117. člen OZ

Materialnopravno zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je sporno pogodbeno določilo nično že zato, ker naj bi bilo v nasprotju s kolektivno pogodbo. Kolektivna pogodba dejavnosti elektroindustrije, na katero se je oprlo sodišče prve stopnje, v prvem odstavku 34. člena določa, da delodajalec delavcu, ki ga napoti na izpopolnjevanje, usposabljanje ali izobraževanje za pridobitev nove stopnje izobrazbe, krije stroške prevoza, šolnine oziroma kotizacije, prehrane in bivanja, ter da je delavec dolžan te stroške vrniti, če izobraževanja ne zaključi uspešno, če je to dogovorjeno s posebno pogodbo o izobraževanju (enako določa podjetniška kolektivna pogodba tožeče stranke). Navedena ureditev se torej nanaša na položaj, ko je delavec na izobraževanje napoten s strani delodajalca. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje pa ne izhaja, da bi bil toženec na izobraževanje napoten v smislu citirane določbe kolektivne pogodbe. Obveznost toženca, da po uspešno končanem izobraževanju ostane v delovnem razmerju še dve leti, ni postala objektivno nemogoča. V konkretnem primeru gre tako za položaj, ko je zaradi ravnanja tožeče stranke prišlo do zakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s

Namen sodnih penalov je siljenje dolžnika k izpolnitvi nedenarne obveznosti iz izvršilnega naslova. Ker ne gre za institut, namenjen kaznovanju dolžnika, pridejo sodni penali v poštev le, če je zasledovani namen, to je izpolnitev nedenarne obveznosti na način, kot zahteva izvršilni naslov, še mogoče doseči. V nasprotnem primeru bi šlo zgolj za denarno okoriščenje upnika kot sankcijo za neizpolnitev obveznosti skladno z izvršilnim naslovom, kar pa ne more biti namen sodnih penalov. Upnica ne izpodbije ugotovitve izvedenca, da zaradi manjšanja višinske razlike med parcelami strank sodne poravnave sedaj ni več mogoče izvršiti tako, da bi bila izpolnjena tudi zahteva iz sodne poravnave, da nasutje nikjer ne bi preseglo 10 cm nad nivojem parcele upnice. Upnica torej ne ovrže, da sodne poravnave ni mogoče (več) izvršiti v celoti tako, kot se glasi. To pa posledično pomeni, da s predlogom za določitev sodnih penalov ne more uspeti. Zmotno je namreč upničino stališče, da je odločilno, kakšno je bilo stanje ob sklenitvi sodne poravnave, temveč je bistveno, da v času odločanja o upničinem predlogu s sodnimi penali ni mogoče doseči ureditve travnate brežine na točno takšen način, kot

Prvi odstavek 117. člena OZ ureja posledice krivdne naknadne nezmožnosti izpolnitve. V obravnavni zadevi obveznosti prenosa leasing pogodbe že od vsega začetka ni bilo mogoče izpolniti (torej ni šlo za naknadno nezmožnost izpolnitve), ker je za prenos pogodbe skladno z določilom 122. člena OZ potrebna privolitev pogodbene stranke - leasingodajalca, torej je bil predmet obveznosti nemogoč.

Pogodbeno določilo 13. člena člena Pogodbe daje strankama možnost, da vsaka od njiju pogodbo kadarkoli odpove z odpovednim rokom, to možnost pa je tožena stranka tudi izkoristila. Taka odpoved pogodbe ima enake posledice kot odpoved časovno neomejenega pogodbenega razmerja po določbi 333. člena OZ. Odpovedano dolžniško razmerje preneha, ko preteče s pogodbo določen odpovedni rok. Pogodbeni stranki, ki sta dogovorili enoletni odpovedni rok, sta zato le-tega dolžni spoštovati in v tem obdobju ravnati kot pred začetkom teka odpovednega roka, kar pomeni izpolnjevati vse obveznosti po Pogodbi. Neživljenjsko in nelogično je, da bi bila tožena stranka, ki je izkoristila pogodbeno določilo, da lahko Pogodbo kadarkoli odpove z odpovednim rokom, hkrati pa je odstopniku v času odpovednega roka onemogočila izvajanje njegovih pogodbenih storitev, oproščena plačila v času odpovednega roka. Takšno stališče, kot ga v tem postopku zastopa tožena stranka, je ne le v nasprotju s Pogodbo, pač pa tudi v nasprotju s temeljnim načelom vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ in prepovedi zlorabe pravic iz 7. člen OZ. Ker je za nemožnost izpolnitve odstopnikove pogodbene obveznosti v času

Izjava o uveljavitvi odkupne pravice ne sme biti pogojna, prav tako enostransko tudi ni mogoče spreminjati vsebine glavne pogodbe (vsebovane v pogodbi o ustanovitvi odkupne pravice). Ker se za sklenitev prodajne pogodbe za nepremičnino že po zakonu zahteva pisna oblika (52. člen OZ), mora biti v taki obliki sklenjena tudi pogodba o ustanovitvi odkupne pravice (ki vsebuje ponudbo za sklenitev prodajne pogodbe), njene morebitne spremembe (smiselno drugi odstavek 51. člena OZ), pa tudi izjava o uveljavitvi odkupne pravice (ki pomeni sprejem ponudbe).

Sodišče prve stopnje je izvedlo le narok za glavno obravnavo, ni pa izvedlo pripravljalnega naroka. S tem je kršilo določbe 279.c in 279.č člena ZPP v povezavi z 442. členom ZPP. Vendar pa je bila s tem storjena le relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki pa v sporu majhne vrednosti ne predstavlja dovoljenega pritožbenega razloga (prvi odstavek 458. člena ZPP). V zvezi s tem pritožbeno sodišče dodaja, da pritožnica ne navaja okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da ji je bila z neizvedbo pripravljalnega naroka in neizdelavo programa vodenja postopka kršena pravica do izjave (ne uveljavlja kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Tudi sicer je pritožnica navedeno grajo (na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti) podala šele v pritožbi, kar je glede na 286.b člen ZPP prepozno. Poleg tega pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja v sporih majhne vrednosti ni dovoljen. V primeru, ko sodišče navede več razlogov za zavrnitev določenega ugovora, morebitna nepravilnost (v materialnopravnem ali procesnem smislu) le enega od njih ne povzroči nepravilnosti odločitve.

Tožbeni zahtevek je neutemeljen, ker je bil razlog za nesklenitev pogodbe o zaposlitvi za delo specialistke oftalmologinje na strani tožnice oziroma je postala izpolnitev obveznosti toženke nemogoča zaradi dejanja, za katerega odgovarja tožnica (prvi odstavek 117. člena OZ). Zaključek, da je toženka po pridobitvi licence upravičeno odklonila sklenitev pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na ugotovitev, da ponujeni ji osnutek pogodbe o zaposlitvi ni bil zakonit, ker v nasprotju z ZDR-1 ni upošteval minimalnih standardov po kolektivni pogodbi dejavnosti in ker ji je z vidika 49. člena URS nalagal nesorazmerno breme.

Trenutka dospelosti v primeru vlaganj v solastno stvar ni mogoče vezati na izgubo posesti, saj ima solastnik pravico imeti stvar v posesti (prvi odstavek 66. člena SPZ), zato pravila, po katerem dospejo zahtevki graditelja šele zatem, ko je ta izgubil posest nepremičnine (argument iz tretjega odstavka 48. člena SPZ), v primeru vlaganj solastnikov ni mogoče uporabiti. Vendar pa v konkretnem primeru, ko sporno solastno nepremičnino, v katero so bila izvršena vlaganja, uporablja zgolj solastnik, ki je izvedel vlaganja (toženec), v zvezi z izvedenimi vlaganji (še) ni moč govoriti o obogatitvi drugega solastnika (tožnice). Do obogatitve pride namreč šele, ko drug solastnik začne uporabljati nepremičnino, v katero so bila izvršena vlaganja, oziroma kakorkoli drugače uresničevati svoja (so)lastninska upravičenja. Ker torej še ni prišlo do prehoda koristi zaradi toženčevih vlaganj v solastno nepremičnino na tožnico (prvi odstavek 190. člena OZ), je toženčev tožbeni zahtevek za povrnitev vlaganj preuranjen.

Napačno je stališče sodišča prve stopnje, da je toženčeva obveznost vračila stroškov prenehala na podlagi 117. člena OZ, ker je terjatev tožnice prenehala 25. 9. 2018, ko je štabna vodnica v elektronskem sporočilu kadrovnici zapisala, da toženec nima finančnih obveznosti do tožnice. Zgolj zaradi tega dogodka ni ugasnila obveznost toženca na vrnitev stroškov v sorazmernem delu in tudi ni postala nemogoča zaradi okoliščin, za katere toženec ne odgovarja (329. člen OZ).

Skladno z ustaljenim stališčem sodne prakse je treba pravila o razlagi iz drugega odstavka 82. člena OZ uporabiti v primeru spornih pogodbenih določb. Za te gre tudi takrat, ko sta tezi pravdnih strank o vsebini relevantne pogodbene določbe nasprotni, nobeni pa glede na vsebino pogodbe ni mogoče odreči relevantne teže. Učinek potrjene prisilne poravnave je tudi ta, da je solventnost dolžnika tudi še po potrjeni prisilni poravnavi, vse do zaključka roka za plačilo terjatev (kljub pozitivni domnevi o prenehanju položaja insolventnosti dolžnika), v določeni meri negotova, zaradi česar je ogrožen tudi cilj varstva proračunskih sredstev. Določilo 117. člena OZ stranki priznava odškodnino v višini pozitivnega izpolnitvenega pogodbenega interesa, zmanjšanega za koristi, ker je bila prosta svoje obveznosti.

Podelitev doktorskega naziva ni ustavno zagotovljena človekova pravica in se sodišču ni bilo treba ukvarjati z uravnoteženjem nasproti si stoječih ustavnih pravic.

Predlog se zavrne.

Po določbi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Nosilni del določbe je prvi del, po katerem gre za absolutno bistveno kršitev tedaj, če so pomanjkljivosti sodbe take, da je ni mogoče preizkusiti. Če ima sodba sicer pomanjkljive razloge, ki pa vendarle omogočajo njen preizkus, ne gre za postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka od Pogodbe z dne 1. 12. 2009 sicer res ni odstopila neposredno v posledici kršitve normativov naročnika A., d. d. Odstopila je, ker naročnik ni več pustil, da tožeča stranka s svojimi avtocisternami še naprej opravlja prevoze. Njene kršitve so botrovale temu, da tožeča stranka s svojima avtocisternama ni bila več sposobna opravljati prevoze za naročnika, tj. družbo A., d. d. (ta družba pa je bila toženkin edini naročnik). Ker je bil ta aspekt ključen z vid

S primarnim tožbenim zahtevkom (I. točka izreka izpodbijane sodbe) je tožnik zahteval povračilo škode zaradi nemožnosti izpolnitve obveznosti, ki je bila tožencu naložena s pravnomočno sodbo. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnik ni upravičen do plačila ustreznega zneska kot odškodnine za nastalo škodo. Kot je pojasnilo sodišče v izpodbijani sodbi, ima tožnik, čeprav vrnitev nepremičnine v zapuščino zaradi prodaje ni več mogoča, pravico do ustreznega denarnega zneska v okviru zapuščinskega postopka. Do odškodnine ni upravičen, saj niso izpolnjene predpostavke odškodninske odgovornosti. Na dednopravni podlagi pa nujni dedič med trajanjem zapuščinskega postopka ne more zahtevati neposredne izročitve predmeta darila, temveč lahko zahteva vrnitev darila v zapuščino. S pravnomočno odločitvijo, da se nepremičnina v določenem deležu vrne v zapuščinski postopek, je ta delež postal del zapuščine. Ker pa je bil predmet zapuščine odsvojen, je treba upoštevati načelo realne subrogacije, skladno s katerim postane del zapuščinskega premoženja vse, kar je posestnik zapuščine pridobil z odsvojitvijo predmetov. V konkretnem primeru tako postane del zapuščinskega premoženja

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je ustrezna pravna podlaga tožbenega zahtevka določba (tretjega odstavka) 117. člena OZ v zvezi z določilom sedme alineje točke VII.1.2. Splošnih pogojev. Leasingojemalec po prevzemu predmeta leasinga prevzame tudi rizik njegovega naključnega uničenja ali poškodovanja. To pomeni, da kraja predmeta leasinga sama po sebi ni pomenila razloga za prenehanje Pogodbe. Na mesto odtujenega vozila bi stopila zavarovalnina, katere namen je, da oškodovanca postavi v položaj, kot da do škodnega dogodka (kraje) ne bi prišlo. V obravnavani zadevi pa zaradi toženčeve opustitve obveznosti zavarovanja pred krajo tega položaja ni bilo mogoče vzpostaviti.

Utemeljeno pritožba uveljavlja, da je treba pri odločitvi o tožbenem zahtevku iz naslova neupravičene obogatitve upoštevati, kdo je odgovoren za to, da se toženka ni zaposlila pri tožeči stranki kot zdravnica specialistka oftalmologinja, oziroma zakaj ni prišlo do sklenitve pogodbe o zaposlitvi za opravljanje tega dela med strankama. Toženka je ves čas postopka uveljavljala, da je za nesklenitev pogodbe o zaposlitvi odgovorna tožeča stranka, češ da ji je ponudila pogodbo o zaposlitvi, ki ni upoštevala veljavne kolektivne pogodbe, predvsem pa je vsebovala obveznost toženke, da v primeru prenehanja pogodbe pred iztekom 10 let tožeči stranki povrne celoten znesek 93.148,63 EUR in pogodbeno kazen v višini 50.000,00 EUR, pri čemer je bil ta "poslovni" del pogodbe o zaposlitvi za tožečo stranko bistvena sestavina pogodbe. Sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega stališča ni presojalo, ali je zahtevek lahko neutemeljen glede na določbo 117. člena OZ. Že zaradi tega je pritožba utemeljena in je bilo treba izpodbijani del sodbe razveljaviti ter vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

Že sodišče prve stopnje je v točki 33 obrazložitve pravilno pojasnilo, da niti izpolnitev obveznosti toženke (podaja specificiranega naročila v smislu 519. člena OZ) niti izpolnitev obveznosti tožnice (dobava opreme) v smislu zgoraj citiranih določb OZ ni postala nemogoča. Zaradi naročnikovega zavračanja opreme R.V. je odpadel zgolj interes toženke za nabavo opreme, saj se je, kot to izhaja iz njenih vlog, slednja zavedla, da v okviru Projekta P. opreme ne bo mogla vgraditi, to pa (še) ne pomeni, da je njena izpolnitev postala nemogoča. Sodišče prve stopnje je v okviru točke 23 obrazložitve povsem pravilno zaključilo, da zato ker niti rok za podajo naročila s strani kupca (toženke) niti rok za dobavo opreme s strani prodajalca (tožnice) v Podizvajalski pogodbi ni bil določen, je pa bila določitev roka (da poda ustrezno specifikacijo naročila v smislu prvega odstavka 519. člena OZ) prepuščena kupcu (prvi odstavek 3. člena pogodbe), rok iz tožničinega pisnega poziva z dne 16. 4. 2014 (priloga A6) ni dodatni rok iz drugega odstavka 105. člena OZ, ampak gre za rok za podajo specifikacije iz prvega odstavka 519. člena OZ. Nespoštovanje tega roka pa po pravilnem stališču sodišča p

Zmotno je stališče, da bi tožeča stranka morala dokazati, da je obstajal veljaven ustni dogovor, da bo toženka vrnila prejete zneske, če po pridobitvi licence ne sklene pogodbe o zaposlitvi. Podlaga tožbenega zahtevka ni pogodbeno prevzeta obveznost vrnitve prejetih zneskov, če toženka ne izpolni svojih obveznosti, temveč je njegova podlaga obveznost toženke, da vrne prejeto, ker se ustno dogovorjena podlaga (kavza) ni uresničila. V primeru izjalovljene podlage ni treba, da bi bila dolžnost vrnitve prejetih zneskov še pogodbeno utrjena (v takšnem primeru bi zahtevek temeljil na pogodbi), saj obogatitveni zahtevek izhaja neposredno iz zakona, to je iz določbe tretjega odstavka 190. člena OZ.

Skrajšani firmi dveh pravnih oseb, ki sta obe imeli sedež na istem naslovu (Ulica 7, L.), sta bili zelo podobni. Pri izredni podobnosti obeh skrajšanih firm je lahko skrbna tožena stranka vnaprej računala z nevarnostjo napake, ki bi nastala zaradi zamenjave obeh firm pri sortiranju pošte. Te nevarnosti se je tožena stranka po lastnih trditvah celo zavedala. V členu 1.6 predpogodbe je bilo določeno, da je predpogodba razdrta brez obveznosti prodajalca do kupca, če kupec v 6 mesecih od podpisa predpogodbe ne sklene predpogodb za v členu 1.5 navedena zemljišča. V členu 1.6 določeni razvezni pogodbeni pogoj je bil nemogoč, ker ga je bilo iz pravnih razlogov nemogoče uresničiti. Kot takšen se je štel za neobstoječega (drugi odstavek 60. člena OZ). Za primer odstopa tožene stranke od predpogodbe sta stranki sami določili pravno posledico v členu 5.4 predpogodbe. Ta je bila zgolj v povrnitvi stroškov tožeče stranke, kar ustreza povrnitvi negativnega pogodbenega interesa. S predpogodbo je tožeča stranka pristala na takšno pravno posledico, in ji kaj drugega ne gre. Tožeča stranka že zato ni mogla zahtevati povrnitve obogatitve na temelju prvega in tretjega odstavka 190. člen

Po presoji pritožbenega sodišča je bila namreč z določilom 3.1 točke 3. člena pogodbe dogovorjena le dinamika plačila sicer enotno določene pogodbene vrednosti dobave in montaže pomičnih stopnic, ker za posamezno fazo izpolnitve cena pogodbeno ni bila dogovorjena, niti v pogodbi ni govora o faznih izpolnitvah pogodbe. Neživljenjsko in nelogično pa je, da bi že sama sklenitev pogodbe in primopredaja predstavljali 40 % vrednosti projekta oziroma predmeta pogodbe. Podpis pogodbe, na katerega je vezana zapadlost 30 % pogodbene vrednosti, predstavlja sklenitveno fazo pogodbe, v kateri pogodbeni stranki šele definirata medsebojne pogodbene obveznosti, zato sama sklenitev pogodbe že pojmovno ne more predstavljati fazne obveznosti izpolnitve pogodbe, kot jo pojmuje tožena stranka. Ni dvoma, da je pogodbena obveznost toženke, zagotoviti tožeči stranki pogoje za začetek montaže, obligacija rezultata, saj je bila od nje odvisna tudi realizacija pogodbene obveznosti tožeče stranke po sklenjeni pogodbi, ki je po vsebini podjemna pogodba. Zanjo pa je značilna obligacija rezultata. Ker je za nemožnost izpolnitve tožničine pogodbene obveznosti montaže pomičnih stopnic odgovorn