42.b člen ZIZ

Ker v postopkih v zvezi z (ne)priznanjem tuje sodne odločbe na podlagi 71. člena Uredbe slovensko sodišče odločbe, izdane v drugi državi članici, pod nobenim pogojem ne sme preverjati glede vsebine, se lahko pravno relevantna dejstva nanašajo le na procesno dejansko stanje. To je skladno s stališčem SEU, da sodišče države, v kateri se zahteva priznanje, ne more preverjati niti, ali je sodišče države izvora pravilno uporabilo materialno pravo niti, ali je pravilno ugotovilo dejansko stanje. Presoja o nujnosti zadeve pomeni del vsebine sklepa nemškega sodišča, zato sodišče priznanja oziroma izvršitve v skladu z 71. členom Uredbe tega, ali so podani razlogi nujnosti, ne sme preverjati. Prepoved vsebinskega preverjanja sodnih odločb drugih držav članic velja po sodni praksi SEU tudi za razloge ogroženosti dobrobiti otroka, ki jih stranka zatrjuje po izdaji potrdila.

Trditveno in dokazno breme za ugotavljanje dejstev, ki so ovira za izvršitev tuje sodne odločbe, je na predlagatelju, zato bi ta moral izkazati, da zatrjevane kršitve načela kontradiktornosti ni imel možnosti uveljavljati s pravnim sredstvom v državi izvora.

Od 10. 1. 2015 dalje velja Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in sveta (v nadaljevanju Bruseljska uredba Ia), ki pa v drugem odstavku predhodne določbe 66. člena določa, da se za sodne odločbe, izdane v sodnih postopkih, ki so bili začeti pred 10. januarjem 2015, še naprej uporablja Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 (v nadaljevanju Bruseljska uredba I). V obravnavanem primeru je treba za presojo pristojnosti uporabiti 42.b člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) in Bruseljsko uredbo I, saj se je pravdni postopek, v katerem je bila izdana Tuja sodna odločba, začel z vložitvijo tožbe dne 5. 12. 2013, ko je bila Republika Hrvaška že polnopravna članica Evropske unije.

Za konkretno presojo je bistveno, da predlagatelj v postopku pred sodiščem prve stopnje ni trdil, da po seznanitvi s sporno sodno odločbo ni imel možnosti, da jo izpodbija v državi izvora. Ker je bilo trditveno in dokazno breme za ugotavljanje dejstev, ki so ovira za priznanje tuje sodne odločbe, na predlagatelju, bi ta moral izkazati, da zatrjevane kršitve načela kontradiktornosti ni imel možnosti uveljavljati s pravnim sredstvom v državi izvora. Tudi ESČP je v sodbi Avotiņš proti Latviji pojasnilo, da zahteva za izčrpanje pravnih sredstev, ki se nanaša na Uredbo Bruselj I, z vidika garancij iz prvega odstavka 6. člena EKČP ni problematična.

Tako imenovano „incidenter priznanje“, ko lahko o priznanju in izvršitvi odloči izvršilno sodišče kot o predhodnem vprašanju s sklepom o izvršbi, je možno le v primeru izvršitev izvršilnih naslovov iz tretjih držav, ki niso članice EU. Pri izvršitvi tuje sodne odločbe na podlagi Uredbe Bruselj I pa je priznanje in razglasitev izvršljivosti v posebnem delibacijskem postopku pred okrožnim sodiščem pogoj, da lahko izvršilno sodišče s sklepom dovoli in opravi izvršbo. Izvršilni naslov ni v Republiki Sloveniji neizvršljiv že zaradi golega dejstva, da je upnik hrvaški državljan. Dolžnika veže izvršilni naslov, pri čemer je imel ves čas od izdaje izvršilnega naslova dovoljenja, ki (dokler) so bila potrebna in katerih obstoj je prerekal, možnost za upnika pridobiti sam.

Varščina je namenjena le začasnemu zavarovanju položaja nasprotnega udeleženca za škodo, ki bi jo utegnil utrpeti zaradi spremembe tuje sodne odločbe v postopku s pravnimi sredstvi v državi izvora. Ker je tuja sodna odločba postala pravnomočna, sodišče prve stopnje ni imelo razloga za naložitev plačila varščine.

Ker je bil predloženi hrvaški notarski zapis sklenjen pred 10. 1. 2015, bi upnik moral doseči razglasitev izvršljivosti tega notarskega zapisa, šele nato pa bi lahko na podlagi le-tega tudi predlagal izvršbo.

Okrajno sodišče, ki se je izreklo za stvarno nepristojno in odstopilo zadevo Okrožnemu sodišču, se je napačno oprlo, na 42b. člen ZIZ, saj je spregledalo, da je bila sodna odločba, ki jo je izdalo hrvaško sodišče že pravnomočno priznana. Pogodba o pravni pomoči med R Slovenijo in R Hrvaško v civilnih in kazenskih zadevah z dne 7.2.1994 ne določa posebej stvarne pristojnosti sodišča, ki je pristojno za izvršbo tuje sodne odločbe, zato je potrebno uporabiti ZMZPP, ki v V. odstavku 108. člena določa, da je za izvršitev tuje sodne odločbe krajevno pristojno okrajno sodišče, na območju katerega je treba opraviti izvršbo.

Po obeh uredbah je predvideno potrdilo o izvršljivosti naslova v izvorni državi, s katerim se potrjuje isto dejstvo, in sicer nastop izvršljivosti. Kljub temu se potrdilo, izdano po BU, v svojih učinkih razlikuje od potrdila, izdanega po UEIN. Samega postopka izdaje potrdil v državi izvora ne urejata niti BU niti UEIN, temveč le predpisujeta enotne obrazce. Pristojno sodišče ali organ izda potrdilo na zahtevo stranke na standardnem obrazcu iz Priloge V ali VI k tej uredbi (54., 57. in 58. člen BU), po UEIN pa se izda potrdilo na obrazcu iz njene Priloge I, II ali III. Potrdili po obeh uredbah se med seboj razlikujeta po vrsti in po zahtevanih predpostavkah, katerih izpolnitev se pri vsakem potrjuje. Vsako potrdilo se izdaja za drugačen namen: potrdilo po BU je podlaga za pridobitev eksekvature, potrdilo po UEIN pa upnika legitimira širše za neposreden dostop do izvršbe v drugi državi članici.