VSRS Sklep II Ips 608/2007

Reviziji se ugodi in se sodbi pritožbenega in prvostopenjskega sodišča razveljavita ter zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

1Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženca dolžna solidarno plačati tožnici 315,455.730 SIT (sedaj 1.316.373,44 EUR) z zamudnimi obrestmi ter odločilo, da je tožnica dolžna povrniti tožencema odmerjene pravdne stroške.

2Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločilo je, da mora tožnica povrniti prvotoženki pritožbene stroške.

3Proti sodbi pritožbenega sodišča je vložila tožnica revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Opozarja, da je razpravljajoča sodnica na tretjem naroku 12. 12. 2005 začela znova obravnavo, na kateri pa tožnici ni bila dana možnost obravnavanja. Zavrnila je vse dokazne predloge tožnice vključno z zaslišanjem strank. Razpravo je zaključila v zelo kratkem času in ni prebrala nobene listine. Tako se tožnica ni mogla opredeliti do dokazov toženke, čeprav je šlo za prvo obravnavo. Protispisne so ugotovitve pritožbenega sodišča, da je sodišče štelo za prebrane listinske dokaze v soglasju s strankami, saj to ni bilo zapisano v zapisniku. Pooblaščenec tožnice je protestiral proti tako hudi kršitvi temeljnih načel ZPP, vendar v zapisniku te pripombe ni. Nepravilen je zaključek pritožbenega sodišča, da so razlogi sprejete odločitve jasni, skladni in da temeljijo na izvedenih dokazih, saj dokazi sploh niso bili izvedeni. Tožnica je večkrat konkretno navajala, zakaj predlaga zaslišanje svojega zastopnika M. K. in še druge dokaze. Odgovornost drugega toženca je utemeljena na 26. členu Ustave RS, ki se uporablja neposredno. Če bi sodišče zaslišalo M. K., bi ugotovilo vse elemente protipravnega ravnanja bivšega ministra. Poudarja, da je bila prvotoženka po 58. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) ex lege dolžna odločbo izdati in vročiti v roku enega leta, po razlagi ustavnega sodišča pa najpozneje do 1. 7. 1996. Od tedaj dalje je neodločitev v postopkih denacionalizacije protipravno ravnanje. Predlagana priča vodja pravne službe ministrstva bi konkretno izpovedal, zakaj odločba o denacionalizaciji ni bila izdana v celotnem mandatu ministra za kulturo J. Š. V nasprotju z razlago zakonskih določb so ugotovitve odločilnih dejstev pod 3., 4. in 6. točko sodbe pritožbenega sodišča. Pritožbeno sodišče se ni poglobilo v pritožbene navedbe in trditve, saj je zapisalo, da pritožba nobenemu od povzetih odločilnih dejstev ne ugovarja. Pritožba pa ugovarja hudim procesnim kršitvam in sojenju po prostem preudarku. Z nezakonitim postopanjem sodišče tožnici ni dopustilo dokazati namerno protipravno in ne samo neskrbno ravnanje drugega toženca. V tem sporu gre za odgovornost ministra, ki je v celoti odgovoren za delo svojega ministrstva in skupno odgovoren za delo vlade po prvem odstavku 114. člena ustave. Tudi v tem se vidi napačna uporaba določb Obligacijskega zakonika (OZ) namesto neposredne uporabe 26. člena ustave, ki daje večjo odgovornost države in nosilcev javnih pooblastil za njihova protipravna ravnanja. Nedopustno je stališče sodišč, da gre v konkretni zadevi za zapleteno in zahtevno zadevo. Iz tega razloga je zakonodajalec rok za izdajo odločbe iz 60 dni podaljšal na eno leto. Nesprejemljivo je opravičevanje, da je Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine podal mnenje, da obstojajo ovire po 19. členu ZDen in da je moralo ministrstvo ugotavljati povečanje vrednosti nepremičnin. Če bi sodišče izvedlo dokazni postopek tako, kot bi ga moralo, bi prišlo do sklepa, da je šlo v tem primeru za namerno politično motivirano zavlačevanje upravnega postopka. Poudarja, da je med prvotoženko in podjetjem L. d. d. spor o tem, kdo je zavezanec za neuporabo po drugem odstavku 72. člena ZDen. V takem primeru, ko tudi zakon ne določa, kdo je zavezanec za plačilo nadomestila za neuporabo, bi moralo sodišče sprejeti solidarno odgovornost zavezancev. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi sodbi nižjih sodišč in zadevo vrne v novo sojenje drugemu pristojnemu sodišču.

4Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencema, ki nanjo nista odgovorila.

5Revizija je utemeljena.

6Tožnica neutemeljeno uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka s trditvami, da je prvostopenjska sodnica razpravo zaključila v tako kratkem času, da ni prebrala nobene listine, zaradi česar ji ni bila dana možnost obravnavanja. Pritožbeno sodišče je iz zapisnika o zadnjem naroku za glavno obravnavo dne 12. 12. 2005, ki se je opravil pred drugo sodnico, pravilno povzelo, da je sodnica prebrala vso listinsko dokumentacijo v spisu. Zapisnik je brez pripomb podpisal tudi tožničin pooblaščenec, ki je bil na tem naroku navzoč in ki branju zapisnikov torej ni nasprotoval (tretji odstavek 302. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Z dokazno nepodprtimi trditvami o neresničnih in pomanjkljivih navedbah v zapisniku o zadnji glavni obravnavi tožnici ni uspelo izpodbiti domneve o resničnosti tistega, kar se v tem zapisniku, ki je javna listina (224. člen ZPP), navaja. To ji ni uspelo niti s poudarjanjem časa trajanja zadnje glavne obravnave (30 minut). Ni namreč pomembna dolžina glavne obravnave v minutah, pač pa njena koncentracija, upoštevanje navedb in predlogov obeh pravdnih strank ter pravilna izvedba dokaznega postopka, ki je lahko tudi samo prečitanje izpovedb prič in izvedencev (prim. sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 552/2000 z dne 7. 6. 2001).

7Revizija pa utemeljeno poudarja, da sta nižji sodišči zaradi napačnega stališča o zavezancu za vrnitev nepremičnin v naravi zaključili, da prvotoženka na podlagi drugega odstavka 72. člena ZDen ni dolžna plačati odškodnine zaradi nemožnosti uporabe spornih nepremičnin. Navedena določba sicer ne opredeljuje, kdo je zavezanec za plačilo tovrstne odškodnine, vendar pa je v sodni praksi ustaljeno stališče, da je to tisti, ki je zavezanec za vrnitev nepremičnin v naravi (prvi odstavek 51. člena ZDen) oziroma tisti, ki je kot tak določen v odločbi o denacionalizaciji (prim. sodbi VS RS II Ips 501/2006 z dne 17. 4. 2008, II Ips 592/2006 z dne 11. 9. 2008 in druge). Iz delne odločbe o denacionalizaciji z dne 6. 7. 2000, s katero so bile sporne nepremičnine tožnici vrnjene v naravi, izhaja, sta kot zavezanki za njihovo vrnitev določeni podjetje L. d. d. ter Republika Slovenija. Prvotoženka je namreč postala njihova lastnica z uveljavitvijo Zakona o lastninjenju kulturnih spomenikov v družbeni lastnini 5. 11. 1999. Zato je (poleg podjetja L. d. d. - v likvidaciji) tudi ona zavezanka za plačilo odškodnine po drugem odstavku 72. člena ZDen. Ker je mogoče natančno določiti obdobje, ko sta bili ena in druga zavezanka lastnici spornih nepremičnin, se revizija neutemeljeno zavzema za njuno solidarno zavezo za plačilo odškodnine po drugem odstavku 72. člena ZDen. Obveznost vsake od njiju je sorazmerna času trajanja vsakokratnega lastništva nepremičnin.

8Nižji sodišči sta zaključek, da prvotoženka ni zavezanka za vrnitev nepremičnin v naravi, oprli na ugotovitev, da sporne nepremičnine tudi po vzpostavitvi lastninske pravice prvotoženke niso bile v njeni posesti. Na podlagi zapisnika ustne obravnave v denacionalizacijskem postopku z dne 6. 7. 2000 sta ugotovili, da je tudi po podržavljenju grad ostal v posesti in upravljanju družbe L. d. d., katero je upravni organ obravnaval za zavezanko, ki je v položaju, podobnem zakupnem ali najemnem razmerju po 24. členu ZDen. Po presoji revizijskega sodišča je zaključevanje nižjih sodišč napačno, saj ni mogoče šteti, da se je prejšnja lastnica nepremičnin z njihovim prevzemom v zakup in posest zavezala izpolniti obveznosti prvotoženke iz drugega odstavka 72. člena ZDen iz obdobja, ko L. d. d. ni bila več lastnica nepremičnin. V zvezi s tem se sodišči zmotno sklicujeta na določbo 24. člen ZDen, saj iz nje ne izhaja, da je namesto lastnika dolžan plačati odškodnino po drugem odstavku 72. členu ZDen najemnik ali zakupnik.

9Glede na navedeno je odločitev nižjih sodišč o neutemeljenosti tožbenega zahtevka proti prvotoženki za plačilo odškodnine po drugem odstavku 72. člen ZDen za obdobje od 5. 11. 1999 dalje napačna. Zaradi zmotnega materialnopravnega stališča o temelju tožbenega zahtevka proti prvotoženki sodišči nista presojali njegove utemeljenosti po višini. Na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP je zato revizijsko sodišče odločitev o zavrnitvi zahtevka proti prvotoženki v celoti razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Iz tožničinega zahtevka namreč ni mogoče ugotoviti, kolikšen del vtoževane odškodnine se nanaša na obdobje, ko je bila lastnica spornih nepremičnin prvotoženka.

10Tožnica je svoj zahtevek proti obema tožencema utemeljevala tudi na določbi 26. člena ustave v zvezi s prvim in drugim odstavkom 170. člena ter prvim odstavkom 172. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena OZ). V reviziji neutemeljeno zatrjuje, da je treba 26. člen ustave uporabiti neposredno, saj so v tej ustavni določbi predpostavke odškodninske obveznosti države opredeljene le okvirno. Tudi pri presoji odgovornosti države za škodo, ki izvira iz oblastnih ravnanj njenih delavcev in organov, je zato treba uporabiti splošna pravila civilnega odškodninskega prava iz OZ oziroma ZOR.

11Revizijsko sodišče pritrjuje stališču nižjih sodišč, da izdaja denacionalizacijske odločbe po izteku roka iz 58. člena ZDen sama po sebi ne predstavlja tiste protipravnosti ravnanja delavcev in organov prvotoženke, ki bi utemeljevala njeno odškodninsko odgovornost po 26. členu Ustave RS (prim. sodbo VS RS II Ips 526/2007 z dne 8. 4. 2010). Že zakonodajalec je v nekaterih določbah ZDen, zlasti pa kasneje sprejetih predpisov, ki se nanašajo na denacionalizacijske zahtevke, predvidel in upošteval, da vsi denacionalizacijski postopki ne bodo mogli biti izvedeni v roku iz 58. člena ZDen. Ob upoštevanju, da gre večinoma za pravno in dejansko zapletene postopke, njihova dolgotrajnost ne izvira nujno iz protipravnega ravnanja upravnih organov. Ob tem je treba tudi upoštevati, da imajo v upravnih postopkih v primeru molka upravnega organa stranke precejšnjo možnost vplivanja na pospešitev postopka. Tožnica pa teh pospešitvenih sredstev v obravnavanem denacionalizacijskem postopku ni izkoristila.

12Vendar pa ne gre spregledati, da je tožnica zatrjevala, da ji je drugotoženec povzročil škodo tako, da je namerno zavlačeval denacionalizacijski postopek. Nižji sodišči sta njene trditve o konkretnem ravnanju drugotoženca opredelili za pavšalne in prepozne, v posledici česar sta zavrnili tožničine predloge za zaslišanje strank in prič ter zaključili, da tožnica namernega zavlačevanja postopka ni dokazala. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči zmotno presodili, da so tožničine trditve o ravnanju drugotoženca premalo konkretizirane. Tožnica je še pred koncem prvega naroka zatrjevala, da je v času ministrovanja drugotoženca prišlo do blokade v delu upravnega organa, da se v tem času ministrstvo spisa ni dotaknilo, da je drugotoženec kot predstojnik upravnega organa ravnal tako, da odločba o denacionalizaciji ni bila izdana in vročena upravičencem, da se primer ... ni reševal ravno zaradi take odločitve toženca in da je drogotoženec pri tem storil kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja ali pravic. O protipravnem ravnanju drugotoženca, o tem, kako je teklo usklajevanje in kakšna navodila je v postopku denacionalizacije dajal drugotoženec, ko je bil minister, je tožnica predlagala zaslišanje strank in prič - predstavnika tožnice M. K. ter uslužbenca ministrstva M. Z. Ker sta sodišči zaradi zmotne presoje o popolnosti in pravočasnosti tožničinih trditev o namernem ravnanju drugotoženca zavrnili izvedbo dokazov, s katerimi bi te trditve dokazovala, sta tožnici odvzeli možnost obravnavanja. Zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je revizijsko sodišče razveljavilo tudi odločitev obeh sodišč o zavrnitvi zahtevka proti drugotožencu in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP). Pri tem ni upoštevalo z ničemer utemeljevanega predloga, da se zadeva da drugemu sodišču. V novem sojenju bo moralo prvostopenjsko sodišče izvesti dokazni postopek tudi v smeri tožničinih zatrjevanj o namernem ravnanju drugotoženca ter ponovno presoditi utemeljenost tožničinega zahtevka proti obema tožencema na podlagi 26. člena ustave v zvezi s prvim in drugim odstavkom 170. člena ter prvim odstavkom 172. člena ZOR kot tudi na podlagi drugega odstavka 72. člena ZDen.