VSL Sklep II Cp 1027/2021

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Tožeča stranka (tožnica) kot bivša upravnica stavbe na naslovu L. 80, od prvo in drugotožene stranke (tožencev) kot etažnih lastnikov zahteva plačilo stroškov upravljanja skupnih delov in naprav soseske S., v katero sodi tudi navedena stavba. Zoper toženca je vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, postopek se je po ugovoru dolžnikov nadaljeval v pravdi (kot spor majhne vrednosti). Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek (I. točka izreka) in odločilo, da je tožnica dolžna tožencema povrniti pravdne stroške (II. točka izreka).

2Tožnica je zoper sodbo vložila pritožbo, in sicer zaradi napačne uporabe materialnega prava in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Višjemu sodišču predlaga, da njenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške.

Tožnica uveljavlja kršitev pravil o prekluziji. Navaja, da je že na glavni obravnavi ugovarjala, ko je sodišče upoštevalo tudi dejstva in dokaze, ki sta jih pravdni stranki podali po vložitvi tožbe in odgovora nanjo, ker je ocenilo, da sta obe stranki tako ravnali iz procesne nuje. Sodišče glede na 452. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) novih navedb in dokazov iz pripravljalnih vlog ne bi smelo upoštevati, procesne nuje pa ni pojasnilo. Tožnica je na glavni obravnavi ugovarjala tudi kršitvi, ko sodišče ni zaslišalo nobene od njenih predlaganih prič, čeprav je že v dopolnitvi tožbe podrobno opredelila, da bi vsaka predlagana priča lahko izpovedala o opravljenih storitvah in dobavah ter o izvedenih plačilih z njene strani.

Tožnica sodbo izpodbija tudi zaradi napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da 71. člen Stanovanjskega zakonika (v nadaljevanju SZ-1) ne določa, da upravnik ne bi smel zalagati sredstev za etažne lastnike. Zalaganje sredstev je ustaljena praksa. Na podlagi pogodb o upravljanju z ostalimi večstanovanjskimi stavbami, ki so ji nalagale skrb za redno obratovanje in vzdrževanje skupnih delov soseske, je imela pravni interes, da se obveznosti tožencev poravnajo oziroma, da se storitve opravijo. Če teh obveznosti ne bi izpolnjevala, bi kršila svoje pogodbene obveznosti iz sklenjenih pogodb o upravljanju, ni pa mogla storitev opraviti samo v delu za etažne lastnike, s katerimi ima sklenjene pogodbe, saj so storitve in dobave, ki so vezane na posebne skupne dele, nedeljive in se lahko opravijo le za vse solastnike skupaj. Brez njenih storitev bi etažnim lastnikom nastala velika in nepopravljiva škoda, saj ne bi imeli ogrevanja in drugih dobav oziroma storitev. Vsi dobavitelji so bili obveščeni o spremembi upravnika in pozvani k izstavljanju računov neposredno novemu upravniku, vendar dobavitelji na to niso pristali in so vse račune še naprej pošiljali tožnici. Zmotno je stališče sodišča, ki odgovornost etažnega lastnika za plačilo vseh stroškov upravljanja na podlagi 23. in 30. člena SZ-1 veže na sklenitev dogovora o upravljanju skupnega dela. Etažni lastniki so dolžni plačati stroške upravljanja in druge stroške ne glede na to, ali je bil sklenjen kakšen dogovor. Posledično pa je napačno stališče, da tožnica plačila ne more zahtevati niti na podlagi 190. in 197. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Tožnica je bila prikrajšana, saj je vse vtoževane stroške plačala dobaviteljem iz lastnih sredstev, v tem okviru pa sta bila toženca obogatena, saj sta imela zagotovljeno delovanje ogrevanja in drugih storitev, ne da bi za to plačala potrebne stroške obratovanja in vzdrževanja ter upravljanja. Plačilu se ne moreta izogniti z razlogom, da storitev ni opravil njun upravnik, saj je tožnica edina skrbela za obratovanje in vzdrževanje skupnih delov v stanovanjski soseski S. Podana je tudi vzročna zveza, saj je do njune obogatitve prišlo zato, ker je te stroške plačevala tožnica. Neresnične so navedbe, da ji je bilo upravljanje skupnih delov prepovedano in da je ovirala njihovo upravljanje. Te navedbe tožencev in zaključek sodišča so v nasprotju z dokazi, ki jih je priložila tožnica, saj je sama novemu upravniku prva predlagala sklenitev sporazuma po četrtem odstavku 23. člena SZ-1, nikjer pa ni določeno, da so etažni lastniki do sklenitve dogovora med upravniki oziroma do odločitve sodišča v nepravdnem postopku opravičeni plačila stroškov na skupnih delih, ki nastajajo v tem času. Tožnica je ravnala vestno in v korist vseh etažnih lastnikov, ko je poskrbela, da so ti lahko svoje nepremičnine uporabljali nemoteno. Sodišče se ni opredelilo niti do ene predpostavke neupravičene obogatitve in o tem sploh ni odločalo, zato v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih.

3Toženca v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev in priglašata stroške.

4Pritožba je utemeljena.

5V postopkih v sporih majhne vrednosti sta poudarjeni načeli pospešitve in ekonomičnosti postopka (450. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Zato je omejeno navajanje dejstev in dokazov (451. in 453. člena ZPP), lahko tudi obseg dokazovanja (drugi odstavek 450. člena ZPP) in obrazložitve (tretji odstavek 457. člena ZPP), omejena pa je tudi možnost uveljavljanja pritožbenih razlogov. Prvostopenjske sodbe tako ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in relativnih bistvenih kršitev postopka iz prvega odstavka 338. člena ZPP (prvi odstavek 458. člena ZPP). Pritožbeno sodišče zato na pritožbene navedbe, ki v resnici želijo izpodbiti ugotovljeno dejansko stanje, ne bo odgovarjalo.

6Pritožnica uvodoma navaja kršitev določb postopka, ker naj bi sodišče upoštevalo navedbe in dokaze, ki sta jih toženca podala prepozno. Sodba in sklep, s katerim je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, se smeta izpodbijati samo zaradi absolutno bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki so navedene v drugem odstavku 339. člena ZPP. Zatrjevana postopkovna kršitev pravil o prekluziji je relativne narave, ki je v sporu majhne vrednosti primeru nedopusten pritožbeni razlog in se zato pritožbeno sodišče do nje ne opredeljuje.

7Iz ugotovljenega dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje izhaja naslednje:

- toženca sta etažna lastnika stavbe na naslovu L. 80,

- tožnica je nekdanji upravnik te stavbe,

- v vtoževanem obdobju tožnica zaradi odpovedi pogodbe o upravljanju ni bila več upravnik te stavbe,

- tožnica je v vtoževanem obdobju še vedno upravljala druge stavbe v stanovanjski soseski S., v sklop katere sodi tudi stavba na naslovu L. 80,

- med tožnico in novim upravnikom stavbe na naslovu L. 80 ni bil sklenjen dogovor o upravljanju skupnih delov, niti sprožen nepravdni postopek za ureditev razmerij.

8Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da tožnica na podlagi pogodb o opravljanju storitev upravljanja, sklenjenih z etažnimi lastniki drugih nepremičnin (stavb) v soseski S., ni bila pooblaščena tudi za upravljanje solastniških deležev etažnih lastnikov stavbe na naslovu L. 80. SZ-1 v situacijah, ko dogovora o upravljanju skupnih delov, ki služijo več nepremičninam ali večstanovanjskim stavbam, ni mogoče doseči, izrecno predvideva ureditev spornih razmerij (zgolj) v okviru nepravdnega postopka (četrti odstavek 23. člena SZ-1). Posledično ni mogoče uporabiti pravila iz drugega odstavka 30. člena SZ-1, po katerem za plačilo stroškov upravljanja, ki so posledica veljavno sprejetih sklepov, odgovarjajo etažni lastniki ne glede na to, ali so glasovali proti predlaganim sklepom. Etažni lastniki lahko pogodbo o upravljanju, ki je bila sklenjena za več stavb in tem stavbam pripadajoče dele, samostojno odpovedo. Z odpovedjo pogodbe upravnik preneha biti upravnik v tej stavbi, posledično tudi upravnik tej stavbi pripadajočih skupnih delov. Zahtevek v delu, ki se nanaša na storitev upravljanja, na pogodbeni podlagi torej ni utemeljen.

9Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno zavrnilo zahtevek na podlagi pravil Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o poslovodstvu brez naročila. Tožnica se je samovoljno, nepoklicano lotila upravljanja skupnih delov stanovanjske soseske, za kar zaradi odpovedi pogodbe s strani etažnih lastnikov stavbe na naslovu L. 80 ni bila pooblaščena. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ji je bilo to celo prepovedano, kar je dejanska ugotovitev, ki je ni dopustno izpodbijati. Kdor se vtakne v tuj posel kljub prepovedi tistega, čigar posla se je lotil, in je za prepoved vedel ali bi moral vedeti, nima pravic, ki jih ima sicer poslovodja brez naročila (prvi odstavek 204. člena OZ). Pa tudi sicer je nujna gestija dopustna le takrat, ko je to nujno zaradi odvrnitve škode, česar pa tožnica ni izkazala.

10Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker se ni opredelilo do predpostavk neupravičene obogatitve. Prvostopenjsko sodišče je obrazložilo, da tožnica plačila ne more zahtevati niti na podlagi določb o neupravičeni obogatitvi (190. in 197. člen OZ), ker naj bi bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja tožnici priznati kakršnokoli plačilo. Vendar je takšen zaključek sodišča napačen. Čeprav je tožnica ravnala samovoljno, je treba preprečiti neupravičeno obogatitev tožencev. Ni res, da bi bilo to v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Z obogatitvijo je mišljena tudi pridobitev koristi s storitvijo (190. člen OZ). Še posebej pa verzijski zahtevek ureja 197. člen OZ (izdatek za drugega), ki določa, da kdor za drugega kaj potroši ali stori zanj kaj drugega, kar bi bil ta po zakonu dolžan storiti, ima pravico zahtevati od njega povračilo. Tožnica je navajala, da sta bila toženca na njen račun neupravičeno obogatena, ker sta imela zagotovljene določene storitve (npr. ogrevanje), ne da bi za to plačala potrebne stroške obratovanja in vzdrževanja. Ker je sodišče izhajalo iz napačnega materialnopravnega stališča, po katerem je že a priori zavrnilo uporabo navedenega instituta, dejanskega stanja v tej smeri sploh ni ugotavljalo. Ni ugotavljalo predpostavk obogatitvenega zahtevka, to je obogatitve, prikrajšanja na škodo drugega, vzročne zveze ter odsotnosti pravnega temelja, in je tako dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

11Sodišče druge stopnje razveljavi sodbo sodišča prve stopnje v sporu majhne vrednosti in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, če ugotovi, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (drugi odstavek 458. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato tožničini pritožbi ugodilo ter izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ob povedanem, ko sodišče prve stopnje odločilnih dejstev na podlagi zatrjevane neupravičene obogatitve tožencev sploh ni ugotavljalo, sodišče druge stopnje ocenjuje, da samo ne more dopolniti postopka, ker bi s prvim ugotavljanjem dejstev na pritožbeni stopnji prekomerno poseglo v pravico strank do pritožbe oziroma dvostopenjskega sojenja, vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje pa tudi ne bo povzročila hujše kršitve strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju ugotoviti, ali sta bila toženca s katerim izmed vtoževanih plačil brez pravnega temelja obogatena (zahtevek iz neupravičene pridobitve ima neupravičeno prikrajšani zoper pridobitelja le v primeru, da je prehod premoženja koristen osebno za pridobitelja), tožnica pa v zvezi s tem prikrajšana, ter nato o zahtevku odločiti po višini.

12Odločitev o pritožbenih stroških je na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo sodišča prve stopnje.