VSL Sklep V Cpg 204/2021

I. Pritožbi zoper I. točko izreka se ugodi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pritožba zoper II. točko izreka se zavrne in se v tem delu odločba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnica in prvotoženec krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka zoper II. točko izreka, odločitev o pritožbenih stroških zoper I. točko izreka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo odločilo tako:

I. Zavrne se tožničin tožbeni zahtevek zoper prvega toženca za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, ki jo prvi toženec kot upnik zoper tožnico kot dolžnico vodi pred Okrajnim sodiščem v Kopru, opr. št. I 222/2011, zaradi izterjave 2.000,000,00 EUR na znamki VARIKINA in STELEX, registrirani pri Uradu Republike Slovenije za intelektualno lastnino pod št. 668020 oz. pod št. 9670900, ter na znamko VARIKINA, registrirano pri Svetovni organizaciji za intelektualno lastnino pod št. 1114660.

II. Zavrže se tožničin tožbeni zahtevek zoper vse tri tožence za ugotovitev, da je tožnica na podlagi pogodbe z dne 14. 5. 2012, sklenjene med tožnico in B. d. o. o. (matična št. ...; davčna št. ...), ter izjave o prenosu z dne 19. 4. 2013, postala imetnica zgoraj navedenih treh znamk, kar se vpiše v pristojne registre.

III. Tožnica naj prvemu tožencu v 15 dneh plača vse potrebne stroške, če zamudi, pa skupaj še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od izteka navedenega roka do plačila.

2Tožnica se pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje v celoti. V pritožbi zoper sodbo (vloga z dne 2. 3. 2021) uveljavlja vse pritožbene razloge, v pritožbi zoper sklep (vloga z dne 15. 2. 2021) uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava.

3Na pritožbi je odgovoril prvotoženec in predlagal njuni zavrnitvi.

4Pritožba zoper sodbo je utemeljena, pritožba zoper sklep ni utemeljena.

Pomembno dejansko in procesno stanje in o pritožbi zoper sklep (II. točka izreka)

5Prvotoženec je kot upnik izvršilnega postopka nasprotoval ugovoru tretjega udeleženca (sedaj tožnice), zato je izvršilno sodišče tožničin ugovor tretjega udeleženca zavrnilo. Po pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi ugovora je tožnica vložila tožbo, v kateri je združila dva tožbena zahtevka. Prvega, tožbeni zahtevek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na tri blagovne znamke (tretji odstavek 65. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ), tožnica uveljavlja zoper prvotoženca (gl. tožničino vlogo z dne 2. 9. 2020 in zapisnik pripravljalnega naroka z dne 22. 10. 2020). Drugega, tožbeni zahtevek za ugotovitev imetništva blagovnih znamk, uveljavlja zoper drugo in tretjetoženko.¹ Z drugim zahteva ugotovitev, da je na podlagi pogodbe z dne 14. 5. 2012 (v nadaljevanju: Pogodba), sklenjene med njo in prodajalko (takrat B. d. o. o., ki pa je zaradi kasneje začetega in zaključenega stečajnega postopka že prenehala obstajati; kot sodišče prve stopnje tudi višje sodišče prodajalko imenuje tudi stara B. d. o. o.) ter izjave o prenosu z dne 19. 4. 2013 (med istima pogodbenima strankama; v nadaljevanju: Izjava) postala imetnica zgoraj navedenih treh znamk, kar se vpiše v pristojne registre. Prvotoženec je upnik izvršilnega postopka. Drugotoženka je stečajna masa stare B. d. o. o. (ki pa zaenkrat ni dolžnik v izvršilnem postopku, saj izvršilno sodišče sklepa o spremembi dolžnika ni izdalo). Stara B. d. o. o. je bila 11. 5. 2017 prodana kot pravna oseba, z istim sklepom se je stečajni postopek glede stare B. d. o. o. ustavil in se je postopek nadaljeval kot stečajni postopek zoper stečajno maso po stari B. d. o. o. (gl. sklep Gospodarskega sodišča v Beogradu, opr. št. 6 St 26/2016 z dne 11. 5. 2017; priloga B19; stečajni postopek zoper staro B. d. o. o. se je začel 25. 5. 2016). Stara B. d. o. o. je zaradi zaključka stečajnega postopka prenehala obstajati. Stečajni postopek zoper stečajno maso po stari B. d. o. o. je še v teku. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ni jasno, ali v to stečajno maso spadajo tudi predmetne tri blagovne znamke (gl. obrazložitev sodišča prve stopnje v 16. točki obrazložitve), jasno pa je, da premoženje, ki ni bilo predmet ocene in prodaje stare B. d. o. o. kot pravne osebe, spada v stečajno maso po stari B. d. o. o. (gl. IV. točko citiranega sklepa srbskega stečajnega sodišča). Tretjetoženka je bila v stečajnem postopku po stari B. d. o. o. kupka stečajnega dolžnika kot pravne osebe (kot sodišče prve stopnje tudi višje sodišče tretjetoženko v nadaljevanju imenuje tudi nova B. d. o. o.).²

6Sodišče prve stopnje je tožbo vročilo v odgovor le prvotožencu. Drugotoženka je bila po pozivu prvotoženca obveščena o pravdnem postopku. Kot stranska intervenientka ni vstopila v postopek.

7Sodišče prve stopnje ima prav, da je v tožbi za ugotovitev nedopustnosti izvršbe pravilno tožena stranka zgolj prvotoženec. To jasno izhaja iz tretjega odstavka 65. člena ZIZ, ki določa, da lahko vložnik ugovora (tretji udeleženec, v tem postopku tožnica) v 30 dneh od pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi ugovora tretjega začne pravdo za ugotovitev, da izvršba na ta predmet ni dopustna. Takšno pravdo sme tretji udeleženec kot tožnik začeti le zoper upnika. Če pa bi dolžnik izpodbijal pravico tretje osebe, kar naredi z golim nasprotovanjem, saj v izvršilnem postopku pri odločanju o ugovoru tretjega nima nobene procesno učinkovite vloge, je dolžnik iz izvršilnega postopka lahko zajet s tožbo iz tretjega odstavka tega člena za ugotovitev obstoja te pravice (četrti odstavek 65 člena ZIZ). Na podlagi pravkar citirane določbe ZIZ gre za obliko subjektivne in objektivne kumulacije, pri čemer sta na toženi strani prvotoženec (upnik izvršilnega postopka) in dolžnik izvršilnega postopka v položaju zakonitih sospornikov iz 3. točke prvega 191. člena ZPP. ZPP dopušča kumulacijo tožbenih zahtevkov in več toženih strank tudi v primerih, ki jih določa drug zakon; v tej zadevi sta to pravkar citirani določbi tretjega in četrtega odstavka 65. člena ZIZ. Prvotoženec in dolžnik sta v pravdnem postopku v razmerju navadnega sospornika, zato procesna dejanja prvotoženca učinkujejo zgolj v njegovo korist (195. člen ZPP).

8Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da bi moralo tožbo zoper drugotoženko zavreči, ker ni podana mednarodna pristojnost za odločanje zoper njo, ker je v stečaju (tretji odstavek 18. člena ZPP; gl. razloge v 19. do 21. točki obrazložitve), na koncu pa jo je zavrglo zoper vse tožence (ko je hkrati v 23. točki obrazložitve zavrnilo kot nesmiselno pojasnilo tožnice, da s tem zahtevkom toži drugo in tretjetoženko, pri čemer zahtevek zoper njiju ni postavljen podredno) iz razloga, ker takšen ugotovitveni zahtevek, kot ga je postavila tožnica, po ZPP (prvi odstavek 181. člena ZPP) ni dopusten. Ugotovilo je, da tožnica vztraja na zahtevku za ugotovitev tako kot ga je formulirala, ker je bilo za tožnico pravno pomembno, da so v sodbi ugotovljena tudi dejstva in pravne podlage, iz katerih naj bi izhajalo, da je tožnica v preteklosti (enkrat pred odstopom stečajnega upravitelja stečajne mase stare B. d. o. o. od pogodbe o prodaji znamk) postala imetnica zadevnih znamk.

9Tožnica v pritožbi zoper sklep navaja, da v konkretnem primeru ne gre za ugotovitev pravno pomembnih dejstev, niti za ugotovitev morebitne pretekle pravice, temveč gre za ugotovitev obstoječih pravnih razmerij, ki so v celoti odvisna od ugotovitve obstoja imetništva nad znamko. Blagovna znamka za imetnika ustvarja množico upravičenj v času, ko je ta imetnik, kot tudi v času, ko nekdo drug postane imetnik znamke, še zlasti ima pravico do tožbe po tretjem odstavku 107. člena Zakona o industrijski lastnini – ZIL-1, upravičenje uporabljati znamko (s tem je izključena kakršnakoli tožba na kršitev zoper prejšnjega imetnika znamke; tožnica je na podlagi Pogodbe nesporno dolgoletna imetnica znamk, zato je zanjo bistveno, da se izkaže upravičenost do njihove uporabe) in je izkazana veriga zakonitih prenosov. Zato če bi sodišče ugotovilo, da je prišlo do prenosa znamk na tožnico, bi morala stečajna masa stare B. d. o. o. izkazati, da je te znamke pridobila od tožnice. Šele potem se bo lahko vpisala kot imetnica znamk. V konkretnem primeru je prvotoženec zatrjeval, da naj bi stečajna masa stare B. d. o. o. odstopila od Pogodbe. Sam odstop še ne pomeni prehoda znamk na stečajno maso, temveč morajo biti za to izpolnjeni pogoji po 94. členu srbskega Zakona o stečaju. Vseh teh upravičenj ali pravnih razmerij se ne da zajeti drugače kot z ugotovitvijo, ki jo je predlagala tožnica. Tožnica nima drugega pravnega sredstva, da se vzpostavi zakonit redosled imetništva znamk, zato mora biti iz tega razloga ugotovitvena tožba dopustna. Brez pravnega varstva se tožnica ne more izkazati kot imetnica znamke po tretjem odstavku 107. člena ZIL-1 in torej ne bi mogla uveljavljati ustreznega pravnega varstva zoper morebitnega naslednjega imetnika znamk – s tem bi ji bilo odvzeto pravno sredstvo za uveljavljanje njenih pravic iz znamk, kar pomeni tudi kršitev ustavne pravice do sodnega varstva. Vztraja, da je na podlagi Pogodbe in Izjave imetnica znamk, da vpis v register nima učinka dejanskega prenosa, ni konstitutivne narave, tudi po Pogodbi to ni nujna sestavina izpolnitve Pogodbe. Stara B. d. o .o. je obveznost po Pogodbi v celoti izpolnila z izročitvijo prenosne izjave (Izjave) tožnici.

10Prvotoženec je v odgovoru na pritožbo navedel, da sodišče ni pristojno za odločanje o zahtevku, ki je vložen zoper stečajno maso B. d. o. o.; ni dopusten zahtevek na ugotovitev imetništva znamk v preteklosti in ne na dan izdaje sodne odločbe; tožnica ni izkazala, da bi obstajala konkretna grozeča nevarnost, ki bi kakorkoli ogrožala njen pravni položaj domnevne bivše imetnice pravice.

11Zakon (ZIZ) v primeru tožbe za nedopustnost izvršbe dopušča kumulacijo zahtevka, s katero lahko tožnica zoper dolžnika v izvršilnem postopku uveljavlja zahtevek za ugotovitev obstoja prerekane pravice.³ Že iz zgoraj povzetega procesnega stanja (gl. razloge v 5. točki obrazložitve) izhaja pravni sklep, ki potrjuje pravilnost odločitve sodišča prve stopnje glede zavrženja ugotovitvenega zahtevka o imetništvu blagovnih znamk zoper prvotoženca in tretjetoženko. Prvotoženec je upnik, zoper katerega ni dopustno vložiti tožbe za ugotovitev obstoja prerekane pravice, saj se varstvo njegovega pravnega položaja (uspešnost izvršbe) zagotavlja z odločanjem o zahtevku za nedopustnost izvršbe (pravni interes za takšno tožbo pa tožnica izkaže s sklepom o zavrnitvi njenega ugovora tretjega udeleženca). Obseg tožbe za ugotovitev obstoja pravice (zoper dolžnika izvršilnega postopka), ki se po izrecni zakonski določbi sme v isti tožbi kumulirati z zahtevkom zoper upnika za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, začrtajo prav določbe ZIZ. Višje sodišče zato naslednji argument dodaja zgolj še obiter dictum. V odsotnosti posebne ureditve po ZIZ bi morala tožnica v okviru 181. člena ZPP izkazati pravni interes za tovrstno ugotovitveno tožbo zoper tretjotoženko. Tega pravnega interesa tožnica v tem postopku ni zatrjevala in dokazovala. V tej smeri tudi v pritožbi ne navaja nobenih pritožbenih argumentov. Iz tega razloga je torej višje sodišče pritrdilo odločitvi sodišča prve stopnje o zavrženju tožbenega zahtevka za ugotovitev obstoja pravice (prav tožbe) tudi zoper tretjotoženko (in v tem obsegu dopolnilo razloge sodišča prve stopnje). Odločitev temelji na 2. točki 365. člena ZPP.

12Za ugotovitev imetništva blagovnih znamk je edina preostala tožena stranka drugotoženka (stečajna masa B. d. o. o.). Višje sodišče tudi v tem delu pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje. Tudi tu najprej ugotavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo zoper drugotoženko za ugotovitev imetništva blagovne znamke zavreči že zato, ker je s tožbo za ugotovitev prerekane pravice po izrecni določbi četrtega odstavka 65. člen ZIZ dopustno zajeti (le) dolžnika iz izvršilnega postopka. To pa drugotoženka ni. Izvršilno sodišče v sedaj prekinjenem izvršilnem postopku ni sprejelo nobenega sklepa o spremembi dolžnika. Stečajna masa stara B. d. o. o. ni stranka izvršilnega postopka (kot dolžnik je v izvršilnem postopku še vedno označena stara B. d. o. o.) oziroma tega nobena od strank v tem postopku ni zatrjevala, to pa izhaja tudi iz ugotovitve sodišča prve stopnje (gl. opombo št. 1,⁴ ki jo je sodišče prve stopnje umestilo v del obrazložitve, s katero je utemeljevalo zakaj je v tožbi za ugotovitev nedopustnosti izvršbe pravilno toženi le prvotoženec in omenjanje dolžnika v tožbenem zahtevku ne vpliva na pravilnost zahtevka). Že zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo drugi odstavek 182. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če zahtevki nimajo iste dejanske in pravne podlage, kar postavljena zahtevka nimata, se lahko uveljavlja z eno tožbo zoper isto toženo stranko samo tedaj, kadar je isto sodišče stvarno pristojno za vsakega od teh zahtevkov in je za vse zahtevke predpisana ista vrsta postopka. Če veljajo za enega od zahtevkov pravila o izključni krajevni pristojnosti, jih je mogoče uveljavljati z isto tožbo samo pri sodišču, ki je pristojno po pravilih o izključni krajevni pristojnosti. Glede na to, da ni sporna okoliščina, da se vodi stečajni postopek zoper stečajno maso po zaključenem stečaju stare B. d. o. o., ta postopek pa se nesporno vodi pred sodiščem Republike Srbije (s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani R-St 314/2015 z dne 1. 7. 2016 je bil priznan kot glavni postopek srbski postopek zaradi insolventnosti, in sicer postopek stečaja nad staro B. d. o. o., ki se je začel 25. 5. 2016), višje sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da ni podana pristojnost slovenskega sodišča za odločanje o zahtevku zoper stečajno maso B. d. o. o., da je tožnica imetnica blagovnih znamk. Kot je pravilno razlogovalo že sodišče prve stopnje, je po določbi 174.a člena Zakona o stečaju (Sl. glasnik RS, br. 104/2009, 99/2011 - dr. zakon, 71/2012 - odluka US, 83/2014, 113/2017, 44/2018 i 95/2018) sodišče Republike Srbije, pred katerim se vodi glavni stečajni postopek, izključno mednarodno pristojno tudi za vse iz stečajnega postopka izhajajoče spore. Sem spadajo tudi tako imenovani izločitveni spori (gl. tretji odstavek 80. člena in 112. člen srbskega Zakona o stečaju). Sodišče prve stopnje ima prav, ko je upoštevalo, da mora v primeru uveljavljanja več tožbenih zahtevkov v eni tožbi procesne predpostavke za vsakega od zahtevkov ugotavljati ločeno. In ker je drugotoženka v stečajnem postopku, tožnica pa zahteva ugotovitev, da je ona imetnica blagovnih znamk, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tega tožbenega zahtevka zoper drugotoženko tudi zato pravilna.

13Zmotna, sicer pa deloma nerazumljiva, je utemeljitev pritožbe v delu, ko razlaga potrebo po ugotovitvenem zahtevku zaradi tretjega odstavka 107. člena ZIL-1. Kot že povedano, v tem postopku po tožbi za nedopustnost izvršbe s kumulacijo zahtevka za ugotovitev obstoja prerekane pravice je dopusten krog tožbenih zahtevkov omejen že z določbo ZIZ. Kolikor pritožnica meni, da je v taki tožbi dopustno zajeti tudi tožbeni zahtevek po 107. členu ZIL, višje sodišče temu ne pritrjuje. Tožba iz tretjega odstavka 107. člena ZIL-1 je namenjena varstvu tistega, ki je bil pred vpisom spremembe v registru vpisan kot imetnik pravice, zanjo pa je pristojno Upravno sodišče. V postopku pred sodiščem prve stopnje pa je tožnica kot toženo stranko v tem delu jasno označila drugo in tretjetoženko.

14Ker to zadošča za odločitev višjega sodišča, se višjemu sodišče ni treba posebej opredeljevati do pravilnosti stališča sodišča prve stopnje, da je tožnica ugotovitveni zahtevek oblikovala zaradi ugotovitve dejstva (razlogi sodišča prve stopnje v točkah 23 do 27 obrazložitve).

Posebej o pritožbi zoper sodbo (I. točka izreka)

15Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper prvotoženca za ugotovitev nedopustnosti izvršbe. Kot bistveno je štelo dejstvo, da tožnica ni poskrbela za registracijo pridobitelja znamke. Kot je navedlo, neoziraje se na to, ali je registracija pridobitelja znamke pogoj za njen pravno učinkovit prenos (stališča v pravni teoriji in praksi o razpolagalnem pravnem poslu pa so različna), pomeni takšna registracija vsaj dejansko dokončno realizacijo pogodbe o prodaji znamk. Kakšen stvarni razlog naj bi (domnevni) skleniteljici Pogodbe in Izjave zasledovali z odlašanjem s to realizacijo, tožnica ni pojasnila (tega ni niti poskušala); sodišče prve stopnje je dobilo vtis, kot da bi se hotela tej temi izogniti, je pa to pri sodišču prve stopnje zasejalo dvom ne samo v tožbeno zatrjevani trenutek sklenitve Pogodbe (pred stečajem stare B. d. o. o., ko bi bil to še načeloma upravičen zastopati A. A.), temveč v pristnost same Pogodbe. S stopnjo prepričanja ni moglo ugotoviti, da je pogodba pristna (in ne morda fiktivna, zaigrana) niti da je bila resnično sklenjena še pred začetkom stečajnega postopka domnevne odsvojiteljice znamk. Stvarnega razloga za nesporno nerealizacijo tega dela Pogodbe (tj. neregistracija tožnice kot domnevne pridobiteljice znamk takoj ali vsaj enkrat kmalu po tej pridobitvi) sodišče prve stopnje tudi ni moglo razbrati iz izjave A. A. z dne 2. 12. 2019 (A 19), v kateri je, kot navaja sodišče prve stopnje, opisan nenavaden preplet razlogov, ki naj bi bili k sklenitvi Pogodbe gnali njeni skleniteljici, ter zapleten in neobičajen način domnevne realizacije preostalih obveznosti iz Pogodbe, zlasti plačila kupnine (sodišče prve stopnje je to povzelo v opombi št. 35), kar je še podkrepilo sume sodišča prve stopnje glede pristnosti Pogodbe. Sodišče prve stopnje je izjavo A. A. ocenilo kot šibek dokaz, medtem ko tožnica njegovega zaslišanja in zaslišanja tistih, ki so bili prisotni pri podpisu pogodbe, ni pravočasno predlagala. Te osebe bi lahko bolj verodostojno kot omenjena izjava sodišču in prvotožencu pojasnile zapleteno kavzo in zapleteno realizacijo pogodbe kot tudi razlog za večletno odlašanje registracije znamk na tožničino ime. Sodišču prve stopnje dvoma o imetništvu blagovnih znamk niso odpravile niti fotografije izdelkov pod tožničino firmo, označenih z zadevnimi znamkami. Tu je sprejelo prvotoženčevo trditev, da današnje fotografije ponudbe (spletnih) trgovin ne dokazujejo uporabe v preteklosti vse od 2012 dalje. Sodišče prve stopnje je hkrati v podkrepitev svoje odločitve upoštevalo tudi, da je stečajni upravitelj stečajne mase stare B. d. o. o. z izjavo 31. 10. 2017 odstopil od Pogodbe (A 21). Po oceni sodišča prve stopnje je odstop veljaven – pod predpostavko, da Pogodba ni navidezna (bodisi v celoti bodisi glede datuma sklenitve pred začetkom stečaja nad staro B. d. o. o.). Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da Pogodba s strani nobene od strank ni bila v celoti realizirana, saj se pritožnica ni registrirala kot pridobiteljica znamk v ustreznih registrih (to vprašanje je ločeno od drugega vprašanja, ali je ta registracija tudi predpostavka pravno perfektnega pravnega prenosa), na nasprotni strani pa sodišče prve stopnje ne šteje za dokazano, da je bila vsa kupnina stari B. d. o. o. sploh plačana, je kot pravno veljavno sprejelo odstopno izjavo stečajnega upravitelja.

16Tožnica v pritožbi zoper sodbo navaja, da upnik, ki ni stranka Pogodbe, obstoja in veljavnosti le-te ne more učinkovito izpodbijati, zlasti zato ne, ker je sopogodbenik (stara B. d. o. o. ali stečajne masa stare B. d. o. o.) v stečajnem postopku. Tožnica k pritožbi prilaga dopis stečajnega upravitelja z dne 3. 2. 2021, poslanega slovenski policiji, opozarja, da so srbski organi glede srbskih znamk že zavzeli stališče, da je Pogodba obstajala in je bila veljavno sklenjena ter realizirana pred stečajem stare B. d. o. o., srbski Urad za intelektualno lastnino je pri srbskih znamkah tožnico tudi vpisal kot imetnico srbskih znamk. Sicer pa je stečajni upravitelj ob začetku stečajnega postopka Pogodbo imel in jo očitno ocenil za veljavno sklenjeno (saj mu od nesklenjene pogodbe ni bilo treba odstopiti). Absurdno je, da stranka pogodbe (stečajna masa stare B. d. o. o.) priznava veljavnost pogodbe, sodišče prve stopnje pa ocenjuje drugače, pri čemer to stori na podlagi trditev provotoženca, ki je očitno zainteresiran za izid postopka. Kot neprimerno zavrača ocenjevanje sodišča prve stopnje, kaj je vodilo udeležence k sklenitvi pogodbe. Sodišče ni upoštevalo povezanosti pogodbenih strank. Pomembno je tudi dejstvo, da nobena od strank Pogodbe ni sprožila postopka, v katerem bi zatrjevala ničnost, izpodbojnost, prikrajšanje ali škodo, ki bi nastala v posledici izpolnitve pogodbe. Tega ni storil niti stečajni upravitelj. Pogodba je bila realizirana, saj tožnica edina uporablja blagovne znamke že skoraj dve desetletji, od pogodbene stranke je prejela tudi ustrezne listine (Prenosno izjavo), ki je podlaga za formalni vpis spremembe v ustrezne registre. S tem je bila pogodba v celoti izpolnjena. Sam formalni vpis sprememb v register pa ni več stvar realizacije pogodbe, ni stvar pogodbenega razmerja med strankama pogodbe, temveč je le formalno dejanje tistega, ki ima pravico po pogodbi zahtevati takšno spremembo z namenom publicitete. Tudi sicer Pogodba ne zahteva, da se za njeno realizacijo šteje šele dejanski vpis v register znamk. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi tožnica dajala vtis, da se izogiba vprašanju, zakaj ni zahtevala spremembe v registru znamk, zavrača kot nesmiselno in poudarja, da ni odlašala z realizacijo pogodbe, saj je znamke takoj začela uporabljati kot svoje, stara B. d. o. o. pa ji je tudi dala ustrezne listine za vpis v register. Nesmiselno je tudi zato, ker je stečajni upravitelj celo priznal veljavnost pogodbe. Zato tudi zavrača insinuacijo sodišča prve stopnje o možnosti, da je pogodba le navidezna. V pritožbi zavrača ugotovitev sodišča prve stopnje, da ima dopis stečajnega upravitelja učinek odstopa od pogodbe. Stečajni upravitelj je navedel le, da ne namerava izpolniti svojih preostalih obveznosti – ki jih niti ni, trdi tožnica. Razlogi sodišča prve stopnje so v 38. točki nasprotujoči, saj sodišče hkrati govori o navideznost pogodbe ter o odstopu od pogodbe s strani stečajnega upravitelj in povzema 94. člen srbskega Zakona o stečaju, ki takšni izjavi ne daje učinkov odstopa od pogodbe, temveč le, da lahko stečajni upravitelj v primeru, da svoje obveznosti obe stranki še nista v celoti izpolnili, odkloni izpolnitev, upnik pa lahko v tem primeru monetarno vrednost preostanka svoje terjatve priglasi v stečaj kot stečajni upnik. Srbski Zakon o stečaju odstopa od dvostransko neizpolnjene pogodbe, kot si ga predstavlja prvotoženec, ki naj bi po njegovem mnenje učinkoval celo ex tunc, enako kot ničnost, in kar očitno sprejema tudi sodišče prve stopnje, ne predvideva. Pri tem se sklicuje na prvi in drugi odstavek 94. člena srbskega Zakona o stečaju.

17Prvotoženec je v odgovoru na pritožbo navedel, da je že opozoril na dejstva in okoliščine, ki izhajajo iz uradnih evidenc in tudi listin, ki jih je v spis predložila tožnica sama. Tožnica je nezakonito in protipravno odtujila znamko D. in izkoristila dejstvo, da je imela enako firmo in naslov kot družba C. d. o. o., resnična imetnica znamke. Tožnica trditev prvotoženca o dejanskem imetniku znamke D. ni substanciralo prerekala. Pogodba in Izjava sta neverodostojni in neveljavni, Pogodba je antidatirana. Tega dejstvo odstopa od pogodbe s strani stečajnega upravitelja ne more omajati. Z vidika stečajnega upravitelja tudi ni nenavadno, da se odloči za tisto pot, ki je povezana z manj stroški, kar je v konkretni zadevi odstop od pogodbe namesto tožbe za ugotovitev neveljavnosti pogodbe. Stečajni upravitelj je odstopil od pogodbe na podlagi srbskega Zakona o stečaju.

18Znamka daje imetniku izključno pravico do njene uporabe in druge izključne pravice, ki jih določa ZIL-1 (prvi odstavek 47. člena ZIL-1). Imetništvo blagovne znamke je pravica, ki preprečuje izvršbo (prvi odstavek 64. člena ZIZ).

19Višje sodišče ugotavlja, da si sodišče prve stopnje dejansko prihaja samo s seboj v nasprotje, ko hkrati navaja, da se mu poraja dvom v pristnost (ali pogodba morebiti ni fiktivna, zaigrana, prim. 34. točko obrazložitve), vendar hkrati sprejema odstop stečajnega upravitelja od taiste pogodbe za pravno veljavnega (prim. 38. točko obrazložitve; tu sicer sodišče prve stopnje uporabi izraz, da pri tej točki upošteva kot prevzeto predpostavko veljavnosti Pogodbe, kar pa v ničemer ne spremeni dejstva, da upraviteljev odstop od pogodbe sprejme za učinkovit). Po prepričanju višjega sodišča tudi izjava stečajnega upravitelja z dne 31.10. 2017 ne daje sodišču temelja, da bi, kot navaja, odlašanje realizacije, ki je tožnica naj ne bi pojasnila (višje sodišče ne vidi razloga, zakaj bi bilo to v tej pravdi pomembno, če ni v nasprotju s prvim odstavkom 86. člena OZ – kar pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo), pri sodišču zasejalo dvom ne samo v tožbeno zatrjevani trenutek Pogodbe, temveč tudi v njeno pristnost v smislu, da ni morebiti pogodba le navidezna, zaigrana. Prvotoženec za trditev, da se stečajni upravitelj praviloma odloči za lažjo pravno pot, v tem spisu nima nobene konkretne podlage. Zapletena kavza (česar sodišče prve stopnje ni pojasnilo) in nenavaden način plačila kupnine (pri čemer sodišče prve stopnje dejstva dejanske (ne)izpolnitve obveznosti tožnice niti ni ugotovilo) samo po sebi obstoju Pogodbe, ki jo priznava celo sam stečajni upravitelj stare B. d. o. o. oziroma stečajne mase stare B. d. o. o., ne nasprotuje. Za razliko od sodišča prve stopnje prav izjava A. A., ki jo je treba gledati skupaj z dejstvom, da je stečajni upravitelj od taiste pogodbe odstopil šele v letu 2017, tožnica pa je še v teku pravde izkazala dejansko uporabo blagovnih znamk na ozemlju Republike Slovenije, pri čemer tožnica tudi pravilno opozarja na dejstvo, da ji prodajalka uporabe predmetnih znamk ni prepovedala ves ta čas, nakazuje na utemeljenost po tožnici zatrjevanega dejstva, da sta bili Pogodba in Izjava dejansko sklenjeni in podpisani pred začetkom stečajnega postopka nad prodajalko. Vendar je moralo višje sodišče svojo odločitev v tem delu kljub temu razveljaviti, ker je zaradi zmotnega stališča sodišča prve stopnje v celoti ostalo neodgovorjeno na trditve in dokazne predloge prvotoženke v zvezi z veljavnostjo in učinkovanjem Pogodbe (kar bo višje sodišče pojasnilo v nadaljevanju).

20Tožnica sicer nima prav, ko navaja, da prvotoženec v tem postopku ne more izpodbijati veljavnosti in učinkovanja Pogodbe in Izjave. Višje sodišče meni, da to lahko uveljavlja prav v postopku, v katerem tožnica zahteva izločitev določenega premoženja iz izvršilnega postopka, ki se vodi zaradi poplačila upnikove (prvotoženčeve) terjatve. Vendar pa ima tožnica prav, ko navaja, da je stečajni upravitelj z dopisom z dne 31. 10. 2017 navedel, da ne namerava izpolniti svojega dela še neizpolnjenih obveznosti. Sodišče prve stopnje je tej izjavi pripisalo odstop od vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe. Stečajni upravitelj ima po 94. členu srbskega Zakona o stečaju v primeru vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe pravico do izbire ali vztraja pri izpolnitvi pogodbe (pogodbene obveznosti obeh strank; prvi odstavek) ali pa izjavi, da zavrača izpolnitev obveznosti stečajnega dolžnika – v tem primeru ima nasprotna pogodbena stranka pravico uveljaviti svojo terjatev kot stečajni upnik. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da dvostranska pogodba z nobene strani ni bila do konca realizirana. Višje sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v tem delu ni povedalo, da prodajalka (stara B. d. o. o.) ni izpolnila katere od pogodbenih obveznosti. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je za odločitev sodišča zadoščalo že dejstvo, da Pogodba ni bila povsem realizirana, ker tožnica ni poskrbela za vpis spremembe imetnika znamke v registru znamk. Vendar tu po prepričanju višjega sodišča ne gre za neizpolnitev obveznosti prodajalke (obstoj vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe pa je po 94. členu srbskega Zakona o stečaju pogoj za pravno učinkovanje izjave oziroma obsega pravnega učinkovanja izjave stečajnega upravitelja). Vpis spremembe imetnika v registru znamk namreč ni bila obveznost prodajalke, temveč pravica kupke (tožnice; gl. šesti odstavek 2. člena Pogodbe). Pogodbena obveznost prodajalke (v obsegu, pomembnem za ta postopek) je bila prenos pravic intelektualne lastnine, ki izhajajo iz blagovnih znamk. Prenosno izjavo, v kateri je izjava prodajalke, da sta (so) bili(e) blagovne znamke prenesene na kupko, je prodajalka izročila (npr. A 12).

21V zvezi z nedopustnostjo izvršbe je torej ostal ključen le še tisti del trditev prvotoženca in v zvezi s tem predlaganih dokazov, ki se nanaša na antidatiranje Pogodbe in Izjave oziroma celo nesklenitev le-teh. Do njenih trditev se sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni opredelilo, ni izvedlo dokazov, ki jih je v zvezi s tem predlagal prvotoženec, oziroma povedalo, zakaj njihova izvedba ni potrebna. Ker so v tem delu ostale trditve prvotoženca v celoti neodgovorjene, dejansko stanje pa v celoti neraziskano, je višje sodišče pritožbi ugodilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Višje sodišče bi s samostojnim izvajanjem dokazov, kreiranjem nove, obsežnejše dokazne ocene glede zatrjevanega pravno pomembnega dejstva ter končno samostojno odločitvijo o zahtevku bistveno poseglo v pravico strank do pritožbe. V tem primeru namreč ne gre le za dopolnitev dokaznega postopka temveč za ugotavljanje zaključenega sklopa pravno pomembnih dejstev. Upoštevajoč pravkar povedano, na drugi strani pa tehtajoč starost pravdne zadeve, časovni potek (hitro) odločanja(e) sodišč obeh stopenj in razloga za razveljavitev, višje sodišče ocenjuje, da razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje ne bo povzročilo hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 354. člena ZPP).

22Tožnica s pritožbo zoper sklep ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Prvotoženec z odgovorom ni bistveno prispeval k odločitvi višjega sodišča, zato tudi on sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških zoper sodbo je višje sodišče pridržalo za končno odločitev (tretji odstavek 165. člena ZPP).

-------------------------------

¹ Sodišče prve stopnje v tem delu izreka označi vse tri tožence. Tožnica je s tožbenim zahtevkom za ugotovitev imetništva blagovnih znamk zajela drugo in tretjetoženko (gl. zapisnik pripravljalnega naroka z dne 22. 10. 2020 in tudi razloge višjega sodišča v 8. točki obrazložitve).
² Čeprav imata stara in nova B. d. o. o. isto matično številko, ni sporno, da sta dve različni pravni osebi in da zadnja ni univerzalna pravna naslednica prve (kar vse je sodišče prve stopnje natančno pojasnilo v 12. do 14. točki obrazložitve).
³ Četrti odstavek 65. člena ZIZ določa: Dolžnik, ki izpodbija pravico tretji osebi, je lahko zajet s tožbo iz tretjega odstavka tega člena (tj. za ugotovitev nedopustnosti izvršbe) za ugotovitev te pravice.
⁴ „Takšno nasledstvo bi se sicer najbrž moralo v izvršilni zadevi I 222/2011 uveljaviti z uporabo ustreznih pravil izvršilnega procesnega prava, zlasti četrtega odstavka 24. člena ZIZ, toda z vidika tega gospodarskega spora je pomembno samo, da se to tam ni tako uveljavilo.“