58. člen OZ

Zakup je nujno odplačen in zakupnik mora za rabo plačati nadomestilo. Brezplačna raba bi lahko bila predmet posodbene pogodbe. Zakupni pogodbi je torej najbolj podobna posodbena pogodba, pogodbi pa se razlikujeta v elementu odplačnosti. Značilnost posodbe je, da se neodplačno prepušča raba stvari, medtem ko je bistveni element zakupa, zakupnikova obveznost plačila zakupnine.

Toženec je tožniku predlagal, naj nameravano gradnjo hiše premakne, tako da bo njen del segal na sosednjo nepremičnino, ki je v njuni solastnini. Ker je ob tem ustno soglašal, da bo tožnik izključni lastnik hiše in s tem zemljišča pod njo, ta ustna pogodba pa je večinoma realizirana (tožnik je končal gradnjo z lastnimi sredstvi in v hiši živi), mora toženec izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo. Sodišče prve stopnje je uporabilo pravilne določbe obligacijskega prava o sklenitvi pogodbe, o obličnosti in o konvalidaciji pogodbe, ki ji manjka oblika, ter te določbe prav razlagalo. Drži, da mora biti pogodba o prenosu lastninske pravice sklenjena v pisni obliki (52. člen OZ). A prav tako drži, da lahko navkljub umanjkanju te obličnostne zahteve pogodba obvelja, če je pretežno izpolnjena, ker to določa 58. člen OZ.

Obvezna pisna oblika za najemno pogodbo za poslovni prostor se zahteva tudi za morebitne spremembe pogodbe. Ustni dogovor o zvišanju najemnine zato načeloma ni veljaven. Teorija realizacije v okoliščinah konkretnega primera ni uporabljiva, saj zgolj na podlagi dejstva, da je toženka plačala en račun z višjo najemnino, ni mogoče zaključiti, da sta stranki v celoti ali pretežnem delu izpolnili pogodbene obveznosti na podlagi ustno spremenjene pogodbe. To bi nemara bilo mogoče, če bi stranki oziroma toženka dlje časa spoštovali drugačen usten dogovor.

Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bila najemna pogodba z dne 15. 10. 2016 za najem stanovanjske hiše v lasti tožnikov, sklenjena za določen čas enega leta, to je do dne 15. 10. 2017, in da slednja ni bila podaljšana. Toženec zato s svojo družino nezakonito uporablja nepremičnino tožnikov. Toženec bi moral v skladu z določbo 95. člena člena SZ-1, v roku 30 dni pred prenehanjem sklenjene najemne pogodbe za določen čas, tožnikoma predlagati sklenitev aneksa k najemni pogodbi (95. člen SZ-1) zaradi podaljšanja najema. Sodišče prve stopnje se je tudi pravilno opredelilo glede ugovora tožencev v zvezi z možnostjo konvalidacije kupne pogodbe zaradi izvedenih plačil po prenehanju najemnega razmerja, in sicer da bi morala biti kupoprodajna pogodba za nepremičnino, ki bi vsebovala tudi zemljiškoknjižno dovolilo za vpis lastninske pravice na kupca (razpolagalni posel), sklenjena v pisni obliki. Odločitve sodišča prve stopnje pa ne morejo omajati niti pritožbene navedbe, da sta tožnika izpraznitev nepremičnine zahtevala šele v letu 2023, saj lahko v skladu z drugim odstavkom 111. člena SZ-1 lastnik kadarkoli vloži tožbo na izpraznitev stanovanja pri sodišču spl

Predlog se zavrne.

Predlog se zavrne.

Materialnopravni zaključek, da je toženka dolžna tožniku plačati vtoževano terjatev, sodišče prve stopnje opira na presojo, da je A. A. iz naslova unovčenja garancije v zvezi s pogodbami o leasingu na podlagi zakonske subrogacije pridobil terjatev zoper toženko (275. člen OZ), nato pa to terjatev, katere odstop ni bil zakonsko prepovedan, odstopil tožniku, pri čemer toženka zoper terjatev ni uspešno uveljavljala nobenega ugovora (417., 421. člen OZ). Odgovornost A. A. za dolgove do toženke je zakoniti zastopnik toženke očitno utemeljeval z njegovo vlogo družbenika podjetja B., d. o. o. Družbeniki d. o. o. pa za dolgove družbe, razen v primeru spregleda pravne osebnosti, ne odgovarjajo z osebnim premoženjem.

Nadomestno sodbo izdalo v skladu z 343.a členom ZPP po tem, ko je ugotovilo, da je v postopku prišlo do absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V pristojnost sodišča spada na kakšen način bo o zahtevku odločilo. Zato nima prav pritožba, da bi sodišče prve stopnje moralo odločiti tudi o nasprotni tožbi in ne samo delno o tožbi tožnikov. V kolikor je toženka želela istočasno odločitev bi morala postaviti pobotni ugovor. Obseg pravnomočnosti sodbe se zato presoja z razlago celotne sodbe, ne le izreka, ampak tudi dejanskega stanja in njenih razlogov.

Neutemeljeno se pritožnica zavzema, da zgolj določilo o podaljšanju pogodbe v razmerje za nedoločen čas v primeru, da ni odpovedana, ne more vplivati na soglasje o času trajanja pogodbe. Prav navedeno določilo namreč bistveno spreminja čas trajanja pogodbe. Glede na to, da najemna pogodba med strankama ni bila veljavno sklenjena tudi v pisnem predlogu vsebovano pogodbeno določilo oziroma klavzula o višji sili za stranki ni mogla veljati. Sodišče prve stopnje ni štelo, da sta se stranki veljavno dogovorili o višini najemnine, pač pa o nadomestilu za uporabo parkirišča brez sklenjenega najemnega razmerja. Tega je upoštevalo pri določanju višine tržne najemnine, pri čemer pa to ne pomeni, da je štelo pogodbo v tem delu za veljavno.

Ker je bilo materialno pravo v tem postopku pravilno uporabljeno (kot je pojasnjeno v predhodni obrazložitvi te sodbe), dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje pa, ob dejstvu, da gre za spor majhne vrednosti, ne morejo biti predmet pritožbenega izpodbijanja.

Pogoj izvršene pogodbe pomeni, da zakon ob hkratni predpostavki, da gre za prepoved manjšega pomena, ne jemlje učinkov tistim pravnim poslom, ki so s svojo realizacijo že učinkovali. Konvalidacija zato ne pride v poštev takrat, ko je treba izpolnitev ene od strani v dvostranski pogodbi šele uveljaviti. V predmetni zadevi pogoji za konvalidacijo niso izpolnjeni, saj toženka svoje obveznosti ni v ničemer izpolnila in tako ni izpolnjen pogoj za veljavnost pogodbe, ki ji manjka oblika. Povedano še drugače, ker stranki v celoti oziroma vsaj v pretežnem delu svojih pogodbenih obveznosti nista izpolnili, ni moč šteti, da je sporna ustna prodajna pogodba konvalidirala.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Dejstvo, da je bila z izročilno pogodbo v letu 1984 na toženko prenesena sporna parcela, izkazuje le formalni prenos lastništva in ne tudi posestnega stanja. Za presojo priposestvovanja pa formalno lastništvo v zemljiški knjigi ni bistveno. Kdaj je toženka izvedela, da je vpisana v zemljiško knjigo in na kakšen način, niti ni bistveno in tega tudi sodišče prve stopnje ni upoštevalo kot odločilno. Kot je pravilno izpostavilo, je bilo odločilno posestno stanje, ki je bilo navzven jasno razvidno in je povzročilo, da toženka ni mogla biti v dobri veri, čeprav se je vpisala v zemljiško knjigo v času priposestvovalne dobe. Ne drži, da ustna pogodba ni bila realizirana, ker ni prišlo do prenosa posesti. Iz dokazne ocene sodišča prve stopnje jasno izhaja, da sta se tožnica in E. E. dogovorila, da bo ostala sporna parcela v posesti E. E., ki jo bo še naprej uporabljal kot nelastniški posestnik po drugem odstavku 27. člena SPZ, medtem ko je vinogradniško parcelo št. 640/2 prejel v lastniško posest ter jo kosil in mulčal. Takšno izvrševanje ustnega dogovora, ki mu sicer manjka potrebna obličnost, tudi po presoji pritožbenega sodišča pomeni izpolnitev obveznosti in skladno s teorijo o

Predpostavka za veljavnost ustno sklenjene pogodbe o prenosu lastninske pravice na nepremičnini je torej izpolnitev vsaj pretežnega dela pogodbenih obveznosti. V danem primeru bi moralo biti dokazano plačilo kupnine in prenos nepremičnine v posest. Ne eno ne drugo po ugotovitvah v izpodbijani sodbi ni dokazano.

Za pogodbo, za katero zakon predpisuje obličnost, pa v taki obliki ni bila sklenjena, mora obstajati soglasje volj pogodbenih strank za njeno sklenitev, da bi pogodba lahko konvalidirala. Če do sklenitve pogodbe ne pride, teorije realizacije ni moč uporabiti. Dogovora o najemu stanovanja med pravdnima strankama ni bilo, nesklenjena pogodba pa ne more biti realizirana.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil predmet dogovora prodaja licenc, s katerimi so družbe in društva iz sfere zakonitega zastopnika tožnic A. A. pridobile pravico do uporabe programske opreme X, ki je bila nameščena na strojni opremi B. d. o. o., katere zakoniti zastopnik v času sklenitve dogovora je bil prav tako A. A. Po presoji višjega sodišča je prvostopenjsko sodišče dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter pritožbene trditve v njegovo pravilnost ne vzbujajo dvomov. Podlago za obračun licenčnine za uporabo programske opreme predstavlja torej dogovor med pravdnima strankama, da se predmet licence preda tako, da se pri B. d. o. o. omogoči uporaba programske opreme z namestitvijo novih instanc na strežniku te družbe, kar je toženka izpolnila. Dejstvo, da B. d. o. o. potem, ko od oktobra 2015 dalje A. A. ni bil več zakoniti zastopnik te družbe, družbam in društvom v njegovi sferi ni več dovolila dostopa do svojega strežnika, na drugačno presojo obveznosti plačila licenčnine ne vpliva. Toženka je svojo obveznost izpolnila s tem, ko je B. d. o. o. omogočila možnost dostopa do programske opreme, tožnici pa v pritožbi sami navajata, da sta imeli do prenehanj

Predlog se zavrne.

Trenutka dospelosti v primeru vlaganj v solastno stvar ni mogoče vezati na izgubo posesti, saj ima solastnik pravico imeti stvar v posesti (prvi odstavek 66. člena SPZ), zato pravila, po katerem dospejo zahtevki graditelja šele zatem, ko je ta izgubil posest nepremičnine (argument iz tretjega odstavka 48. člena SPZ), v primeru vlaganj solastnikov ni mogoče uporabiti. Vendar pa v konkretnem primeru, ko sporno solastno nepremičnino, v katero so bila izvršena vlaganja, uporablja zgolj solastnik, ki je izvedel vlaganja (toženec), v zvezi z izvedenimi vlaganji (še) ni moč govoriti o obogatitvi drugega solastnika (tožnice). Do obogatitve pride namreč šele, ko drug solastnik začne uporabljati nepremičnino, v katero so bila izvršena vlaganja, oziroma kakorkoli drugače uresničevati svoja (so)lastninska upravičenja. Ker torej še ni prišlo do prehoda koristi zaradi toženčevih vlaganj v solastno nepremičnino na tožnico (prvi odstavek 190. člena OZ), je toženčev tožbeni zahtevek za povrnitev vlaganj preuranjen.

Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, ki ob sklicevanju na 58. člen OZ trdi, da je prišlo do konvalidacije pogodbe. Skladno s tem določilom je pogodba, za katero se zahteva pisna oblika, veljavna, čeprav ni bila sklenjena v tej obliki, če sta pogodbeni stranki v celoti ali v pretežnem delu izpolnili obveznosti, ki so iz nje nastale. Ker to velja tudi za spremembo pogodbe, je dogovor pravdnih strank, da toženki v obdobju epidemije ne bo treba plačevati najemnine, veljaven.

Določilo 58. člena OZ je mogoče uporabiti, če pogodba ni bila sklenjena v predpisani obliki in če sta pogodbeni stranki svoje obveznosti v celoti ali v pretežnem delu izpolnili. Torej le, če je med pravdnima strankama obstajalo soglasje volj glede bistvenih sestavin pogodbe, a to soglasje volj ni bilo izraženo v predpisani obliki, in sta pogodbeni stranki svoje obveznosti vsaj v pretežni meri izpolnili. V tem primeru, med postopkom pred sodiščem prve stopnje, nobena pravdna stranka ni trdila, da bi bila Pogodba, ki jo je tožeča stranka ponudila toženi stranki v podpis leta 2008, sklenjena - da bi o njenih bistvenih sestavinah (odmernem odstotku) med pravdnima strankama obstajalo soglasje volj. Trditveno in dokazno breme, da del njenih prihodkov ne spada v radijsko dejavnost, je na toženi stranki. Ta njena dolžnost izhaja tudi iz prvega odstavka 82. člena ZASP, ki določa, da v primeru, da je nadomestilo dogovorjeno ali določeno v odvisnosti od ustvarjenega dohodka pri uporabi dela, mora uporabnik dela voditi ustrezne knjige ali druge evidence, iz katere je mogoče ugotoviti, kakšen dohodek je bil ustvarjen.