zavrnitev družbenikove zahteve. Subjektivni razlogi so podani, če je verjetno, da bi družbenik informacijo uporabil za namen, ki je v nasprotju z interesi družbe, objektivni razlogi pa, če bi s tem družbi ali z njo povezani družbi prizadel občutno škodo. Obe predpostavki morata biti izpolnjeni kumulativno, obstoj nevarnosti pa mora biti konkreten. Trditveno in dokazno breme o obstoju razlogov za zavrnitev zahteve po informacijah je na družbi. Sklicevanje nasprotne udeleženke na hipotetično možnost uporabe pridobljenih informacij za konkurenčno dejavnost standarda konkretnega obstoja nevarnosti ne dosega. Predlagatelj ni dolžan posebej utemeljevati svojega interesa za uveljavljanje pravice do informacije, temveč zadošča, da nakaže, za kaj informacijo ali vpogled potrebuje.

Postopek po 513. členu ZGD-1 je nepravdni postopek, v skladu z 42. členom ZNP-1 pa je določena smiselna uporaba določil ZPP tj. v skladu z nameni in cilji postopka. V sodni praksi Vrhovnega sodišča se je izoblikovalo načelno stališče, da prekluzija iz prvega odstavka 286. člena ZPP ni primerno sredstvo za uresničevanje namena koncentriranega in pospešenega postopanja v nepravdnih zadevah, zlasti če udeleženci postopka v vabilu na narok niso bili opozorjeni na to, da naj bi šlo za prvi narok s posledicami iz prvega odstavka 286. člena ZPP. Sploh pa pritožba napačno tolmači prekluzijo, ko navaja, da sodišče ne bi smelo upoštevati vloge, dane na prvem naroku. Čeprav drži, da je vlaganje vlog na naroku nezaželena praksa, je vseeno treba upoštevati, da stranka na prvem naroku še vedno lahko navaja nova dejstva in dokaze. Ker je predlagatelj nove navedbe podal na prvem naroku (čeprav v pisni obliki), zato ni prišlo do prekršitve pravil o prekluziji. Takšna kršitev bi bila zgolj relativne narave (prvi odstavek 339. člena ZPP) in zanjo mora biti izkazan vpliv na zakonitost in pravilnost sodbe, ki ga po presoji višjega sodišča pritožnik ni uspel izkazati. Načelo prepovedi odločanja