58. člen ZDen

Ker toženka razlogov, zakaj v zadevi še ni odločeno, sodišču kljub izrecnemu pozivu z dne 4. 3. 2014 ni sporočila, sodišče ugotavlja, da je tožba zaradi molka organa upravičena. Po prvem odstavku 58. člena ZDen mora biti namreč odločba organa prve stopnje o zahtevi (odločba o denacionalizaciji) izdana in vročena upravičencu najpozneje v enem letu po vložitvi pravilno sestavljene zahteve. Kot rečeno, pa toženka pa ne navaja, da bi bili podani kakšni opravičljivi razlogi za neizdajo odločbe.

Z očitkom o dolgotrajnosti postopka pred upravnim organom ni mogoče utemeljiti kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena ustave. Ta kršitev je namreč lahko zagrešena le v sodnem postopku, ne pa v upravnem postopku, kjer poznamo za primere predolgega odločanja o upravni stvari t. i. molk upravnega organa. Zgolj prekoračitev instrukcijskega roka iz 58. člena ZDen sama po sebi pa ne predstavlja tiste protipravnosti ravnanja državnih organov, ki bi utemeljevala odškodninsko odgovornost toženke po 26. členu ustave.

člena ZDen sicer ne opredeljuje, kdo je zavezanec za plačilo odškodnine zaradi nemožnost uporabe nepremičnine, vendar pa je v sodni praksi ustaljeno stališče, da je to tisti, ki je zavezanec za vrnitev nepremičnin v naravi (prvi odstavek 51. člena ZDen) oziroma tisti, ki je kot tak določen v odločbi o denacionalizaciji. Iz delne odločbe o denacionalizaciji z dne 6. 7. 2000, s katero so bile sporne nepremičnine tožnici vrnjene v naravi, izhaja, da sta kot zavezanki za njihovo vrnitev določeni podjetje L. d. d. ter Republika Slovenija. Prvotoženka je namreč postala njihova lastnica z uveljavitvijo Zakona o lastninjenju kulturnih spomenikov v družbeni lastnini 5. 11. 1999. Zato je (poleg podjetja L. d. d. - v likvidaciji) tudi ona zavezanka za plačilo odškodnine po drugem odstavku 72. člena ZDen. Ob upoštevanju, da je mogoče natančno določiti obdobje, ko sta bili ena in druga zavezanka lastnici spornih nepremičnin, se revizija neutemeljeno zavzema za njuno solidarno zavezo za plačilo odškodnine po drugem odstavku 72. člena ZDen. Ta njuna obveznost je sorazmerna času trajanja vsakokratnega lastništva nepremičnin. Revizijsko sodišče pritrjuje stališču nižjih sodišč, da izdaja d

Za odločitev v tej zadevi je ključna ugotovitev nižjih sodišč, da je tožnica v denacionalizacijskem postopku šele leta 1999 zahtevala odškodnino v obliki obveznic. Glede na določbi prvega odstavka 42. člena in drugega odstavka 43. člena ZDen upravni organ tožnici brez postavitve take zahteve ni mogel dodeliti odškodnine v tej obliki. Njegovo postopanje v denacionalizacijskem postopku do leta 1999 zato za odločitev ni pomembno. Izdaja denacionalizacijske odločbe po izteku roka iz 58. člena ZDen sama po sebi ne predstavlja tiste protipravnosti ravnanja državnih organov, ki bi utemeljevala odškodninsko odgovornost toženke po 26. členu URS. Ob upoštevanju, da gre večinoma za pravno in dejansko zapletene postopke, njihova dolgotrajnost ne izvira nujno iz protipravnega ravnanja upravnih organov. Ob tem je treba tudi upoštevati, da imajo v upravnih postopkih stranke precejšnjo možnost vplivanja na pospešitev postopka. Če pristojni organ ne izda odločbe, zoper katero je dovoljena pritožba in je ne vroči stranki v predpisanem roku, ima stranka pravico do pritožbe, kot da bi bil njen zahtevek zavrnjen (drugi odstavek 218. člena ZUP).

Neaktivnost upravnega organa v obdobju od 20.10.1993 do 7.12.1993 (zaključka roka za vlaganje zahtev za denacionalizacijo), ko bi tožnica še lahko sanirala svojo napako iz nepravilno vložene zahteve za denacionalizacijo, ni tako dolgotrajna, da bi toženi stranki (državi) lahko naprtili krivdo za zatrjevano škodo (izgubljena možnost dedovanja premoženja); zlasti ob dejstvu, da je bil zaradi nepopolnosti zahteve za denacionalizacijo onemogočen njen predhodni preizkus in sta bila neupravičenost vlagateljice za vložitev zahteve za denacionalizacijo in stvarna pristojnost upravnega organa ugotovljiva šele v postopku obravnavanja zahteve. Za obravnavanje zahteve ZDen predpisuje šestmesečni oz. enoletni rok.

Če je bilo premoženje podržavljeno s predpisi, določenimi v 3. in 4. členu ZDen, so pristojni upravni organi (prvi odstavek 58. člena ZDen), če pa je premoženje prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti, je za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo vselej pristojno okrajno sodišče (56. člen ZDen). Za pravilno razumevanje časovne omejitve upoštevnosti določb ZDen je treba izhajati iz nujnosti enakega obravnavanja časovnih okvirov v postopku razlastitve oziroma arondacije podržavljenega premoženja s premoženjem, ki je prešlo v državno (družbeno) last s pogodbo namesto razlastitve oziroma arondacije. Ker se časovna omejitev nanaša na predpis, ki je bil podlaga aktu podržavljenja (v danem primeru prodajnima pogodbama), ni pomembno, da sta bili pogodbi sklenjeni (tri leta) po uveljavitvi Ustave SFRJ iz leta 1963, temveč, da so predpisi, ki so v danem primeru urejali prehod premoženja v družbeno lastnino (glej tudi 8. člen ZDen), bili sprejeti pred ustavo iz leta 1963 oziroma, da so navedeni v 3. členu ZDen med predpisi, ki predlagatelja upravičujejo do denacionalizacije na p

Če je bilo premoženje podržavljeno s predpisi, določenimi v 3. in 4. členu ZDen, so pristojni upravni organi (prvi odstavek 58. člena ZDen), če pa je premoženje prešlo v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti, je za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo (vselej) pristojno okrajno sodišče (56. člen ZDen). V sodni praksi so znani številni primeri, v katerih je bila kot razlog za uporabo 5. člena ZDen interpretirana zgolj že oblastna grožnja, da bo lastniku v primeru njegovega upiranja prodaji odvzeto premoženje z razlastitvijo brez nadomestila. V danem primeru pa je bila ta "grožnja" kot dano dejstvo za pravnega prednika predlagateljic že realizirana, saj ni imel nobene stvarne podlage za upanje, da bi utegnil še kdaj priti v posest premoženja (kjer se je že leta opravljala šolska in druga kmetijska dejavnost pod okriljem države) in imeti od njega kakršnokoli korist.