508. člen ZGD-1

Če družbeniku vsaj minimum takšnih pravic ni omogočen po vnaprej predpisanih določbah družbene pogodbe, potem takšna pogodbena izključitev ni mogoča, pač pa se je treba poslužiti sodne izključitve družbenika.

Z Družbeno pogodbo je bila predvidena dolžina roka, torej časovno obdobje, ki mora preteči od nastopa enega pravnega dejstva do nastopa drugega pravnega dejstva. Časovni trenutek (datum) nadaljevanja skupščine z Družbeno pogodbo ni bil določen, temveč ga je bilo potrebno šele določiti. Sklicevanje na pogodbeni rok zgolj z namenom škodovati nasprotni stranki je v nasprotju s temeljnimi načeli obligacijskega prava, to je z načelom vestnosti in poštenja. Tako ravnanje izpolnjuje tudi zakonski dejanski stan zlorabe pravice, za katerega je značilno, da pravico njen nosilec izvršuje z izključnim ali očitnim namenom drugemu škodovati (šikana). Kdor ravna tako, se ne more sklicevati na pravico.

Sodišče prve stopnje je glede na pravilne in dovolj raziskane pravno odločilne okoliščine v zadevi sprejelo odločitev, ki je materialno pravno pravilna ter v zadostni meri in pravilno razumeva stališča VSRS v odločbi III Ips 17/2021 z dne 24. 8. 2021. Pravilno razumeva stališče VSRS, da določba prvega odstavka 482. člena ZGD-1 ureja samo učinke prenosa pravno poslovne pridobitve poslovnega deleža med družbo na eni strani in med pridobiteljem ter odsvojiteljem na drugi strani, ki so v razmerju do družbe le legitimacijski in omejeni (družba se na legitimacijski učinek vpisov sodni register ne more sklicevati v primeru, ko odsvojitev oziroma pridobitev poslovnega deleža še ni vpisana v sodni register, a je do nje prišlo, družba pa je s tem seznanjena). Neomejeno sklicevanje na legitimacijski učinek vpisov v sodni register lahko vodi v zlorabe (kršitev načela vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ), ko bi prejšnji imetnik, kljub veljavnemu prenosu poslovnega deleža (tretji odstavek 481. člen ZGD-1) še vedno izvrševal pravice iz poslovnega deleža.

Predlagatelj nepravdnega postopka sodnega imenovanja poslovodje mora po drugem odstavku 50. člena ZGD-1 izkazati pravni interes za predlagano odločitev. Tega pa lahko izkazuje z različnimi dokaznimi sredstvi in ne le z listino pristojnega sodišča, iz katere bi izhajal predlagateljičin status zakonite dedinje. Prokurist je zastopnik družbe, ki v njenem imenu izraža voljo tretjim osebam. Njegovo zastopanje temelji na podeljenem pooblastilu družbe. Obseg prokure je določen v 35. členu ZGD-1, ki ne zajema tudi vodenja poslov družbe. Poslovodja pa pooblastilo za zastopanje družbe pridobi na podlagi samega zakona. Poleg funkcije zastopanja družbe poslovodja opravlja tudi funkcijo vodenja družbe, ki se odraža v izvajanju poslovne politike družbe, skrbi za zakonitost njenega delovanja. V tem okviru mu že zakon daje pristojnosti glede razmerij do drugih organov družbe in do samih družbenikov (npr. odločanje o pravici družbenika do informacij in vpogleda - 512. člen ZGD-1, pristojnost za sklic skupščine družbenikov - 508. člen ZGD-1 …). Teh pristojnosti prokurist nima. Materialnopravno zmotno je zato razlogovanje prvostopenjskega sodišča, da potrebe po sodnem imenovanju poslovodje v

ZGD-1 v 38.a členu ureja vprašanje obvladovanja nasprotij interesov z namenom, da se odpravijo in pravno obvladajo, ter da se zagotovi preglednost pri sklepanju pravnih poslov, pri katerih obstaja tveganje sledenja lastnim ekonomskim koristim. Zakonodajalec je zato predvidel ravnanja oseb (članov organov vodenja in nadzora), na strani katerih obstoji nasprotje interesov, določil pogoje za veljavno sklepanje pravnih poslov in sankcije za primer neizpolnitve določenih pogojev. Zakonodajalec je v določbi 38.a člena ZGD-1 normativno uredil vprašanje obvladovanja nasprotja interesov kot izjemno pomembnega področja pri poslovanju gospodarskih subjektov z vidika preprečevanja osebnih ekonomskih interesov posameznikov, ki niso združljivi z interesi družbe. Prav zaradi takšnih gospodarsko in splošno družbeno nesprejemljivih ravnanj posameznikov je zakon kot posledico kršitev oziroma nespoštovanja v tej zakonski določbi določenih pravil za veljavnost pravnih poslov predpisal ničnost kot najstrožjo sankcijo. V obravnavanem primeru je bil namen zakonodajalca povsem očiten: pravni posel, ki je sklenjen v nasprotju s četrtim odstavkom 38.a členom ZGD-1, ker zahtevano soglasje k njegovi sk

Višje sodišče pritrjuje pritožnici, da ji je bil tožničin odgovor na ugovor vročen šele z sklepom, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo o ugovoru. Prav tako drži, da se je v tem sklepu, pri presoji protipravnosti ravnanja, sodišče prve stopnje oprlo (tudi) na izjave, ki jih je tožnica prvič predložila šele v odgovoru na ugovor. Kljub temu, da se prvo toženka do teh dokazov/izjav ni mogla opredeliti, pa po presoji višjega sodišča uveljavljana kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, ker te izjave v konkretnem primeru niso vplivale na končni izid postopka. Pri presoji odškodninske odgovornosti poslovodje namreč velja obrnjeno dokazno breme glede predpostavke protipravnosti. Breme, da predloži dokaze, s katerimi bi se (v tej fazi vsaj s stopnjo verjetnosti) razbremenila očitka o protipravnem ravnanju, je bilo torej na prvo toženki. V zvezi s tem pa je sodišče prve stopnje v 12. - 14. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa ocenilo (in te ocene pritožnica ne izpodbija), da dokaznega bremena ni zmogla. Pritožnici tudi ni bila kršena pravica do izjave s tem, ko je sodišče prve stopnje izdalo začasno odredbo, še preden se je o njej izjavila prvo toženka.

Sklic skupščine, ki ga je sicer v širšem smislu šteti med posle vodenja, je namenjen predvsem funkcioniranju družbe kot take in zato gre v ožjem smislu za samostojen korporacijski akt in ne za akt vodenja poslov. Ob taki pravni naravi sklica skupščine in ob smiselni uporabi drugega odstavka 295. člena ZGD-1, ki drugače kot za vodenje družbe ter zastopanje in predstavljanje, pri katerih je za primer, če gre za veččlansko upravo, predpisano soglasno sprejemanje odločitev (tretji odstavek 265. člena ZGD-1) in skupno zastopanje (drugi odstavek 266. člena ZGD-1), kolikor statut ne določa drugače, izrecno določa, da o sklicu skupščine odloči poslovodstvo z navadno večino in drugačne ureditve ne dopušča, lahko skupščino skliče tudi v primeru skupnega zastopanja vsak izmed poslovodij posamično. Za razliko od ureditve za delniško družbo po ZGD-1, kjer kvorum za veljavno odločanje ni predpisan in je določanje kvoruma povsem prepuščena statutarni ureditvi, je v družbi z omejeno odgovornostjo določen zakonski kvorum, ki pa ga sme družbena pogodba določiti drugače. Pri ugotavljanju sklepčnosti je potrebno ločiti med pravico prisostvovanja na skupščini od pravice glasovan

Poslovodja je tisti, ki mora poskrbeti, da o njegovi odklonitvi zahteve družbenika za vpogled v knjige in spise odločijo (ostali) družbeniki, in to ali na način, da skliče skupščino, za kar je pristojen po 508. čl. ZGD-1, ali da poskrbi za izjavo ostalih družbenikov.

V drugem odstavku 512. člena ZGD-1 je res določeno, da o odklonitvi zahteve po informacijah ali vpogledu dokončno odločajo družbeniki. Navedeno pa velja le za primere obstoja posebnega zavrnitvenega razloga iz drugega odstavka 512. člena ZGD-1 (če je verjetno, da bi družbenik informacije uporabil za namen, ki je v nasprotju z interesi družbe in bi s tem družbi ali z njo povezani družbi prizadel občutno škodo), v vseh ostalih primerih pa o zavrnitvi zahteve po informacijah ali vpogledu odloča poslovodja.

Družbenik, ki sklicuje skupščino z uveljavljanjem pravice manjšinskega družbenika, tako sam po sebi izključuje možnost, da bi ta isti družbenik nastopal kot poslovodja družbe.