VSL Sodba II Cp 1326/2022

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana zamudna sodba v IV. točki izreka spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, zniža za 500,50 EUR (iz 589,42 EUR na 88,92 EUR).

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi zamudna sodba.

III. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijano odločbo (sklep in zamudna sodba) je sodišče prve stopnje ustavilo postopek za znesek 1.200 EUR (I. točka izreka), tožencu naložilo, da tožniku v roku 15 dni plača 3.937,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 10. 2021 dalje do plačila (II. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek v presežku (plačilo 3.418,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 7. 2021 do 29. 10. 2021) (III. točka izreka), ter tožencu naložilo, da tožniku povrne 589,42 EUR pravdnih stroškov (IV. točka izreka).

2Zoper ugodilni in stroškovni del zamudne sodbe se toženec pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano zamudno sodbo ustrezno spremeni (zavrne tožbeni zahtevek), oziroma podredno, jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v obeh primerih s stroškovno posledico v tožnikovo breme.

Toženec je pravočasno in skladno s pozivom sodišča odgovoril na dopolnjeno in spremenjeno tožbo. S tem, ko ni upoštevalo vseh njegovih navedb v odgovoru na tožbo z dne 1. 3. 2022, je sodišče zagrešilo postopkovno kršitev iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Če tožnik tožbe ne bi popravil in dopolnil, bi bila izdaja zamudne sodbe pravilna in zakonita. Sodišče bi v tem primeru zaradi nesklepčnosti zavrnilo tožbeni zahtevek glede zakonskih zamudnih obresti. S tem, ko je tožnik tožbo spremenil in je sodišče tako spremenjeno tožbo vročilo tožencu v odgovor, je ta ponovno dobil priložnost, da odgovori na tožbene navedbe. Vse dokler je bila tožba nesklepčna, je sodišče ne bi smelo vročati tožencu v odgovor. Sodišče je nepravilno uporabilo določbo 318. člena ZPP¹ ter kršilo toženčevo pravico do izjave. Zmotno tudi ni ugotavljalo vzročne zveze med toženčevim nedopustnim ravnanjem, kot izhaja iz kazenske sodbe, ter zatrjevano škodo. Tožnik je namreč v tožbi zatrjeval širši obseg škode kot je bila ugotovljena v kazenski sodbi. Napačna je ugotovitev, da predložene listine ne nasprotujejo navedbam, na katere tožnik opira svoj zahtevek, in da te navedbe niso v nasprotju s splošno znanimi dejstvi. Iz kazenske sodbe izhaja, da je tožnik utrpel zgolj lahko telesno poškodbo. Zdravljenje je trajalo 14 dni, tožnik je bil hospitaliziran le en dan. Izvedenec je v kazenskem postopku ugotovil, da tožnik ni utrpel trajnih posledic in da teh tudi v bodoče ni pričakovati. Glede ukrivljenega nosnega pretina je ugotovil, da je lahko posledica stare poškodbe. Sodišče je prezrlo, da iz tožbi priloženih listin izhaja, da je tožnik v preteklosti v prometni nesreči že utrpel starejšo poškodbo (zlom) nosu. Noben pregled po odpustu iz bolnišnice v letu 2016 ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Vsa škoda, ki je tožniku nastala več kot mesec dni po škodnem dogodku, ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Zaradi upoštevanja operacije nosu v letu 2021 je sodišče tožniku odmerilo previsoko odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Pretirana je tudi odškodnina za strah. Iz kazenske sodbe izhaja, da se tožnik ključnih delov dogodka ne spominja. Splošno znano je, da je pretres možganov povezan z amnezijo. Zaradi alkoholiziranosti v času škodnega dogodka tožnik ni mogel utrpeti primarnega strahu. Tožnik je občutno višji in težji od toženca. Odmerjena odškodnina za strah tudi odstopa od primerljivih primerov v sodni praksi. Tudi pri odmeri odškodnine zaradi skaženosti je sodišče prezrlo, da je imel tožnik že pred škodnim dogodkom zlomljen nos. Tožnikove navedbe, da ga brazgotine motijo, so v nasprotju z ugotovitvijo izvedenca, da je bila tožnikova zunanjost prizadeta le 10 dni, oziroma v nasprotju s kazensko sodbo, da je bila tožnikova zunanjost zgolj začasno prizadeta. Pri brazgotinah gre kvečjemu za kozmetični defekt, ne za skaženost po objektivnih merilih. Povrnitev stroškov za doplačilo pri obravnavi pacienta (188,63 EUR) in stroške v višini 3,20 EUR bi moral tožnik zahtevati od zdravstvene zavarovalnice. Tožnik ni upravičen do povrnitve materialne škode zaradi izpada dohodka v letu 2021, saj ta ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Trditve, da je tožnikova plača znašala 1.973,58 EUR in da je v času zdravljenja prejel le 1.441,94 EUR, so tudi v nasprotju s predloženimi plačilnimi listami. Tožnik bi bil upravičen kvečjemu do 148,39 EUR (do razlike med neto izplačilom za april 2021 1.071,08 EUR in neto izplačilom za maj 922,69 EUR), in ne do 531,67 EUR na mesec. Za obdobje, ko je bil v bolniškem staležu, tožnik ni upravičen do povrnitve stroškov prevoza in malice, niti do drugih dodatkov. Listine ne potrjujejo tožbene trditve, da je bil tožnik v bolniškem staležu en mesec v letu 2016 in en mesec v letu 2021. Tožnik povsem neizkazano za leto 2016 zatrjuje enak izpad dohodka kot za leto 2021. Pri stroškovni odmeri je sodišče uspeh v pravdi nepravilno vrednotilo ločeno po temelju in višini. Sodišče se zaradi vezanosti na kazensko obsodilno sodbo s temeljem odškodninske odgovornosti sploh ni ukvarjalo. Pri določitvi uspeha bi moralo sodišče upoštevati plačilo nespornega dela odškodnine. Tožnikov uspeh v pravdi je bil le 46 %. Tožnik tudi ni upravičen do povrnitve stroškov za prvo pripravljalno vlogo, oziroma je upravičen zgolj do povrnitve stroškov po tar. št. 39 OT.²

3Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4Pritožba je delno utemeljena (le glede odločitve o stroških, v ostalem pa ne).

5Tožnik zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jo je utrpel v škodnem dogodku 11. 12. 2016, ko ga je toženec fizično napadel. V napadu je utrpel udarnine glave po čelu in temenu, pretres možganov ter zlom nosnih kosti. Toženec je bil pravnomočno obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja nasilništva po prvem in drugem odstavku 296. člena KZ-1.³

6Toženec na tožbo, ki mu je bila s fikcijo vročena 23. 10. 2021, ni pravočasno odgovoril (odgovor na tožbo je podal po izteku 30 – dnevnega roka). Pri presoji pogojev za izdajo zamudne sodbe iz prvega odstavka 318. člena ZPP⁴ je sodišče prve stopnje ocenilo, da je tožba delno – glede zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti, nesklepčna, zato je tožnika s sklepom z dne 10. 1. 2022 pozvalo k odpravi nesklepčnosti. Tožnik se je na poziv odzval z vlogo z dne 25. 1. 2022, ki jo je sodišče prve stopnje vročilo tožencu, ponovno skupaj z opozorili iz 277. in 278. člena ZPP. Toženec je na dopolnjeno tožbo pravočasno odgovoril (2. 3. 2022). Sodišče prve stopnje je presodilo, da so kot pravočasne lahko upoštevne zgolj njegove navedbe glede zakonskih zamudnih obresti, ne pa tudi ugovorne navedbe v zvezi z glavno terjatvijo. Z izpodbijano zamudno sodbo je ugotovilo, da je podan temelj odškodninskega zahtevka (pravnomočna kazenska obsodilna sodba), ter odločilo, da je tožnik glede na tožbene trditve upravičen do povrnitve nepremoženjske (3.800 EUR) in premoženjske (1.255,17 EUR) škode v skupni višini 5.055,17 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe (16. 8. 2021) dalje. Upoštevajoč pravilo iz 288. člena OZ⁵ o vračunavanju obresti, je toženec z delnim plačilom (29. 10. 2021) v višini 1.200 EUR poplačal zakonske zamudne obresti, natekle v obdobju od vložitve tožbe do 29. 10. 2021 (81,99 EUR) in del glavnice (1.118,01 EUR), tako da tožniku dolguje še 3.937,16 EUR (5.055,17 EUR – 1.118,01 EUR), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 10. 2021 dalje do plačila.

7Tožnik mora, če želi v pravdi uspeti, navesti dejstva, iz katerih izhaja utemeljenost njegovega tožbenega zahtevka (sklepčnost tožbe). Nesklepčnost tožbe pomeni, da iz zatrjevanih dejstev ne izhaja pravna posledica, ki jo stranka uveljavlja. Če toženec ne odgovori (pravočasno) na tožbo, se mora sodišče v okviru preizkusa pogojev za izdajo zamudne sodbe ukvarjati z vprašanjem (ne)sklepčnosti. Kadar ugotovi, da toženec ni (pravočasno) odgovoril na tožbo, ki je odpravljivo nesklepčna, jo mora tožniku vrniti v popravo (tretji odstavek 318. člena ZPP). Če tožnik tožbo ustrezno popravi, se taka tožba znova vroča v odgovor in če toženec tudi na popravljeno tožbo ne odgovori, sodišče izda zamudno sodbo. Če je tožba neodpravljivo nesklepčna⁶ ali stranka nesklepčnosti ne odpravi, sodišče zavrne tožbeni zahtevek. V primeru delne nesklepčnosti tožbe izda sodišče „mešano“ zamudno sodbo (deloma ugodilno, deloma zavrnilno).

8Nepravilno je pritožbeno stališče, da se tožbe, vse dokler je nesklepčna, ne vroča v odgovor. Za razliko od nepopolnosti kot formalne pomanjkljivosti tožbe, je nesklepčnost vsebinska (materialnopravna) pomanjkljivost tožbe (nesklepčna tožba je popolna, le utemeljena ni). Nepopolna tožba se tožniku vrne v popravo (108. člen ZPP), medtem ko se nesklepčna tožba vroča tožencu v odgovor, saj se v fazi predhodnega preizkusa tožbe vprašanje sklepčnosti še ne zastavlja. Napačno je tudi pritožbeno stališče, da zaradi pravočasnega odgovora na dopolnjeno tožbo niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, oziroma da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati vse navedbe iz pravočasnega odgovora na tožbo. Sodišče prve stopnje je opravilo poziv po tretjem odstavku 318. člena ZPP le glede obrestnega dela zahtevka, toženec pa je posledično le glede tega dela zahtevka dobil možnost, da se do njega opredeli (z iztekom roka za odgovor na tožbo je izgubil pravico odgovoriti na tožbene trditve, ki se nanašajo na glavno terjatev). Pogoji za izdajo zamudne sodbe glede glavne terjatve so bili torej izpolnjeni. Odločba je naslovljena kot zamudna sodba in sklep (o delni ustavitvi postopka), kar je ob dejstvu, da sodišče prve stopnje pred odločanjem o zakonskih zamudnih obresti ni opravilo kontradiktornega postopka (ni opravilo glavne obravnave, oziroma ni pozvalo strank k podaji izjave, ali se ji odpovedujeta⁷), mogoče razumeti, da je tudi o obrestnem zahtevku odločalo z zamudno sodbo. Pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti pazi na kršitev iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato se ob pritožbenem preizkusu poraja vprašanje o procesni pravilnosti takšnega ravnanja. Na vprašanje je mogoče odgovoriti šele po predhodno opravljeni presoji, ali je bila tožba v obrestnem delu nesklepčna.

9Tožnik je zahteval plačilo odškodnine v višini 8.555,17 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 8. 2021 dalje. Iz tožbenih navedb izhaja, da je že pred vložitvijo tožbe (16. 8. 2021) na toženca naslovil zahtevek z dne 8. 7. 2021, na katerega se je toženec odzval z nesprejemljivo ponudbo, zato je bil prisiljen v tožbo. V dopolnitvi tožbe, po pozivu z dne 10. 1. 2022, je tožnik navedel, da zahteva zakonske zamudne obresti od 26. 7. 2021 dalje (toženec je tedaj že prejel njegov zahtevek z dne 8. 7. 2021, prav tako je že potekel 15 - dnevni rok iz zahtevka), oziroma podredno, da jih zahteva od vložitve tožbe 16. 8. 2021 dalje. Po presoji pritožbenega sodišča je bila tožba nepravilno opredeljena kot delno (odpravljivo) nesklepčna, zato je bilo tožniku s pozivom z dne 10. 1. 2022 po nepotrebnem omogočeno, da trditve o vtoževanih zamudnih obrestih dopolni (popravi). Velja tudi poudariti, da tožnik tožbe ni dopolnil s trditvami v okviru istega tožbenega zahtevka (kar je del testa, ali gre za odpravljivo oziroma neodpravljivo nesklepčnost), temveč je tožbo (tožbeni zahtevek) spremenil. Zamudne obresti so zakonska posledica zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti (378. člen OZ). Vprašanje teka zakonskih zamudnih obresti je vprašanje uporabe materialnega prava (299. člen OZ⁸). Če tožbene trditve o teku zakonskih zamudnih obresti niso v celoti skladne z materialnim pravom, je tožba v tem delu neodpravljivo nesklepčna. Takšni logiki je sodišče prve stopnje pravilno sledilo pri odmeri pravične odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je prav tako vprašanje uporabe materialnega prava (kar bo podrobneje obrazloženo v nadaljevanju).⁹ V primeru drugačnega stališča položaja tožnika in toženca ne bi bila procesno uravnotežena (tožnik bi bil zaradi možnosti širitve oziroma spreminjanja dejanske podlage tožbenega zahtevka neutemeljeno v prednosti). Ocena o odpravljivi nesklepčnosti oziroma potrebi po pozivu v smislu tretjega odstavka 318. člena ZPP je bila sicer napačna (kot izhaja iz odgovora na pritožbo, je takšno tudi tožnikovo stališče), vendar je bila ta napačnost procesno sanirana z izdajo zamudne sodbe (tudi) o obrestnem zahtevku.

10Za primer, da je sodišče prve stopnje o zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obrestih odločalo z „navadno“ (ne – zamudno) sodbo (tega glede na zapis v 12. točki obrazložitve izpodbijane odločbe, da je kot pravočasne upoštevalo le navedbe glede zakonskih zamudnih obresti, ni mogoče izključiti), pa velja ugotoviti, (1) da pritožnik ne zatrjuje postopkovne kršitve iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (če je sodišče izdalo sodbo brez obravnave, pa bi bilo moralo opraviti glavno obravnavo), (2) da pritožbeno sodišče na to postopkovno kršitev ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), in (3) da pritožnik odločitve o zakonskih zamudnih obrestih konkretizirano ne izpodbija. Izpostavljena dilema (ali je izpodbijana odločba glede zakonskih zamudnih obresti zamudna ali „navadna“ sodba) se v opisani procesni situaciji, in ob dejstvu, da pritožbeno sodišče v obeh primerih po uradni dolžnost pazi na pravilno uporabo materialnega prava, izkazuje za vsebinsko nepomembno. Sodišče prve stopnje je zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti pravilno (skladno z materialnim pravom) delno ugodilo (glede zakonskih zamudnih obresti, vtoževanih od vložitve tožbe 16. 8. 2021 dalje), delno pa ga zavrnilo (glede zakonskih zamudnih obresti, vtoževanih za obdobje pred 16. 8. 2021).

11Pritožnik na več mestih pritožbe povzema vsebino predloženih listinskih dokazov (kazenske sodbe, medicinske dokumentacije), in trdi, da zaradi nasprotja med zatrjevanimi dejstvi in predloženimi dokazi zamudna sodba ne bi smela biti izdana. Institut zamudne sodbe po ZPP je izraz pozitivne (afirmativne) litiskontestacije, ki temelji na absolutni domnevi, da toženec priznava tožnikove trditve, na katere opira zahtevek. Zaradi te domneve sodišče ne izvaja dokazov oziroma ne preizkuša resničnosti tožnikovih dejanskih navedb, temveč opravi le presojo, ali med navedbami in predloženimi dokazi ni nasprotja ter ali navedbe ne nasprotujejo splošno znanim dejstvom. V primeru ugotovljenega nasprotja ne izda zamudne sodbe, temveč nadaljuje postopek in po opravljeni glavni obravnavi (izvedenem dokaznem postopku) odloči o tožbenem zahtevku s kontradiktorno sodbo. Pri presoji, ali obstaja nasprotje med zatrjevanimi dejstvi in predloženimi dokazi,¹⁰ je treba ob upoštevanju razpravnega načela (če nobena od strank določenega dejstva ne zatrjuje, se šteje, da to dejstvo na obstaja) razlikovati med položajem, ko tožnik določeno dejstvo zamolči, in položajem, ko je dejstvo, ki ga je navedel, v nasprotju s predloženim dokazom. V prvem primeru, torej če ni trditve o dejstvu, tudi ni nasprotja.¹¹ Tožnik je zamolčal dejstvo, da je že pred obravnavanim škodnim dogodkom utrpel poškodbo (zlom) nosu, toženec pa se na drugi strani (s pravočasnim odgovorom na tožbo) ni odzval na tožnikov molk (ni ugovarjal, da iz predloženih listin izhaja, da je bila operacija nosu v letu 2021 posledica stare poškodbe, kar pomeni, da je tožnik utrpel manjši obseg nepremoženjske škode od zatrjevane). Ker ni bilo trditev o predhodni poškodbi nosu (prav tako ne trditev o tožnikovi močni alkoholiziranosti v času škodnega dogodka in o že obstoječih brazgotinah na obrazu), tudi ni v pritožbi izpostavljenega nasprotja med zatrjevanimi dejstvi in predloženimi dokazi. Da je amnezija redno (vedno) posledica pretresa možganov, po presoji pritožbenega sodišča ni splošno znano dejstvo, drugih splošnih dejstev, ki naj bili v nasprotju z zatrjevanimi dejstvi, pa pritožnik ni konkretiziral. Ovire za izdajo zamudne sodbe torej ni bilo.

12Zaradi toženčeve pasivnosti oziroma domneve o njegovem priznanju tožnikovih dejanskih navedb, so predstavljala dejansko podlago zamudne sodbe vsa v tožbi zatrjevana dejstva o obsegu nepremoženjske škode (o obsegu poškodb, poteku zdravljenja, nevšečnostih med zdravljenjem, intenzivnosti in trajanju telesnih in duševnih bolečin ter strahu) ter o vzročni zvezi med škodo in toženčevim nedopustnim ravnanjem. Sodišče prve stopnje je nato s pomočjo izhodišč za uporabo pravnega standarda pravična denarna odškodnina iz 179. člena OZ¹² ugotovilo, da se tožnikove dejanske trditve o škodi¹³ po višini ne skladajo v celoti z zahtevano odškodnino, in je tožniku prisodilo 1.900 EUR (od zahtevanih 2.900 EUR) za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 1.500 EUR (od zahtevanih 2.200 EUR) za primarni strah in 400 EUR (od zahtevanih 1.100 EUR) za duševne bolečine zaradi skaženosti.¹⁴ Zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 338. člena ZPP). Kljub trditvi, da graja napačno uporabo materialnega prava, pritožnik v okviru vseh pritožbenih očitkov, ki se nanašajo na posamezne odškodninske postavke (tožnikova predhodna poškodovanost, operacija nosu v letu 2021, alkoholiziranost v času škodnega dogodka, amnezija zaradi pretresa možganov, tožnik je večji in težji od toženca – ni bilo razloga za strah, brazgotine na obrazu), izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar je nedopusten pritožbeni razlog. To velja tudi glede pritožbenega očitka, da je bil ugotovljen večji obseg škode kot izhaja iz kazenske sodbe, zato vzročna zveza med to škodo in nedopustnim ravnanjem zaradi načela vezanosti pravdnega sodišča na kazensko obsodilno sodbo ni podana. Kar zadeva vezanost pravdnega sodišča na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku (14. člen ZPP), sodba pravdnega sodišča ne sme vsebovati ugotovitev, ki so v nasprotju z ugotovitvami kazenskega sodišča o obstoju kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti (to na primer pomeni, da v odškodninski pravdi toženec ne more uveljavljati ugovora, da med njegovim ravnanjem in nastankom škode ni vzročne zveze). Pravdno sodišče pa lahko samostojno in drugače rešuje vprašanja, ki jih je sicer obravnavalo tudi kazensko sodišče, vendar od njih ni bila odvisna odločitev o obstoju kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti. Da lahko ugotovi večji obseg škode kot ga je ugotovilo kazensko sodišče, je mogoče izpeljati iz dejstva, da je civilna odgovornost strožja od kazenske (storilec se lažje izogne kazenski odgovornosti kot civilni). Če torej tožnik zatrjuje širši obseg škode, kot ga je ugotovilo kazensko sodišče (kazensko sodišče je ugotovilo, da je toženec tožnika lahko telesno poškodoval, kar pomeni začasno prizadetost oziroma okvarjenost zdravja¹⁵), sodišče s tem, ko njegove trditve povzame v dejansko podlago zamudne sodbe in jih subsumira pod pravni standard pravične denarne odškodnine, pravilno uporabi materialno pravo in pri tem tudi ne zagreši nobene postopkovne nepravilnosti.

13Skupno prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo znaša približno 2,9 povprečnih mesečnih neto plač v času sojenja.¹⁶ Navedbe, da prisojena odškodnina (za strah) odstopa od podobnih primerov v sodni praksi, pritožnik ni utemeljil z nobenim konkretnim primerom iz sodne prakse. Brazgotina na obrazu lahko (tudi po objektivnem merilu) dosega standard skaženosti. Relevantno ni le vprašanje primernosti prisojene odškodnine za posamezno vrsto nepremoženjsko škode, temveč tudi vprašanje primernosti skupno prisojene odškodnine za celotno nepremoženjsko škodo. Pritožbeno sodišče v okviru pravilne uporabe materialnega prava, upoštevajoč primerljive primere v sodni praksi (judikati VS000954, VS000957, VS001848¹⁷), ugotavlja, da prisojena odškodnina upošteva posebnosti tožnikovega primera in da tudi po objektivnih kriterijih ni previsoka, kar vodi k zaključku, da je odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo materialnopravno pravilna.

14Pravno podlago za povrnitev premoženjske škode (tožnik zahteva povrnitev stroškov zdravljenja in izgubljenega zaslužka) predstavlja določba 174. člena OZ (v zvezi z 132. členom OZ), po kateri mora tisti, kdor prizadene drugemu telesno bolečino ali prizadene njegovo zdravje, povrniti stroške v zvezi z zdravljenjem in druge potrebne stroške, ki so s tem v zvezi. Z navedbami, ki se nanašajo na prisojeno premoženjsko škodo (da bi moral tožnik stroške zdravljenja uveljavljati od zdravstvene zavarovalnice, da izguba zaslužka v letu 2021 ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, da listine izkazujejo izgubo zaslužka v višini 148,39 EUR, ne 531,67 EUR, da listina za leto 2021 ne dokazuje izpada dohodka v letu 2016, da tožnik za čas bolniškega staleža ni upravičen do dodatkov oziroma stroškov prevoza in malice), pritožnik graja ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dopusten pritožbeni razlog. Prav tako zatrjevano dejstvo glede izgubljenega zaslužka (da je tožnik pred izpadom plače prejel 1.973,58 EUR, v času zdravljenja v letu 2016 oziroma 2021 pa 1.441,94 EUR) ni v nasprotju s predloženima listinama (A9, A10). Ker ni bilo trditev o tem, ali gre za bruto ali neto izgubo, nasprotja med zatrjevanimi dejstvi in predloženimi dokazi ni bilo.

15Pritožnik pravilno nasprotuje vrednotenju pravdnega uspeha ločeno po temelju in višini. Sodna praksa takšen način odmere pravdnih stroškov dopušča le izjemoma, na primer v odškodninskih sporih, kjer je sporno dejansko stanje glede temelja in višine tožbenega zahtevka, pri čemer so tudi z ugotavljanjem temelja nastali znatni stroški. V obravnavanem primeru ne gre za takšno situacijo. Tožnikov uspeh v pravdi je bil 46 %¹⁸ (ne 79,55 %, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje). Vloga, označena kot prva pripravljalna vloga (red. št. 4 v spisu), je po vsebini delni umik tožbe in pripravljalna vloga (tožnik v njej zavzame stališče o pripoznavi dolga zaradi delnih plačil in predlaga vračunavanje delnega plačila po pravilih OZ), zato jo je sodišče prve stopnje pravilno ovrednotilo po tar. št. 19/1 OT (zdaj tar. št. 20/1 OT). Glede na doseženi pravdni uspeh je tožnik upravičen do povrnitve stroškov v višini 411,47 EUR (894,50 EUR x 46 %), toženec pa do povrnitve stroškov v višini 322,55 EUR (597,31 EUR x 54 %). Po medsebojnem pobotu obeh zneskov je toženec dolžan tožniku iz naslova pravdnih stroškov, nastalih v postopku pred sodiščem prve stopnje, povrniti razliko (88,92 EUR).

16Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in IV. točko izreka izpodbijane zamudne sodbe spremenilo tako, da je znesek pravdnih stroškov, ki jih je toženec dolžan povrniti tožniku, znižalo za 500,50 EUR (iz 589,42 EUR na 88,92 EUR). Ker druge pritožbene trditve niso utemeljene, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo procesnih in materialnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo v ostalem zavrnilo in zamudno sodbo v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

17Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške, toženec zato, ker je s pritožbo delno uspel le glede odločitve o stroških, tožnik pa zato, ker njegov odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi o pritožbi in je bil v tem smislu nepotreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).

¹ Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.
² Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 24/2015, s spremembami in dopolnitvami.
³ Kazenski zakonik, Ur. l. RS, št. 55/2008, s spremembami in dopolnitvami. Kdor z drugim grdo ravna, ga pretepa ali drugače boleče ali ponižujoče kaznuje, ga s silo ali grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo preganja ali mu jemlje svobodo gibanja, ga prisiljuje k delu ali opuščanju dela ali ga kako drugače z nasilnim omejevanjem njegovih enakih pravic spravlja v podrejen položaj, se kaznuje z zaporom do dveh let (prvi odstavek 296. člena KZ-1). Če dejanje iz prejšnjega odstavka storita dve ali več oseb ali če je bilo hudo ponižanih več oseb ali če storilec drugega lahko telesno poškoduje, se storilec kaznuje z zaporom do treh let (drugi odstavek 296. člena KZ-1).
⁴ V primeru, če toženec ne odgovori pravočasno na tožbo, sodišče izda zamudno sodbo, če so izpolnjeni naslednji pogoji: da je tožencu pravilno vročena tožba v odgovor; da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati (tretji odstavek 3. člena tega zakona); da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana (prvi odstavek 318. člena ZPP).
⁵ Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami.
⁶ Gre za situacijo, ko je očitno, da tožnik nesklepčnosti tožbe ne bi mogel odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v okviru istega tožbenega zahtevka (prim. četrti odstavek 318.člena ZPP).
⁷ Glej 279.a člen ZPP.
⁸ Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (prvi odstavek 299. člena OZ). Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost (drugi odstavek 299. člena OZ).
⁹ Glej članek: M. Voglar, Vprašanje sklepčnosti v praksi sodišč prve stopnje, Pravosodni bilten št. 2/2016, str. 62: ...Če se tožnikove dejanske trditve o škodi po višini v celoti ne skladajo z zahtevano pravično denarno odškodnino, je mogoče reči, da je v tem delu tožba neodpravljivo nesklepčna...
¹⁰ Ni treba, da so predloženi dokazi v skladu z zatrjevanimi dejstvi, zadošča, da niso v nasprotju.
¹¹ Glej J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 125:...Če se toženec na tožnikovo opustitev navedbe iz priloženega dokaza izhajajočega pravno pomembnega dejstva (ki bi povzročilo zavrnitev tožbenega zahtevka) ne odzove z odgovorom na tožbo, čeprav sta mu bila tožba in dokaz vročena in je opozorjen na posledice pasivnosti, je treba dati prednost njegovi dispoziciji (da z opustitvijo odgovora na tožbo povzroči domnevo o priznanju tožnikovih dejstvenih navedb) in avtonomiji strank...
¹² V določbi sta izraženi dve temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo - načelo individualizacije (vsak posameznik specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo) in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine (poleg materialnih možnosti družbe je treba upoštevati okvire, ki jih je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih). Naloga sodišča je torej, da upošteva posebnosti konkretnega primera (posebnosti konkretnega oškodovanca), nato pa odškodnino, ki naj za oškodovanca predstavlja pravično zadoščenje, ki bo omililo njegove bolečine, umesti v okvir primerljive sodne prakse.
¹³ Tožnik je glede telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem trdil, da je 7 dni trpel hude bolečine, 30 dni pa srednje hude, ki so prešle v lažje bolečine, ki so sčasoma postale občasne. Nevšečnosti so predstavljali pregledi pri zdravnikih, rtg slikanje, uz in operacija nosu v letu 2021. Glede primarnega strahu je trdil, da je bil napad nepričakovan in nasilen, toženec je ob njem grozil, da bo s pištolo vse pobil. Glede duševnih bolečin zaradi skaženosti je tožnik trdil, da ima na obrazu brazgotine, ki ga motijo.
¹⁴ Tožnik je zahteval tudi odškodnino v višini 1.100 EUR za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnost, ki mu ni bila prisojena.
¹⁵ Glej drugi odstavek 296. člena v zvezi s 122. členom KZ-1.
¹⁶ Po podatkih Statističnega urada RS je povprečna neto plača ob sojenju (april 2022) znašala 1.304,32 EUR.
¹⁷ Gre za primere (povzete iz knjige Alenke Berger Škrk, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba, Ljubljana 2010), v katerih je bila oškodovancem s primerljivim obsegom poškodb (v prvi zadevi je oškodovanec utrpel lažji pretres možganov z udarnino z izlivom krvi v predel desnega očesa, v drugi zadevi je oškodovanec utrpel pretres možganov in udarnino na glavi, v tretji zadevi pa je oškodovanka utrpela zlom nosne kosti), prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 3 oziroma 4 povprečne neto plače.
¹⁸ Zahteval je 8.555,17 EUR, prisojenih mu je bilo 3.937,16 EUR