107. člen ZIL-1

Sodišče je že v sodbi I U 104/2021 pojasnilo, da toženka postopek spremembe vpisov v registru lahko vodi le na zahtevo strank. To izhaja že iz določb 53. člena ZIL-1, ki ureja vložitev zahteve pri toženki v skladu z Madridskim aranžmajem in Madridskim protokolom. Ne ta določba ZIL-1, ne katera druga ne pomeni podlage za to, da bi toženka lahko začela postopek za spremembo imetnika mednarodne znamke po uradni dolžnosti. Stališče sodišča je, enako kot že v sodbi I U 104/2021, da je toženka dolžna preden Mednarodnemu uradu pošlje kakršnokoli zahtevo za spremembo imetništva znamke omogočiti vsem strankam, v katerih pravni položaj zahtevana sprememba lahko poseže, da se o tem izjavijo ter o tem izdati odločbo, zoper katero je mogoče uveljavljati sodno varstvo.

Postopek, v katerem je toženka uradu WIPO posredovala zahtevo za vpis spremembe (ne da bi o tem izdala odločbo) in na podlagi katere je bil izveden za tožnici sporen vpis v registru WIPO, je tekel na zahtevo stranke z interesom. Tožnici v tem postopku nista imeli lastnosti stranke, na zahtevo katere se je uvedel postopek. Bi pa morali ta položaj imeti. Nobena od mednarodnih pogodb ne določa, da ima imetnik znamke v primeru „neupravičene“ zahteve nacionalnega urada, ki je bila uradu WIPO posredovana v nasprotju z nacionalnimi procesnimi pravili oziroma na podlagi take zahteve izvršenega vpisa prenosa pravice, zagotovljeno pravno varstvo neposredno pri uradu WIPO in niti ne določa postopka razveljavitve (preklica) tako opravljenega vpisa. Glede na to tudi v mednarodnih aktih ni podlage, po kateri bi Upravno sodišče na prvi stopnji odločanja odločilo o tem, koga naj urad WIPO (po zahtevi toženke) vpiše kot imetnika pravice.

Sodišče je ugotovilo, da je postopek, v katerem je toženka uradu WIPO posredovala zahtevo za vpis spremembe (ne da bi o tem izdala odločbo) in na podlagi katere je bil izveden za tožnico sporen vpis v registru WIPO, tekel na zahtevo A. Tožnica v tem postopku ni imela lastnosti stranke, na zahevo katere se je uvedel postopek. Bi pa morala kot oseba, ki je bila v mednarodnem registru urada WIPO vpisana kot imetnik pravic, imeti položaj stranskega udeleženca po 43. členu ZUP. Sprememba vpisa imetnika znamke, po katerem kot imetnica znamke ni več vpisana tožnica temveč A., namreč pomeni spremembo tožničinega pravnega položaja. S tem je zato izkazana njena neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. Nobena od mednarodnih pogodb ne določa, da ima imetnik znamke v primeru „neupravičene“ zahteve nacionalnega urada, ki je bila uradu WIPO posredovana v nasprotju z nacionalnimi procesnimi pravili oziroma na podlagi take zahteve izvršenega vpisa prenosa pravice, zagotovljeno pravno varstvo neposredno pri uradu WIPO in niti ne določa postopka razveljavitve (preklica) tako opravljenega vpisa. Glede na to tudi v mednarodnih aktih ni podlage, po kateri bi Upravno sodišče na

Dopusten je sodni preizkus odločitve oziroma ravnanja Urada RS za intelektualno lastnino (URSIL) v subsidiarnem upravnem sporu, če je slovensko sodišče pristojno za odločanje o tožbenem zahtevku. Odprava nejasnosti je terjala izvedbo materialnega procesnega vodstva, v okviru katerega predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi na drug primeren način, da se pred obravnavo ali med njo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo (285. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

Sodišče sodi, da ima pravni učinek prepovedi (v tem primeru prepoved razpolaganja) zgolj sama sodna odločba (ta prepoved pa je v tem primeru že prenehala), ne pa vpis podatka o obstoju take sodne odločbe v register znamk, ki tretje s tem dejstvom zgolj seznanja. Sodišče poudarja, da iz povzetega besedila četrtega odstavka 108. člena ZIL-1 izhaja, da registrski organ v postopku vpisa spremembe imetnika v register ne presoja veljavnosti pravne podlage za prenos pravice in niti, ali je bila pogodba realizirana ali razdrta. Presoja zgolj to, ali obstaja ustrezna pravna podlaga, po kateri je po zakonu dopustno v registru vpisati novega imetnika znamke. Da veljavnost pravne podlage za prenos pravice in izpolnitev obveznosti iz pogodbe, s katero se znamka prenaša (kot predhodno pravno vprašanje), ne moreta biti predmet preizkusa v postopku vpisa spremembe imetnika znamke v register, izhaja predvsem iz dejstva, da vpis spremembe imetnika znamke v register ni konstitutivne narave. Take učinke vpisa bi moral namreč zakon izrecno določiti, kot je to storil v prvem odstavku 76. člena ZIL-1 za samo registracijo znamke, ne pa tudi za druge vpise v register. Ker vpis spremembe imetnika z

Znamka daje imetniku izključno pravico do njene uporabe in druge izključne pravice, ki jih določa ZIL-1 (prvi odstavek 47. člena ZIL-1). Imetništvo blagovne znamke je pravica, ki preprečuje izvršbo. V tožbi za nedopusnost izvršbe in ugotovitev pravice sta stranki na toženi strani upnik in dolžnik, ki sta v razmerju navadnih sospornikov.

Pravica tistega, ki v registru ni vpisan kot imetnik pravice, da zahteva spremembo registrskega vpisa, je zgolj izvedena iz pravice vpisanega imetnika, ki lahko načeloma kot edini upravičenec po ZIL-1 zahteva vpis kasnejših sprememb v registru, ki se vodi pri Uradu. Zato mora dano soglasje imetnika vpisane pravice, kadar vpis zahteva nekdo, ki v registru ni vpisan kot imetnik pravice, odražati voljo imetnika pravice, da dovoljuje vpis spremembe v času odločanja urada. Zmotno pa je stališče upravnega sodišča, da je po četrtem odstavku 108. člena ZIL-1 upoštevno le soglasje, če ga poda v času odločanja upravnega organa aktualni zakoniti zastopnik imetnika vpisane pravice industrijske lastnine. Soglasje v smislu omenjenega člena, kadar gre za gospodarsko družbo, predstavlja pravno dejanje (izjavo volje), ki jo za tak subjekt oblikuje njen zakoniti zastopnik. Dano soglasje zavezuje kot izražena pravnoposlovna volja te pravne osebe. Z vidika tretjega, ki v registru ni vpisani imetnik pravice, se upravičenje za dosego spremembe v registru črpa iz zavezovalne moči, ki jo odraža tako soglasje. V povezavi z načelom zakonitosti, ki velja pri upravnem odločanju, to pomeni, da mora so

Drži, da je dolžniku prepovedano razpolaganje z blagovnimi znamkami. Vendar pa tak sklep izvršilnega sodišča ne učinkuje zaradi vpisa v register, temveč učinkuje že z vročitvijo sklepa dolžniku. Glede na to bi bilo lahko relevantno, kdaj je bil sklep (o prepovedi razpolaganja) vročen dolžniku, vendar pa sodišče tega dejstva ni ugotavljalo, ker šteje, da registrski organ v postopku vpisa spremembe imetnika v register ne presoja veljavnosti pravne podlage za prenos pravice, ampak zgolj ugotavlja njen obstoj. Določbe 108. člena ZIL-1 ni mogoče razlagati drugače, kot da gre za soglasje osebe, ki je zakoniti zastopnik imetnika (ki je pravna oseba) v času vložitve zahteve oziroma odločanja upravnega organa, in ne ki je bila zakoniti zastopnik kadarkoli v preteklosti. Ker vpis spremembe nima konstitutivnega učinka, ampak je njegov učinek deklaratoren, je učinek vpisa spremembe imetnika znamke lahko le v tem, da se zainteresirane osebe seznanijo s stanjem, ki odraža zadnje nesporno stanje imetništva pravice.

Po drugem odstavku 163. člena ZIZ je rubež opravljen že z dnem, ko je sklep o izvršbi vročen dolžniku. Posledica rubeža je pridobitev zastavne pravice (četrti odstavek 163. člena ZIZ), dolžniku pa je prepovedano razpolagati z zarubljenimi stvarmi (prvi odstavek 86. člena ZIZ). S sklepom o izvršbi, s katerim se dovoli rubež, sodišče dolžniku prepove razpolagati s to pravico (tretji odstavek 163. člena ZIZ). Iz sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča tako jasno izhaja, da je sodišče že s tem sklepom tožniku (kot dolžniku) prepovedalo razpolaganje s patentom. Po mnenju sodišča (ne)pravnomočnost sklepa o izvršbi, ki je podlaga za izpodbijano odločitev, ni bistvena za odločitev v tej zadevi. To je toženka po presoji sodišča pravilno upoštevala, ko je odločala o zahtevi za vpis licence pri patentu. V nasprotnem primeru bi namreč (lahko) taka prepoved izgubila svoj smisel oziroma namen.

Predloženo soglasje vložnice, ki ga je izdal tedanji direktor kot tedaj zakoniti zastopnik tožnice, ne more šteti kot veljavno soglasje iz četrtega odstavka 108. člena ZIL-1, ker je bilo predloženo uradu v postopku, ki se je zaključil (sicer tudi začel in vodil) po začetku stečajnega postopka zoper tožnico. Sklicevanja toženke, da je urad postopal pravilno, ker naj bi mu ne bilo znano, da je bil nad tožnico začet stečajni postopek, sodišče kot pravno nerelevantnega ne more sprejeti, saj gre za uradne podatke, ki so objavljeni na javno dostopnih spletnih straneh AJPES za objave v postopkih insolventnosti (122. člen ZFPPIPP) in ki jih mora vsak organ upoštevati po uradni dolžnosti.

S sklepom o začetku stečajnega postopka nad pravno osebo je bil začet stečajni postopek nad tožnikom. To v obravnavanem primeru pomeni, da je prenehalo pooblastilo direktorju za zastopanje tožnika in je njegova zakonita zastopnica stečajna upraviteljica. Ker pa je temu tako, že iz tega razloga za izdajo izpodbijane odločbe niso bili izpolnjeni pogoji, ne glede na priloženo soglasje prejšnjega imetnika pravic. V skladu z načelom zakonitosti morajo namreč upravni organi odločati v skladu z dejanskim stanjem, ugotovljenim ob izdaji odločbe in po veljavnih predpisih na dan izdaje odločbe (6. člen ZUP). Soglasje za vpis spremembe bi namreč morala podati zakonita zastopnica tožnika ob vložitvi vloge oziroma na dan izdaje odločbe, tj. stečajna upraviteljica.

Vpis podatkov o roku vračila kredita, na katerega je vezana zastavna pravica na znamki, v register znamk ni obvezen.

Ker blagovna znamka ni bila predmet prenosa premoženja prevzete družbe na prevzemno družbo (kar izhaja iz notarskega zapisa prevzemne pogodbe in pogodbe o odpustu dolga) je izpodbijana odločba, s katero je URSIL dovolil prenos blagovne znamke, nepravilna in nezakonita.

Označba imetnika znamke GGG v registru znamk z besedno zvezo „samostojni podjetnik A.A. s.p.,“ je pomenila, da je bila imetnica te znamke fizična oseba - A.A. Dejstvo prenehanja obratovalnice samo zase nima nobenega neposrednega učinka na položaj samostojnega podjetnika, ki je bil, upoštevaje dejanske ugotovitve, nosilec znamke GGG pred izpodbijano spremembo imetnika te znamke.

Zakon Uradu ne nalaga dolžnosti, da mora po uradni dolžnosti poizvedovati o dejanskem stanju imetnikov registriranih pravic, zato v primeru smrti imetnika pravice ni dolžan po uradni dolžnosti iskati njegovega naslednika. Za pravice, ki izhajajo iz patenta, kot tudi za vzdrževanje teh pravic, mora od trenutka imetnikove smrti poskrbeti njegov pravni naslednik (oziroma njegov zastopnik).