88. člen ZGO-1-UPB1

Okoliščine narekujejo uporabo pravila iz prvega odstavka 140. člena OZ, da tisti, ki v svojo škodo dovoli drugemu, da ta nekaj stori, ne more zahtevati od njega povrnitve škode, ki mu jo je s tem povzročil (pravilo volenti non fit iniuria). Npr. iz 36. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je bila zavestna odločitev "zgolj in samo" naročnice "same", da se bo gradnjo izjemno zahtevnega objekta pričelo na podlagi za izvedbo gradnje popolnoma neustrezne projektne dokumentacije PGD, ki je s to odločitvijo sprejela vsa tveganja za nastanek napak in pomanjkljivosti, ki so se kasneje tudi zgodile. Podrobno je obrazloženo, zakaj tretja toženka ni bila nadzornik v smislu ZGO-1, kako ni imela nobenih relevantnih pooblastil za izvajanje nadzora (v razmerju do izvajalca, nadzornika in projektanta), kako ji je bila zgolj tožnica zavezana izročiti vse razpoložljive podatke in ji omogočiti dostop do objektov in naprav, ki so predmet pogodbe, in se je zavezala redno sodelovati s tretjo toženko, in zakaj posledično tretja toženka ne more odgovarjati za plačilo vtoževane škode. Drži, da je odgovorni nadzornik dodatno zagotovilo naročniku gradnje, da bodo dela izdela

Po izvedbi dokaza s tretjim izvedencem A. A., ki je izdelal izvedeniško mnenje in dve dopolnitvi ter bil zaslišan na naroku 26. 10. 2023, je odločilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni predlagala dodatne dopolnitve mnenja izvedenca, tudi ne angažiranje novega izvedenca gradbene stroke (22. točka obrazložitve sodbe). Te ugotovitve tožeča stranka v pritožbi ne izpodbija. Stranka se svobodno odloča koga ima za odvetnika, kako dolgo in kdaj ga zamenja. Te odločitve so v njeni sferi in z zamenjavo odvetnika ne more obiti kogentne določbe ZOdvT, ki v 4. točki opombe št. 3 k tretjemu delu ZOdvT določa, da v primeru, če se zadeva vrne na nižje sodišče, ki se je z zadevo že ukvarjalo, se že nastala nagrada za postopek pred tem sodiščem všteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku.

Pasivnost oziroma celo vztrajanje investitorja pri nepravilni montaži je zagotovo eden od vzrokov, ki je življenjsko gledano, logično in razumsko ter po rednem teku stvari prispeval k nastali nesreči. Prav tako je v OZ v zvezi z ZGO-1 mogoče najti zadostno pravno podlago, da je med drugim treba tudi z ustreznim ravnanjem investitorja zagotoviti varno opravljanje dela. Ravnanja izvajalca in njegovih delavcev niso pretrgala vzročne zveze, saj je prav zaradi predmetnega ravnanja tudi investitorka, ki je dopuščala in vztrajala pri nadaljevanju neustrezne montaže postala soodgovorna za nastalo škodo. Neutemeljeno je pritožbeno izpostavljanje, da je toženka le naročnik, ki izbere profesionalnega izvajalca, da mora slednji dela izvesti strokovno in da je njena obveznost le v plačilu po pogodbi. V trenutku, ko je bila toženka opozorjena o neustreznosti montaže s strani omenjenega izvajalca, je namreč tudi sama postala dolžna, da ustrezno ukrepa v smeri (ne)dopustitve takšnega opravljanja del in je njeno vztrajanje pri nadaljevanju del treba šteti kot protipravno ravnanje.

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je za škodo izključno odgovoren tožnikov delodajalec, ki je bil izvajalec in ob tem tudi koordinator vseh del. Kot izvajalec je bil tisti, ki je odrejal delo delavcem in na njem je ležala skrb, da ima popolno dokumentacijo. Če kot izvajalec od projektanta ni prejel vse dokumentacije, na podlagi katere bi se lahko prepričal ali z deli lahko varno nadaljuje, bi moral z nadaljevanjem dela počakati. Niti vodja projekta niti nadzornik ne odrejata del delavcem izvajalca in tega tudi v konkretnem primeru nista storila. Ker nesreče nista in ne bi mogla preprečiti, ni vzročne zveze med opustitvijo nadzora in ravnanjem projekta ter poškodovanjem tožnika. Le izvajalec je bil tisti, ki je imel pravico in dolžnost ustaviti delo, če bi to lahko predstavljalo nevarnost za delavce. Teh dolžnosti ni opravil, in ta opustitev predstavlja pravno relevantni vzrok tožnikovega poškodovanja.

Glede na to, da je tožeča stranka (preko odgovornega nadzornika) izjavo o tem, da si pridržuje pravico do pogodbene kazni, podala (že) zadnji dan roka za izvedbo del, ko je bilo že gotovo, da bo do zamude prišlo (do zamude je prišlo naslednji dan), taka izjava pomeni pravilno pridržanje pravice do pogodbene kazni v smislu petega odstavka 251. člena OZ. Tožena stranka se lahko na podlagi 250. člena v povezavi z 240. členom OZ razbremeni odgovornosti le zaradi vzrokov, ki so zunaj njene sfere (zaradi zunanjih tveganj), ker izvirajo bodisi iz tožničine sfere bodisi iz sfere, ki ne spada niti v tožničino niti v toženkino sfero (zunanji dogodki ali ravnanja tretje osebe), ki jih ni mogla obvladati in jih tudi ni bila dolžna obvladovati. Uporaba navedenih določb tako zahteva predvsem oceno, iz čigave sfere izvira vzrok tveganja, ki se je realiziralo v zamudi, in katera od strank to tveganje lažje obvladuje.

Sodišče prve stopnje je pogodbi za izvajanje gradbenega nadzora, ki sta ga sklenili sedaj pravdni stranki, pravilno opredelilo kot pogodbi, ki v razmerju do tožeče stranke za toženo stranko vzpostavlja pogodbeno poslovno zavezo, ki se kaže v obligaciji prizadevanja. Obligacija prizadevanja je tipična pri mandatnih pogodbah, obligacija prizadevanja se pri gradbenem nadzorniku kaže v tem, da se ne zaveže, da bo zaradi njegovega nadzora objekt brez napake, ampak, da bo s potrebno skrbnostjo nadziral izvajalca del, da objekt ne bo imel napake. Pri tem pa je sodišče prve stopnje prezrlo, da je pri obligaciji prizadevanja odločilno, da se zatrjuje, da ena stranka ni ravnala tako, kot bi bilo v danih okoliščinah treba (po pravilih stroke) in tudi mogoče, kolikor oškodovalec ne trdi in dokaže drugače. Po določbi 240. člena OZ je oškodovalec prost obveznosti, če trdi in dokaže, da pogodbene obveznosti ni mogel izpolniti zaradi okoliščin, ki so mu to preprečile. Prvotožena stranka je trdila in dokazovala, da je obstajala vrsta okoliščin, ki so vplivale na njeno delo, predvsem pa je trdila in dokazovala, da je pri svojem delu kot mandatar morala upoštevati tudi navodila tožeče stranke kot

Nadzornik, ki se je zavedal, da je drug sistem sicer kvalitativno enakovreden projektiranemu, vendar zgolj ob predpostavki, da je pravilno projektiran in izveden, se ne more sklicevati na to, da sta bila investitor in projektant o zamenjavi obveščena. Za dopustitev nadaljevanja gradnje oziroma za vgraditev drugega sistema bi namreč moralo biti izkazano njuno strinjanje. Ker v konkretnem primeru ni bilo, bi nepravilno izpolnitev izvajalca tožeča stranka morala preprečiti. Sodišče prve stopnje je obširno obrazložilo, da je izvedenec svojo obveznost izdelave mnenja po presoji prvostopenjskega sodišča v celoti in pravilno izpolnil (odgovoril je na vsa vprašanja sodišča in strank), razrešen pa je bil šele naknadno, pred zadnjim narokom za glavno obravnavo, tj. po tem ko je svoje mnenje že v celoti izdelal. Ker sodni izvedenec ni bil razrešen za nazaj (ex tunc), pritožnica ne more uspeti s popolnoma posplošenim očitkom, da je odločba Ministrstva za pravosodje dokaz o tem, da izvedenec v obdobju, ko je podajal izvedensko mnenje, ni izpolnjeval potrebnih strokovnih kriterijev. Tožeča stranka niti trdila ni, da so ji stroški zamenjave in korekture vezave že nastali, s tem pa

Plačevanje dodatnih del je mogoče le ob upoštevanju pravil javnega naročanja, na kar je tožena stranka pravilno večkrat opozorila. Način, da izvajalec najprej ponudi najnižjo ceno in z njo uspe v postopku javnega naročanja, ker izrine druge (dražje) konkurente, potem pa samovoljno brez sklenjenega aneksa (in celo naročila naročnika) zahteva dodatno plačilo, pomeni obid pravil javnega naročanja in mu ni mogoče nuditi sodnega varstva.

Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do vrste ugovorov tožene stranke, s katerimi je oporekala ugotovitvam izvedenca in utemeljenosti tožbenega zahtevka, čeprav je bilo na to opozorjeno s strani višjega sodišča že v prvem razveljavitvenem sklepu. Tudi v kolikor je sodišče prve stopnje menilo, da so posamezne trditve tožene stranke ali njene pripombe na izvedensko mnenje in dopolnitev tega prepavšalne, da bi jih bilo mogoče upoštevati, bi moralo o tem zavzeti stališče in sicer za vsako od teh v zvezi z vsakim od odločilnih dejstev, ki so bila med pravdnima strankama sporna.

Od vsakogar, ki ravna z določeno stvarjo, se pričakuje, da bo ravnal v skladu s splošno poznanimi pravili, po katerih se lahko prepreči nastanek kakšne škode zase ali za druge.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru potrebno uporabiti določbe OZ o podjemni pogodbi, saj iz citirane pogodbe ne izhaja zaveza toženca, da bo izvajal nadzor nad gradnjo v smislu gradbenega nadzora po ZGO-1. Tožnica si je kot naročnik v konkretnem primeru želela sama zagotoviti svojega nadzornika, ki bi opravljal nadzor nad gradnjo MHE in obnovo cest, ker je to bilo v njenem interesu. Tožnica ni potrebovala gradbenega nadzornika v skladu z določbami ZGO-1, saj ni bila investitor, ampak naročnik.

Po oceni pritožbenega sodišča smiselno enako velja, da se nadzornik ne more razbremeniti svoje odgovornosti, če je investitor vedel, da je treba pri oziroma pred pričetkom izgradnje temeljev in temeljne plošče poklicati geologa ter upoštevati morebitne pogoje geološkega poročila, pa tega ni storil in na to ni opozoril ne izvajalca ne nadzornika. nadzornik sicer po pogodbi ščiti interese naročnika, vendar je v razmerju do naročnika vseeno samostojen oziroma mora biti samostojen. Njegova samostojnost se kaže v tem, da pri opravljanju nadzora ni vezan na naročnikova navodila in jih od njega tudi nima pravice zahtevati. V razmerju do naročnika ima nadzornik položaj profesionalne osebe. Zato je ključno, ali je nadzornik ravnal po pravilih stroke, ki mu nalaga nadzor gradbe in dolžnost opozoriti na pomanjkljivosti oziroma napake, neodvisno od tega, kakšno je bilo vedenje naročnika. V kolikor bi namreč nadzornik ravnal po pravilih stroke in svojo obveznost nadzora in opozorila izpolnil, bi bil prost pogodbene odškodninske odgovornosti. Posledično se nadzornik ne more uspešno sklicevati na morebitna navodila naročnika oziroma ga dejstvo, da je gradbeni dnevnik podpisal za nazaj na prošn

Disciplinska kršitev je storjena, ko so izpolnjeni vsi elementi očitane disciplinske kršitve.

Ker je Inženirska zbornica Slovenije poklicna organizacija inženirjev in geodetov, med njimi pooblaščenih inženirjev, je jasno, da so tudi člani disciplinske komisije in disciplinskega sodišča osebe s strokovnim znanjem na omenjenih področjih. Zato sodišče ne dvomi, da sta imela organa obeh stopenj ustrezno znanje za primerjavo med deli, prikazanimi v PID, in tistimi, predvidenimi v PGD, na katera se je nanašalo tudi gradbeno dovoljenja za bencinski servis. Tožnik v celotnem upravnem postopku ni oporekal dejanskemu stanju kršitve, kot je bila opisana v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka in nato tudi v izpodbijani odločbi (tožnik ne trdi, da se izpodbijani sklep v tem pogledu razlikuje od zahteve), niti ni tega storil v pritožbi. Ker ni nasprotoval ugotovitvam glede nastalih sprememb pri gradnji glede na izdano gradbeno dovoljenje, niti temu, da pomenijo spremembo lokacijskih in drugih pogojev iz gradbenega dovoljenja, posledično v upravnem sporu ni mogoče upoštevati niti dokazil, navedenih v tožbi – drugostopenjske odločbe z dne 21. 3. 2013 in uporabnega dovoljenja z dne 10. 5. 2013, izdanih po zaključku obravnavane zadeve na prvi stopnji. Tožnik izpodbijane

Tožnica je bila v skladu s četrtim odstavkom 45. člena in drugim odstavkom 88. člena ZGO-1 pri izvajanju gradnje objekta dolžna nadzorovati, ali se gradnja objekta izvaja v skladu z izdanim gradbenim dovoljenjem. Ker je s podpisom spornih izjav o skladnosti potrdila, da je gradnjo nadzorovala in se je ta izvajala v skladu s projektno dokumentacijo in izdanim gradbenim dovoljenjem, v inšpekcijskem postopku pa je bilo ugotovljeno, da ni tako, kar pomeni, da je tožnica prekršila navedene določbe ZGO-1, sodišče ne dvomi v vzročno zvezo med tožničinim ravnanjem in ugotovljeno nelegalnostjo gradnje.