106. člen ZS

Zahteva, ki skoraj v celoti pomeni dobeseden prepis pritožbe, ne zadosti standardu konkretiziranosti zahteve za varstvo zakonitosti, ki je samostojno pravno sredstvo. Vložnik (v tem primeru zagovornik, ki je prava vešč) mora namreč v zahtevi konkretizirano in poglobljeno uveljavljati kršitve, ki jih zatrjuje ter jih ustrezno utemeljiti, pri čemer se mora v relevantnem obsegu soočiti tudi s stališči višjega sodišča. V okviru pristojnosti Vrhovnega sodišča, ko odloča o izrednih pravnih sredstvih, ni zaobsežena ponovna presoja pritožbe, ki je zgolj preimenovana v zahtevo za varstvo zakonitosti, oziroma dobesednega prepisa pritožbenih navedb. Takšen način vlaganja izrednih pravnih sredstev dejansko pomeni obid zakonskih in ustavnih določb o dostopu do Vrhovnega sodišča (127. člen Ustave Republike Slovenije - v nadaljevanju Ustava, v zvezi s 4. točko prvega odstavka 106. člena Zakona o sodiščih in 420. členom ZKP) in v samem bistvu predstavlja zlorabo procesnega položaja zagovornika, ki mu je zaupan na podlagi 29. člena Ustave, 75. člena ZKP in prvega odstavka 421. člena ZKP. S tovrstnim nepoštenim ravnanjem, ki se ga poslužuje - obravnavana zadeva ni samostojni primer - nikakor ne r

V obravnavani zadevi gre za veriženje upravnih sporov na način, ki ga je želel zakonodajalec (z legitimnim ciljem preprečevanja zlorabe pravice) preprečiti. Dodelitev BPP za ta upravni spor tako po jezikovni kot tudi po ustavno skladni razlagi pete alineje 8. člena ZBPP, ni dovoljena.

V obravnavani zadevi gre za veriženje upravnih sporov na način, ki ga je želel zakonodajalec (z legitimnim ciljem preprečevanja zlorabe pravice) preprečiti. Tožba, za sestavo katere je tožnik želel pridobiti BPP, bi bila namreč vložena zoper odločbo (št. Bpp 9/2025-4), s katero je bila zavrnjena njegova prošnja za dodelitev BPP za sestavo in vložitev dopolnitve predloga za oprostitev plačila sodne takse (za upravni spor opr. št. I U 17/2025) ter za pravno svetovanje in zastopanje v vseh postopkih naslovnega sodišča, v katerih je oziroma bo kadarkoli udeležen. Upravni spor, v katerem bi tožnik izpodbijal odločbo št. Bpp 9/2025-4, bi bil torej drugi upravni spor zaradi zavrnjene prošnje za BPP (prvi upravni spor v smislu veriženja je v tej zadevi upravni spor opr. št. I U 17/2025 oz. množica vseh tožnikovih bodočih upravnih sporov pred tem sodiščem), kar pomeni, da dodelitev BPP za ta upravni spor tako po jezikovni kot tudi po ustavno skladni razlagi pete alineje 8. člena ZBPP ni dovoljena.

Glede na to, da je Upravno sodišče RS edino stvarno pristojno za odločanje v upravnem sporu, če ne gre za zadeve iz 12. člena ZUS-1, torej tudi o tožbi zoper upravni akt organa za BPP, v navedeni določbi 67. člena ZPP ni pravne podlage za ugoditev tožnikovemu predlogu za delegacijo pristojnosti na drugo sodišče. Gre za veriženje upravnih sporov na način, ki ga je želel zakonodajalec (z legitimnim ciljem preprečevanja zlorabe pravice) preprečiti. Revizija, za katero je tožnik želel pridobiti BPP, bi bila namreč vložena zoper sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1778/2024-6 z dne 30. 10. 2024, s katero je bila zavrnjena tožnikova tožba zoper odločbo opr. št. Bpp 281/2024-3 z dne 10. 9. 2024. S to sodbo pa je bila zavrnjena tožnikova tožba za BPP v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev odgovora na poziv sodišča v upravnem sporu, ki se pred Upravnim sodiščem vodi pod opr. št. I U 1355/2024. Upravni spor I U 65/2925 je torej (vsaj) drugi upravni spor zaradi zavrnjene prošnje za BPP, kar pomeni, da dodelitev BPP za ta upravni spor tako po jezikovni kot tudi po ustavno skladni razlagi pete alineje 8. člena ZBPP, kot jo je razvilo Upravno sodišč

Vrhovno sodišče lahko na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako lažje opravil postopek ali če so za to drugi tehtni razlogi. Po navedeni določbi je torej možna delegacija pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. Glede na to, da je Upravno sodišče edino stvarno pristojno za odločanje v upravnem sporu, če ne gre za zadeve iz 12. člena ZUS-1, torej tudi o tožbi zoper upravni akt organa za BPP, v navedeni določbi 67. člena ZPP ni pravne podlage za ugoditev tožnikovemu predlogu za delegacijo pristojnosti na drugo sodišče. Prošnja je neutemeljena, saj tožnik, ki ni izčrpal domačih pravnih sredstev, z vložitvijo pritožbe na ESČP ne bi bil uspešen, oziroma bi bila zadeva očitno nerazumna. ESČP sme zadevo obravnavati šele potem, ko so bila izčrpana vsa domača sredstva v skladu s splošno priznanimi pravili mednarodnega prava.

ZBPP v peti alineji 8. člena določa, da se BPP ne dodeli v upravnih sporih zaradi dodelitve BPP. Po presoji sodišča takšna izključitev dodeljevanja BPP ne velja le za vložitev tožbe in zastopanje v upravnem sporu zaradi dodelitve BPP, temveč tudi za vložitev pravnih sredstev v takem upravnem sporu.

Glede na to, da je Upravno sodišče RS edino stvarno pristojno za odločanje v upravnem sporu, če ne gre za zadeve iz 12. člena ZUS-1, torej tudi o tožbi zoper upravni akt organa za BPP, v določbi 67. člena ZPP ni pravne podlage za ugoditev tožnikovemu predlogu za delegacijo pristojnosti na drugo sodišče. Tožnik v tožbi ne podaja nikakršnih tožbenih navedb, ki bi bile usmerjene v izkazovanje nepravilnosti oz. nezakonitosti predhodnega preizkusa njegove prošnje (ne prereka relevantnih dejstev, da gre za enako prošnjo, o kateri je bila že izdana zavrnilna odločba, ter da se dejansko stanje ali pravna podlaga nista spremenila), pač pa podaja izključno navedbe oz. zatrjuje dejstva, ki se nanašajo bodisi na njegovo izpolnjevanje (vsebinskih) pogojev za dodelitev izjemne BPP po sedmi alineji drugega odstavka 22. člena ZBPP bodisi na tožnikovo splošno nestrinjanje z dosedanjo prakso upravnih organov in sodišč v drugih zadevah. Ker toženka tožnikove prošnje ni vsebinsko obravnavala, pač pa jo je zavrgla zaradi neizpolnjevanja procesnih predpostavk za njeno obravnavo, tožnikove navedbe, usmerjene v zatrjevanje izpolnjevanja vsebinskih pogojev za izjemno BPP, za presojo pravilnosti in

Iz določbe drugega odstavka 31.a člena ZBPP izhaja, da je relevantna okoliščina za določitev krajevne pristojnosti le ta, da prosilec (tuja oseba ali oseba brez državljanstva) nima stalnega ali začasnega prebivališča v Republiki Sloveniji, ne pa tudi, kje se trenutno nahaja. Ker je prosilec svojo prošnjo vložil pri Okrožnemu sodišču v Novem mestu in so izpolnjene druge predpostavke za odločitev o krajevni pristojnosti po drugem odstavku 31.a člena ZBPP, je Vrhovno sodišče odločilo, da je za odločanje o BPP v navedeni zadevi pristojno Okrožno sodišče v Novem mestu.

Ker je prosilec svojo prošnjo podal pri Okrožnemu sodišču v Kranju in so izpolnjene druge predpostavke za odločitev o krajevni pristojnosti po drugem odstavku 31.a člena ZBPP, je Vrhovno sodišče, ki je pristojno za odločanje v tej zadevi po drugem odstavku 25. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu in v zvezi s 5. točko 106. člena Zakona o sodiščih, odločilo, da je za odločanje o BPP v navedeni zadevi pristojno Okrožno sodišče v Kranju.

Navedbe o pooblaščenkini odsotnosti v tujini niso opravičljiv razlog, saj si mora odvetnik v primeru odsotnosti zagotoviti nadomeščanje ali kako drugače poskrbeti za to, da bodo neodložljiva opravila v odvetniški pisarni opravljena pravočasno.

"Direktna" revizija za upravne spore, v katerih so bile sodbe upravnega sodišča izdane po začetku uporabe ZPP-E, t.j. po 14. 9. 2017, po navedenem presečnem datumu ni več mogoča, saj so bile določbe, ki so to določale v ZUS-1 pred novelo ZPP-E, črtane, torej za vložitev direktne revizije ni več pravne podlage. Zato je irelevantno, da je materija spora pritožnikova davčna obveznost iz leta 2008 do 2010, saj je relevantno le, kdaj se je postopek pred upravnim sodiščem pravnomočno končal.

ZBPP krajevno pristojni upravni organ za odločanje o upravičenosti do brezplačne pravne pomoči določa alternativno, pri čimer enak pomen daje tako stalnemu kot začasnemu prebivališču. Ker ima prosilec za brezplačno pravno pomoč stalni in začasni naslov na območjih različnih okrožnih sodišč, je prišlo do steka pristojnosti obeh okrožnih sodišč. Kadar bi bila hkrati krajevno pristojna dva ali več stvarno pristojnih organov, je pristojen tisti organ, ki je prvi začel postopek; krajevno pristojni organi pa se lahko sporazumejo, kateri od njih bo vodil postopek. V primeru steka pristojnosti po ZUP spor o pristojnosti ni dopusten. Zahtevo za takšen spor o pristojnosti organ, pristojen za odločanje v sporu o pristojnosti, zavrže.

Glede na to, da je Upravno sodišče RS edino stvarno pristojno za odločanje v upravnem sporu, če ne gre za zadeve iz 12. člena ZUS-1, torej tudi o tožbi zoper odločbo organa za BPP, v i določbi 67. člena ZPP ni pravne podlage za ugoditev tožbenemu predlogu za delegacijo pristojnosti na drugo sodišče. O materialnem položaju tožnika je organ odločal po določbah 13. člena ZBPP. Organ je pravilno ugotovil, da je glede na prvi odstavek 8. člena ZSVarPre dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka iz drugega odstavka 13. člena ZBPP ob izdaji odločbe znašal 595,06 EUR ter da glede na listinsko dokumentacijo tožnik prejema pokojnino v povprečni višini 855,69 EUR mesečno, kar tudi ni sporno, in po presoji sodišča nato pravilno zaključil, da je s tem v navedenem drugem odstavku 13. člena ZBPP določeni limit za dodelitev (redne) BPP presežen.

Tožba zoper eventualnega sospornika je vložena pogojno. Sodišče bo presojalo njeno utemeljenost šele in samo, če bo pravnomočno zavrnilo tožbeni zahtevek proti nepogojno toženemu tožencu (prvi odstavek 192. člena ZPP). Institut eventualnega sosporništva pa lahko tožnik uporabi samo, če so za to izpolnjene predpostavke iz drugega odstavka 192. člena ZPP. Če te predpostavke niso izpolnjene, ravna sodišče, na katerega je tožnik vložil tožbo, s tožbo zoper eventualnega sospornika, kot z vlogo, ki je ni mogoče obravnavati. Nadaljnje ravnanje sodišča bo določil rezultat postopka po 108. členu ZPP.

Pritožba zoper sklep višjega sodišča o pritožbenih stroških kot delu sodbe, s katero je bilo odločeno o pritožbi, v zakonu ni predpisana. Zato tožeča stranka ne more imeti pravovarstvene potrebe za vložitev pritožbe.

Vrhovno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje o pritožbi upnice zoper sklep o zavrnitvi zahteve za potrditev pravnomočnega plačilnega naloga kot evropskega naloga za izvršbo po Uredbi 805/2004 z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov.

Stranka, ki želi prejeti odškodnino po petem odstavku 65. člena Zakona o javnih uslužbencih, mora ta zahtevek postaviti že v tožbi, s katero izpodbija upravni akt.

Ko vrhovno sodišče odloča o predlogu za prenos pristojnosti, ne nastopa v vlogi sodišča prve stopnje, marveč na podlagi posebnega pooblastila iz 6. točke 106. člena ZS. Pritožba zoper tak sklep ni dovoljena.

Zmotno je tožnikovo razlogovanje, da je vzrok njegovega (pretežnega) neuspeha v sodnih postopkih iskati v nepoštenem sojenju vseh sodnikov. Izenačevanje neuspeha stranke z nepoštenim sojenjem oziroma uspeha stranke s poštenim sojenjem je že na prvi pogled nelogično (in tudi nekorektno). Kar bi bilo za eno stranko pošteno sojenje, bi bilo za drugo stranko nepošteno, pa čeprav bi šlo za isto sojenje.