VSL Sodba in sklep II Cp 278/2021

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki izreka II/1a) razveljavi, tožba pa v tem delu zavrže.

II. V preostalem se pritožba tožnika ter v celoti pritožba tožene stranke zavrneta, sodba sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi.

III. Pravdni stranki nosita svoje stroške tega pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z delno in vmesno sodbo z dne 16. 4. 2020:

- odločilo, da je po podlagi utemeljen tožbeni zahtevek, da je dolžna prvotožena stranka tožniku v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe plačati 408.256,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva vložitve tožbe dalje do plačila; odločitev o višini denarnega zahtevka in stroških postopka pa je pridržalo za končno sodbo (točka I izreka),

- zavrnilo ugotovitveni tožbeni zahtevek, da je pravno neveljavna in brez pravnega učinka med toženima strankama Pogodba o dosmrtnem preživljanju z dne 24. 10. 2014, sklenjena v obliki notarskega zapisa opr. št. SV 1403/14 dne 24. 10. 2014 pri Notarju A. A. iz Ljubljane, med prvotoženko B. B. kot preživljanko in drugotoženko C. C. kot preživljalko v zvezi z nepremičninami (v nadaljevanju pogodba o dosmrtnem preživljanju), ki so v nadaljevanju izreka konkretno opredeljene (točka II/1a izreka); da je pravno neveljavna tudi s pogodbo o dosmrtnem preživljanju prikrita Darilna pogodba med darovalko prvo toženko in obdarovanko drugo toženko (točka II/1b izreka); da je dogovor v 4. členu pogodbe o dosmrtnem preživljanju, na podlagi katere se je v korist drugo tožene stranke ustanovilo ter v zemljiški knjigi pri nepremičninah v lasti prvo tožene stranke glede v nadaljevanju izreka navedenih nepremičnin vknjižilo stvarno breme prepovedi odtujitve in obremenitve v korist drugo toženke kot preživljalke z dovoljenjem prvo toženke kot preživljanke, pravno neveljaven in brez pravnega učinka med toženkama (točka II/2 izreka); zavrnilo zahtevek, da sta dolžni toženki tožniku izdati za zemljiško knjigo sposobno listino in poskrbeti, da se bo na prvo toženkinih nepremičninah, ki so v nadaljevanju izreka konkretno opredeljene, izbrisala prepoved odtujitve in obremenitve, saj naj bi takšno listino sicer nadomestila pravnomočna sodba (točka II/3 izreka).

2Zoper odločbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3Tožnik se pritožuje zoper II. točko izreka sodbe iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano odločitev spremeni tako, da tožbenima zahtevkoma ugodi (s stroškovno posledico), podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo in odločitev. Uvodoma izpostavlja s strani sodišča prve stopnje ugotovljena dejstva. Z ugotovitvijo, da ni izkazal obstoja pravnega interesa oziroma pravne koristi, naj bi sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 274. člena ZPP, prav tako naj bi napačno uporabilo materialno pravo. Zagrešilo je tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Če bi ocenilo, da ni podana pravna korist za vložitev tožbe, bi moralo sodišče tožbo zavreči, česar pa ni storilo, saj je zahtevka obravnavalo in ju zavrnilo. Pritožba izpostavlja vsebino drugega odstavka 18. člena, 35. člena, 50. člena in 92. člena OZ. Pri razlagi instituta pravnega interesa oziroma pravne koristi je sodišče prve stopnje napačno interpretiralo zakon, saj takšne razlage določilo prvega odstavka 274. člena ZPP ne omogoča. Pravni interes oziroma pravno korist bi bilo potrebno razlagati v širšem smislu. Neskladnost z ustavo in zakonom take ozke razlage bi bilo moč ugotoviti tudi ob primerjavi pravic strank in tretjih v drugih primerih. Pritožba izpostavlja 191. in 199. člen ZPP. Ker je pravni interes in korist tožeče stranke za uveljavljanje obogatitvenega zahtevka na istem predmetu podan, je sodišča izdalo vmesno sodbo. Zato gre šteti za neutemeljeno razlago sodišča, ki dopušča pred končanjem spora odtujitev ali spremembo predmeta. To naj bi bilo še bolj gotovo v konkretnem primeru, saj po prehodu premoženja od preživljanke na preživljalko tožnik ne more več uveljavljati s tožbo obogatitvenega zahtevka zoper preživljalko (izpostavlja vsebino 560. člena OZ). V nadaljevanju omenja vsebino 92. in 93. člena OZ. Ničnost lahko uveljavlja tretji, celo samo zainteresirana oseba - to je oseba, ki nima ne pravnega interesa, ne pravne koristi v smislu 274. člena ZPP. Pojasnjuje, zakaj je utemeljeno uveljavljal ničnost pogodb. Causa posla je bila očitno preprečiti sinu in bratu kmetovanje oziroma plačilo za štiridesetletno delo na kmetiji. Sodišče je v tem okviru ugotovilo nekatera pravno relevantna dejstva, ki pa jih pri odločanju ni upoštevalo. Izpostavlja, da je štirideset let delal, vlagal lastno delo in sredstva v povečanje in ohranjanje vrednosti kmetijskega gospodarstva, v premoženje prvotožene stranke, enako pa tudi njegovega žena in sin. Da ima iz naslova vlaganja v premoženje prvotoženke pravico uveljavljati obogatitveni denarni zahtevek, mu sodišče priznava. Izpostavlja vsebino 560. člena OZ in se sprašuje, iz katerega premoženja se bo poplačal. Omenja okoliščine, ki bi jih bilo potrebno pri presoji aleatornosti prav tako upoštevati. Nična naj bi bila tudi darilna pogodba. Drugotožena stranka ni imela namena ne prevzeti obveznosti preživljanja svoje matere, ne darila v obliki zaščitene kmetije, saj se je zavedala, da je 40 let na kmetiji delal njen brat, kasneje pa tudi njegova žena in sin. Izpostavlja vsebino 92. člena OZ, v skladu s katero na ničnost sodišče pazi po uradni dolžnosti in se lahko nanjo sklicuje vsaka zainteresirana oseba.

4Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5Toženki se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožujeta zoper I. točko sodbe sodišča prve stopnje in pritožbenemu sodišču predlagata, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne v ponovno obravnavanje in odločanje. Odločitve v II. točki izreka ne izpodbijata. Sodišče se ni v ničemer opredelilo glede stroškov postopka, čeprav gre za dva povsem samostojna tožbena zahtevka, ki sta tudi vrednostno opredeljena. Glede na izdajo delne in vmesne sodbe ter zavrnjeni tožbeni zahtevek v II. točki izreka bi moralo odločiti tudi v stroškovnem delu, saj je tožeča stranka v tem delu s svojim tožbenim zahtevkom v celoti propadla. Sodišče prve stopnje naj bi zmotno ugotovilo, da naj bi prvotožena stranka vse do leta 2012 tožniku obljubljala, da bo prevzemnik kmetije, kasneje pa njegovemu sinu. Prav tako je zmotno ugotovilo, da je tožeča stranka ves čas delala na kmetiji, čeprav naj bi bila s prvo toženo stranko občasno v sporu od leta 2012. Pritožba izpostavlja, katera dejstva oziroma okoliščine naj bi taki ugotovitvi nasprotovala. Toženki sta večkrat izpostavili, da je tožnik hodil v osnovno šolo in imel s šolo povezane obveznosti, kasneje pa druge, ki jih pritožba prav tako omenja. Ne držijo ugotovitve sodišča, da naj bi od leta 1994 do leta 1998 na kmetiji intenzivno pomagala tudi tožnikova žena. Poleg tega naj bi bilo v postopku nesporno ugotovljeno, da se tožnikova žena ni razumela s taščo, kot je to tudi sama povedala. Da tožnik in njegova družina po letu 1999 niso več pomagali in delali na kmetiji, sta izpovedali tako toženki kot tudi priče, izpovedbam katerim je sodišče neupravičeno odreklo verodostojnost oziroma jih je povsem prezrlo. Pritožba izpostavlja, kaj naj bi izpovedale priče B. B., D. D., E. E. in F. F. Toženki naj bi jasno izpovedali, da je prvotoženka vedno govorila, da bo kmetijo dobil tisti, ki bo skrbel zanjo, in da se niso nikoli posebej pogovarjali, da bo kmetijo dobila tožeča stranka. Pritožba izpostavlja, kaj naj bi v zvezi s tem izpovedale posamezne priče. V nadaljevanju se toženki sklicujeta na dopis z dne 15. 10. 2001 v prilogi 25, ki sta ga priložili prvi pripravljalni vlogi. Ključnega pomena za razsojanje v postopku naj bi bil četrti odstavek omenjenega zapisa, vsebino katerega povzemata. Dopis naj bi jasno kazal na to, da so bili že v letu 2001 odnosi med tožečo in prvotoženo stranko tako porušeni, da očitno ni bila več mogoča normalna komunikacija. Tožnik pa se je že leta 2001 zavedal, da ne bo prevzel kmetije, saj ni delal na kmetiji in tudi ni bilo nobenih obljub o prevzemu kmetije vse do leta 2012, kot to povsem napačno ugotavlja sodišče prve stopnje. Prvotoženka nikoli ni zagotavljala ali obljubljala tožniku, da mu bo zapustila kmetijo, sploh pa ne glede na vedenje in ravnanje tožnika, ki je bil do nje nasilen, zaradi česar je morala v številnih primerih posredovati policija. Tožnik vsekakor ni mogel biti do leta 2015 v dobri veri, da bo prevzemnik kmetije, saj je povsem življenjsko logično, da prvotožena stranka tožniku ni mogla obljubljati kmetijo ob hkratnem dejstvu, da je bil tožnik ves čas psihično in fizično nasilen do nje in da vsaj od leta 2001 sploh nista normalno komunicirala, na kar jasno kaže dopis z dne 15. 10. 2001. Pritožba izpostavlja razloge sodišča v zvezi z zaključki, zakaj naj bi tožnik vztrajal pri delu na kmetiji, kljub temu, da je prvotoženka prodajala zemljo in živino (25. točka obrazložite izpodbijane sodbe), in omenja dokaze, ki naj bi temu nasprotovali. Prvotoženka nikoli ni razprodajala zemlje, kot to želi prikazati tožeča stranka in čemu nekritično sledi sodišče prve stopnje. Omenja vsebino pogodbe z dne 11. 6. 1997, k njej sklenjenih aneksov, pogodbo za dosego javne koristi z dne 26. 10. 2016 in k njej sklenjenega aneksa, prav tako dopis Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 25. 4. 2017, iz katerega izhaja, da je tekel razlastitveni postopek v zvezi s sklenitvijo prej omenjenih pogodb. Na splošno so bila vsa sredstva, ki so bila pridobljena ali s prodajo pridelkov kmetije ali prodajo živine in zemlje, vložena nazaj na kmetijo za vzdrževanje le-te, nakup strojev in krme za živali. Zaradi tega prvotožena stranka ni imela več denarnih sredstev na računu in bi lahko delala večje prihranke. Prav tako je bilo z njene strani v postopku na prvi stopnji pojasnjeno, da ni imela dovolj hrane za živali in bi morala v letu 1998 kupiti hrano, za kar pa ni imela dovolj denarnih sredstev, zaradi česar se je odločila, da bo nekaj živine prodala. Toženki se ne strinjata z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je želela tožeča stranka s protipravno odtujitvijo dokazati prvotoženi stranki, da je pripravljena kmetovati in obdelovati kmetijo, saj je šlo zgolj za nagajanje prvotoženi stranki in izsiljevanje z namenom, da bi ji slednja dala kmetijo oziroma bolj vse prihodke od kmetije ter da bi tožnik lahko jemal zase in prodajal naprej. Ko jih ni potrebovala za delo na kmetiji, je prvotoženka prodala tudi stroje. Tožnik je že več let verbalno in fizično napadal prvotoženko, ki je stara 79 let in se težko brani pred napadi slednjega, njegove žene in sina. Prav tako ji je želel že v letu 2014 odvzeti poslovno sposobnost, saj je na Okrajno sodišče v Ljubljani podal predlog za odvzem le-te. Pritožnici se sklicujeta na sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 23. 5. 2016, ki sta jo predložili v zvezi z dogodkom z dne 3. 4. 2015. V predmetnem postopku se je izkazalo, da se je tožnik že od zapuščinskega postopka po pokojnem očetu počutil prikrajšanega, ker takrat ni podedoval kmetije, in posledično goji jezo do prvotožene stranke. To naj bi izhajalo iz njegove izpovedbe na glavni obravnavi dne 22. 10. 2019. Tožnik je po letu 1998 delal na zemljiščih v lasti prvotožene stranke in s stroji le-te izključno za svoje potrebe. Sodišče prve stopnje je premalo kritično presojalo izpovedbo tožnika, z njegove strani predlaganih prič ter listinske dokaze, zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev določb ZPP iz 14. in 15. točke 339. člena ZPP. Sodba je v nasprotju z izpovedbami prič in listinskimi dokazi, ki se nahajajo v spisu. Sodišče je premalo kritično ocenjevalo tožnikove navedbe glede na vse ostale listine v spisu. Povsem zmotno je presodilo dejansko stanje, saj je kljub vsem navedbam toženk in prič ter priloženim dokazom ugotovilo, da naj bi tožnik delal na kmetiji ves čas oziroma najmanj do leta 2015 ter da se je šele v začetku leta 2016 ob vročitvi motenjske tožbe izjalovilo njegovo upanje, da bo dobil od prvotožene stranke zaščiteno kmetijo. Prav tako je zmotno uporabilo materialno pravo. Na podlagi ustrezne presoje vseh dokazov v spisu naj bi bilo jasno, da tožnik vse od leta 1998 ni delal na prvotoženkini kmetiji in da je bilo takrat že jasno, da mu kmetija ni obljubljena, česar se je zavedal. Zahtevek je tudi sicer zastaral.

6Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

7Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba toženk pa ni utemeljena.

V zvezi s pritožbo tožnika:

8Tožnik na 3. in 4. strani pritožbe (A. Dejansko stanje) izpostavlja posamezne ugotovitve sodišča prve stopnje, v zvezi s katerimi poudarja, da gre za zaključke in ne ugotovitev o dejstvih (dejanskega stanja). To drži, vendar pa sodišče prve stopnje niti ne trdi drugače (da gre za ugotovitve o dejstvih), niti ni (po)jasn(jen)o, kako naj bi s strani pritožbe izpostavljeno vplivalo na pravilnost (zakonitost) glavnih zaključkov (ugotovitev) izpodbijane sodbe.

9Sodišče prve stopnje je v 10. in 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno izpostavilo, da je potrebno za vsako ugotovitveno tožbo (če ta ni določena s posebnimi predpisi) izkazati pravno korist (interes) za njeno vložitev (drugi odstavek 181. člen ZPP¹), kot tudi, da (v konkretnem primeru) ta glede tožbe na ugotovitev neveljavnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ni razvidna oziroma ne izhaja iz tožnikovih trditev (kar vse je v 11. točki obrazložitve tudi konkretno pojasnilo). Tožnik je že na prvi stopnji (kot sedaj v pritožbi) posplošeno zatrjeval, da ima na premoženju, ki predstavlja zaščiteno kmetijo, zaradi dela na njej (vlaganj vanjo), upravičenja, pri čemer ni pojasnil kakšna (tega ni storil niti v pritožbi). V tem postopku je vtoževal (in samo to tudi zatrjeval), da je zaradi tega dela (vložka v kmetijo) napram prvo toženki pridobil obogatitveni zahtevek, torej denarni zahtevek zoper slednjo, ki pa ne pomeni (stvarno-pravnega) upravičenja na njenem premoženju (to je na premoženju, ki ga predstavlja zaščitena kmetija). Pritožbeno stališče, da naj bi se oba zahtevka (torej denarni/obogatitveni in zahtevek na ugotovitev neveljavnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju) nanašala na isti premoženjski predmet ter da naj bi sodišče prve stopnje s svojo razlago dopustilo odtujitev ali spremembo tega predmeta, je zato zmotno. Prav tako okoliščina, da je omenjeno sodišče glede denarnega (obogatitvenega) zahtevka izdalo vmesno sodno, ni v nobenem nasprotju (protislovju) z zaključkom o neobstoju tožnikovega pravnega interesa za tožbo na ugotovitev neveljavnosti (in pravne neučinkovitosti med toženkama) konkretne pogodbe o dosmrtnem preživljanju; prav tako je za presojo pravilnosti te ocene nebistveno, da tožbe (v skladu z 274. členom ZPP) ni zavrglo že ob njenem predhodnem preizkusu (ampak šele v okviru končne odločbe). Iz vseh teh razlogov je pritožnikov očitek, da mu je odreklo pravico do obravnavanja pred sodiščem (oziroma da je zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), neutemeljen.

10Neutemeljeno je nadalje tožnikovo navajanje, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo drugega odstavka 18. člena OZ,² češ da je bila pogodbena volja toženk njemu preprečiti dedovanje kmetije oziroma kmetovanje na njej. To namreč ni izkazano, poleg tega pa ni jasno, kaj naj bi imelo z vprašanjem (ne)obstoja tožnikovega pravnega interesa za tožbo na ugotovitev neveljavnosti prej omenjene pogodbe. Prav tako ne drži očitek, da naj bi bil pogodbeni predmet nedopusten, v zvezi s čimer se pritožba sklicuje na 35. člen OZ in določila ZKZ.³ Sodišče prve stopnje je ob sklicevanju na 19. člen zadnje omenjenega zakona in določbe (2., 5. in 21. člena) ZDKG⁴ pojasnilo, zakaj v konkretnem primeru ni šlo za nedopustno razpolaganje (oziroma zakaj za veljavnost pravnega posla odobritev upravne enote ni bila potrebna). Neprepričljivo je tudi pritožbeno sklicevanje (in „spraševanje“ po njenem namenu) na določbo 92. (oziroma 93.) člena OZ o uveljavljanju ničnosti, ki naj bi jo sodišče prve stopnje (po mnenju pritožbe) napačno uporabilo. Okoliščina, da se lahko na omenjeno obliko neveljavnosti (v skladu z 92. členom OZ) sklicuje vsaka zainteresirana (torej tudi tretja) oseba in da nanjo sodišče pazi po uradni dolžnosti, ne izključuje veljavnosti (uporabe) procesnega pravila (iz drugega odstavka 181. člena ZPP), da mora biti za dopustnost tožbe na ugotovitev ničnosti, v posledici katere sodišče o ničnost odloči v izreku odločbe (ki postane pravnomočen), zatrjevan in izkazan pravni interes (korist).⁵ Na katerem mestu naj bi sodišče prve stopnje pravni interes (korist) obrazložilo v „ožjem smislu“, to je, da sta interes oziroma korist podana le, če tožeča stranka dokaže, da tak pravni interes uveljavlja z vnaprej v konkretnem aktu (ustavi ali zakonu) normirano pravico in da v primeru napada in/ali ogroženosti tega interesa ali koristi le-ta brani s konkretno tožbo, ni razvidno (pojasnjeno).⁶ Sodišče prve stopnje je obstoj pravnega interesa (koristi) presojalo v skladu z določbo 181. člena ZPP oziroma siceršnjim razumevanjem tega instituta. Nadaljnje poudarjanje, da naj bi bila takšna (domnevno) ozka razlaga uveljavljanja pravnega interesa (koristi) s strani sodišča prve stopnje ob primerjavi pravic drugih subjektov v pravdi neskladna z ustavo in zakonom, pa je nejasno⁷ (predstavljeno) in mu že zato ni moč slediti.

11Novo in hkrati neprepričljivo je pritožnikovo poudarjanje, da je njegov pravni interes podan zaradi uveljavljanja obogatitvenega zahtevka na istem predmetu (to je predmetu pogodbe o dosmrtnem preživljanju) in da po prehodu premoženja od preživljanke na preživljalko (upoštevaje 560. člen OZ) zoper slednjo tega zahtevka ne bo mogel uveljavljati.⁸ Bolj od okoliščine (glej 13. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), da je izročitev premoženja preživljalki (drugotoženki) odložena do smrti preživljanke (prvotoženke), je pomembno dejstvo, da tožnik ne v pritožbi niti v postopku na prvi stopnji ni jasno (konkretizirano) navajal, da naj bilo to edino prvo toženkino premoženje ter da posledično njegov denarni (obogatitveni) zahtevek ne bo poplačan. Zato je brezpredmetno njegovo pritožbeno pojasnjevanje, da preživljalec za preživljančeve dolgove ne odgovarja, kot tudi (nejasno/hipotetično in samo za sebe neprepričljivo) omenjanje, da zavarovanje (njegove) terjatve z začasno odredbo ne bi bilo uspešno.

12Nejasno (nebistveno) je pritožnikovo sklicevanje na »Hartov paradoks« v zvezi z odločbami sprejetimi v dednem postopku po njegovem očetu, ki naj bi bile po njegovem mnenje „nepravne“. Upoštevaje, da mu je že sodišče prve stopnje pojasnilo, da bi lahko te izpodbijal le v zapuščinskem postopku (glej 17. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), je enako pomembno, da te zatrjevane „nepravnosti“ odločb (in posledic le-te) tudi sicer ni izkazal. Enaka ugotovitev velja za njegovo (posplošeno) zatrjevanje, da volja toženk za sklenitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju ni bila prava (pristna), da njen namen ni bil prvo toženki odplačno zagotoviti dosmrtno preživljanje (glej 12. točko obrazložitve izpodbijane sodbe),⁹ ampak da je bil namen njemu preprečiti kmetovanje in plačilo za 40-letno delo na kmetiji¹⁰ ter da ne bi prišlo do dedovanja po prvo toženki (pri čemer naj bi šlo za maščevanje slednje); nadalje da je bil predmet pogodbe nedopusten oziroma posel prepovedan za obe pogodbeni stranki ter da niso bili izpolnjeni pogoji za sklenitev po določilih OZ, ZKZ in ZDKG (glej tudi 15. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Ker tožnik ni izkazal, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju navidezna¹¹ in da prikriva darilno (glej pritožbeno neizpodbite razloge v točkah 12 – 14 obrazložitve izpodbijane sodbe), pa je brezpredmetno tudi njegovo pojasnjevanje, zakaj naj bi bila nična darilna pogodba.

13Pritožnik¹² pa utemeljeno opozarja (glej 4. točko obrazložitve njegove pritožbe), da bi moralo sodišče prve stopnje v posledici ugotovitve, da njegova pravna korist za ugotovitveno tožbo glede neveljavnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju ni podana, le-to zavreči (prvi odstavek 274. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP) in ne tožbenega zahtevka zavrniti, kot je to storilo v točki II/1a) izreka sodbe. Zato je bilo potrebno v tem delu njegovi pritožbi ugoditi, sodbo razveljaviti in tožbo zavreči. Ker ostali pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče tožnikovo pritožbo v preostalem zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

V zvezi s pritožbo tožene stranke:

14V 164. členu ZPP je določeno, da lahko v delni ali vmesni sodbi sodišče izreče, da se odločitev o stroških pridrži za poznejšo sodbo. Glede na to, da je v predmetni zadevi izdalo tako vmesno kot delno sodbo, je sodišče prve stopnje hkrati upravičeno odločilo, da se odločitev o stroških postopka pridrži za končno sodbo. Pritožbeno naziranje, da bi moralo omenjeno sodišče, iz razloga ker je v II. točki izreka nedenarni zahtevek zavrnilo in ker gre za dva samostojna zahtevka, glede zavrnjenega zahtevka odločiti o stroških postopka, je zato neprepričljivo. Kot rečeno, sta v 164. členu ZPP, ki je podlaga za sprejeto odločitev, omenjeni tako vmesna kot delna sodba. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje o enem od zahtevkov odločilo zgolj po temelju, zaradi česar v tem trenutku ni jasno, kakšen točno bo (skupni) postopkovni uspeh vsake od pravdnih strank, ki je kriterij za odločitev o stroških (154. člen ZPP).

15Sodišče prve stopnje je na podlagi obrazložene ocene izvedenih dokazov oziroma ob podaji konkretnih razlogov zaključilo, da je prvo toženka tožniku vse do leta 2012 obljubljala, da bo prevzemnik njene zaščitene kmetije ter da je bil slednji s prelomitvijo obljube (s čimer se je „rodil“ njegov obogatitveni zahtevek) seznanjen, ko mu je bila v januarju 2015 vročena tožba zaradi motenja posesti (glej predvsem 26. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožbeni očitek, da se je pri tem pristransko (enostransko) oprlo zgolj na izpovedbe tožnika in z njegove strani predlaganih prič, na drugi strani pa toženkam in z njune strani predlaganim pričam neupravičeno odreklo verodostojnost, je posplošen, predvsem pa neutemeljen (neizkazan). Podobno velja za pritožbeno izpodbijanje zaključkov sodišča prve stopnje (oziroma razlogov zanje) glede obdobja, v katerem je tožnik delal na prvo toženkini kmetiji (glej 18. – 25. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Okoliščina, da sta tožnik in prvo toženka kasneje prišla v spor, ne pomeni, da slednji ni delal na kmetiji (glej zaključke/razloge sodišča prve stopnje o tem). Koliko je lahko delal že kot šestleten otrok oziroma do svojega 15./16. leta (kar izpostavlja pritožba), bo pomembno pri odločanju o višini zahtevka, ni pa bistveno za presojo zaključka, da je temelj zahtevka podan. Enako velja za pritožbeno izpostavljanje, da je tožnik obiskoval osnovno in srednjo šolo, kasneje pa da se je tako kot njegova žena (s katero sta dobila dva otroka in zgradila hišo) zaposlil (hodil v službo). Pritožbena trditev, da naj bi tožnik po preselitvi v novo hišo v letu 1998 prenehal z izvajanjem vseh opravil na kmetiji, ni izkazana; prav tako na tožnikovo nadaljnje opravljanje dela ni imela nobenega vpliva okoliščina (po letu 1998 slabšega) medsebojnega razumevanja njegove žene in mame, to je prvo toženke (glej predvsem razloge v 22. – 26. točki obrazložitve izpodbijane sodbe). Prav tako ne drži očitek, da je sodišče prve stopnje prezrlo izpovedbe D. D., G. G. in H. H. (vsebino njihovih izpovedb omenja v 23., 24. in 25. točki obrazložitve), pri čemer je pojasnilo tudi, v katerem delu¹³ jim ni sledilo oziroma jim je odreklo verodostojnost (in zakaj).¹⁴

16Drži pritožbena navedba, da priča E. E. ni izpovedal, da naj bi od prvo toženke slišal, da bo dala kmetijo tožnikovemu sinu, je pa tako na naroku dne 5. 9. 2019 kot priča izpovedal I. I. Ni utemeljen pritožbeni očitek, da se je sodišče prve stopnje pri oceni verodostojnosti prič ozko oprlo zgolj na izpovedbo F. F., podano v kazenskem postopku (to pritožbeno navajanje tudi sicer ni ustrezno pojasnjeno). Kar se tiče obstoja obljube prvo toženke tožniku oziroma njegovemu sinu glede prevzema kmetije (ki ni bila prelomljena/neizpolnjena takoj po letu 1998 oziroma 1999, kot poskuša to prikazati pritožba¹⁵), se sodišče prve stopnje ni oprlo le na F. F. izpovedbo o prvo toženkinem hvaljenju tožnika in njegovega sina (glej vse v tem pogledu podane razloge (predvsem) v 21. – 26. točki obrazložitve izpodbijane sodbe). Zakaj ni sledilo zanikanju toženk (pa tudi H. H., ki je povedal, da je menil, da bo tožnik dobil kmetijo, če bo delal¹⁶), da bi bilo tožniku kdaj obljubljeno, da bo prevzemnik kmetije, je sodišče prve stopnje obširno in prepričljivo pojasnilo v 23. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Ker omenjeno sodišče nikjer ne navaja, da naj bi tožnikov sin (J. J.) izpovedal, da mu je stara mama (prvo toženka) dejala, da je njegovemu očetu obljubila, da bo dobil kmetijo, je pritožbeno izpostavljanje, da je J. J. ob izpovedbi omenil, da je to slišal od očeta oziroma da se je govorilo po vasi, za presojo zaključkov (ugotovitev) sodišča prve stopnje nebistveno. Zakaj je lahko tožnik vse do leta 2012 utemeljeno verjel, da bo prevzemnik kmetije, sodišče prve stopnje tudi sicer ni oprlo le na izpovedbi njegovega sina in žene, kot poskuša to neutemeljeno prikazati pritožba (glej 21. – 26. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Zato prvo tožena stranka z bolj ali manj posplošenim navajanjem,¹⁷ da tožniku nikoli¹⁸ ni zagotavljala/obljubljala, da mu bo zapustila (prepustila) kmetijo (glej 26. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), v to ne prepriča. Na to okoliščino nima nobenega vpliva niti dejstvo, da je kasneje med njima prihajalo do sporov in različnih z očitkom nasilja povezanih postopkov (glej 12. in 25. točko obrazložitve izpodbijane sodbe),¹⁹ saj ni izkazano (razvidno), da bi se, kar se njene obljube tožniku tiče, zaradi tega karkoli spremenilo. Na to kaže nenazadnje okoliščina, da je tožnik tudi še po tistem, ko je prvo toženka v letu 2014 prodala vso živino, zemljo (katero je prav tako odsvajala)²⁰ še vedno obdeloval (glej 25. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), česar pritožba prav tako ne uspe izpodbiti;²¹ medtem, ko je trditev, da je tožnik po letu 1998 na zemljiščih v lasti prvo toženke in z njenimi stroji delal izključno za svoje potrebe, nedokazana. Sodišče prve stopnje je konkretizirano (prepričljivo) obrazložilo tudi, zakaj tožbeni zahtevek ni zastaral (glej predvsem 26. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožba na podlagi neizkazane trditve, da tožnik vse od leta 1998 na prvo toženkini kmetiji ni delal, pomislekov v pravilnost omenjenega zaključka ne poraja.

17Za presojo pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje je nebistveno tudi pritožbeno sklicevanje na vsebino 4. odstavka tožnikovega dopisa toženki z dne 15. 10. 2001 (priloga B25). Prvenstveno iz razloga, ker omenjena vsebina ne dokazuje (kot poskuša to prikazati pritožba), da se je tožnik že v letu 2001 zavedal, da ne bo prevzemnik kmetije.²² Ker se tožena stranka na omenjeni dopis v tem pogledu nikoli ni sklicevala,²³ pa je neprepričljiv tudi očitek, da ga je sodišče prve stopnje prezrlo. Pritožbeno zatrjevanje, da je bila kmetija samooskrbna, da so s pridelanim le preživeli oziroma imeli dovolj sredstev za ohranjanje kmetije, prvo toženka pa da zato ni imela več prihrankov na računu, je nedokazano,²⁴ za presojo obstoja tožnikovega obogatitvenega zahtevka zoper njo pa tudi sicer nebistveno.²⁵ Ne glede na to, ali je tožnik s svojim delom „zgolj“ pomagal ohranjati ali pa (tudi) povečevati vrednost prvo toženkinega premoženja (kmetije), je bila slednja posledično obogatena, pri čemer bo o višini te obogatitve²⁶ (z izvajanjem dokazov) sodišče prve stopnje odločalo v nadaljevanju postopka.²⁷

18Na zadnji strani pritožbe podani očitki o premalo kritični presoji sodišča prve stopnje s strani tožeče stranke predlaganih prič, njene izpovedbe in listinskih dokazov, nadalje o tem, da je izpodbijana sodba v nasprotju z izpovedbami prič in listinskimi dokazi v spisu, da je prej omenjeno sodišče (glede na vse ostale listine v spisu) premalo kritično ocenjevalo navedbe tožeče stranke (zaradi česar naj bi bile podane kršitve procesnih določb iz 8. člena ter 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), so presplošni in (že) zato neprepričljivi.

19Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

20Upoštevajoč, da stranki s pritožbama nista uspeli, sami nosita stroške nastale z njuno vložitvijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

¹ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.
² Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.
³ Zakon o kmetijskih zemljiščih, Uradni list RS, št. 59/96, s kasnejšimi spremembami.
⁴ Zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev, Uradni list RS, št. 70/95, s kasnejšimi spremembami.
⁵ Zato je teoretično pojasnjevanje značilnosti (učinkovanja) omenjene oblike neveljavnosti za presojo pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje nebistveno.
⁶ Pritožbeno omenjanje razumevanja pravnega interesa (koristi) v „širšem smislu“, in sicer njegovim varovanjem tudi v primerih, ko je predmet napaden oziroma ogrožen, pa je že v osnovi nejasno (za obravnavani primer neustrezno konkretizirano).
⁷ Kar velja tudi za pritožbeno omenjanje enakovrstnosti položaja s tistim, ko ovdoveli oziroma razvezani zakonec v postopku razdelitve premoženja ali zapuščinskem postopku uveljavlja vlaganje svojega dela in sredstev v ohranjanje (povečanje) tujega premoženja. V čem naj naj bi bila (zatrjevana) podobnost s predmetno pravdno zadevo, ni jasno. V tej zadevi je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj vtoževanega obogatitvenega zahtevka po temelju, ne pa da tožnik zanj ne bi imel pravnega interesa. To je ugotovilo glede tožbe v delu, v katerem tožnik uveljavlja neveljavnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju, kar pa nima nič skupnega s primerom, ki ga izpostavlja pritožba.
⁸ Pritožnik se ob tem zgolj sprašuje, iz katerega premoženja se bo poplačal, ko bo premoženje, ki je predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ob smrti prvo toženke prešlo na drugotoženko, kar pa (za izkaz pravnega interesa/koristi) ne zadošča. Podobno velja za njegovo „spraševanje“, katera pravna sredstva ima na voljo za zavarovanje svojega interesa (ki je v poplačilu denarnega zahtevka). Za predmetno zadevo je bistveno le, da pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, ki jo je vložil glede neveljavnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ni izkazal.
⁹ Omenjanje sodišča prve stopnje (v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) drugotoženkine pripravljenosti poskrbeti za mamo, ko(t) bo to potrebno, pomeni pogodbeno dogovorjeno odplačno zavezo in ne zgolj tiste (kakor to meni pritožnik), ki bi jo bila iz moralnih (pravnih) ozirov tudi sicer dolžna nuditi. Prav tako ne drži pritožbena trditev, da naj bi bilo v predmetni zadevi nesporno, da preživljalka ni še nič dala in da ničesar tudi ne namerava. To je zgolj tožnikova neizkazana trditev (enako kot trditev o navideznosti pogodbe).
¹⁰ Kar je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odločitvi, da je obogatitveni (denarni) zahtevek po temelju podan. Je pa to delo na kmetiji za presojo obstoja pravnega interesa za ugotovitveno tožbo na neveljavnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju (samo za sebe) nebistveno.
¹¹ Pritožbena trditev, da je nična tudi darilna pogodba, je protislovna oziroma v nasprotju z ostalimi tožnikovimi trditvami. Če navedba „tudi“ pomeni, da je hkrati nična pogodba o dosmrtnem preživljanju, ki naj bi po tožnikovih zatrjevanjih prikrivala darilno pogodbo, potem prvo navedena pogodba ne more biti hkrati tudi navidezna (kot to zatrjuje tožnik).
¹² Podobno v svoji pritožbi tudi toženki, ki sicer odločitve v tem delu ne izpodbijata.
¹³ Zato ne drži ne pritožbeno navajanje, da je sodišče prve stopnje njihove izpovedbe v celoti prezrlo, niti da jih je v celoti označilo za neverodostojne.
¹⁴ Pri čemer zgolj pritožbeno izpostavljanje delov posameznih izpovedb pomislekov v zaključke sodišča prve stopnje (glede tega, v katerem delu tem izpovedbam ni sledilo in zakaj) ne poraja.
¹⁵ Da naj bi bilo temu tako, iz F. F. izpovedbe, podane na naroku dne 22. 10. 2019, povsem jasno (kakor poskuša to prikazati pritožba) niti ne izhaja. Ob tem, da je ugotovilo, da je tožnik na kmetiji (ves čas) delal, je nebistveno pritožbeno izpostavljanje izpovedbe F. F., češ da je bilo mišljeno, da bo kmetijo dobil tožnik, če bo delal.
¹⁶ Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je (delal), pritožba pa tega ne uspe izpodbiti.
¹⁷ Posplošeni in nedokazani so tudi očitki o pristranskosti sodišča prve stopnje. To pritožba utemeljuje zgolj s svojim nestrinjanjem (drugega v tem pogledu namreč ne izpostavi) s sicer konkretno ter prepričljivo obrazloženimi zaključki sodišča prve stopnje, da je tožnik zaradi prvo toženkine obljube (kljub njeni odsvojitvi zemlje ter živine) na kmetiji še vedno delal.
¹⁸ Oziroma vse do leta 2012.
¹⁹ Pri čemer je bila kazenska ovadba s strani prvo toženke zoper tožnika, njegovo ženo in sina vložena „šele“ v letu 2014, obtožba pa bila nato v letu 2016 tudi sicer zavrnjena (12. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožbeno pojasnjevanje, da je bilo temu tako, ker prvo toženka ni hodila k zdravniku (ker ji je bilo nerodno, da naj bi nasilno ravnanje prihajalo s strani njenega sina, snahe in vnuka), je nedokazano (tako kot pritožbeno navajanje, da naj bi bilo tožnikovo obnašanje do prvotoženke motivirano z občutkom opeharjenosti (jeze) zaradi njenega dedovanja kmetije po svojem možu/tožnikovem očetu) in neodločilno za presojo izpodbijanih (a ne-izpodbitih) zaključkov sodišča prve stopnje. To velja tudi za (precej obširno) pritožbeno omenjanje sestankov multidisciplinarnega tima Centra za socialno delo X (ki naj bi potekali vse od leta 2014 dalje) in pomoči, ki jo je drugotoženka pri tem nudila prvotoženki. Nedokazano je tudi pritožbeno navajanje, da je tožnik predlog za odvzem prvotoženkine poslovne sposobnosti v letu 2014 podal z namenom slednjo onemogočiti pri kakršnemkoli sklepanju pravnih poslov (in tudi pogodbe o dosmrtnem preživljanju), kar naj bi (po mnenju pritožbe) kazalo na sprevrženost njegovega ravnanja. Še manj je za presojo odnosov tožnika in prvotoženke relevantno sklicevanje na obrazložitev sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 23. 5. 2016, iz katere naj bi izhajalo, da je bil tožnik nasilen (tudi) do D. D. in H. H.
²⁰ Temu nasprotuje z v veliki meri novim in posplošenim sklicevanjem na pogodbe (listine) z dne 11. 6. 1997, 8. 11. 200, 24. 8. 2007 in 26. 10. 2016 (na katere se v postopku na prvi stopnji ni pravočasno sklicevala in ki jih je – vsaj nekatere od njih; glej prilogi A20 in A21 – tudi sicer predložil tožnik) oziroma navajanjem, da je zemljišča prodala, ker bi sicer prišlo do razlastitve (s strani Občine ...), ter da je dobljena denarna sredstva vložila v kmetijo in prenovo hiše (s podrobnim pojasnilom, kaj je v hiši naredila/obnovila). Vse navedeno velja tudi za pritožbeno sklicevanje na (s strani tožeče stranke predložen) dopis Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. .../2017 z dne 25. 4. 2017 (priloga A22).
²¹ Okoliščina (ki jo izpostavlja pritožba in poudarja, da je šlo zgolj za nagajanje slednjega), da naj bi prvo toženki kmetijske stroje, ki jih je po sodni poravnavi moral vrniti, odvzel protipravno, ne izpodbije (prepričljivosti) zaključka sodišča prve stopnje (25. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da se je tožnik kljub njenemu prodajanju zemlje, živine in strojev (pritožbeno izpostavljanje razlogov, zakaj je prvo toženka to počela, kot tudi pojasnjevanje, zakaj naj bi J. J. zoral njeno njivo, je za presojo predmetnega zaključka sodišča prve stopnje nebistveno) oklenil njene obljube (deloval v skladu z njo) in še zmeraj delal na kmetiji.
²² Samo izpostavljanje, da iz dopisa niso razvidne obljube o prevzemu kmetije vse do leta 2012, pa nebistveno, saj se tožnik (niti tožena stranka sama) nanj v tem pogledu nikoli ni skliceval.
²³ V prvi pripravljalni vlogi, na katero se v pritožbi sklicuje, ga je predlagala v zvezi s trditvami o tožnikovih pritiskih (grožnjah s tožbo) na prvo toženko kot tudi da tožnik že v letu 2001 ni delal na kmetiji (glej l. št. 66).
²⁴ Tako kot zatrjevanje, da je tožnik po letu 1998 na prvotoženkinih zemljiščih delal izključno za svoje potrebe.
²⁵ Enaka ugotovitev velja za pritožbeno pojasnjevanje (ob sklicevanju na posamezne izpovedbe), da prvo toženka ni zmogla oziroma imela sredstev za vlaganje v kmetijo in zakaj kmetija v času življenja njenega moža ni napredovala, kot bi morala.
²⁶ Oziroma (ne)realnosti vtoževanega zneska po višini.
²⁷ Zaradi česar je (v tem trenutku) nebistveno tudi pritožbeno osporavanje obogatitvenega zahtevka po višini (408.256,00 EUR).