244. člen ZZK-1

Ob izhodišču, da se predpostavke za veljavnost zavezovalnega pravnega posla presojajo po pravilih obligacijskega prava, je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno pojasnilo, da so sporne nepremičnine v času sklenitve sporazuma o zavarovanju terjatve obstajale, zato predmet obveznosti (izpolnitveno ravnanje) po sporazumu ni bil nemogoč ali nedopusten (35. in 37. člen OZ). Tožnik ni uveljavljal drugih ničnostnih razlogov. Tudi pritožbeni poudarek, da so bile hipotekarno obremenjene nepremičnine, ki sodijo v sklop zaščitene kmetije, ne terja drugačne presoje. Javnopravne omejitve, katerih cilj je zagotavljanje delovanja kmetij ter preprečevanje drobitve kmetijskih zemljišč, veljajo (le) v primeru dedovanja in pravnoposlovnih razpolaganj, ki so podlaga za pridobitev lastninske pravice. Ker je šlo v obravnavanem primeru za razpolaganje nelastnika, pa razlogi, ki se nanašajo na veljavnost zavezovalnega pravnega posla, na podlagi katerega je bila ustanovljena hipoteka, niti niso pravno odločilni.

Raziskovalna dolžnost zajema ravnanje, ki naj odpravi objektivno obstoječ, navzven zaznaven dvom v netočnost zemljiškoknjižnih podatkov ali pa ga, nasprotno, potrdi. Zahteve pa ne smejo biti pretirane, torej takšne, da bi hromile pravno poslovni promet, temelječ na sistemu zemljiške knjige. Iz dejanskih okoliščin konkretne prodaje tako osmemu tožencu ni mogoče očitati, da glede navedenih parcel, ki so nedvomno tudi funkcionalno povezane s stavbo, ni izpolnil svoje raziskovalne dolžnosti s tem, ko ni pomislil na napako pri usklajevanju in prenosu podatkov v računalniško vodeno zemljiško knjigo in pred nakupom ni preveril še ročne zemljiške knjige.

Zemljiškoknjižno dovolilo je nujni sestavni del sporazuma o ustanovitvi notarske hipoteke. Zato v takšnem primeru pooblastilo za sklenitev pravnega posla o ustanovitvi hipotek v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa obsega tudi pooblastilo za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila. Brez izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila hipotek ne bi bilo mogoče ustanoviti. Prav z namenom ustanovitve hipotek pa je bilo pooblastilo dano. Če pooblastilo ne bi obsegalo izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila, pooblaščenec ne bi mogel opraviti tisto, za kar je bil pooblaščen - sklenitev sporazuma, ki je vsebovalo zemljiškoknjižno dovolilo in s tem za zastavo nepremičnin.

Sodišče ni dolžno niti upravičeno vpogledovati v spise v drugih zadevah ter samo raziskovati, ali so v njih morda listne, ki bi utegnile biti relevantne za odločitev v konkretni zadevi. V pravdnem postopku je zbiranje procesnega gradiva v rokah strank. Ker tožeča stranka osnutka revizijskega poročila ne prilaga v dokaz svojih navedb, ni bistveno, da gre za osnutek poročila, ne pa za dokončne ugotovitve Računskega sodišča. Za stavbno pravico ne moremo reči, da v vseh pogledih predstavlja stvarno pravico na tuji stvari, saj je dopustno ustanoviti oziroma oblikovati tudi t. i. lastniško stavbno pravico, bodisi že ob ustanovitvi, bodisi kasneje, ko postane imetnik stavbne pravice tudi lastnik obremenjene nepremičnine, ali obratno. V slednjih dveh primerih stavbna pravica ne preneha. Lastnik nepremičnine, ki je hkrati tudi imetnik stavbne pravice, se lahko odloči, da bo obdržal stavbno pravico v veljavi, največkrat zato, da jo bo prenesel drugemu subjektu, lahko pa se tudi odloči za njeno prenehanje. Šele ko stavbna pravica preneha, se vzpostavi enoten pravni režim nepremičnine. Tožeča stranka zato nima prav, ko v pritožbi trdi, da ni možno (dopustno), da se ustanovi stav

Revizija se dopusti glede vprašanj: (1) Ali sta v primeru zahtevka za izbris neveljavne vknjižbe neposredni pridobitelj (oseba iz prvega odstavka 244. člena ZZK-1) in nadaljnji singularni pridobitelj (oseba iz drugega in tretjega odstavka 244. člena ZZK-1), ki je v razmerju do tožnika - izbrisnega upravičenca tretji, enotna sospornika? (2) Ali je materialnopravno pravilna presoja sodišča druge stopnje, da je v konkretnem primeru podana toženčeva dobra vera? (3) Ali je (bil) v konkretnem primeru tožnikov prenos lastninske pravice na toženko veljaven?

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da mora iti pri materialnopravni neveljavnosti zemljiškoknjižnega vpisa za notranje vsebinske razloge, ki zadevajo vprašanje veljavnosti oziroma nadaljnjega obstoja podlage za vpis. Po oceni pritožbenega sodišča pa je zmotno ugotovilo, da gre v konkretnem primeru za formalnopravno neveljavnost, pri čemer je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, to je določbe 2. in 3. alineje 4. točke tretjega odstavka 243. člena ZZK-1, kot izhaja iz 17. točke obrazložitve. Načeloma z izbrisno tožbo res ni mogoče uveljavljati neveljavnosti vknjižbe, če je bila ta dosežena na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki ni bila razveljavljena ali spremenjena, kot je navedeno v tem določilu. Vendar gre ugotoviti, da v konkretnem primeru pravdne stranke niso imele interesa po razveljavitvi sklepa o dedovanju oziroma dednega dogovora. V obravnavani zadevi, ko je s strani tožnikov zatrjevana materialnopravna neveljavnost vknjižbe, ne pridejo v poštev določbe tretjega odstavka 243. člena ZZK-1, ki urejajo primere izpodbijanja vknjižb, ki so postale neveljavne šele po trenutku, od katerega učinkuje izpodbijana vknjižba, ampak gre za primer, ko je bila vknjižba neve

Toženca sta enotna sospornika, ker četrti odstavek 243. člena ZZK-1 določa, da izbrisni upravičenec proti odsvojitelju in pridobitelju kot "nujnima sospornikoma" uveljavlja zahtevek za izbris izpodbijane vknjižbe, ker je tožnik s tožbo zajel oba toženca, ker učinki delne zamudne sodbe posegajo v pravni položaj toženca, ker je tožbeni zahtevek zoper toženko lahko utemeljen le ob predhodni predpostavki, da je utemeljen tožbeni zahtevek zoper toženca, ker je glede na ZZK-1 in naravo spornega razmerja spor mogoče rešiti le na enak način, ker presoja ničnosti pogodb ne predstavlja ločenega zahtevka, temveč je zgolj predhodno vprašanje v kontekstu izbrisnega zahtevka, glede katerega ni mogoče odločiti različno v razmerju do tožencev, ker je ugotovitev ničnosti pogodbe, neveljavnost vknjižbe pridobitve lastninske pravice v korist toženca in izbris te pravice, predpostavka za dopustnost presoje izbrisnega zahtevka zoper toženko. Nepremičninsko stvarno pravo ne dopušča pogojnih ali z rokom omejenih vknjižb lastninske pravice, s tem, da je ničnost pravnega posla skrajna sankcija. Namen prepovedi pogojnega razpolaganja z lastninsko pravico iz drugega odstavka 37. člena SPZ je zaščiti

Zaznamba izbrisne tožbe, vložene zaradi izbrisa zaznambe podaljšanja veljavnosti stavbne pravice, je bila pravilno dovoljena.

Pritožbeno stališče, da ta sprememba ni bila dopustna, ker ima (primarni) zahtevek drugačno dejansko in pravno podlago kot prvotni, je zgrešen. Če bi imela oba zahtevka enako dejansko in pravno podlago, zaradi istovetnosti zahtevkov sploh ne bi šlo za spremembo tožbe (drugi odstavek 184. člena ZPP). Tudi ni res, da je bilo o enakem zahtevku že pravnomočno odločeno. S prvo sodbo v tej pravdi (P 143/2014-II z dne 20. 4. 2016) je namreč sodišče odločalo o tožnikovem zahtevku za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj in ne o ničnosti spornih pravnih poslov. Neutemeljen je pritožbeni pomislek glede pravočasnosti spremembe tožbe. Po razveljavitvi prve sodbe se je glavna obravnava začela znova, zato tožnica s spremembo tožbe ni bila prekludirana (prvi odstavek 184. člena ZPP). Tožničin interes ni zgolj ugotovitev ničnosti spornih pravnih poslov, pač pa, da se lastninska pravica na nepremičninah, ki sta bili predmet ničnega razpolaganja tožencev, vpiše (nazaj) v korist prvega toženca, da bo tožnica v izvršilnem postopku zoper njega lahko poplačala svojo terjatev. Če je torej tožnici uspelo dokazati, da so sporni pravni posli tožencev nični, ji je kot upnici treba omogočiti,

Res je, da formalna pravnomočnost sanira vsebinske napake in se mora načelo materialne resnice umakniti pred načelom pravne varnosti. Vendar pa je bilo ugotovljeno, da prva toženka v stečajnem postopku ni ravnala pošteno. Zaradi njenega slabovernega ravnanja, ki je bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja ter načelom prepovedjo zlorabe pravic, pa vknjižbi sporne lastninske pravice ni moč nuditi sodnega varstva in je vknjižba prve toženke kot izključne lastnice na skupnih delih več stavb (spornih parkiriščih), materialnopravno neveljavna. Solastninska pravica na skupnih delih več večstanovanjskih stavb se vpisuje v korist vseh stavb, ki jim takšen del služi, in ne več v korist vsakokratnih etažnih lastnikov posameznih delov teh stavb.

Obstoj dogovora o dejanskem obsegu služnosti, ki se je tudi izvajal, je v nasprotju s tezo tožnikov o nedoločljivosti predmeta obveznosti in posledični ničnosti služnostne pogodbe. Služnostni upravičenec mora svojo pravico izvrševati v dogovorjenem obsegu. Razširjanje služnosti ni dopustno. Čezmerno izvrševanje služnosti predstavlja nedopusten poseg v lastninsko pravico. Ker je toženka pri izvrševanju služnosti prekoračila svoja upravičenja, je zahteva lastnikov služeče nepremičnine za pravno varstvo utemeljena. Namen stvarne služnosti je v koristi, ki omogoča izvrševanje lastninske pravice na gospodujoči nepremičnini. Kar pa ne pomeni, da spremenjene potrebe gospodujočega zemljišča opravičujejo razširitev stvarne služnosti, niti, da imajo interesi služnostnega upravičenca avtomatično prednost pred interesi služnostnih zavezancev.

Tožbeni zahtevek se nanaša le na izbris lastninske pravice, vpisane v korist tožene stranke, ki je bila kupec v zadnji prodajni pogodbi in hkrati zahteva, da se lastninska pravica vpiše na tožečo stranko. Na ta način v resnici preskakuje zemljiškoknjižne položaje, ker je bil med toženo in tožečo stranko pri sporni nepremičnini vknjižen tudi A. A. Posledica ugoditvi takšnemu tožbenemu zahtevku ne bi bil le izbris zadnje vknjižbe v korist tožene stranke, ampak tudi njenega zemljiškoknjižnega prednika A. A. Za izbris A. A. bi morala tožeča stranka tožiti tudi njega.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi očitek toženih strank, ponovljen v pritožbi, da je odločitev o parcelaciji sporne nepremičnine nepravilna, ker lahko parcelacijo zahteva le lastnik nepremičnine, in da gre za nedovoljen poseg v lastninsko pravico drugega toženca. Kot je pojasnilo, je bilo zaradi ugotovljene delne ničnosti pogodbe potrebno vzpostaviti prejšnje zemljiškoknjižno stanje, individualizirati predmet vknjižbe v zemljiško knjigo, s čimer bo lahko parcela spet postala last prve tožene stranke in bo tako lahko predmet odločanja v denacionalizacijskem postopku. Z odločitvijo o opravi parcelacije ni moglo priti do kršenja pridobljenih pravic drugega toženca, ker je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je sporno nepremičnino uporabljal na podlagi ničnega pravnega posla in zato posledično ni mogel pridobiti lastninske pravice, katere kršitev se pritožbeno zatrjuje. Ker torej ni prišlo do posega v ustavno pravico do zasebne lastnine, ni utemeljen niti očitek v pritožbi, da je bila s posegom v to ustavno pravico kršena pridobljena pravica oziroma narejena nova krivica, česar pa se z denacionalizacijo me sme povzročati. Parcelacije ni zahtevala neka tretja oseba, pač p

Predlog se zavrne.

V postopku izdaje začasne odredbe upnik pravnega varstva ne more uspešno temeljiti na trditvi, da je (na podlagi materialnega prava) pooblaščen od sodišča, ki odloča v drugem (v obravnavanem primeru zemljiškoknjižnem) postopku, zahtevati, da opusti opravo določenega pravnega dejanja (v obravnavanem primeru torej izdajo sklepa o vpisu v zemljiško knjigo in izvedbo samega vpisa). Takšna začasna odredba je nedopustna, ker sodišče v postopku izdaje začasne odredbe (niti v kateremkoli drugem postopku), ne more nalagati drugemu (pristojnemu) sodišču, kako naj v posameznem primeru odloči oziroma ne odloči (oziroma, kako naj postopa). Tudi, če bi bila takšna začasna odredba izdana, pa naj ne bi imela nobenega pravnega učinka.

Pravilen izločitveni zahtevek v tožbi je zahtevek na ugotovitev obstoja lastninske pravice izločitvenega upnika oz. na ugotovitev, da je izločitveni upnik pridobil lastninsko pravico na nepremičnini. Izbrisna tožba je stvarnopravna tožba, s katero upravičenec uveljavlja zahtevek, da sodišče ugotovi neveljavnost vknjižbe in odloči, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov, če je vknjižba določene pravice neveljavna iz materialnopravnega razloga. Zaradi svoje stvarnopravne narave zahtevek iz izbrisne tožbe ne predstavlja nedenarne terjatve iz drugega odstavka 20. člena ZFPPIPP. Nepremičnine, ki je že priposestvovana, ni mogoče ponovno priposestvovati. Posojilojemalcem (četudi so bili nepremišljeni, nezadostno skrbni ali celo neodgovorni) ni mogoče odreči sodnega varstva, če so bili pri tem žrtev nepoštenih in nedopustnih ravnanj s strani posojilodajalca.

V primeru, ko stranki sploh nimata pravnoposlovne volje skleniti določen pravni posel, temveč ustvarita le listino, ki ima zunanji videz neke pogodbe, taka navidezna pogodba sploh ne obstaja, je neobstoječa, kar je še večja hiba kot ničnost (nična pogodba je bila sklenjena na podlagi pravnoposlovne volje strank in obstaja, vendar je obremenjena s hudimi hibami, neobstoječa pogodba pa nikoli ni nastala). Ker OZ nima posebnih določb o neobstoječih pogodbah in o tem, kako jih izničiti (»spraviti s sveta«), se v praksi uporablja zahtevek na ugotovitev ničnosti. OZ v 50. členu ureja dve obliki navidezne pogodbe: prva je tista, kjer navidezna pogodba po volji pogodbenih strank prikriva neko drugo, potencialno veljavno pogodbo (drugi odstavek 50. člena OZ določa: Če pa navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost.). Druga pa je zgoraj opisana neobstoječa pogodba, pri kateri sploh nikoli ni bilo volje strank za sklenitev (kakršnekoli) pogodbe, temveč navidezna sopogodbenika zasledujeta le cilj, ustvariti nekaj, kar bo v zunanjem svetu ustvarjalo vtis (iluzijo) pogodbe. Le v prvem primeru, ko torej nekakšna pogo

Prodaja tuje stvari sama po sebi namreč ni ničen pravni posel, ker ni prepovedana, posebej o tem govori določba 440. člena OZ. Pravilno pa je stališče sodišča prve stopnje, da se na načelo zaupanja v zemljiško knjigo lahko sklicuje le dobroverni pridobitelj in pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, ki temelji na pravilni dokazni oceni izvedenih dokazov in neprerekanih trditvah tožnice, da toženka pri sklepanju prodajne pogodbe z družbo S. d.o.o. dne 19. 10. 2004 ni bila dobroverna.

Toženca sta v (podrednem) zahtevku zahtevala ugotovitev skupnega premoženja na istih nepremičninah kot tožnica (le v manjšem obsegu), uveljavljala sta le višji delež prvega toženca na skupnem premoženju. Vendar pa tožencu, tudi če meni, da je njegov delež na skupnem premoženju večji od zakonsko domnevane polovice, ni treba vložiti nasprotne tožbe. Sodišče prve stopnje prvega toženca ni zaslišalo, saj je bil predlog za njegovo zaslišanje umaknjen. Njegove pisne izjave pravilno ni upoštevalo, saj ZPP takšno možnost daje le pričam in ne tudi strankam. Tožnica je dovolj prepričljivo izkazala, da je prvi toženec pogodbi sklenil z namenom jo izigrati pri njenih pravicah na skupnem premoženju, in v posledici tudi drugega sina pri dedovanju, kar je drugi toženec vedel in pri tem sodeloval. Šlo je za nagib, ki je bistveno vplival na odločitev prvega tožencev, da nepremičnine na takšen ali drugačen način, prenese na drugega toženca. Pravni posel, ki ga sklene eden od zakoncev v nasprotju z določilom 52. člena ZZZDR, torej brez soglasja drugega zakonca, je izpodbojen. Kadar pa gre za primere, pri katerih je bil odločilen nagib zakonca pri sklenitvi posla namen oškodovati