VSRS Sklep II Ips 120/2021

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se sklep Višjega sodišča v Ljubljani, I Cp 826/2019 z dne 24. 7. 2019, razveljavi.

II. Odločitev o stroških postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti se pridrži za končno odločbo.

Dosedanji potek postopka

1Sodišče prve stopnje je sodno odločbo Občinskega sodišča na Reki, Stalne službe na Rabu, Republike Hrvaške, 89 P-4403/2015 z dne 14. 10. 2015, ki je postala pravnomočna 28. 2. 2018, priznalo za pravno veljavno v Republiki Sloveniji.

2Nasprotna udeleženca sta zoper navedeni sklep vložila ugovor. Isto sodišče je ugovor zavrnilo.

3Nato sta se nasprotna udeleženca zoper odločitev o ugovoru tudi pritožila. Spis je bil odstopljen Višjemu sodišču v Ljubljani, ki je pritožbi ugodil in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremenil tako, da je ugovoru nasprotnih udeležencev ugodil in predlog za priznanje hrvaške sodne odločbe zavrnil. Predlagatelju je naložil plačilo stroškov.

Bistvo navedb v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti

Navedbe Vrhovnega državnega tožilstva RS v zahtevi za varstvo zakonitosti

4Vrhovno državno tožilstvo RS vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 42.b člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) v zvezi s 111. členom Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP), ki glede neurejenih vprašanj napotuje na smiselno uporabo zakona o nepravdnem postopku. V trenutku izdaje sklepa sodišča prve stopnje je bil to še prejšnji Zakon o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP). Na podlagi 34. člena ZNP revizija praviloma ni bila dovoljena. Pod pogoji 385. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je dopustna zahteva za varstvo zakonitosti.

5Tožilstvo nadalje navaja, da so izpolnjeni tudi pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP, saj je mogoče zaradi zagotovitve pravne varnosti in zaupanja v pravni red Republike Slovenije (2. člen Ustave RS) pričakovati, da bo na podlagi te zahteve z odločitvijo Vrhovnega sodišča omogočeno, da bo o pritožbi stranke zoper sklep sodišča prve stopnje o priznanju in razglasitvi izvršljivosti tuje sodne odločbe odločalo neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče (23. in 25. člen Ustave RS).

6Tožilstvo v zahtevi uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, ker sodišče druge stopnje ni uporabilo prvega odstavka 19. člena ZPP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 106. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS), tretjim odstavkom 42.b člena ZIZ in petim odstavkom 109. člena ZMZPP, prav tako ni uporabilo 44. člena Uredbe Sveta št. 44/2001 v zvezi s Prilogo IV v zvezi z drugim odstavkom 66. člena Uredbe (EU) št. 1215/2012, kar bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa.

7V nadaljevanju pojasnjuje, da pristojnost, priznavanje in izvrševanje sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah med državami članicami Evropske skupnosti urejajo pravni akti te skupnosti. Od 10. 1. 2015 dalje velja Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in sveta (v nadaljevanju Bruseljska uredba Ia), ki pa v drugem odstavku predhodne določbe 66. člena določa, da se za sodne odločbe, izdane v sodnih postopkih, ki so bili začeti pred 10. januarjem 2015, še naprej uporablja Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 (v nadaljevanju Bruseljska uredba I). Ta pravila evropskega prava, ki so sicer za vse članice zavezujoča in neposredno uporabljiva, so bila z novelami ZIZ-C in ZIZ-L implementirana tudi v slovenski pravni red.

8V obravnavanem primeru je treba za presojo pristojnosti uporabiti 42.b člen ZIZ-a in Bruseljsko uredbo I (Uredbo Sveta št. 44/2001), saj se je pravdni postopek, v katerem je bila izdana hrvaška odločba, katere priznanje se zahteva, začel z vložitvijo tožbe dne 5. 12. 2013, ko je bila Republika Hrvaška že polnopravna članica Evropske unije.

9Odločitev sodišča prve stopnje o ugovoru lahko udeleženci izpodbijajo s pritožbo, o kateri pa tako po Bruseljski uredbi I (44. člen v zvezi s Prilogo IV) kot po tretjem odstavku 42.b člena ZIZ odloči Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Enako v petem odstavku 109. člena določa tudi ZMZPP. Pristojnost za odločanje o pritožbi je bila tudi pravilno navedena v pravnem pouku sklepa sodišča prve stopnje.

10V obravnavanem primeru je o pritožbi nasprotnih udeležencev odločilo Višje sodišče v Ljubljani, ki glede na navedeno ni bilo stvarno pristojno. Ne glede na morebitno pravilnost izpodbijane odločitve je zaradi varstva pravice vsakogar, da o njegovi pritožbi ali drugem pravnem sredstvu odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče (23. in 25. člen Ustave), v javnem interesu, da odločitev ni obremenjena z bistvenimi kršitvami postopka, saj bi to lahko imelo za posledico nezaupanje v pravni red Republike Slovenije.

11Glede na obrazloženo Vrhovno državno tožilstvo predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi, izpodbijani sklep sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno predložitev obravnavanega sodnega spisa v pritožbeni preizkus zgoraj navedenega sklepa sodišča prve stopnje Vrhovnemu sodišču kot stvarno pristojnemu sodišču oziroma podredno, da Vrhovno sodišče kot stvarno pristojno pritožbeno sodišče odloči tudi o pritožbi nasprotnih udeležencev.

Navedbe udeležencev v odgovorih na zahtevo za varstvo zakonitosti

12Nasprotna udeleženca sta vložila odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti, v katerem nasprotujeta zahtevi in predlagata njeno zavrženje oziroma podredno zavrnitev. Navajata, da v zahtevi ni izkazano, da so izpolnjeni pogoji iz 367.a člena ZPP oziroma javni interes od odločitve Vrhovnega sodišča tudi za druge primere. Tožilstvo tudi z ničemer ni pojasnilo, kako naj bi okoliščina, da je o pritožbi odločilo višje sodišče, lahko vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve. Zgrešena stvarna pristojnost spada zgolj med lažje absolutne bistvene kršitve določb postopka. Ob tem se sklicuje na Sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 91/2013 z dne 19. 3. 2015. Očitno je, da je bil v zadevi spis pomotoma poslan višjemu sodišču. Gre za enkraten dogodek, ki ne izpolnjuje pogojev iz 367.a člena ZPP, niti to v ničemer ni vplivalo na pravilnost ali zakonitost izpodbijane odločitve. Tožilstvo namreč ni izkazalo, da odločitev Višjega sodišča v Ljubljani po vsebini ni pravilna.

13Odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti je vložil tudi predlagatelj, ki z zahtevo v celoti soglaša. Hkrati utemeljuje, da sklepa Višjega sodišča v Ljubljani ni mogoče preizkusiti ter da je to sodišče tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Predlaga, da Vrhovno sodišče, potem ko bo izpodbijani sklep razveljavilo, tudi vsebinsko odloči o pritožbi nasprotnih udeležencev, pri čemer meni, da je neutemeljena in da jo je treba zavrniti.

Presoja Vrhovnega sodišča

14Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

O dovoljenosti zahteve za varstvo zakonitosti:

15Zahteva za varstvo zakonitosti je del sistema izrednih pravnih sredstev v civilnem postopku, ki je, enako kot dopuščena revizija, namenjena zagotavljanju objektivne koristi (med drugim poenotenju sodne prakse), ki presega konkretni primer in interese konkretnih strank. Vrhovnemu sodišču omogoča, da se izreka o zadevah, upoštevaje merila pomembnosti pravnega vprašanja. Po tretjem odstavku 385. člena ZPP lahko državno tožilstvo zahtevo za varstvo zakonitosti vloži, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP. Pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP so izpolnjeni, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava prek sodne prakse. Zahteva je dovoljena v primerih, (1) če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, ali (2) če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse Vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna, ali (3) če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa Vrhovnega sodišča ni enotna. Pogoji za vsebinsko obravnavo zahteve za varstvo zakonitosti niso izpolnjeni v primerih, ko ni mogoče govoriti o hudi kršitvi prava, ki bi pomenila resno motnjo v strukturi sodne prakse ali pa o kršitvi prepovedi sodniške samovolje, in kjer ne grozi nevarnost ponovitve očitane napake. Odločanje o tem, ali zahteva vsebuje za pravni red kot celoto pomembna pravna vprašanja, je v celoti prepuščeno Vrhovnemu sodišču.¹

16V konkretnem primeru je jedro očitka, ki izhaja iz zahteve za varstvo zakonitosti, v tem, da je zgrešena stvarna pristojnost sodišča, ki je odločilo o pritožbi. In sicer namesto Vrhovnega sodišča je o pritožbi odločilo kar Višje sodišče v Ljubljani. Gre za hudo kršitev povsem jasne zakonske določbe kot tudi določbe evropske uredbe, ki določata pristojnost. Vrhovno sodišče zato meni, da je pomembnost izpostavljenega vprašanja izkazana.

17Vrhovno sodišče zato pritrjuje utemeljitvi vlagatelja zahteve za varstvo zakonitosti, da gre za pomembno pravno vprašanje oziroma da je izpolnjen pogoj iz tretjega odstavka 385. člena v zvezi s prvim odstavkom 367.a člena ZPP za dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti.

O utemeljenosti zahteve za varstvo zakonitosti:

18Zahteva za varstvo zakonitosti pravilno opozarja, da višje sodišče ni bilo stvarno pristojno odločiti o pritožbi zoper sklep okrožnega sodišča o ugovoru zoper sklep istega sodišča, s katerim je to priznalo hrvaško sodno odločbo. Na podlagi tretjega odstavka 42.b člena ZIZ² in 44. člena Bruseljske uredbe I (Uredbe Sveta št. 44/2001) v zvezi s Prilogo IV je za odločitev o pritožbi pristojno Vrhovno sodišče Republike Slovenije. To med udeleženci tega postopka niti ni sporno.

19Prav tako ni sporno, da se v konkretnem primeru uporablja Bruseljska uredba I. V meritornem delu svoje odločitve sta jo uporabili tudi obe nižji sodišči. Bruseljska uredba Ia (Uredba (EU) št. 1215/2012) v drugem odstavku predhodne določbe 66. člena določa, da se za sodne odločbe, izdane v sodnih postopkih, ki so bili začeti pred 10. januarjem 2015, še naprej uporablja Bruseljska uredba I. Pravdni postopek, v katerem je bila izdana hrvaška odločba, katere priznanje se zahteva, se je začel z vložitvijo tožbe dne 5. 12. 2013. Takrat je bila Republika Hrvaška že polnopravna članica Evropske unije. Ker pristojnost, priznavanje in izvrševanje sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah med državami članicami Evropske unije urejajo njeni pravni akti, se v konkretnem primeru prav tako ne uporablja ZMZPP.

20Ne glede na navedeno pa to v obravnavanem primeru niti ni odločilno. Pristojnost Vrhovnega sodišča za odločitev o pritožbi v postopkih priznavanja tujih sodnih odločb določata tudi peti odstavek 109. člena ZMZPP in 42.b člen ZIZ-a oziroma Bruseljska uredba Ia (Uredba (EU) št. 1215/2012)³.

21Višje sodišče v Ljubljani je kršilo prvi odstavek 19. člena ZPP, saj bi moralo po uradni dolžnosti zaznati, da za odločitev o konkretni pritožbi ni stvarno pristojno. Ker bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa, gre za relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Sodna odločba ne more biti pravilna in zakonita, če jo izda stvarno nepristojno sodišče, kar še posebej velja za odločanje na pritožbeni stopnji, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Pristojnost preizkusa pritožb je sicer deljena med višja sodišča in Vrhovno sodišče. O večini pritožb res odločajo višja sodišča. Vendar zgrešene stvarne pristojnosti v obravnavanem primeru ni mogoče kar spregledati. Pri tem je popolnoma nepomembno, ali je izpodbijana odločitev po vsebini procesno in materialnopravno pravilna ali ne. Prav tako ni mogoča korelacija s procesnimi določbami o napačni stvarni pristojnosti pred sodiščem prve stopnje, na podlagi katerih povečini ne gre za kršitev določb postopka.

22Po noveli ZPP-E se lahko sodišče prve stopnje izreče za stvarno nepristojno zgolj ob predhodnem preizkusu tožbe, tožena stranka pa jo lahko uveljavlja samo v odgovoru na tožbo (drugi odstavek 19. člena ZPP). Če tožena stranka nepristojnosti ni uveljavljala takoj, se pristojnost ustali in kasneje ni mogoče uveljavljati procesne kršitve v zvezi s tem. Glede ovir stvarne nepristojnosti ni več razlik med okrajnimi in okrožnimi sodišči. Temu ustrezno je bila spremenjena tudi določba o absolutni bistveni kršitvi iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP⁴, na podlagi katere je kršitev podana zgolj v primeru, če sodišče kljub pravočasnemu ugovoru stranke nepravilno odloči, da je stvarno pristojno.

23Po presoji zakonodajalca zgrešena stvarna pristojnost pred sodiščem prve stopnje ni tako huda kršitev, ker so si sodišča prve stopnje enakovredna ter ker pravilnost in kvaliteto sojenja zagotavlja dvostopenjski postopek.⁵ Enako pa ni mogoče sklepati pri delitvi pristojnosti med višjimi in Vrhovnim sodiščem, ker gre za sodišča na različnih hierarhični ravni, zoper odločitev sodišča, ki odloča o pritožbi, pa ni več rednega pravnega sredstva.

24Razlog, da je v postopku priznanja tuje sodne odločbe pritožbena pristojnost poverjena Vrhovnemu sodišču, ima tudi ustavnopravne razsežnosti. Vrhovno sodišče je najvišje sodišče v državi (prvi odstavek 127. člena Ustave). Pritožbena pristojnost mu je zato dana kot nosilcu oblasti suverene države. Iz istega razloga ima Vrhovno sodišče končno besedo tudi v zadevah mednarodne pomoči (drugi odstavek 175. člena ZPP).

25Glede na povedano ni utemeljeno sklicevanje nasprotnih udeležencev na Sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 91/2013 z dne 19. 3. 2015⁶, saj je v tej zadevi šlo za napačno stvarno pristojnost pri sodišču prve stopnje, pri čemer pa je stranka absolutno bistveno kršitev določb postopka uveljavljala šele v pritožbi, čeprav bi jo po stališču Vrhovnega sodišča morala takoj, ko je bilo to mogoče, in sicer že pred sodiščem prve stopnje. Vrhovno sodišče je v tisti zadevi zato presodilo, da uveljavljana kršitev ni podana.

26V obravnavanem primeru udeleženci postopka te kršitve niti niso mogli uveljavljati. Pritožba in odgovor nanjo sta se vložila pri sodišču prve stopnje in glede na pravilni pravni pouk v sklepu sodišča prve stopnje so lahko pričakovali, da bo o pritožbi odločilo Vrhovno sodišče. Da ni bilo tako, so izvedeli šele, ko so prejeli izpodbijani sklep višjega sodišča.

27Glede na navedeno Vrhovno sodišče sodi, da je relativna bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 19. člena ZPP, 2. točko prvega odstavka 106. člena ZS, tretjim odstavkom 42.b člena ZIZ oziroma 44. členom Uredbe Sveta št. 44/2001 v zvezi s Prilogo IV podana.

Odločitev o zahtevi za varstvo zakonitosti in stroških:

28Zaradi relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka Višjega sodišča v Ljubljani je Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo (I. točka izreka; smiselno prvi odstavek 379. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP). O pritožbi nasprotnih udeležencev bo odločilo Vrhovno sodišče.

29Odločitev o stroških postopka v zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP (II. točka izreka).

30Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

¹ Primerjaj Sklepe VS RS II Ips 275/2017, II Ips 284/2017, II Ips 310/2017 in II Ips 2/2019.
² Primerjaj tudi Rijavec, V. v: Zakon o izvršbi in zavarovanju z novelo ZIZ-L, Razširjena uvodna pojasnila, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2019, str. 194.
³ Isti, str. 204.
⁴ Galič v: Zakon o pravdnem postopku (ZPP) z uvodnimi pojasnili k spremembam zakona, 6. dopolnjena izdaja, Uradni list RS, Ljubljana 2017, str. 16.
⁵ Primerjaj Ekart, Rijavec, Ude, Keresteš v: Zakon o pravdnem postopku z novelo ZPP-E, Uvodna pojasnila, GV Založba, Ljubljana 2017, str. 25-26.
⁶ „V konkretnem primeru gre za kršitev iz 4. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je okrajno sodišče odločilo o gospodarskem sporu, po določbi 32. člena ZPP pa je za sojenje v teh sporih pristojno okrožno sodišče. Res je, da pazi sodišče ves čas med postopkom na svojo stvarno pristojnost po uradni dolžnosti ter da pomeni tovrstna kršitev absolutno bistveno kršitev postopka, vendar pa spada ta med lažje absolutne bistvene kršitve postopka. Pritožbeno sodišče namreč nanjo ne pazi po uradni dolžnosti. To pomeni, da se stranka tudi v pritožbi ne bo mogla nanjo uspešno sklicevati, če na to ni pravočasno (takoj, ko je mogoče) opozorila že med postopkom na prvi stopnji.“