241. člen OZ

Dejstvo, da je tožnik fitnes centru, v enoti katerega se je poškodoval, plačeval članarino, pa narekuje zaključek, da je bil tožnik z zavarovancem toženke kot lastnikom fitnes centrov v pogodbenem razmerju.

Finančni popravek pomeni vračilo koristi, ki je bila neupravičeno prejeta zaradi nepravilnega ravnanja. Ne pomeni kazni, temveč je zgolj posledica ugotovitve, da zahtevani pogoji za pridobitev koristi iz ureditve EU niso bili spoštovani, zaradi česar je pridobljena korist neupravičena. Namen finančnih popravkov je ponovno vzpostaviti stanje, ko so vsi odhodki, prijavljeni za sofinanciranje iz strukturnih ukrepov, zakoniti in pravilni ter usklajeni s pravili in predpisi, ki veljajo na nacionalni ravni in ravni EU. Za vračilo neupravičeno izplačanih sredstev morata biti kumulativno izpolnjena dva pogoja: 1) odkrite morajo biti nepravilnosti, ki so posledica delovanja ali opustitve upravičenca, in 2) obstajati mora dejanski ali možni finančni učinek na splošni proračun Evropske unije. Če eden od obeh pogojev ni izpolnjen, zahtevek ni utemeljen. Materialno trditveno in dokazno breme o obstoju nepravilnosti je na tožeči stranki. Tožeča stranka bi zato za vsako očitano nepravilnost morala zatrjevati pravno odločilna dejstva, ki bi zatrjevano nepravilnost potrjevala in za svoje trditve predlagati ali predložiti dokaze. Zmotno je stališče tožeče stranke, da bi tožena stranka

Glede na to, da je tožeča stranka (preko odgovornega nadzornika) izjavo o tem, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni, podala (že) zadnji dan roka za izvedbo del, ko je bilo že gotovo, da bo do zamude prišlo (do zamude je prišlo naslednji dan), taka izjava pomeni pravilno pridržanje pravice do pogodbene kazni v smislu petega odstavka 251. člena OZ. Tožena stranka se lahko na podlagi 250. člena v povezavi z 240. členom OZ razbremeni odgovornosti le zaradi vzrokov, ki so zunaj njene sfere (zaradi zunanjih tveganj), ker izvirajo bodisi iz tožničine sfere bodisi iz sfere, ki ne spada niti v tožničino niti v toženkino sfero (zunanji dogodki ali ravnanja tretje osebe), ki jih ni mogla obvladati in jih tudi ni bila dolžna obvladovati. Uporaba navedenih določb tako zahteva predvsem oceno, iz čigave sfere izvira vzrok tveganja, ki se je realiziralo v zamudi, in katera od strank to tveganje lažje obvladuje.

Iz trditvene podlage tožnice je razvidno, da zneski glob, ki bi jih plačala kot kazen za prekrške zaradi neustrezne organizacija dela v zvezi s sanitarno sečnjo, torej zaradi zamude rokov, določenih v posameznih C odločbah, predstavljajo njeno škodo. Odgovornost za to škodo pa sta stranki z dogovorom iz tretjega odstavka 7. člena vsake od pogodb prenesli na toženko. Zakonsko podlago za tako pogodbeno določilo predstavlja 241. člen OZ, ki nosi naslov Pogodbena razširitev odgovornosti. O tem, da je tožnica kot strokovnjak s področja upravljanja gozdov v lasti RS ob sklenitvi vsakokratne pogodbe vedela, da naročenih del v pogodbeno določenih rokih ne bo mogoče izvesti, ne gre dvomiti. Zavedala se je torej, da toženka ni imela možnosti preprečiti nastanka škode, ki bi jo tožnica eventualno utrpela s plačilom globe za prekršek zaradi zamude v zvezi z izvršitvijo del po posameznih C odločbah. Vendar možnosti nastanka te škode se je zavedala tudi toženka. To izhaja že iz dejstva, da je npr. eno od pogodb podpisala kar dva dni po preteku izpolnitvenega roka. Upoštevajoč zavedanje toženke, da dogovorjenih del ne bo zaključila v pogodbeno določenih rokih, pa ugotovitve, povzete v 13

Obveznost vračila javnih sredstev je po noveli ZPDZC-C veljala zgolj tedaj, če je bila taka obveznost dogovorjena s pogodbo.

Na sami stranki je bila odločitev, kakšen tip varovanja želi oziroma je zanjo finančno sprejemljiv. Obseg varovanja je odvisen od ponudbe, ne pa od skrbnosti prvo tožene stranke oziroma pravil stroke.

Pravna podlaga za pravico do povračila škode zaradi izpolnitve ali napačne izpolnitve oziroma neizpolnitve obveznosti je v določbi 239. člena do 246. člena OZ.

Pregled prevzetega blaga in opozorilo na napake je v obligacijskem pravu predpostavka za uveljavljanje ustreznih jamčevalnih zahtevkov in zato samo po sebi ne more biti podvrženo plačilu.

Ker je tožnik nakazilo denarja opravil pri podružnici toženke v Novem mestu, ji za to storitev plačal provizijo, uslužbenka te podružnice pa mu je podala informacije in mu izročila splošne pogoje poslovanja Western Union za prenos denarja, je mogoč zaključek, da je bila podružnica upravičena za opravljanje storitev Western Union za prenos denarja in da obravnavani spor izvira iz razmerja s to podružnico, kar pa ima za posledico tudi krajevno pristojnost sodišča prve stopnje, na območju katerega je imela toženka v spornem obdobju to podružnico. Toženka v skladu s splošnimi pogoji poslovanja Western Union za prenos denarja v zvezi z 241. členom OZ odgovarja za agenta Western Union-a v Italiji, ki je s svojim nepravilnim ravnanjem, s tem, ko je, ne da bi zahteval predložitev osebnega dokumenta, izplačal tožnikovo nakazilo neupravičeni tretji osebi, tožniku povzročil škodo v višini nakazanega denarja in toženki plačane provizije.