VSC Sodba Cp 451/2022

I. Pritožbi tožene stranke po nasprotni tožbi B. B. se ugodi in izpodbijana sodba se spremeni:

◦ v II/1. točki izreka tako, da se zavrne podredni tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi tožeče stranke A. A., ki se glasi: „Tožena stranka B. B., ..., je dolžna zaradi povečanja vrednosti solastnega deleža na nepremičnini k. o. ... parcela 1026 (ID ...) plačati tožeči stranki A. A., M., 65.018,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2019 do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.“ in

◦ v III. točki izreka tako, da mora tožena stranka in tožeča stranka po nasprotni tožbi A. A. v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki in toženi stranki po nasprotni tožbi B. B. 6.031,53 stroškov postopka na prvi stopnji.

II. Pritožba tožene stranke A. A. se zavrne in sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu, to je v odločitvi pod točko I/1. izreka potrdi.

III. Tožena stranka A. A. trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti:

◦ stroške sestave in vložitve pritožbe tožeče stranke B. B. v znesku 473,97 EUR na račun Okrožnega sodišča v Celju, Organa za brezplačno pravno pomoč, TRR št.: SI56 0110 0637 0421 586, sklicna št.: 0036-934-2022, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila; in

◦ toženi stranki po nasprotni tožbi B. B. njene stroške odgovora na pritožbo postopka v znesku 1.023,89 EUR.

Odločitev sodišča prve stopnje

1Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedeno sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice oziroma toženke po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožnica) in tožencu oziroma tožniku po nasprotni tožbi (v nadaljevanju toženec) naložilo, da mora v roku 15 dni plačati tožnici denarni znesek 93.365 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 92.062 EUR od 1. 2. 2019 dalje in od zneska 1.300 EUR od 19. 2. 2020 dalje (I/1. točka izreka), v presežku pa je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za zakonske zamudne obresti (natančno opredeljene v I/2. točki izreka). Delno je tudi ugodilo podrednemu tožbenemu zahtevku toženca in tožnici naložilo, da mora v roku 15 dni tožencu zaradi povečanja vrednosti solastnega deleža na nepremičnini parc. št. 1023 k. o. ... (v nadaljevanju sporna solastna nepremičnina) plačati 65.018,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2019 dalje (II/1. točka izreka), v presežku glede še zahtevanih 14.981,10 EUR s pripadki pa je toženčev tožbeni zahtevek zavrnilo ter je zavrnilo tudi primarni zahtevek, s katerim je toženec zahteval, da mu mora tožnica v roku 15 dni izstaviti in izročiti za vknjižbo lastninske pravice primerno listino, na podlagi katere izrecno in brezpogojno dovoljuje vknjižbo lastninske pravice na njej do ½ solastni sporni nepremičnini v korist toženca, sicer bo to listino nadomestila ta sodba. (II/2. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške (III. točka izreka). S sklepom z dne 22. 6. 2022 je sodišče prve stopnje tudi zavrglo: (-) tožničin primarni zahtevek za ugotovitev, da je tožnica do celote lastnica nepremičnine ID znak del stavbe ...-1921-33 (ID ...), ki v naravi predstavlja stanovanje s pripadajočimi posamezmimi deli stavbe v etažni lastnini na naslovu ... – v nadaljevanju sporno stanovanje (I. točka izreka); (-) toženčev primarni zahtevek za ugotovitev, da je toženec do celote lastnik sporne solastne nepremičnine (II. točka izreka) in (-) toženčev pobotni ugovor za znesek 80.000 EUR (III. točka izreka). Odločitev sodišča prve stopnje v navedenem sklepu ni pritožbeno izpodbijana.

Navedbe tožnice v pritožbi

2Tožnica vlaga zoper (po nasprotni tožbi) prisodilni del sodbe in odločitev o stroških sodišča prve stopnje (odločitev pod II/1. in III. točko izreka) pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in toženčev tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter tožencu naloži povračilo stroškov celotnega postopka (tudi pritožbenega) oziroma podredno, da izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in mu zadevo vrne v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno razlagalo 48. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), saj toženčev zahtevek za povrnitev vlaganj še ni zapadel, ker ni izgubil posesti nad nepremičnino in jo uporablja izključno on, tožnica pa od vlaganj nima nikakršne koristi in nepremičnine nikoli ni uporabljala in je tudi ne uporablja. Zato toženec nima denarnega zahtevka iz naslova povečanja vrednosti tožničinega solastnega deleža na nepremičnini (obogatitveni zahtevek). Napačno je nasprotno stališče sodišča prve stopnje, da je, ker naj bi obstajalo soglasje za gradnjo stanovanjske hiše, odločilno, ali se je vrednost nepremičnine povečala in za koliko ter da ni pomembno ali tožnica nepremičnino uporablja in ali šteje toženčeva vlaganja oziroma gradnjo kot zanjo koristno. Uveljavlja odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča RS. V zvezi s tem se sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 10/2022 z dne 16. 3. 2022, II Ips 808/2007 z dne 24. 9. 2009, II Ips 268/2012 z dne 3. 10. 2013, II Ips 189/2018 z dne 17. 10. 2019 in II Ips 39/2018 z dne 7. 2. 2019. Če je toženec karkoli vlagal (tožnica sicer to zavrača, saj jo je po njenem s posegi oškodoval zaradi rušitev), ima korist od tega izključno on in ni prišlo do premika premoženja od toženca k tožnici. Toženec ni v ničimer prikrajšan, česar toženec niti ni zanikal. Toženec je nepremičnino gradil zase ter vlagal vanjo lastna sredstva in lastno delo z namenom, da si nepremičnino uredi in zgradi sam in v njej živi sam skupaj s svojo družino. Tožnica podredno navaja še, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo višino toženčeve terjatve, saj izvedenec pri izračunu povečanja vrednosti solastnih nepremičnin ni upošteval pred toženčevimi vlaganji stoječih objektov, ki so bili porušeni, čeprav je na naroku 22. 6. 2022 ocenil, da lahko izračuna njihovo vrednost.¹ Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in protispisnost, ker je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njen dokazni predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja v tem delu, kar je tožnica grajala že na samem naroku 22. 6. 2022. Uveljavlja tudi kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker je sodišče prve stopnje v izreku sodbe nepravilno navedlo, da mora tožnica zaradi povečanja vrednosti solastnega deleža (le) na sporni solastni nepremičnini (parcela 1026) tožencu plačati znesek 65.018,90 EUR, saj iz izvedenskega mnenja izhaja, da so bile predmet ocenjevanja parcele 1028, *74, *75 in stavbni del parcele 1026, vse k. o. ... Posledično je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka.

Navedbe toženca v odgovoru na tožničino pritožbo

3Tožničina pritožba je bila na podlagi 344. člena ZPP vročena tožencu, ki je nanjo pravočasno odgovoril. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno v celoti zavrne, tožnici pa naložil plačilo toženčevih pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je situacija v zadevi Vrhovnega sodišča RS II Ips 10/2022, drugačna od obravnavane, saj ni bilo solastništva, ker je bila kupoprodajna pogodba ugotovljena za nično. Toženec je bistveno povečal vrednost solastne nepremičnine pravdnih strank, tožnica pa je z vlaganji soglašala in lahko kadarkoli proda svoj solastni delež do ½. Porušeni objekti pa po mnenju izvedenca niso imeli tržne vrednosti, kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. Ker je tožnica dovolila, da je zgrajeno hišo zasedel toženec, se ne more braniti z ugovorom, da nepremičnine ne more uporabljati in zato od nje nima koristi. V zvezi s tem se sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 969/2020.

Navedbe toženca v pritožbi

4Toženec vlaga zoper prisodilni del sodbe v I/1 točki izreka pravočasno pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje, tožnici pa naloži povrnitev toženčevih pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma podredno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker ni upoštevalo toženčevih navedb, da je med pravdnima strankama obstajal dogovor o vezanem poslu, po katerem bi on dobil tožničin solastniški delež nepremičnin v k. o. ..., tožnica pa njegovo stanovanje v C. po netržni ceni. Toženčeva bivša zunajzakonska partnerka tega ni potrdila in je morda zamolčala odločilno dejstvo, ker jo je toženec zapustil ali pa zato, ker zaradi tožničine naklonjenosti do njenih in toženčevih skupnih otrok pričakuje, da bo tožnica zapustila solastništvo nepremičnin otrokoma. Je pa ta priča postavila na laž tožničino izpoved, da je tožnica nasprotovala toženčevi gradnji hiše. Tožnica je tudi potrdila, da sta s tožencem v letih 2012 in 2013 prodala hišo v ..., ki sta jo podedovala po materi. Prav gotovo sta se zmenila tudi o vezanem poslu glede stanovanja v C. in parcel v k. o. ... Če dogovora ne bi bi bilo, bi se stvari zakomplicirale že pri „zakoličenju“ nove hiše in ne šele čez nekaj let, ko je prišlo do spora zaradi razpada zunajzakonske skupnosti. Čeprav toženčeva bivša zunajzakonska partnerja ni potrdila vezanega posla, pa je prikazala izpoved tožnice za neresnično in je v večjem delu potrdila toženčevo izpoved. Zato je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna in bi moralo ugoditi le tožničinemu podrednemu tožbenemu zahtevku za plačilo 40.000 EUR z obrestmi in v celoti zavrniti njen zahtevek zaradi izgube dobička iz naslova najemnin, ker se tožnica ni držala vezanega posla. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje toženčevega pobotnega ugovora zoper tožničini podredni tožbeni zahtevek niti ni omenilo, bi mu pa moralo ugoditi.

Navedbe tožnice v odgovoru na toženčevo pritožbo

5Toženčeva pritožba je bila na podlagi 344. člena ZPP vročena tožnici, ki je nanjo pravočasno odgovorila. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo v celoti zavrne in tožencu naloži plačilo stroškov tožničinega odgovora na pritožbo. Pritrjuje stališču in razlogom sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu sodbe. Navaja še, da skuša toženec s pritožbenimi navedbami predrugačiti izpovedbo priče, pritožbene navedbe glede prodaje hiše v B. in domnevne komplikacije ob zakoličenju nove hiše pa so nedovoljene pritožbene novote.

Presoja utemeljenosti pritožbe

6Pritožba tožnice je utemeljena, pritožba toženca pa ni utemeljena.

7Tožnica (sicer toženčeva sestra) je v obravnavani zadevi od toženca primarno zahtevala plačilo 93.365 EUR iz naslova odškodnine zaradi neizpolnitve kupoprodajne pogodbe, s katero je tožnica od toženca v letu 2014 kupila sporno stanovanje in v celoti plačala kupnino 40.000 EUR. Sporno stanovanje je 30. 8. 2014 prevzela v posest in ga od oktobra 2014 do konca januarja 2019 oddajala za mesečno najemnino 100 EUR, ko je toženec zahteval izselitev najemnice in je zamenjal ključavnico ter nato sporno stanovanje po prejemu tožničine tožbe prodal drugemu kupcu. Zahtevala je povrnitev navadne škode v znesku 92.065 EUR, ki predstavlja tržno vrednost spornega stanovanja, in povrnitev izgubljenega dobička v znesku 1.300 EUR zaradi izgubljenih najemnin. Podredno pa je zahtevala vračilo 40.000 EUR, kolikor je za sporno stanovanje plačala. Vztrajala je tudi pri primarnem ugotovitvenemu zahtevku, da je lastnica spornega stanovanja.

8Toženec je ugovarjal, da sta se s tožnico v letu 2013 dogovorila o razdelitvi petih solastnih nepremičnin v k.o. ... (podedovanih po očetu) in toženčevega spornega stanovanja, tako da bi toženec postal v celoti lastnik nepremičnin v k. o. ..., tožnica pa bi s plačilom 40.000 EUR v zameno prejela toženčevo sporno stanovanje. Ker tožnica ni želela realizirati vezanega posla, je sporno stanovanje prodal. Tožnica je solastnica parcele, na kateri je toženec z njenim soglasjem zgradil stanovanjsko hišo in je soglašala, da postane parcela s hišo v celoti toženčeva in jo je toženec v celoti uporabljal. V zvezi s tožničinim primarnim zahtevkom za plačilo 93.365 EUR je toženec podal pobotni ugovor v znesku 80.000 EUR, ki predstavlja njegovo terjatev iz podrednega zahtevka po nasprotni tožbi. V zvezi s tožničinim podrednim zahtevkom za vračilo 40.000 EUR pa je podal pobotni ugovor iz naslova neupravičenega prejemanja najemnin v skupnem znesku 11.440 EUR, v zvezi s tožničinim zahtevkom za plačilo S primarnim zahtevkom je toženec z nasprotno tožbo zahteval ugotovitev, da je do celote lastnik sporne solastne nepremičnine in zahteval izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo lastninske pravice na tožnici do ½ solastni nepremičnini. Podredno pa je zaradi povečanja vrednosti solastne nepremičnine (parcela 1026) zahteval plačilo 80.000 EUR.

9Sodišče prve stopnje je kot med pravdnima strankama nesporno ugotovilo, da sta solastnika vsak do ½ več nepremičnin v k. o. ... Gre za 42 nepremičnin, med katerimi so tudi parcelna številka 1026 (sporna solastniška nepremičnina), *74 in *75. Toženec je na teh parcelah zgradil stanovanjsko hišo, v katero se je preselil avgusta 2014, kozolec in staro hišo pa je pred tem porušil. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo (kar pritožbeno ni izpodbijano), da je toženec ta dela opravil v soglasju s tožnico, ki je vedela zanje in ni nasprotovala rušitvi starih objektov ter je bila pri gradnji prisotna in je pomagala.

10Sodišče prve stopnje je kot med strankama nesporno ugotovilo, da je bil toženec lastnik spornega stanovanja, ki ga je v februarju 2019 za 59.000 EUR (s pogodbo 22. 2. 2019) prodal A. A., ki je bil kot lastnik vknjižen 6. 3. 2019. Pritožbeno niso izpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje: (-) da sta se tožnica in toženec ustno dogovorila, da toženec tožnici proda sporno stanovanje za 40.000 EUR, pisne prodajne pogodbe pa nista sklenila; (-) da je tožnica tožencu kupnino 38.500 EUR nakazala v štirih obrokih,² preostanek kupnine 1.500 EUR pa je po dogovoru s tožencem izročila B. B. za razrez in dobavo lesa za toženčevo hišo, ki jo je gradil v ...; (-) da se je toženec iz spornega stanovanja izselil 30. 8. 2014 in ga tožnici izročil v posest; (-) da je tožnica sporno stanovanje 1. 10. 2014 oddala v najem C. C. za v pogodbi določeno mesečno najemnino 100 EUR, v najemni pogodbi je bil kot lastnik naveden toženec, najemnica pa je najemnino plačevala tožnici do 31. 1. 2019; (-) da je toženec januarja 2019 zahteval od najemnice, da najemnino plačuje njemu in mu izroči ključe od spornega stanovanja ter da se je najemnica z družino zaradi toženčevih pritiskov izselila iz spornega stanovanja, toženec pa je zamenjal ključavnico na vhodnih vratih.

O toženčevi pritožbi

11Glede spornega dejstva, ali sta se tožnica in toženec v letu 2014 samostojno dogovorila za prodajo spornega stanovanja za kupnino 40.000 EUR (kot je zatrjevala tožnica) ali sta že pred tem, v letu 2013, sklenila dogovor (t. i. dogovor o vezanem poslu), da bo tožnica od toženca kupila sporno stanovanje za 40.000 EUR, toženec pa bi postal izključnih lastnik petih solastnih parcel v k. o. ...³ (kot je zatrjeval toženec), je sodišče prve stopnje na podlagi dokazne ocene vseh dokazov, ki sta jih za svoje trditve predlagali pravdni stranki, zaključilo, da toženec ni dokazal svojih trditev. Sodišče prve stopnje je takšen dejanski zaključek sprejelo na podlagi izvedenega dokaznega postopka,⁴ v katerem je popolno ter skladno ocenilo vse izvedene dokaze in pravilno upoštevalo vse za odločitev pomembne okoliščine. Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka je pravilno in dokazno podprto zaključilo, da toženec ni dokazal sklenitve ustnega dogovora o delitvi petih parcel v k. o. ... in trditev, da gre za vezan posel z nakupom stanovanja. Prepričljivo je pojasnilo, zakaj je verjelo tožnici, da takšen dogovor ni obstajal – ker je ugotovilo, da tožnica ni pooblastila D. D. za pridobivanje dovoljenj⁵ in ker nobena od zaslišanih prič ni potrdila dogovora o delitvi petih parcel. Logičen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da bi pravdni stranki, če bi dogovor res obstajal, nepremičnine, glede katerih naj bi sklepali dogovor, tudi cenovno ovrednotili, ne pa sklepali pogodb brez določitve oziroma sporazuma o vrednosti predmetov pogodbe. Pritožbeno sodišče zato dokazno oceno sodišča prve stopnje (obrazloženo v točkah 9 in 10 obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje), ki je prepričljiva, vestna, natančna, skrbna, dokazno podprta in skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP, v celoti sprejema in na podlagi takšne dokazne ocene kot pravilne sprejema dokazne zaključke sodišča prve stopnje ter zaključuje, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Glede na navedeno toženec z (v pritožbi ponujeno) lastno dokazno oceno izpovedbe njegove bivše zunajzakonske partnerke kot priče (ki sicer ni potrdila ustnega dogovora o delitvi, naj pa bi v večjem delu potrdila toženčevo izpoved in prikazala tožničino izpoved kot neresnično) in z lastnimi dokaznimi zaključki (ki predstavlja golo vztrajanje pri že predstavljenih toženčevih stališčih) dvoma v pravilnost dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje ne more vzpostaviti. Toženčeve pritožbene navedbe v zvezi s prodajo hiše v ... pa predstavljajo pritožbene novote, saj jih toženec pred sodiščem prve stopnje ni postavil in so v pritožbenem postopku nove, toženec pa tudi ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti že pred sodiščem prve stopnje. Zato jih pritožbeno sodišče kot nedovoljene ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP).

12Tudi ni podana v toženčevi pritožbi uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje naj ne bi opredelilo do toženčevega pobotnega ugovora v zvezi s tožničinim podrednim zahtevkom.⁶ Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo (v točkah 2o in 21 obrazložitve), da se v presojo toženčevega pobotnega ugovora v zvezi s tožničinim podrednim zahtevkom⁷ ni spuščalo, ker zaradi delne ugoditve tožničinemu primarnemu tožbenemu zahtevku njenega podrednega (eventualnega) zahtevka v skladu s 182. členom ZPP ni obravnavalo.

13Pritožbeno sodišče glede na navedeno pritrjuje materialnopravnemu zaključku sodišča prve stopnje, da je bila ustno dogovorjena prodajna pogodba za sporno stanovanje veljavno sklenjena, čeprav ni bila sklenjena v pisni obliki (52. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ⁸), saj je zaradi realizacije medsebojnih izpolnitev (tožnica je tožencu izročila celotno dogovorjeno kupnino, toženec pa ji je prepustil posest, ki jo je izvrševala več kot štiri leta) prišlo do konvalidacije ustne prodajne pogodbe (58. člen OZ⁹). Ker toženec kot prodajalec spornega stanovanja tožnici ni izpolnil svoje pogodbene obveznosti, torej izročitve stanovanja tako, da bi tožnica pridobila lastninsko pravico (prvi odstavek 435. člena OZ¹⁰), svoje obveznosti prenosa lastninske pravice oziroma vpisa v zemljiško knjigo v tožničino korist pa toženec zaradi prodaje spornega stanovanja tretji osebi in vknjižbe njene lastninske pravice v zemljiško knjigo ne bo mogel več izpolniti (tretji odstavek 117. člena OZ¹¹), je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je utemeljen tožničin (primarno postavljen) odškodninski zahtevek zaradi neizpolnitve prodajne pogodbe spornega stanovanja iz naslova povrnitve navadne škode (v višini 92.065 EUR – tržna vrednost stanovanja) in izgubljenega dobička (v višini 1.300 EUR – mesečne najemnine za obdobje od 1. 2. 2019 do 1. 3. 2020) v skupni višini 93.365 EUR.¹² Pravilno je tožnici prisodili tudi zahtevane zamudne obresti od zneska 92.065 EUR od vložitve tožbe (to je 1. 2. 2019) dalje in od zneska 1.300 EUR od 19. 2. 2020 (ko je postavila zahtevek v pravdi) dalje (drugi odstavek 299. člena OZ¹³).

O tožničini pritožbi

14Sodišče prve stopnje je delno ugodilo toženčevemu podrednemu tožbenemu zahtevku (po nasprotni tožbi) za povrnitev vlaganj v sporno solastno nepremičnino na podlagi prvega odstavka 48. člena SPZ. Odločilo je, da toženec lahko zahteva od tožnice tisto, za kar je bila z gradnjo obogatena, ker je ugotovilo, da je tožnica z izgradnjo hiše soglašala, vrednost solastne nepremičnine pa se je zaradi toženčevih vlaganj povečala za 130.378 EUR. Presodilo je, da pri tem ni pomembno, ali tožnica nepremičnino uporablja ali šteje vlaganja oziroma gradnjo kot zanjo koristno, ampak je odločilno, za koliko se je povečala vrednost nepremičnine. Glede na tožničin polovični delež je zato tožencu prisodilo znesek 65.0187,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve nasprotne tožbe in ni sledilo tožničini trditvi, da toženčev zahtevek še ni zapadel, ker ni izgubil posesti nepremičnine, saj določila tretjega odstavka 48. člena SPZ v primeru vlaganj solastnikov ni mogoče uporabiti. Zato lahko toženec uveljavlja zahtevek iz prvega odstavka 48. člena SPZ kljub temu, da posesti nepremičnine ni izgubil.

15Po prvem odstavku 48. člena SPZ nekdo (graditelj), ki s soglasjem lastnika nepremičnine postavi, prizida ali izboljša zgradbo, na nepremičnini ne pridobi lastninske pravice, lahko pa od lastnika nepremičnine zahteva tisto, za kar je bil ta obogaten. Po drugem odstavku 48. člena SPZ se lastnik in graditelj lahko dogovorita, da na nepremičnini nastane solastnina in lahko graditelj na podlagi dogovora zahteva izstavitev listine za vpis solastnine v zemljiško knjigo. Po tretjem odstavku 48. člena SPZ zastaralni roki za zahtevke graditelja tečejo od dneva, ko je graditelj izgubil posest nepremičnine. Po prvem odstavku 190. člena OZ je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, dolžan prejeto vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi.

16Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da trenutka dospelosti v primeru vlaganj v solastno stvar ni mogoče vezati na izgubo posesti, saj ima solastnik pravico imeti stvar v posesti (prvi odstavek 66. člena SPZ¹⁴), zato pravila, po katerem dospejo zahtevki graditelja šele zatem, ko je ta izgubil posest nepremičnine (argument iz tretjega odstavka 48. člena SPZ), v primeru vlaganj solastnikov ni mogoče uporabiti.¹⁵ Vendar pa je v obravnavani zadevi odločitev sodišča prve stopnje o (delni) utemeljenosti toženčevega (podrednega) zahtevka za povrnitev vlaganj v sporno solastno nepremičnino nepravilna iz drugega razloga.

17Pravno odločilno v obravnavani zadevi je namreč, kar izpostavlja tudi tožnica v pritožbi, da je toženec, ki je na sporni solastni nepremičnini zgradil stanovanjsko hišo v soglasju s tožnico (kozolec in staro hišo je pred tem porušil) in se vanjo vselil v letu 2014, sporno solastno nepremičnino (in vsa izvršena vlaganja) vseskozi v celoti uporabljal in jo še vedno uporablja izključno on, tožnica pa te nepremičnine v vsem tem času ni in je tudi sedaj ne uporablja. Ni bilo zatrjevano, da bi tožnica njeno uporabo od toženca kdaj zahtevala. Zato po presoji pritožbenega sodišča v konkretnem primeru, ko sporno solastno nepremičnino, v katero so bila izvršena vlaganja, uporablja zgolj solastnik, ki je izvedel vlaganja (toženec), v zvezi z izvedenimi vlaganji (še) ni moč govoriti o obogatitvi drugega solastnika (tožnice). Do obogatitve pride namreč šele, ko drug solastnik začne uporabljati nepremičnino, v katero so bila izvršena vlaganja, oziroma kakorkoli drugače uresničevati svoja (so)lastninska upravičenja. Ker torej še ni prišlo do prehoda koristi zaradi toženčevih vlaganj v solastno nepremičnino na tožnico (prvi odstavek 190. člena OZ), je toženčev tožbeni zahtevek za povrnitev vlaganj preuranjen in kot tak neutemeljen.

18Ob tem pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da se ustaljeno stališče sodne prakse, po katerem do prehoda koristi pride, ko vlagatelj preneha uporabljati nepremičnino, v katero je vlagal (in ne že z zaključkom vlaganj), ne nanaša na primere, kakršen je obravnavani, torej na vlaganje solastnika v solastno nepremičnino, ampak na vlaganja nelastnikov.¹⁶ Tudi v sklepu Vrhovnega sodišča RS II Ips 10/2022, na katerega se sklicuje tožnica in uveljavlja odstop od sodne prakse, je Vrhovno sodišče RS odločilo v skladu z utrjenim stališčem sodne prakse o zapadlosti terjatve iz naslova vlaganj v tujo nepremičnino glede na posebne okoliščine v tam obravnavanega primera. Vrhovno sodišče je namreč v citirani zadevi zavzelo stališče, da je že zapadel zahtevek toženke (ki ni bila solastnica nepremičnine¹⁷) kot prikrajšanke za povrnitev vlaganj, saj je toženka opustila posest točno določenih spornih prostorov (čeprav je še vedno uporabljala drugi del stavbe), tožnica (solastnica nepremičnine) kot okoriščenka pa je te sporne prostore ponovno prevzela v posest in ima izključno ona korist od njihove uporabe. Torej je prišlo do prehoda koristi. Citirana zadeva zato niti ni primerljiva z obravnavano, kjer je predmet presoje verzijski zahtevek solastnika nepremičnine zaradi vlaganja v solastno nepremičnino, ki jo uporablja izključno on. Tožničine pritožbene navedbe, s katerimi uveljavlja odstop od sodne prakse so neutemeljene.

19Ker je tožničina pritožba utemeljena že zaradi zmotne materialnopravne presoje sodišča prve stopnje o zapadlosti toženčevega zahtevka za povrnitev vlaganj, pritožbeno sodišče ostalih tožničinih pritožbenih navedb (o toženčevem oškodovanju nepremičnine s posegi zaradi rušitev, o napačno ugotovljeni višini toženčeve terjatve, o nepravilno zavrnjenem tožničinem dokaznem predlogu za dopolnitev izvedenskega mnenja in v zvezi z uveljavljanima kršitvama po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) ni presojalo.

Odločitev o pritožbah

20Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo ugodilo tožničini pritožbi in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v II/1. točki izreka tako, da je zavrnilo toženčev podredni tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi za plačilo 65.018,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2019 zaradi povečanja vrednosti sporne solastne nepremičnine (5. točka 358. člena ZPP). Toženčevo pritožbo pa je zaradi neutemeljenosti pritožbenih očitkov in ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem (I/1. točka izreka) delu (355. člen ZPP).

Odločitev o stroških postopka

21Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je pri tem upoštevalo spremenjen pravdni uspeh pravdnih strank (drugi odstavek 154. člena ZPP).

22Po delni spremembi tožbe na pritožbeni stopnji je tožničin uspeh v postopku pred sodiščem prve stopnje ocenilo na 90 %, toženčev pa na 10 %, saj je tožnica po tožbi uspela skoraj s celotnim primarnim tožbenim zahtevkom za plačilo 93.365 EUR (neuspešna je bila le glede dela zahtevka za zakonske zamudne obrestmi in primarnega ugotovitvenega zahtevka za ugotovitev njene lastninske pravice na spornem stanovanju), toženec pa je bil v celoti neuspešen s pobotnim ugovorom v znesku 80.000 EUR (zvezi s tožničinim primarnim tožbenim zahtevkom) in nasprotno tožbo (primarni primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na sporni solastni nepremičnini in izstavitev zemljiškoknjižne listine in podredni tožbeni zahtevek zahtevka za plačilo 80.000 EUR zaradi povečanja vrednosti solastne nepremičnine).

23Tožničine in toženčeve potrebne stroške (151. in 155. člen ZPP) pred sodiščem prve stopnje je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/15, 28/18, 22/19, 70/22 – v nadaljevanju OT), pri tem je upoštevalo opredelitev vrednosti spornega predmeta 40.000 EUR po tožbi in 160.000 EUR po nasprotni tožbi.

24Tožničini potrebni stroški pred sodiščem prve stopnje predstavljajo: strošek sestave tožbe v znesku 480 EUR (800 točk od priglašenih 1.800 točk po tar. št. 19/1 OT), strošek sestave odgovora na nasprotno tožbo v znesku 840 EUR (1.400 točk od priglašenih 1.800 točk po tar. št. 20/1 OT), strošek sestave prve pripravljalne vloge v znesku 960 EUR (1.600 točk od priglašenih 1.80o točk po tar. št. 20/1 OT), strošek sestave vloge z dne z dne 19. 2. 2020 v znesku 30 EUR (50 točk od priglašenih 1.800 točk po tar. št. 20/4 OT), strošek sestave vloge z dne 30. 9. 2021 v znesku 30 EUR (50 točk od priglašenih 1.800 točk po tar. št. 20/4 OT), strošek sestave vloge z dne 28. 12. 2021 (1.200 točk od priglašenih 1.800 točk po tar. št. 20/2 OT), strošek sestave pripravljalne vloge 22. 6. 2022 v znesku 480 EUR (800 točk od priglašenih 1.800 točk po tar. št. 20/3 OT), strošek zastopanja na naroku za glavno obravnavo 2. 3. 2020 v znesku 960 EUR (1.600 točk od priglašenih 1.800 točk po tar. št. 21/1 OT), strošek zastopanja na naroku za glavno obravnavo 7. 6. 2021 v znesku 240 EUR (400 točk od priglašenih 1.800 točk po tar. št. 21/3 OT), strošek zastopanja na naroku za glavno obravnavo 28. 6. 2021 v znesku 480 EUR (800 točk od priglašenih 1.800 točk po tar. št. 21/2 OT) in urnine na tem naroku (8:30 – 10:36) v znesku 90 EUR (150 točk od priglašenih 500 točk po prvem odstavku 6. člena OT), strošek zastopanja na naroku za glavno obravnavo 22. 6. 2022 v znesku 480 EUR (800 točk od priglašenih 1.800 točk po tar. št. 21/2 OT) in urnine na tem naroku (9:05 – 10:05) v znesku 30 EUR (50 točk od priglašenih 100 točk po prvem odstavku 6. člena OT), pavšalni znesek 60,36 EUR za materialne izdatke (100,60 točk po tretjem odstavku 11. člena OT - 2 % od 1.000 točk + 1 % od 8.060 točk) in 22 % DDV v znesku 1.209,20 EUR (22% od 5.496,36 EUR (9160 točk) po drugem odstavku 2. člena in drugem odstavku 12. člena OT) ter plačano sodno takso za tožbo v znesku 873 EUR in strošek izvedenca v znesku 475,98 EUR. Tožničini stroški postopka pred sodiščem prve stopnje tako predstavljajo skupni znesek 8.054,54 EUR. Glede na njen 90 % uspeh je tožnica upravičena do povrnitve v znesku 7.249,09 EUR.

25Toženčevi potrebni stroški pred sodiščem prve stopnje pa predstavljajo: strošek sestave odgovora na tožbo v znesku 480 EUR (800 priglašenih točk po tar. št. 20/1 OT), strošek sestave nasprotne tožbe v znesku 840 EUR (priglašenih 1.400 točk po tar. št. 19/1 OT), stroške sestave pripravljalne vloge 19. 2. 2020 za postopek po nasprotni tožbi v znesku 840 EUR (1.400 priglašenih točk po tar. št. 20/1 OT), strošek sestave odgovora na spremembo tožbe 28. 2. 2020 v znesku 480 EUR (800 točk od priglašenih 900 točk po tar. št. 20/1 OT), strošek sestave pripravljalne vloge 28. 2. 2020 za postopek po nasprotni tožbi v znesku 630 EUR (1.050 točk od priglašenih 1.400 točk po tar. št. 20/2 OT), strošek sestave pripravljalne vloge 27. 9. 2021 v znesku 30 EUR (50 točk od priglašenih 1.600 točk po tar. št. 20/4 OT), strošek sestave pripravljalne vloge 24. 1. 2022 v znesku 780 EUR (1.300 točk od priglašenih 1.600 točk po tar. št. 20/2 in 20/3 OT¹⁸), strošek zastopanja na naroku za glavno obravnavo 2. 3. 2020 v znesku 960 EUR (1.600 priglašenih točk po tar. št. 21/1 OT), strošek zastopanja na naroku za glavno obravnavo 7. 6. 2021 v znesku 240 EUR (400 točk od priglašenih 1.600 točk po tar. št. 21/3 OT), strošek zastopanja na naroku za glavno obravnavo 28. 6. 2021 v znesku 480 EUR (800 točk od priglašenih 1.600 točk po tar. št. 21/2 OT) in urnine na tem naroku (8:30 – 10:36) v znesku 90 EUR (150 priglašenih točk po prvem odstavku 6. člena OT), strošek zastopanja na naroku za glavno obravnavo 15. 9. 2021 v znesku 480 EUR (800 točk od priglašenih 1.600 točk po tar. št. 21/2 OT), strošek zastopanja na naroku za glavno obravnavo 22. 6. 2022 v znesku 480 EUR (800 točk od priglašenih 1.600 točk po tar. št. 21/2 OT) in urnine na tem naroku (9:05 – 10:05) v znesku 30 EUR (50 priglašenih točk po prvem odstavku 6. člena OT), pavšalni znesek 74,40 EUR za materialne izdatke (124 točk po tretjem odstavku 11. člena OT - 2 % od 1.000 točk + 1 % od 10.400 točk) in 22 % DDV v znesku 1.521,17 EUR (22% od 6.914,40 EUR (11.524 točk) po drugem odstavku 2. člena in drugem odstavku 12. člena OT) ter plačano sodno takso za nasprotno tožbo v znesku 3.264 EUR in strošek izvedenca v znesku 475,98 EUR. Pritožbeno sodišče pa tožnikovemu pooblaščencu ni priznalo priglašenih stroškov za zastopanje in urnino na naroku 25. 3. 2021, saj ta dan sodišče prve stopnje naroka ni opravilo, narok, določen za 29. 3. 2021, pa je bil preklican. Toženčevi stroški postopka pred sodiščem prve stopnje tako predstavljajo skupni znesek 12.175,55 EUR. Glede na njegov 10 % uspeh je toženec upravičen do povrnitve v znesku 1.217,56 EUR.

26Po pobotanju stroškov mora toženec tožnici povrniti 6.031,53 EUR (7.249,09 – 1.217,56) stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Zato je pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava spremenilo stroškovno odločitev v III. točki sodbenega izreka, tako da je tožencu naložilo, da mora povrniti tožnici 6.031,53 EUR stroškov postopka na prvi stopnji v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP).

27Pritožbeno sodišče je odločilo še o stroških pritožbenega postopka. Tožnica je s pritožbo v celoti uspela, zato je upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP in 165. člen ZPP), toženec pa nosi sam svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP) in mora, ker je bila tožnici z odločbo Okrožnega sodišča v Celju Bpp 934/2022 z dne 26. 6. 2022 odobrena brezplačna pravna pomoč za sestavo in vložitev pritožbe zoper izpodbijano sodbo, tožničine pritožbene stroške v znesku 473,97 EUR v roku 15 dni povrniti na račun Okrožnega sodišča v Celju, Organa za brezplačno pravno pomoč, določen v III/1. točki izreka te sodbe. Te stroške je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z OT, pri tem je upoštevalo kot vrednost spornega predmeta glede tožničine pritožbe znesek 65.018,90 EUR,¹⁹ in sicer: sestava pritožbe v znesku 375 EUR (glede na peti odstavek 17. člena Zakona o odvetništvu 625 točk od priglašenih 2.250 točk po tar. št. 22/1 OT), pavšalni znesek 13,50 EUR za materialne izdatke (22,5 točk po tretjem odstavku 11. člena OT – 2 % od 1.000 točk in 1 % od 250 točk) in 22 % DDV v znesku 85,47 EUR (po drugem odstavku 2. člena in drugem odstavku 12. člena OT).

28Toženec s pritožbo ni uspel, zato svoje stroške pritožbenega postopka krije sam (prvi odstavek 154. člena ZPP), tožnici pa mora v roku 15 dni povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.023,89 EUR (prvi odstavek 154. člena ZPP in 165. člen ZPP). Te je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z OT in pri tem upoštevalo kot vrednost spornega predmeta glede tožničinega odgovora na toženčevo pritožbo znesek 93.365 EUR,²⁰ in sicer: strošek sestave odgovora na pritožbo 825 EUR (1.375 točk od priglašenih 2.250 točk po tar. št. 22/1 OT), pavšalni znesek 14,25 EUR za materialne izdatke (23,75 točk po tretjem odstavku 11. člena OT - 2 % od 1.000 točk in 1 % od 375 točk) in 22 % DDV v znesku 184,64 EUR (po drugem odstavku 2. člena in drugem odstavku 12. člena OT).

¹ Gre za naslednje objekte: kozolec (na parceli *74 k. o. ...), stara stanovanjska hiša in pripadajoča samostojna pod zidana klet (na parceli *75 k. o. ...).
² Tožnica je tožencu nakazala 11. 2. 2014, 5. 3. 2014 in 27. 3. 2014 vsakič znesek 10.000 EUR, 28. 4. 2014 pa znesek 8.500 EUR.
³ Gre za parcele *74, *75, 1028, 1027 in 1026.
⁴ Glej točko 4 obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.
⁵ Pritožbeno niso izpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je toženec 14. 6. 2013 pooblastil D. D. s. p., za ureditev gradbenega dovoljenja za rušenje stanovanjske hiše in kozolca ter novo gradnjo stanovanjske hiše. V vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja, ki jo je podala pooblaščena D. D., sta kot investitorja navedeni tako toženec kot tožnica. 24. 9. 2013 je bilo na ime obeh pravdnih strank izdano gradbeno dovoljenje za odstranitev dveh starih objektov in novo gradnjo enostanovanjske hiše na parc. št. 1026, *74 in *75 k. o. ...
⁶ Toženec je v zvezi s tožničinim podrednim zahtevkom za vračilo plačane kupnine spornega stanovanja postavil pobotni ugovor v znesku 11.400 EUR iz naslova 52 najemnin, ki jih je od 1. 10. 2014 do 1. 1. 2019 prejemala tožnica.
⁷ Toženec je postavil pobotni ugovor v znesku 11.400 EUR iz naslova 52 najemnin, ki jih je od 1. 10. 2014 do 1. 1. 2019 prejemala tožnica.
⁸ Po 52. členu OZ mora biti pogodba, na podlagi katere se prenaša lastninska pravica na nepremičnini, sklenjena v pisni obliki.
⁹ Po 58. členu OZ je pogodba, za katero se zahteva pisna oblika, veljavna, čeprav ni bila sklenjena v tej obliki, če sta pogodbeni stranki v celoti ali v pretežnem delu izpolnili obveznosti, ki so iz nje nastale, razen če iz namena, zaradi katerega je oblika predpisana, očitno ne izhaja kaj drugega.
¹⁰ Po prvem odstavku 435. člena OZ se s prodajno pogodbo prodajalec zavezuje, da bo stvar, ki jo prodaja, izročil kupcu tako, da bo ta pridobil lastninsko pravico, kupec pa se zavezuje, da bo prodajalcu plačal kupnino.
¹¹ Po tretjem odstavku 117. člena OZ lahko, če je postala izpolnitev obveznosti stranke dvostranske pogodbe nemogoča zaradi dogodka, za katerega odgovarja ta stranka, druga stranka po svoji izbiri zahteva odškodnino zaradi neizpolnitve ali pa odstopi od pogodbe in zahteva povrnitev škode.
¹² Toženec v pritožbi same višine tožbenega zahtevka konkretno ne izpodbija.
¹³ Po drugem odstavku 299. člena OZ pride dolžnik, če rok za izpolnitev ni določen, v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost.
¹⁴ Po prvem odstavku 66. člena SPZ ) ima solastnik pravico imeti stvar v posesti in jo skupaj z drugimi solastniki uporabljati sorazmerno svojemu idealnemu deležu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov.
¹⁵ Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 318/2017 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 266/2014.
¹⁶ Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 808/2007, II Ips 268/2012, II Ips 189/2018 in II Ips 39/2018, na katere se v pritožbi sklicuje tudi tožnica. Primerjaj tudi sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 969/2020, na katero se je skliceval toženec v odgovoru na pritožbo.
¹⁷ Kupoprodajna pogodba, s katero je tožnica toženki prodala svoj solastniški delež je bila nična.
¹⁸ Gre za drugo pripravljalno vlogo za postopek po tožbi in tretjo pripravljalno vlogo za postopek po nasprotni tožbi.
¹⁹ Tožnica je s pritožbo izpodbijala le II/1. točko izreka, s katero ji je bilo naloženo plačilo tožencu znesek 65.018,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in odločitev o stroških postopka v III. točki izreka.
²⁰ Toženec je s pritožbo izpodbijal le I/1. točko izreka, s katero mu je bilo naloženo plačilo tožnici znesek 93.365 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.