240. člen OZ

Temeljno načelo pravdnega postopka je načelo dispozitivnosti, sodba, ki ne upošteva prostega razpolaganja strank, pa je nezakonita. Če sodišče pripoznave zahtevka ne dovoli, čeprav je ta dopustna, ter izda sodbo, s katero po materialnem pravu sicer pravilno zavrne tožbeni zahtevek, je ravnanje sodišča nezakonito.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da montaža tende na streho predstavlja napako v izvršenem poslu. Pravdni stranki sta se dogovorili za montažo na steno; po ogledu in izmerah komercialista in s strani toženke podanih podatkov je bila predlagana tenda z montažo na steno. Da bi bil med strankama dogovorjen določen način montaže na steno, tožnica ni trdila. Med pravdnima strankama je bila dogovorjena le montaža na steno. Način/vrsta montaže na steno ni bil poseben predmet dogovora. Res je bila po poskusu montaže na steno dogovorjena montaža te iste tende na streho. Vendar pa je to toženka sprejela na podlagi informacij tožnice, ki niso bile strokovno ustrezne oz. pravilne. V postopku je bilo ugotovljeno, da je bila montaža na steno - ne glede na odstopanje posredovanih podatkov - izvedljiva.

Zdravnik oziroma izvajalec zdravstvene storitve, pri katerem je zdravnik zaposlen, se lahko tako razbremeni svoje odgovornosti le, če dokaže, da je ravnal v skladu s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, in da so obstajale nepremagljive oziroma neodvrnljive okoliščine, zaradi katerih pogodbe ni mogel pravilno izpolniti (239. in 240. člen v zvezi z 147. členom OZ). Sodišče druge stopnje je prepričano, da bi povprečno izkušen nevrokirurg od dolžni skrbnosti moral opaziti, da manjka cca. polovica vstavljenega drena, četudi je bilo drena (brez luknjic) izven rane (glave) še cca. 50 cm, kot to izpostavlja pritožba. Slednja namreč spregleda, da je po kirurški operaciji potrebno odstraniti (izvleči) samo dren (z luknjicami), ki je vstavljen v rano, ne pa tudi drena (brez luknjic), ki je izven rane.

Tožena stranka se lahko na podlagi 250. člena v povezavi z 240. členom OZ razbremeni odgovornosti le zaradi vzrokov, ki so zunaj njene sfere (zaradi zunanjih tveganj), ker izvirajo bodisi iz tožničine sfere bodisi iz sfere, ki ne spada niti v tožničino niti v toženkino sfero (zunanji dogodki ali ravnanja tretje osebe), ki jih ni mogla obvladati in jih tudi ni bila dolžna obvladovati. Uporaba navedenih določb tako zahteva predvsem oceno, iz čigave sfere izvira vzrok tveganja, ki se je realiziralo v zamudi, in katera od strank to tveganje lažje obvladuje.

Ena izmed predpostavk za nastanek odškodninske odgovornosti je torej obstoj vzročne zveze med projektantovim neskrbnim ravnanjem in nastalo škodo. Tožnica (oškodovanka) mora poleg škodnega dejanja (toženkina zamuda z oddajo PGD ter PZI) in nastale škode, dokazati tudi dejstvo, da ta škoda izvira iz protipravnega (nedopustnega) ravnanja toženke stranke - projektanta.

Dejstvo, da je tožnik fitnes centru, v enoti katerega se je poškodoval, plačeval članarino, pa narekuje zaključek, da je bil tožnik z zavarovancem toženke kot lastnikom fitnes centrov v pogodbenem razmerju.

Do zamude roka za zaključek izobraževanja je pri tožnici prišlo iz razlogov višje sile.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Da bi tožeča stranka dokazala, da ji je škoda nastala prav zaradi neprijave na javni poziv, bi morala dokazati, da bi s prijavo na javnem pozivu dejansko uspela in da izpolnjuje vse razpisne pogoje.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Predlog za dopustitev revizije se zavrne.

Bistveno v zadevi je, da je tožnik na lastno pest izvedel nestrokoven izkop na nepremičninah. Da toženka ni vedela, da se bo tega lotil, je sam potrdil. Tako ji ni mogoče očitati, da bi ga z vidika nevarnosti njegovega posega morala seznaniti s plazom iz leta 2005, do katerega je prišlo, še preden je sama postala lastnica obravnavanih nepremičnin. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da hiša po prvem plazu ni bila posebej ogrožena in toženka ni imela razlogov, da bi pričakovala sprožitev novega plazu. Nadalje ni mogla računati, da se bo tožnik lotil izkopavanja zemlje, še manj pa, da se bo takšnih posegov v teren lotil na nestrokoven način in brez ustreznih dovoljenj. Tožnik sicer v zvezi s plazom iz leta 2005 utemeljeno izpostavlja, da bi lahko šlo za bistven podatek o nepremičnini, to je o lastnostih predmeta prodajne pogodbe, oziroma za odločilne okoliščine, ki so vplivale na njegovo voljo za sklenitev pogodbe. Vendar bi bilo to dejstvo lahko pravno pomembno zgolj z vidika veljavnosti same prodajne pogodbe, ne gre pa za stvarno napako na nepremičnini (teren na erozijskem območju pač takšen je), niti za protipravno ravnanje, ki bi bilo v vzročni zvezi z nastalo škodo.

V skladu z določilom 335. člena ZPP mora pritožba obsegati: navedbo sodbe, zoper katero se vlaga, izjavo, da se sodba izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Navedba sodbe ne pomeni nujno, da mora pritožnik navesti (pravilno) opravilno številko. Zadošča navedba podatkov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, katero sodbo se izpodbija. Materialno trditveno in dokazno breme o škodi in njeni višini je na stranki, ki zatrjuje, da ji je zaradi protipravnih ravnanj nasprotne stranke nastala škode. To je v tem primeru na tožeči stranki. Ker tožeča stranka med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni navedla, koliko minut klicev je v pravno odločilnem obdobju (v obdobju zamude) posredovala v zaključevanje v omrežje tožene stranke preko drugih operaterjev, tako že iz tega razloga ni zmogla svojega trditvenega bremena glede nastanka škode in njene višine v okviru prvega tožbenega zahtevka. Tožeča stranka bi namreč morala zatrjevati, koliko minut klicev je posredovala v zaključevanje v omrežje tožene stranke v obdobju zamude preko drugih operaterjev, koliko minut klicev bi lahko poleg navedenega zaradi nižje cene, če bi bila medomrežna povez

Tožeča stranka se je sklicevala na dve podlagi, od katerih je odvisna odločitev o temelju zahtevka, pri čemer je tudi trditve o nepravilno izpolnjeni pojasnilni dolžnosti temeljila na dveh sklopih trditev. Ker je s pritožbenimi navedbami uspela omajati zaključke prvostopnega sodišča glede pravilno izpolnjene pojasnilne dolžnosti v celoti, ne da bi izpodbijala zaključke o neobstoječi zdravniški napaki, je bilo potrebno razveljaviti sodbo v celoti, saj za zaključek o odškodninski odgovornosti tožene stranke zadošča že ugotovljena odgovornost po eni od dveh zatrjevanih podlag.

Izvajalec za napako odgovarja, če ne dokaže, da vzrok zanjo ne izvira iz njegove sfere. Tožena stranka bi kot strokovnjak vsekakor morala poznati dobro prakso glede temperature za polaganje Totracevi. Najbolj verjeten vzrok za napako v sistemu talnega ogrevanjaje je prenizka temperatura pri krivljenju/oblikovanju in polaganju cevi. Čeprav je za vsebinsko odločanje o pravno relevantnih dejstvih potrebna gotovost, pa sodna praksa dopušča, da je v določenih primerih, ko je zaradi specifičnosti relevantnega dejstva ta dokazni standard praktično nedosegljiv, dopustno znižanje dokaznega standarda, da sodišče šteje relevantno dejstvo za dokazano že na podlagi ustrezne stopnje verjetnosti o njegovem obstoju, ne pa na podlagi prepričanja. Nižji dokazni standard se sprejme v tistih položajih, ko upravičeni razlogi zahtevajo olajšanje dokaznega bremena, kar je zaradi specifičnih strokovnih vprašanj podano po presoji pritožbenega sodišča tudi v tem primeru

Pri razlagi nepreprečljivosti okoliščin in neodpravljivosti posledic (240. člen OZ) je treba najprej upoštevati naravo pogodbe. Pri obveznostih prizadevanja je pristop praviloma bolj subjektiven, saj se dolžnik zaveže, da bo ravnal z določeno skrbnostjo ne pa, da bo dosegel določen rezultat. Pri obveznostih rezultata pa je dolžnikova zaveza strožja, zato je pristop bolj objektiven. Poleg tega je treba upoštevati tudi predvidljivost okoliščin ob sklenitvi pogodbe in glede na to morebitno porazdelitev predvidljivih tveganj med pogodbeni stranki. Kraja umetnine je tipičen rizik, povezan z galerijsko dejavnostjo. Zato je bil za obe pogodbeni stranki tak dogodek predvidljiv. Kakovost ukrepov varovanja in sklenjenih zavarovalnih pogodb (ki jih je mogoče skleniti tudi ne glede na odgovornost zavarovanca) je zagotovo odvisna od finančnih zmožnosti galerista. Vendar bi moral tudi toženec pred sprejemom umetnine v stalno zbirko ob zavedanju, kakšne so njegove finančne možnosti, tožnika seznaniti s tveganji (varnostnimi pogoji in pogoji zavarovanja) in se tudi izrecno dogovoriti o morebitni porazdelitvi tveganja. Toženca obstoja takega dogovora v pritožbi nista zatrjevala, niti ga ne

S trditvami, da je na tožniku dokazno breme glede strokovnosti opravljenega dela, pritožba smiselno uveljavlja kršitev določb o procesnem dokaznem bremenu iz 212. člena ZPP. Ker gre za relativno kršitev postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, uveljavljanje le-te v sporu majhne vrednosti ni dovoljeno. Kljub temu pa velja pojasniti, da trditveno in dokazno breme določa materialno pravo. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz domneve, da vzrok za napako izvira iz podjemnikove sfere, torej da je materialno dokazno breme na tožniku (100., 240., 633. in 634. člen OZ). Po ugotovitvi, da se je tožnik razbremenil odgovornosti za stvarno napako, je procesno dokazno breme skladno z določbo 212. člena ZPP prešlo na stran toženca.

Zaradi odstopa od pogodbe so nastopili učinki razvezane pogodbe, med drugim plačilo obresti od dneva, ko je stranka prejela delno plačilo v denarju (peti odstavek 111. člena OZ). Dogovor o ari nima značilnosti samostojnega pravnega posla, ker je veljavnost (in pravno učinkovanje) dogovora o ari odvisna od veljavnosti pogodbe, v znamenje sklenitve katere je bila ara izročena in gre tako za akcesorni pravni posel. Če je pogodba razvezana (čeprav je razveza posledica kršitve pogodbene obveznosti, za katero odgovarja ena pogodbena stranka), odpade pravni temelj za plačilo are. Zato mora pogodbena stranka, ki je aro prejela, denarni znesek, ki ga je prejela kot aro, vrniti, razen če je za neizpolnitev pogodbe odgovorna stranka, ki je aro dala. Plačilo dvojne are oziroma vrnitev are je torej bistveno, katera pogodbena stranka je odgovorna za to, da do izpolnitve pogodbe ni prišlo.

Ker je toženka vozilo zaradi uničenja morala odjaviti iz prometa, ni mogla izpolniti pogodbene obveznosti, da vozilo v prometu uporablja najmanj tri leta in ga v tem času ne odtuji.