VSL Sklep I Cpg 712/2020

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 1. 7. 2020 razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 51.014,61 EUR s pripadki (I. točka izreka) ter ji povrniti stroške postopka v višini 2.907,00 EUR s pripadki (II. točka izreka).

2Zoper sodbo se iz vseh dopustnih razlogov pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, tožeči stranki pa naloži povrnitev njenih pravdnih stroškov, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek, pri čemer naj bodo pritožbeni stroški nadaljnji pravdni stroški.

3Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo višjemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

4Pritožba je utemeljena.

5Pravno podlago tožbenega zahtevka predstavlja 247. člen Obligacijskega zakonika (OZ), v skladu s katerim se upnik in dolžnik lahko dogovorita, da bo dolžnik plačal upniku določen denarni znesek ali mu priskrbel kakšno drugo premoženjsko korist, če ne izpolni svoje obveznosti ali če zamudi z njeno izpolnitvijo. Tožeča stranka je zahtevala od tožene stranke plačilo pogodbene kazni v znesku 51.014,61 EUR zaradi zamude z izvedbo del po Pogodbi o izvedbi preureditve poslovnih prostorov v poslovni stavbi na P. v C. – sklop 1, pri kateri se upoštevajo okoljski vidiki, št. C2030-... z dne 4. 10. 2017 (v nadaljevanju Pogodba). Tožena stranka je ugovarjala, da je za zamudo odgovorna tožeča stranka ter da si ta ni pravočasno pridržala pravice do uveljavljanja pogodbene kazni.

6Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva:

- da je tožeča stranka v postopku javnega naročila dne 30. 8. 2017 izbrala toženo stranko za izvajalko sklopa 1 (izvedbo gradbenih, obrtniških in inštalacijskih del) za ponudbeno ceno 542.708,61 EUR;

- da se je tožena stranka s Pogodbo zavezala izvesti dela skladno s projektno dokumentacijo PZI št. 2017-...;

- da je s Pogodbo določen rok za izvedbo del znašal 45 dni od datuma uvedbe v delo;

- da je bila v Pogodbi dogovorjena pogodbena kazen za vsak koledarski dan zamude naročniku v višini 2 ‰ od pogodbene cene z DDV, pri čemer pogodbena kazen ne sme preseči višine 10 % pogodbene cene z DDV;

- da je bila tožena stranka v delo uvedena 6. 10. 2017 (kot izhaja iz Zapisnika o uvedbi izvajalca v delo z istega dne), končni rok izvedbe pa je bil 20. 11. 2017 (kot izhaja iz Terminskega plana izvedbe del in Pogodbe);

- da je tožena stranka z deli končala 8. 1. 2018, vendar so bile pri pregledu dela ugotovljene pomanjkljivosti (kot izhaja iz Zapisnika kvalitetnega pregleda izvedenih del z dne 10. in 11. 1. 2018), ki jih je tožena stranka odpravila 16. 1. 2018, ko je bila izvedena primopredaja (kot izhaja iz Zapisnika pregleda odprave pomanjkljivosti po kvalitetnem pregledu izvedenih del z istega dne);

- da je tožena stranka zamudila z izvedbo del za 47 dni, kar znaša 51.014,61 EUR.

7Višje sodišče najprej pojasnjuje, da med strankama ni bilo sporno, da je bila tožena stranka v zamudi z izpolnitvijo obveznosti 49 dni, in sicer od dospelosti obveznosti (od 20. 11. 2017) do 8. 1. 2018, tj. do dneva, ko je tožečo stranko obvestila, da so dela končana (prav tako ni sporno, da so imela ta dela pomanjkljivosti, ki so bile odpravljene 16. 1. 2018), pri čemer tožeča stranka zahteva plačilo pogodbene kazni le za 47 dni (ta zamuda je bila namreč ugotovljena tudi v Zapisniku o kvalitetnem pregledu, končnem obračunu in primopredaji z dne 16. 1. 2018).

Glede opredelitve do navedb in dokaznih predlogov

8Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje izredno skopo povzelo navedbe tožene stranke iz odgovora na tožbo in pripravljalnih vlog. Treba je namreč razlikovati med povzetkom navedb strank (njihovih trditev o dejstvih) in ugotovitvami sodišč (o tem, katera od zatrjevanih dejstev štejejo za dokazana). V obrazložitvi sodbe sicer sodišče navede dejstva strank, na katera se zahtevki opirajo (četrti odstavek 324. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP), vendar pa je temelj obrazložitve v navedbi ugotovljenih pravno odločilnih dejstev, ki tvorijo dejansko podlago sodne odločbe. Zato ne more biti utemeljeno stališče pritožbe, da je sodišče navedbe ene od pravdnih strank premalo povzelo.¹

9Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da izpodbijana sodba predstavlja grob poseg v ustavno pravico tožene stranke do sodnega varstva iz 22. člena Ustave Republike Slovenije, ker se sodišče prve stopnje ni izjasnilo o njenih pravno odločilnih navedbah. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da sodišče ni dolžno posebej odgovarjati na vsak pravni argument stranke. Dolžno se je opredeliti do relevantnih nosilnih naziranj strank,² kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. Prav tako ni nujno, da je odgovor na navedbe stranke izrecen, saj lahko izhaja iz celotnega konteksta obrazložitve.³ Na podlagi vsega navedenega zato po presoji višjega sodišča ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

10Pritožnica z navedbami, da sodišče prve stopnje ni podalo vsebinske obrazložitve razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov, temveč je samo navedlo, da jih je kot nepotrebne zavrnilo, saj je na podlagi listin lahko ugotovilo odločilna dejstva, zatrjuje kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Uveljavljana kršitev ni podana. Sodišče se v sodbi ni dolžno opredeliti do vseh trditev in dokazov stranke. Skladno s pravno teorijo in sodno prakso se mora namreč opredeliti le do tistih trditev in dokazov, ki so za odločitev v konkretnem primeru pravno odločilni.⁴ Da se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do dokazov, ki so bili pravno odločilni, pa pritožnica ni konkretizirano zatrjevala. Ni namreč niti navedla, kateri dokazi naj bi to bili.

Glede pridržanja pravice do pogodbene kazni

11Po petem odstavku 251. člena OZ upnik ne more zahtevati pogodbene kazni zaradi zamude, če je sprejel izpolnitev obveznosti, pa ni nemudoma sporočil dolžniku, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni. Vprašanje je, kdaj in kako mora upnik sporočiti dolžniku, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni. Sodna praksa je že zavzela stališče, da ta določba predpisuje skrajni rok za uveljavljanje pogodbene kazni (tj. nemudoma po sprejemu izpolnitve), kar seveda ne izključuje možnosti, da upnik poda izjavo, s katero si pridrži pravico uveljavljati pogodbeno kazen, že prej. Po stališču sodne prakse lahko upnik poda to izjavo vsaj takrat, ko je upnik prišel v zamudo, lahko pa jo poda celo prej, in sicer v trenutku, ko je gotovo, da bo do zamude šele prišlo.⁵

12Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji zatrjevala, da je bila tožena stranka (večkrat) obveščena o tem, da bo tožeča stranka uveljavljala pogodbeno kazen. Prvič naj bi bila o tem seznanjena 20. 11. 2017, ko naj bi odgovorni nadzornik v gradbeni dnevnik vpisal, da bo tožeča stranka uveljavila pogodbeno kazen. Nato naj bi ji bilo ob primopredaji del 16. 1. 2018 ponovno ustno pojasnjeno, da bo tožeča stranka uveljavljala pogodbeno kazen. Nadalje naj bi bil 23. 1. 2018, ko naj bi bila skladno s Pogodbo veljavno opravljena primopredaja, pri tožeči stranki izveden sestanek, na katerem naj bi tožeča stranka ponovila uveljavljanje upravičenj iz naslova pogodbene kazni, kar naj bi bilo razvidno iz zapisnika sestanka.

13Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je tožeča stranka pogodbeno kazen uveljavljala ob primopredaji del 16. 1. 2018, kot izhaja iz Zapisnika o kvalitetnem pregledu, končnem obračunu in primopredaji ter iz končne situacije, oboje z dne 16. 1. 2018.

14Višje sodišče pojasnjuje, da med strankama ni bilo sporno, da iz zapisa odgovornega nadzornika iz gradbenega dnevnika z dne 20. 11. 2017 izhaja, da bo naročnik uveljavljal pogodbeno kazen zaradi zamude (to je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje). Prav tako ni bilo sporno, da je bila tožena stranka s tem zapisom tega dne seznanjena (izpis iz gradbenega dnevnika, dnevni list št. 44, z dne 20. 11. 2017 je podpisal tudi odgovorni vodja del pri toženi stranki; prav tako pa je tožena stranka trdila, da se je zapis odgovornega vodje del v primopredajnem zapisniku o tem, da se ne strinja z višino pogodbene kazni in da bodo ločeno podali mnenje in obrazložitev, nanašal na naveden zapis odgovornega nadzornika).

15Višje sodišče se ne strinja s stališčem tožene stranke, ki ga je ta podala pred sodiščem prve stopnje, da se vpis odgovornega nadzornika ne more šteti za obvestilo tožeče stranke, ker naj ta ne bi imel pooblastil oziroma naj ne bi nastopal v funkciji zastopnika tožeče stranke, niti naj ne bi bila njegova naloga vpisovati morebitna bodoča ravnanja tožeče stranke.

16Naloge gradbenega nadzora so bile določene s takrat veljavnim Zakonom o graditvi objektov (ZGO-1)⁶ in s pogodbo o izvajanju gradbenega nadzora, sklenjeno med nadzornikom in investitorjem. Tipične in z zakonom določene naloge gradbenega nadzora so bile nadzor gradnje, nadzor načrta oziroma projektne dokumentacije in spremljanje pravočasnega izpolnjevanja obveznosti izvajalca.⁷ ZGO-1 je v tretjem odstavku 88. člena določal, da če odgovorni nadzornik ugotovi, da izvajalec krši dogovorjene roke izgradnje, mora o tem obvestiti investitorja ter ugotovitve in predloge, kako nastalo stanje izboljšati, brez odlašanja vpisati v gradbeni dnevnik. V četrtem odstavku istega člena je nadalje določal, da mora odgovorni nadzornik svoje ugotovitve iz prejšnjih odstavkov tega člena vpisovati v gradbeni dnevnik ter da s podpisom gradbenega dnevnika potrjuje, da so podatki oziroma vpisi, vneseni v gradbeni dnevnik, resnični. Glede na navedeno je imel odgovorni nadzornik zakonsko pooblastilo, da je ugotovitev v zvezi s kršitvijo dogovorjenega roka izgradnje, tj. da bo tožeča stranka uveljavljala pogodbeno kazen, vpisal v gradbeni dnevnik, prav tako pa je s svojim podpisom potrdil, da je ta podatek resničen.⁸

17Glede na to, da je tožeča stranka (preko odgovornega nadzornika) izjavo o tem, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni, podala (že) zadnji dan roka za izvedbo del (20. 11. 2017), ko je bilo že gotovo, da bo do zamude prišlo (do zamude je prišlo naslednji dan), višje sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava ocenjuje, da taka izjava pomeni pravilno pridržanje pravice do pogodbene kazni v smislu petega odstavka 251. člena OZ. Zato tožeči stranki tega kasneje ni bilo treba več ponavljati. Glede na navedeno so pravno neodločilni tudi dokazni predlogi tožene stranke, ki se nanašajo na dokazovanje zatrjevanega dejstva, da tožeča stranka pogodbene kazni ob primopredaji ni uveljavljala.

18Ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da si je tožeča stranka uveljavljanje pogodbene kazni (pravočasno) pridržala ob primopredaji 16. 1. 2018, in pritožbene navedbe, ki to ugotovitev izpodbijajo, so zato pravno neodločilne. Enako velja tudi za pritožbene navedbe, da se sodišče ni opredelilo do neuveljavljanja pogodbene kazni v Zapisniku o kvalitetnem pregledu, končnem obračunu in primopredaji z dne 16. 1. 2018 ter končni situaciji (kar tudi sicer ne drži; sodišče se je do tega opredelilo v točki 12 obrazložitve) ter da je glede slednjih listin bistveno kršilo določbe postopka, in sicer naj bi ravnalo v nasprotju z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP (tudi če bi bila slednja kršitev podana, ne bi vplivala na pravilnost in zakonitost odločbe). Nadalje tudi niso utemeljeni pritožbeni očitki, da se sodišče ni opredelilo do navedb tožene stranke, da nadzorni organ ni upravičen v imenu tožeče stranke kot naročnice podajati pravno poslovnih izjav oziroma da nobena izjava, ki jo poda nadzorni organ v razmerju do tretjih oseb, ne učinkuje kot izjava volje tožeče stranke, s čimer naj bi bistveno kršilo določbe postopka. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da si je tožeča stranka pogodbeno kazen pravočasno pridržala ob primopredaji, se mu ni bilo treba opredeljevati še do tega, ali jo je mogoče uveljavljala že kdaj prej.

19Ker je višje sodišče ugotovilo, da si je tožeča stranka uveljavljanje pogodbene kazni pridržala že pred tem, ko je tožena stranka sploh prišla v zamudo, se izkaže kot pravno nepomembno tudi vprašanje, kdaj je tožeča stranka sprejela izpolnitev tožene stranke (prevzem izpolnitve je sicer skrajni rok, da upnik sporoči dolžniku, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni)⁹ oziroma ali sta se stranki v Pogodbi dogovorili za pogodbeno kazen zaradi izpolnitve obveznosti v ožjem pomenu (gre za primer, ko je izpolnitev opravljena, vendar z napakami) ali v širšem pomenu (gre za primer, ko je opravljena izpolnitev, ki je pravilna po načinu izpolnitvenega ravnanja).

Glede uveljavljanja pogodbene kazni

20Višje sodišče najprej pojasnjuje, da je treba pri uveljavljanju pogodbene kazni ločiti izjavo, s katero upnik dolžnika opozori, da si pridržuje pravico do uveljavljanja (in mora biti podana najkasneje nemudoma, ko sprejme izpolnitev) ter samo uveljavitvijo kazni (do katere pa lahko pride tudi kasneje). V OZ je določen le rok, v katerem je treba namero o uveljavljanju pogodbene kazni sporočiti podjemniku, ne pa tudi zadnji rok, ko se lahko to plačilo zahteva.¹⁰

21Pritožbene navedbe, da je tožeča stranka s plačilom celotnega pogodbenega zneska vsebinsko konzumirala končni obračun in zaključila poslovno razmerje med pravdnima strankama ter da kasnejše uveljavljanje pogodbene kazni s strani tožeče stranke zaradi navedenega ni pravno upoštevno, ter da ni razumne razlage, da bi lahko tožeča stranka pravno veljavno uveljavljala pogodbeno kazen, nato pa bi toženi stranki v celoti izplačala znesek vseh obveznosti, tako niso utemeljene. Zadnji rok oz. dejanje, ko se lahko plačilo pogodbene kazni zahteva (tj. najkasneje do končnega obračuna), je bil določen le v takrat veljavnih Posebnih gradbenih uzancah (PGU)¹¹, vendar pa sta stranki uporabo PGU s Pogodbo izključili (27. člen Pogodbe). Tudi sicer pa med strankama ni sporno, da je odgovorni nadzornik 30. 1. 2018 na končni situaciji (ki naj bi bila po navedbah tožeče stranke hkrati tudi končni obračun) pripisal višino pogodbene kazni, tožeča stranka pa je izvod potrjene končne situacije toženi stranki posredovala z dopisom z dne 9. 2. 2018. Prav tako ni sporno, da je tožeča stranka toženi stranki 13. 2. 2018 izstavila bremepis za plačilo zneska pogodbene kazni. Iz navedenega izhaja, da je tožeča stranka pogodbeno kazen tudi uveljavljala. Dejstvo, da je po tem (21. 2. 2018) toženi stranki plačala še preostali del pogodbenega zneska, ne pomeni, da pogodbene kazni ni uveljavljala oziroma da je ne bi mogla več uveljavljati.

Glede predčasnega podpisa pogodbe

22Pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožene stranke glede predčasnega podpisa pogodbe in njenih opozoril, da utegne priti do težav, če bi se kasneje ugotovila neustreznost projektnih rešitev, kar bi lahko vplivalo na rok izvedbe del, ne držijo. Sodišče prve stopnje se je do tega opredelilo v točki 7 obrazložitve. Prav tako ne drži, da sodišče ni upoštevalo dejstva, da je tožena stranka pogodbo prejela na uvodnem sestanku 27. 9. 2017 in jo je na željo tožeče stranke podpisala 4. 10. 2017. Sodišče je zatrjevano dejstvo upoštevalo, vendar pa je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka pogodbo podpisala v skladu z zastavljenim časovnim okvirom (v skladu z določbami projektne dokumentacije). Poleg tega tožena stranka niti ni pojasnila, kako naj bi petdnevni (gre za delovne dni) „predčasni“ podpis pogodbe vplival na 45-dnevni rok za izvedbo del oziroma na zamudo z izvedbo del zaradi neustrezne projektne dokumentacije. Ker je Pogodbo (glede na njene trditve) podpisala prej, se je tudi prej uvedla v delo in je posledično lahko prej začela z delom.

Glede dolžnikove odgovornosti za zamudo

23Določba 250. člena OZ omogoča razbremenitev dolžnika plačila pogodbene kazni, če je do zamude prišlo iz vzroka, za katerega dolžnik ne odgovarja. Domneva se, da je vzrok za kršitev pogodbe v sferi pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti, ta pa lahko to domnevo ovrže, če dokaže, da je vzrok za kršitev zunaj njene sfere. Dolžnik se lahko na podlagi 240. člena OZ razbremeni svoje odgovornosti, če dokaže, da je zamudil z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti.¹² Dolžnik se lahko razbremeni odgovornosti le zaradi vzrokov, ki so zunaj njegove sfere (zaradi zunanjih tveganj), ker izvirajo bodisi iz upnikove sfere bodisi iz sfere, ki ne spada niti v upnikovo niti v dolžnikovo sfero (zunanji dogodki ali ravnanja tretje osebe), ki jih ni mogel obvladati in jih tudi ni bil dolžan obvladovati. Uporaba določbe 240. člena OZ zahteva predvsem oceno, iz čigave sfere izvira vzrok tveganja, ki se je realiziralo v zamudi, in katera od strank to tveganje lažje obvladuje.¹³ Tožeča stranka je tako upravičena do pogodbene kazni za tisto zamudo z izpolnitvijo, za katero je vzrok v izključni sferi tožene stranke, in sicer ne glede na to, ali je ta kriva oziroma, ali je ravnala z ustrezno skrbnostjo.¹⁴

24Pravdni stranki sta v prvem odstavku 3. člena Pogodbe določili: „Izvajalec s podpisom te pogodbe potrjuje, da je v celoti seznanjen z obsegom in zahtevnostjo pogodbenih del, z lokacijo in obstoječim objektom, kjer se bodo pogodbena dela izvajala, z možnostjo dostopa do objekta in priključitve na energetske vode ter s pogoji za ureditev gradbišča. Izvajalec izrecno potrjuje, da so mu znani tako lokacija predvidenega gradbišča kot tudi projektna dokumentacija, po kateri bo dela izvajal in se vnaprej odpoveduje vsakršnemu zahtevku iz naslova nepredvidenih pogojev za delo, nepopolne in/ali neustrezne dokumentacije, ter se zavezuje, da bo tovrstne pomanjkljivosti ustrezno saniral na lastne stroške in na način, ki ga bo predhodno uskladil z naročnikom, ne da bi zaradi tega trpel rok gradnje, kvaliteta vgrajenega materiala ali izvedenih del, funkcionalnost posameznih delov ali objekta kot celote.“ Tretji odstavek 3. člena Pogodbe (enako tudi 6. člen Pogodbe) določa: „Naročnik si pridržuje pravico projektno dokumentacijo in obseg pogodbenih del med izvajanjem del spreminjati. Morebitne spremembe in njihov vpliv na pogodbeno vrednost ter rok izvedbe del bosta pogodbeni stranki dogovorili pred začetkom izvedbe takšnih del s sklenitvijo dodatka k pogodbi.“ Drugi odstavek 13. člena Pogodbe določa: „Dogovor o pogodbeni kazni odpade, če izvajalec dokaže, da ni zakrivil zamude, ampak je do nje prišlo zaradi ovir, povzročenih po tretjem, in o čemer je bil naročnik takoj seznanjen (naravna katastrofa, prometne ovire in podobno). Če je izvajalec opustil tako obvestilo, dogovor o pogodbeni kazni velja.“

25Tožena stranka je pred sodiščem prve stopnje ugovarjala, da je za zamudo odgovorna tožeča stranka. Navajala je, da sta bila razloga, da se dela niso zaključila v pogodbenem roku, neustreznost projektne dokumentacije in počasnost (nepravočasnost) tožeče stranke oziroma njenega projektanta pri potrjevanju detajlov za izvedbo del oziroma projektnih rešitev (v primeru okenskih rolet oziroma plisejev tudi zaradi usklajevanj z Zavodom za varstvo kulturne dediščine). Tožena stranka naj na podlagi vpogleda v projektno dokumentacijo, ki je bila del dokumentacije javnega razpisa, in z vpogledom v celotno projektno dokumentacijo ter ogledom objekta ne bi mogla ugotoviti, da so projektne rešitve neustrezne, saj naj bi bilo to mogoče ugotoviti šele po uvedbi v delo. Pojasnila je, da je projektno dokumentacijo pregledala in je na neskladja v projektnih rešitvah tožečo stranko pravočasno opozorila. Pogodba naj v 3. členu ne bi urejala situacije, da bi lahko tožena stranka nosila odgovornost tudi za ravnanje tožeče stranke, ko ta ni pravočasno podala predloga projektnih rešitev oziroma potrditve projektnih rešitev ter detajlov za izvedbo del. Prvi odstavek 3. člena Pogodbe naj ne bi predstavljal relevantne podlage za naložitev odgovornosti toženi stranki za zamudo. Sklicevala se je na tretji odstavek 3. člena Pogodbe ter na 83. člen OZ.

26Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tudi če bi se izkazale za resnične trditve tožene stranke, da je bila projektna dokumentacija pomanjkljiva ali neustrezna oziroma da je projektant nepravočasno potrjeval projektne rešitve, nosi odgovornost za zamudo iz teh razlogov na podlagi prvega odstavka 3. člena Pogodbe tožena stranka.

27Pritožba takšen zaključek napada in sodišču očita, da je zmotno uporabilo materialno pravo. Pod to določbo naj ne bi bilo mogoče subsumirati zamude pri dokončanju izvedbe del, ki je posledica čakanja tožene stranke na odobritve s strani tožeče stranke oziroma njenega projektanta. Takšna razlaga pogodbe naj bi nasprotovala načelu enake vrednosti dajatev (iz 8. člena OZ) ter načelu vestnosti in poštenja (iz 5. člena OZ). Nadalje naj bi bilo takšno pogodbeno določilo mogoče razlagati le na način, da se nanaša na tiste pomanjkljivosti ali neustreznosti v projektni dokumentaciji, ki bi jih bilo res mogoče ugotoviti že pred podpisom pogodbe. Tožena stranka prereka tudi ugotovitve sodišča, da drugega odstavka 13. člena Pogodbe ni mogoče uporabiti, ker naj bi bila konkretna situacija že urejena v prvem odstavku 3. člena Pogodbe. Meni, da je sodišče popolnoma prezrlo njene navedbe glede okenskih senčil oziroma plisejev, saj je prišlo v zvezi s tem do zahtev s strani Zavoda za varstvo kulturne dediščine in do usklajevanj med njegovo predstavnico in projektantom (torej ne med tožečo in toženo stranko), zaradi česar se je zamaknil rok dobave in montaže oken. Tožena stranka naj ne bi povzročila zamude, temveč naj bi do nje prišlo zaradi ovir, povzročenih po tretjem (zaradi Zavoda za varstvo kulturne dediščine).

28V skladu s smiselno uporabo prvega odstavka 241. člena OZ se lahko s pogodbo razširi odgovornost dolžnika tudi na primer, za katerega sicer ne odgovarja. Vendar pa se na podlagi drugega odstavka tega člena izpolnitev takšnega pogodbenega določila ne more zahtevati, če bi bilo to v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.

29Višje sodišče pojasnjuje, da je pomen prvega odstavka 3. člena Pogodbe jasno in nedvoumno razviden že iz samega besedila določbe (t. i. jezikovna razlaga; prvi odstavek 82. člena OZ)¹⁵. Tožena stranka se je s Pogodbo odpovedala vsakršnemu zahtevku iz naslova nepopolne in/ali neustrezne dokumentacije, ter se je zavezala, da bo pomanjkljivosti, ki izvirajo iz naslova nepopolne in neustrezne dokumentacije, sanirala na način, ki ga bo predhodno uskladila z naročnikom, ne da bi zaradi tega trpel rok gradnje. Tožena stranka je tako s pogodbo prevzela nase breme zamude zaradi nepopolne in neustrezne dokumentacije (tudi glede tistih pomanjkljivosti in neustreznosti v projektni dokumentaciji, ki jih je bilo mogoče ugotoviti šele po podpisu pogodbe, tj. v izpolnitveni fazi). Vendar pa takšno določilo nima pravnega učinka, saj je v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (smiselno prim. drugi odstavek 241. člena OZ). Te zatrjevane okoliščine (nepopolna in neustrezna projektna dokumentacija) namreč izvirajo iz sfere tožeče stranke oziroma je nastop teh zatrjevanih okoliščin povzročila tožeča stranka (torej pogodbena stranka, v korist katere je odgovornost s pogodbo razširjena, oziroma tisti, za katerega je ta odgovorna, tj. projektant), zato tožeča stranka izpolnitve takega določila ne more zahtevati.¹⁶

30Tožena stranka pa s pogodbo ni prevzela nase tudi bremena zamude zaradi tožničinega (oziroma projektantovega) nepravočasnega potrjevanja predlaganih projektnih rešitev. Res je, da iz določbe izhaja, da bo morala tožena stranka pomanjkljivosti, ki izvirajo iz nepopolne ali neustrezne dokumentacije, uskladiti z naročnikom, kar pomeni, da bodo za njihovo odpravo potrebna določena usklajevanja s tožečo stranko, kar terja svoj čas, oziroma da bo morala tožena stranka čakati na tožničino oziroma projektantovo odobritev. Res je tudi, da se je zavezala, da zaradi tega rok gradnje ne bo trpel. Vendar pa se tožena stranka s tem ni zavezala, da bo odgovarjala tudi za domnevno nesorazmerno dolgo potrjevanje projektnih rešitev s strani tožeče stranke oziroma projektanta. Takšna razlaga določbe bi bila v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ (drugi odstavek 82. člena OZ)¹⁷. Poleg tega je treba pogodbeno pravilo o razširitvi odgovornosti razlagati ozko, saj predstavlja izjemo od splošnih zakonskih pravil. To pomeni, da je lahko tožena stranka s spornim pogodbenim določilom prevzela nase samo tista tveganja, ki so v tem določilu izrecno določena (kar nesorazmerno dolgo potrjevanje projektnih rešitev zagotovo ni). Tudi sicer pa, če bi se pogodbeni stranki to dogovorili, pa takšno določilo ne bi imelo pravnega učinka, ker bi bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Te domnevne okoliščine (nepravočasno potrjevanje projektnih rešitev) je namreč povzročila tožeča stranka (oziroma njej projektant). Tožena stranka pa se s prvim odstavkom 3. člena Pogodbe tudi ni zavezala, da bo odgovarjala za ravnanje tretjega (tj. Zavoda za varstvo kulturne dediščine). V skladu z drugim odstavkom 13. člena Pogodbe in 250. členom OZ namreč tožena stranka za zamudo, katere vzrok je v ravnanju tretjega, ne odgovarja.

31V konkretnem primeru je tako treba uporabiti 250. člen v povezavi z 240. členom OZ. Tožena stranka v skladu z 240. členom OZ ne odgovarja za zamudo, če je zamudila z izpolnitvijo obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogla preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti. Če so torej takšne okoliščine obstajale že ob sklenitvi pogodbe, se tožena stranka ne bo razbremenila odgovornosti, ker se je zavezala kljub zavedanju, da utegne obstoj neugodnih okoliščin otežiti njeno izpolnitev. Tožena stranka tako odgovarja za tisto zamudo, ki je nastala zaradi domnevnih pomanjkljivosti in neustreznosti v projektni dokumentaciji, ki jih je bilo mogoče ugotoviti pred sklenitvijo pogodbe. Ne odgovarja pa za tisto zamudo, ki je nastala zaradi okoliščin, ki so nastale po sklenitvi pogodbe in ki niso v njeni izključni sferi (temveč so v sferi tožeče stranke oziroma projektanta ter Zavoda za varstvo kulturne dediščine). Glede na zatrjevanja tožene stranke gre za zamudo zaradi pomanjkljivosti in neustreznosti v projektni dokumentaciji, ki jih je bilo mogoče ugotoviti šele po sklenitvi pogodbe, zamudo zaradi tožničinega oziroma projektantovega nepravočasnega potrjevanja predlaganih rešitev ter za zamudo zaradi usklajevanj z Zavodom za varstvo kulturne dediščine.

32Višje sodišče tako pritrjuje pritožničinim očitkom, da je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku na podlagi dokaznega postopka najprej ugotoviti, ali so zatrjevani razlogi za zamudo res obstajali, ter ali so ti zatrjevani razlogi dejansko tisti razlogi, ki so povzročili zamudo (ter kakšno),¹⁸ nato pa, v čigavo odgovornostno sfero sodijo skladno z 250. členom OZ ti vzroki (katere konkretno zatrjevane kršitve izvirajo iz sfere tožene stranke in katere iz sfere tožeče stranke oziroma tretjega).

33Ob tem višje sodišče še opozarja, da so navedbe tožene stranke, da ni mogla izvesti seznanitve uporabnika z uporabo elektroinštalacijske opreme, ker s strani tožeče stranke ni bila dokončana montaža opreme pri informacijskem pultu, na katerega se montira elektro oprema, pravno neodločilne (zato se sodišču prve stopnje do njih tudi ni bilo treba opredeliti). Pravno zgrešene so pritožničine navedbe, da je bila tožeča stranka v zamudi ter da dokler je trajala zamuda tožeče stranke, ni prišlo do zamude tožene stranke že v skladu s 301. členom OZ. Tožeča stranka namreč ni bila v zamudi, saj je izpolnitev (z napakami) sprejela. Ker je bil sprejem izpolnitve opravljen kljub temu, da tožena stranka ni izvedla zagona in šolanja uporabnika (kar priznava tudi tožena stranka sama), navedena dela niso vplivala na zamudo (niso v vzročni zvezi z nastalo zamudo). Zamuda je namreč trajala le do 8. 1. 2018, ko je tožena stranka končala z deli, ki so imela pomanjkljivosti.

Sklepno

34Ker zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje v zadevi ni bilo popolno ugotovljeno, je višje sodišče pritožbi ugodilo, razveljavilo izpodbijano sodbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V konkretnem primeru namreč ne gre za pomanjkljivosti, ki bi jih bilo mogoče odpraviti zgolj z dopolnitvijo postopka pred višjim sodiščem, saj bi moralo slednje prvič izvajati celoten dokazni postopek za ugotovitev pravno odločilnih dejstev v zvezi z odgovornostjo tožene stranke za zamudo v skladu z 250. členom OZ (tj. zaslišati stranke in priče ter po potrebi postaviti izvedenca). Višje sodišče ocenjuje, da razveljavitev ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (sodišče prve stopnje bo moralo v skladu z napotki višjega sodišča izvesti dokazni postopek v zvezi z zatrjevanimi razlogi in odgovornostjo za zamudo) ter da bi v primeru drugačne odločitve višje sodišče poseglo v ustavno zagotovljeno pravico strank do pritožbenega preizkusa (sodišče prve stopnje se bo moralo v novem sojenju prvič opredeliti do vprašanja, ali je do zamude prišlo zaradi vzroka, za katerega dolžnik ne odgovarja, v skladu z 250. členom OZ).

35Skladno z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP je višje sodišče odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo.

¹ Glej sodbo VSL I Cpg 715/2019.
² Glej odločbo Ustavnega sodišča Up 373/97-15 (9. točko obrazložitve).
³ Glej odločbi Ustavnega sodišča Up 373/97-15 (9. točko obrazložitve) in Up-429/01-5 (2. točko obrazložitve).
⁴ Prim. sodni odločbi VSRS III Ips 12/2004 in III Ips 53/2009 ter sodbi VSL I Cpg 106/2010 in II Cpg 613/2019.
⁵ Glej sodbi VSRS III Ips 109/2001 in VSL I Cpg 1434/2011.
⁶ Ur. l. RS, št. 102/2004.
⁷ ZGO-1 je v točki 8.3. prvega odstavka 2. člena določal, da je gradbeni nadzor opravljanje strokovnega nadzorstva na gradbišču, s katerim se preverja ali se gradnja izvaja po projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja, na podlagi katerega je bilo izdano gradbeno dovoljenje in nadzoruje kvaliteta izvedenih del, gradbeni proizvodi, drugi materiali, inštalacije in tehnološke naprave, ki se vgrajujejo v objekt in ali se pri gradnji spoštujejo dogovorjeni roki izgradnje.
⁸ VSL je tudi v sodbi I Cp 2961/2016 za pravilno štelo uveljavljanje pogodbene kazni tožencev, ki sta pogodbeno kazen uveljavljala z dopisom njunega nadzornika.
⁹ Ali je torej prišlo do sprejema izpolnitve 8. 1. 2018, ko je tožena stranka dokončala dela, ki so imela pomanjkljivosti, in o tem obvestila tožečo stranko, ali 16. 1. 2018, ko je bil sestavljen zapisnik o primopredaji in so bile odpravljene pomanjkljivosti, ali 23. 1. 2018, ko naj bi bila (kot to trdi tožeča stranka) skladno s Pogodbo primopredaja veljavno opravljena.
¹⁰ Prim. sodni odločbi VSL I Cp 2961/2016 in VSK Cpg 451/2014.
¹¹ Uradni list SFRJ, št. 18/77.
¹² Prim. dr. N. Plavšak v dr. N. Plavšak in drugi: Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana, GV Založba, 2003, str. 240, ter sodne odločbe VSL I Cpg 1599/2015, II Cp 2153/2010 in II Cp 750/2010.
¹³ Glej sodbo VSRS II Ips 149/2003.
¹⁴ Prim. dr. N. Plavšak, Poslovna odškodninska odgovornost, Revija Odvetnik, št. 2 (90), 2019, str. 13.
¹⁵ Določila pogodbe se uporabljajo tako, kot se glasijo.
¹⁶ Prim. dr. N. Plavšak v dr. N. Plavšak in drugi: Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana, GV Založba, 2003, str. 217.
¹⁷ Pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku.
¹⁸ Tožeča stranka je namreč v postopku na prvi stopnji navajala, da so razlogi za zamudo izključno na strani tožene stranke. Tožena stranka naj bi tekom izvajanja pogodbenih del neprestano iskala prilagoditve in odmike od projektantske rešitve, ki za izvedbo pogodbenih del niso bili ne nujni ne potrebni. Projektantske rešitve naj bi bile ustrezne. Poleg tega naj bi bili s strani tožene stranke predlagani odmiki od projektne rešitve in predložena dokumentacija potrjena v najkrajšem možnem času, pri čemer naj bi se zaradi predlaganih sprememb v določenih segmentih tudi časovno skrajševala pogodbena dela.