VSL Sodba I Cpg 77/2022

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Toženka mora tožnici v 15 dneh povrniti njene stroške pritožbenega in revizijskega postopka v znesku 3.057,02 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

1Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se v razmerju med toženko in stečajnim dolžnikom A. A. razveljavi učinek darilne pogodbe med zakoncema, ki je bila sklenjena v notarskem zapisu SV 346/12 z dne 21. 3. 2012, in ki vsebuje zemljiškoknjižni dovolili, s katerima je stečajni dolžnik A. A. prenesel lastninsko pravico do ½ od celote pri nepremičninah ID znak: 0000-000/01 in ID znak: 0000-000/02, obe k. o. X, na toženko (1. točka izreka). Ugotovilo je neveljavnost vknjižb lastninske pravice na podlagi zemljiškoknjižnih dovolil z dne 21. 3. 2012, ki sta bili izstavljeni v 6. in 7. členu darilne pogodbe iz 1. točke izreka sodbe in odločilo, da se zaradi vzpostavitve prejšnjega stanja zemljiškoknjižnih vpisov, kot je obstajalo pred vknjižbami lastninske pravice na podlagi teh zemljiškoknjižnih dovolil, pri nepremičninah, navedenih v 1. točki izreka, izbriše lastninska pravica, vknjižena v korist toženke do ½ ter znova vpiše lastninska pravica v korist stečajnega dolžnika A. A. v deležu do ½ (2. točka izreka). Toženki je naložilo, da mora v roku 15 dni tožnici povrniti 7.465,17 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila (3. točka izreka).

2Proti tej sodbi se je toženka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Priglasila je pritožbene stroške.

3Tožnica je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in sodbo sodišča prve stopnje potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4Pritožba ni utemeljena.

5Tožnica je v tem pravdnem postopku na podlagi drugega odstavka 276. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) v svojem imenu in za račun stečajnega dolžnika vložila tožbo za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj, izbris neveljavnih vknjižb ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Trdila je, da je bil izpodbijani pravni posel sklenjen z izključnim namenom prenesti premoženje na zakonca toženke (A. A.) z namenom oškodovanja upnikov. Na podlagi 243. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) je z izbrisno tožbo uveljavljala zahtevek za razveljavitev učinkov darilne pogodbe in za vrnitev premoženja v stečajno maso. Trdila je, da je v obravnavanem primeru izpolnjen dejanski stan ničnosti in izpodbojnosti in predlagala, naj se sodišče najprej opredeli do zatrjevane izpodbojnosti, za primer, če bo presodilo, da posel ni izpodbojen po pravilih ZFPPIPP, pa je predlagala, da naj odloči, da je posel ničen.

6O pritožbi toženke zoper izpodbijano sodbo je višje sodišče že odločilo s sodbo I Cpg 451/2019 z dne 20. 5. 2020 in pritožbo zavrnilo ter izpodbijano sodbo potrdilo. Zoper to sodbo je Vrhovno sodišče RS dopustilo revizijo toženke glede vprašanja, ali je določilo drugega odstavka 34. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju novela ZFPPIPP-G, Uradni list RS, št. 27/16), ki določa, da se spremenjeni 391. člen ZFPPIPP¹ uporablja za vse postopke osebnega stečaja, ki se začnejo po uveljavitvi tega zakona, torej tudi za pravne posle in druga pravna dejanja, ki so bila izvršena pred začetkom veljave tega zakona in za katere se je triletno obdobje izpodbojnosti po predhodno veljavnem zakonu že izteklo, skladno z Ustavo RS. Vrhovno sodišče je s sklepom II Ips 63/2021 z dne 9. 2. 2022 reviziji ugodilo, sodbo višjega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. V tem pritožbenem postopku zato višje sodišče ponovno odloča o pritožbi toženke zoper prvostopenjsko sodbo.

7V obravnavanem primeru je toženka zatrjevala neskladje zakonske določbe drugega odstavka 34. člena novele ZFPPIPP-G z drugim odstavkom 155. člena Ustave. Ustavno sodišče je v odločbi U-I-397/20 z dne 2. 12. 2021 presodilo, da drugi odstavek 34. člena novele ZFPPIPP-G ni združljiv s prepovedjo povratne veljave pravnih aktov iz 155. člena Ustave, v kolikor dopušča, da so predmet izpodbijanja na podlagi 391. člena ZFPPIPP tudi tisti pravni posli in tista pravna dejanja, ki jih je stečajni dolžnik sklenil ali izvedel v dobro osebe, ki ima v razmerju do njega položaj ožje povezane osebe, in pri katerih se je triletno obdobje izpodbojnosti do dneva uveljavitve novele ZFPPIPP-G že izteklo. Pri tem pa ni odločilo o ustavnosti druge točke prvega odstavka 391. člena ZFPPIPP o uporabi daljšega petletnega obdobja izpodbojnosti za pravna dejanja iz drugega odstavka 271. člena ZFPPIPP², pri katerih se je na dan uveljavitve novele ZFPPIPP-G triletno obdobje izpodbojnosti na temelju predhodno veljavne ureditve že izteklo, kot se to vprašanje protiustavnosti zastavlja v obravnavanem primeru. V tem pravdnem postopku tako ostaja odprto vprašanje, ali je drugi odstavek 34. člena novele ZFPPIPP-G v delu, s katerim določa, da se petletno obdobje izpodbojnosti uporablja tudi za pravna dejanja iz drugega odstavka 271. člena ZFPPIPP, protiustaven. Kot je Vrhovno sodišče poudarilo v svojem sklepu, je zahteva za oceno ustavnosti zakona skrajno sredstvo, pred vložitvijo katere morajo sodišča aktivno izčrpati vse druge možnosti za sprejetje ustavnoskladne razlage. Vrhovno sodišče je presodilo, da je v konkretnem postopku ustavnoskladno odločitev mogoče sprejeti brez odločitve Ustavnega sodišča.

8Tožnica je namreč na podlagi prvega in tretjega odstavka 275. člena ZFPPIPP postavila enoten zahtevek, v okviru katerega je postavila tako trditve o izpodbojnosti kot ničnosti izpodbijanega pravnega posla, sodišče prve stopnje pa je tožbenemu zahtevku ugodilo tudi na podlagi ugotovitve, da je izpodbijani pravni posel ničen zaradi očitnega namena strank, da premoženje preneseta iz sfere stečajnega dolžnika v sfero toženke z namenom oškodovanja upnikov. In ker o posegu v zaključen pravni položaj ni mogoče govoriti v primeru absolutno neveljavnih poslov, ki so bili sklenjeni z glavnim namenom (ključnim nagibom) oškodovati upnike, je Vrhovno sodišče sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in temu sodišču vrnilo zadevo v novo sojenje, v katerem se mora opredeliti do vprašanja, ali je bil namen pogodbenih strank (in s tem ključen nagib za sklenitev pogodbe) oškodovati upnike. Navedlo je, da pa če bo višje sodišče ugotovilo, da izpodbijani posel ni ničen, bo moralo postopek prekiniti in sprožiti postopek za oceno ustavnosti drugega odstavka 34. člena novele ZFPPIPP-G v delu, s katerim določa, da se petletno obdobje izpodbojnosti uporablja tudi za pravna dejanja iz drugega odstavka 271. člena ZFPPIPP.

9Bistveni elementi konkretnega dejanskega stanu so naslednji: (1) s sporazumom o ugotovitvi in priznanju skupnega premoženja (v nadaljevanju Sporazum) sta stečajni dolžnik in toženka, ki je bila njegova zakonska partnerica, razdelila skupno premoženje, ki je bilo sestavljeno iz dveh nepremičnin; (2) pred tem sta bila vsak pri eni od navedenih nepremičnin vknjižena kot izključna lastnika; (3) z darilno pogodbo z dne 21. 3. 2012 je stečajni dolžnik svoj solastniški delež podaril toženki, tako da je ta postala izključna lastnica navedenih nepremičnin, sam pa je pridobil dosmrtno brezplačno pravico rabe na obeh nepremičninah.

10Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je bil namen izpodbijanega pravnega dejanja prenos premoženja iz sfere stečajnega dolžnika v sfero toženke z namenom oškodovanja upnikov (26. točka obrazložitve). Pri tem se je sklicevalo na tožničine navedbe in stališča, ki jih je povzelo v 6. točki svoje obrazložitve in sicer, da nedopusten namen strank darilne pogodbe izhaja iz okoliščine, da si je dolžnik na podarjenih nepremičninah zagotovil dosmrtno brezplačno pravico rabe, kar nadalje kaže, da je stečajni dolžnik le navidezno podaril premoženje, dejansko pa je še vedno ohranil določena upravičenja na nepremičninah. Stečajni dolžnik naj bi že v času sklepanja darilne pogodbe vedel, da dolgov ne bo mogel poplačati, zato sta se s toženko dogovorila, da bosta pred notarjem sklenila sporazum o delitvi skupnega premoženja, nato pa ji je stečajni dolžnik svoja solastniška deleža na spornih nepremičninah podaril. Prvostopenjsko sodišče je tudi ugotovilo, da niti stečajni dolžnik kot porok niti glavni dolžnik že v letu 2010 nista izpolnjevala svojih obveznosti na podlagi Pogodbe o finančnem leasingu nepremičnin št. 000 z dne 26. 8. 2010, tožnica pa je obema pošiljala opomine in pozive k plačilu. Dolg, ki ga je bil stečajni dolžnik dolžan poravnati kot porok, pa je dne 21. 1. 2012 znašal že 151.633,69 EUR (25. točka obrazložitve). Teh dejstev toženka v pritožbi ne izpodbija.

11Tudi po presoji pritožbenega sodišča je na podlagi navedenih okoliščin mogoče zaključiti, da je bil bistveni namen, zaradi katerega sta zakonca sklenila darilno pogodbo, preprečiti možnost, da bi to premoženje postalo del stečajne mase toženkinega zakonca, kar pomeni izigranje upnikov. Iz navedenih ravnanj zakoncev je mogoče zanesljivo sklepati, da je bila sklenitev darilne pogodbe v času, ko je dolg stečajnega dolžnika znašal 151.633,69 EUR, usmerjena k oškodovanju upnikov stečajnega dolžnika. Taka kavza pogodbe je po drugem odstavku 39. člena OZ nedopustna, pogodba pa po četrtem odstavku tega člena nična³. Ravnanje pogodbenih strank je nemoralno, saj je v nasprotju z moralnimi vrednotami družbe kot celote in v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ) in prepovedi zlorabe pravic (7. člen OZ). Pogodba, ki nasprotuje moralnim načelom, pa je nična (prvi odstavek 86. člena OZ).

12Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje brez dokaznega postopka, brez zaslišanja strank in brez da bi dejansko raziskalo namen spornega pravnega posla zaključilo, da je bil pravni posel sklenjen z namenom oškodovanja upnikov in posledično ničen, niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da iz dejstev in okoliščin, ki jih je navedla tožnica, izhaja očitno nedopusten namen sklenitve darilne pogodbe. Za svoje zaključke je podalo zadostne razloge za utemeljitev ničnosti pogodbe. Le zato, ker ni izvedlo vseh dokazov, pri čemer je za zavrnitev dokaznih predlogov navedlo razloge, mu ni mogoče očitati, da dokaznega postopka sploh ni izvedlo. Pritožnica je svoje zaslišanje predlagala v zvezi z dejstvom, da stečajni dolžnik nikoli ni prebival na nepremičnini, ki je bila predmet sporazuma, pač pa na drugem naslovu⁴. Navedeno dejstvo po oceni pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru za presojo ničnosti darilne pogodbe ni odločilno. O tem, kako stečajni dolžnik dejansko izvršuje dogovorjeno brezplačno pravico rabe predmetnih nepremičnin, na presojo veljavnosti darilne pogodbe ne more vplivati. Glede na navedeno zatrjevane kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, 22. člena Ustave RS (enako varstvo pravic) ter kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (pravica do izjave in poštenega sojenja) niso podane.

13Pritožnica ne more uspeti s posplošeno pritožbeno navedbo, da je toženka v zvezi s trditvijo, da s stečajnim dolžnikom nista želela izigrati oziroma oškodovati upnike, podala številne navedbe in dokazne predloge, do katerih naj se sodišče prve stopnje v svoji sodbi ne bi opredelilo. Ker ni konkretno pojasnila, do katerih navedb in dokazov se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo, pritožbeno sodišče na tako nesubstancirane pritožbene navedbe ne more vsebinsko odgovoriti.

14Toženka ne more uspeti niti s pritožbeno navedbo, da v obravnavanem primeru ni prišlo do oškodovanja upnikov in da že zaradi neizpolnjenosti objektivnega pogoja izpodbojnosti pravni posel ne more biti ničen. V zvezi s tem je trdila, da prenos lastninske pravice ni bil neodplačen, saj je hkrati prevzela in plačala s hipoteko (na nepremičnini z ID znakom 0000-000/02, k. o. X) zavarovano terjatev upnika Banka B. d. d. (po prenosu terjatve z izčlenitvijo C., d. o. o.) v višini 210.000,00 EUR in 93.000,00 EUR (A3 in A4), in sicer iz svojega posebnega premoženja, to je kupnine za prodano nepremičnino parc. št. 00/3 k. o. Y. Kot je višje sodišče obrazložilo že v sodbi I Cpg 451/2019, ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera ni mogoče slediti toženkinim navedbam, da je izpodbijani pravni posel odplačne narave⁵. Višje sodišče je v navedeni sodbi izpostavilo, da iz vsebine darilne pogodbe izhaja njena neodplačna narava. V darilni pogodbi sta stranki ugotovili, da drugih, s to pogodbo povezanih poslov ni. Poleg tega je bila darilna pogodba sklenjena 21. 3. 2012, toženka pa je trdila oziroma iz priloženih listin izhaja, da naj bi bila s hipoteko zavarovana terjatev plačana šele leta 2018 in še to v okviru izvršilnega postopka In 107/2012 Okrajnega sodišča v Domžalah. Navedeno nedvomno ne potrjuje trditev tožnice, da sta imeli pogodbeni stranki že ob sklepanju darilne pogodbe dne 21. 3. 2012 pred očmi, da bo toženka v zameno za lastništvo nepremičnin prevzela obveznost plačila s hipoteko zavarovane terjatve upnika C., d. o. o. (ki jo je nato odplačala šele v izvršilnem postopku leta 2018), in kar naj bi neodplačen pravni posel preoblikovalo v odplačnega. Dejstvo, da je toženka v letu 2018 odplačala s hipoteko zavarovano terjatev na nepremičnini z ID znakom 0000-000/02, k. o. X, zato na presojo ničnosti sporne darilne pogodbe ne vpliva.

15Ostale navedbe pritožnice v zvezi s plačilom s hipoteko zavarovane terjatve ob povedanem niso relevantne. Tudi v kolikor je toženka navedeno terjatev poravnala, obveznost stečajnega dolžnika ni prenehala, saj je toženka s plačilom pridobila, kot to trdi sama, „regresno terjatev“ do dolžnika. Ker je nanjo prešla upnikova terjatev z vsemi ali nekaterimi stranskimi pravicami,⁶ se obseg pasive stečajne mase ni zmanjšal in tako stečajna masa ni bila razbremenjena. Tudi dejstvo, da toženka ni priglasila svoje regresne terjatve iz naslova poplačila dolga stečajnega dolžnika v stečajni postopek, ni odločilno. V skladu s 3. točko drugega odstavka 383. člena ZFPPIPP se v postopku osebnega stečaja ne uporabljajo pravila o prenehanju terjatev zaradi zamude roka za njihovo prijavo (peti odstavek 296. člena ZFPPIPP),⁷ zato toženka lahko svojo regresno terjatev v postopku osebnega stečaja nad A. A. prijavi tudi po poteku roka za prijavo terjatev. Prav tako lahko njeno plačilo zahteva od dolžnika tudi po končanju postopka osebnega stečaja.⁸

16Toženka ni konkretizirala trditev v zvezi s skupnim premoženjem zakoncev. Le pavšalno je zatrjevala, da sta bili nepremičnini pridobljeni v času trajanja zakonske zveze in da sta predstavljali njuno skupno premoženje, ne pa vsega skupnega premoženja. Ni pa pojasnila, kaj vse je predstavljalo skupno premoženje zakoncev in kakšna so bila njuna skupna bremena. Zato sodišču prve stopnje ni bilo treba izvajati dokazov v tej smeri.

17Pritožbeni očitek, da bi morala tožnica s tožbo zajeti vse pogodbene stranke ničnostnega posla, ni utemeljen. Tožnica s tožbenim zahtevkom ni zahtevala ugotovitve ničnosti pravnega posla, pač pa razveljavitev učinkov darilne pogodbe, ugotovitev neveljavnosti vknjižb, izbris lastninske pravice v korist toženke ter vpis te v korist A. A. Pri izbrisni tožbi je pasivno legitimiran tisti, v čigar korist je bila z izpodbijano vknjižbo vknjižena pridobitev ali izbris pravice (prvi odstavek 244. člena ZZK-1). Nobene materialnopravne podlage ni, ki bi zahtevala vložitev izbrisne tožbe tudi zoper stečajnega dolžnika A. A. kot pogodbenika ničnega posla. Sodna praksa, na katero je opozorila toženka, se nanaša na primer ničnostne tožbe. V tu obravnavani zadevi pa je tožnica tožbeni zahtevek pravilno oblikovala v skladu s 1. točko drugega odstavka 243. člena ZZK-1 v zvezi s tretjim odstavkom 275. člena ZFPPIPP. V primeru zatrjevane ničnosti pogodbe, zaradi katere naj bi bila sporna vknjižba neveljavna, z izbrisno tožbo ni potrebno zahtevati še ugotovitve ničnosti pogodbe, saj sodišče odloča o tem kot o predhodnem vprašanju. Za obravnavano izbrisno tožbo je bila tako pasivno legitimirana zgolj toženka.

18Na pritožbeni očitek, ki se nanaša na uporabo besedne zveze, da se „znova vpiše lastninska pravica v korist stečajnega dolžnika v deležu do ½ od celote“, v izreku izpodbijane sodbe, je višje sodišče že odgovorilo v 9. točki obrazložitve sodbe z dne 20. 5. 2020, na katero se v celoti sklicuje, in pojasnilo, zakaj zgolj zaradi navedbe besede „znova“ tožba ni nesklepčna.

19Uveljavljani pritožbeni razlogi ob povedanem niso podani. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da je sporni pravni posel ničen. Ničen posel je absolutno neučinkovit proti vsakomur že od sklenitve. Tudi učinki izbrisne tožbe so absolutni in presegajo učinek izpodbojne tožbe,⁹ tako ugotovljena ničnost kot tudi izpodbojnost pravnega posla pa vodita do iste posledice (vračila tistega, kar je toženka na podlagi ničnega ali izpodbojnega posla prejela).

20S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP). V kolikor tožnica na kakšno pritožbeno navedbo ni dobila izrecnega odgovora, pa ta izhaja iz konteksta celotne obrazložitve, kar zadošča, saj lahko iz obrazložitve te odločbe v zadostni meri spozna, kateri razlogi so vodili pritožbeno sodišče k njegovi odločitvi.¹⁰

21Pritožba proti I. točki izreka izpodbijane sodbe ni utemeljena, prav tako ni utemeljena proti stroškovni odločitvi v II. točki izreka. Tožnica se je namreč zoper stroškovno odločitev pritožila le posledično. In ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člena ZPP).

22O stroških pritožbenega in revizijskega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Toženka v tem pravdnem postopku ni uspela, zato sama nosi pritožbene in revizijske stroške, mora pa tožnici povrniti priglašene stroške odgovora na pritožbo in revizijo. Te je pritožbeno sodišče priznalo tožnici glede na izpodbijano vrednost spornega predmeta in v skladu z Odvetniško tarifo (OT), in sicer 1.875 točk za odgovor na pritožbo (1. točka tar. št. 22 OT), 2.250 točk za odgovor na revizijo (3. točka tar. št. 22 OT) in 51,25 točk za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT), kar skupaj znaša 2.505,75 EUR, upoštevaje vrednost odvetniške točke 0,60 EUR. K temu je prištelo še 22% DDV, kar znaša 551,27 EUR. Skupaj stroški tožnice znašajo 3.057,02 EUR. Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka 15 dnevnega roka za izpolnitev dalje (prvi odstavek 299. in prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika ter 313. člen ZPP).

¹ S tem je bilo obdobje izpodbojnosti v postopku osebnega stečaja podaljšano iz treh let na pet let pred uvedbo postopka osebnega stečaja.
² Gre za pravna dejanja stečajnega dolžnika, na podlagi katerih je druga oseba prejela dolžnikovo premoženje, ne da bi bila dolžna opraviti svojo nasprotno izpolnitev, ali za nasprotno izpolnitev majhne vrednosti.
³ Enako velja, če enega od sopogodbenikov vodi nedopustni odločilni nagib (primerjaj drugi in tretji odstavek 40. člena OZ) .
⁴ Glej pripravljalno vlogo toženke z dne 6. 7. 2018, r. št. 11, l. št. 35-38, str. 7.
⁵ Glej 10. točko obrazložitve sodbe I Cpg 451/2019.
⁶ 274. in 275. člen OZ.
⁷ Peti odstavek 296. člena ZFPPIPP določa, da terjatev upnika, če ta zamudi rok za prijavo terjatve iz prvega, drugega, tretjega ali četrtega odstavka 296. člena ZFPPIPP, v razmerju do stečajnega dolžnika preneha in sodišče zavrže prepozno prijavo terjatve.
⁸ V kolikor dolžniku obveznosti niso odpuščene.
⁹ Prim VSRS sklep II Ips 63/2021.
¹⁰ Npr. sklep Ustavnega sodišča RS, opr. št. Up-429/01-5 z dne 24. 6. 2003 (2. točka obrazložitve).