93. člen OZ

Obstaja verjetnost, da ni bil izpolnjen že formalni pogoj, ki se zahteva za sklenitev kolektivne pogodbe po prvem odstavku 2. člena ZKolP, saj v. d. generalnega direktorja ni imel veljavnega pooblastila oziroma je svoja pooblastila prekoračil (72. in 73. člen OZ), kar pomeni, da gre za neobstoječ pravni posel, saj predlagatelj pravnega posla ni odobril. Možnost preprečitve sprejetja katerega koli splošnega akta pomeni prevzemanje nalog vodenja in upravljanja predlagatelja, za katere je pooblaščena uprava, ter globok poseg v avtonomijo predlagatelja kot delodajalca. Ker je verjetno, da bo v prihodnje prišlo do take blokade sprejemanja splošnih aktov pri predlagatelju zaradi določbe točke 2 Kolektivne sporazuma, škode zaradi negotovosti, ali bodo predlagani splošni akti sprejeti, oziroma zamika njihovega sprejetja daleč v prihodnosti pa ne bo mogoče odpraviti z učinkom za nazaj, je predlagatelj s stopnjo verjetnosti izkazal pogoj iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode. Pri ugotavljanju verjetnega nastanka bodoče težko nadomestljive škode ni treba izkazati, da ta že nastaja, zadostuje verjetnost, da

Zmotno je stališče tožnika, da je podana odpoved pogodbe o zaposlitvi nična, zaradi česar v skladu s 93. členom OZ pravica do njenega uveljavljanja ni ugasnila, kljub poteku roka iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 in kljub izčrpanju pravnega varstva zoper to isto odpoved. Določbe OZ, na katere meri pritožba, urejajo le vprašanje ničnosti pogodb in ne enostranskih aktov, kakršen je odpoved pogodbe o zaposlitvi. Enako velja tudi glede določbe tretjega odstavka 15. člena ZDR-1 o tem, da pravica do uveljavljanja ničnosti pogodbe o zaposlitvi ne preneha. Sicer pa je, v kolikor delodajalec nezakonito odpove pogodbo o zaposlitvi, taka odpoved praviloma izpodbojna in ne nična. Pravilna je tudi odločitev o zavrženju tožbe glede zahtevka, da mora toženka umakniti ali preklicati izvršbo in tožniku vrniti zarubljena denarna sredstva. Zahtevek, ki ga tožnik postavlja v zvezi z izvršbo, ne more biti predmet individualnega delovnega spora (5. člen ZDSS-1). Sodišče prve stopnje je utemeljeno štelo, da v zvezi z izvršbo tožnik nima pravovarstvenega interesa v individualnem delovnem sporu.

Informacijsko neravnotežje, ne na abstraktnem oz. splošnem nivoju ne na konkretni ravni, nikoli samo zase ne vodi k temu, da bi bil posel ničen, če ni izpolnjen še kakšen od elementov, ki jih pravni red zahteva za to najhujšo obliko neveljavnosti nekega pravnega posla. Lahko da je kdaj informacijsko neravnovesje takšne teže, da potrošnika zavaja v zmoto. Vendar (tudi) naš pravni red zaradi varnosti pravnega prometa za izpodbijanje v zmoti sklenjenih pogodb predvideva časovne roke, ki so v konkretni zadevi seveda že vsi potekli. Le ničnostni zahtevki ne zastarajo, ker gre za tako hudo hibo, na katero se lahko vsak čas vsakdo sklicuje; če je nek posel ničen, je ničen že od samega začetka, nima, ni imel in ne more imeti nikakršnih pravnih učinkov. V konkretnem primeru je banka svojo pogodbeno zavezo izpolnila, tudi tožnici pa sta svojo zavezo izpolnjevali več let in šele po 11 letih od sklenitve pogodbe (in prejema denarja – bančnega kredita) v tožbi zatrdili, da gre za ničen posel, torej posel, ki ne bi smel imeti nikakršnih učinkov. Trditi nekaj takega je contra factum proprium, torej odrekanje veljavnosti lastnim preteklim ravnanjem, torej v nasprotju z načelom vestnosti in pošt

Že tožnikove navedbe in izpoved govorijo v prid pravilnosti ugotovitve prvega sodišča, da je tožnikov dajatveni zahtevek zastaral. Upoštevajoč stališča VSRS v sklepu II Ips 14/2020 z dne 6. 11. 2020 je prvo sodišče tudi v ponovnem sojenju pravilno upoštevalo relativni kriterij za presojo, kdaj je začelo teči zastaranje, in sicer s sklenitvijo aneksa št. 2 dne 2. 9. 2010. Tudi z vidika varstva potrošnikov, upoštevajoč interes banke in načelo pravne varnosti, je pravilno stališče, da je zastaralni rok za tožnikov dajatveni zahtevek začel teči 2. 9. 2010, saj je bil petletni zastaralni rok dovolj dolg, da izvrševanje tožnikovih pravic ni bilo oteženo, čeprav je bilo pogojeno s pridobitvijo relevantnih dejanskih in pravnih informacij (glede višine tožnikovega prikrajšanja in zatrjevane ničnosti aneksa št. 1 zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti). V tem času bi se tožnik ob dolžnem skrbnem ravnanju (prvi odstavek 6. člena OZ) lahko pravočasno seznanil s pomembnimi dejanskimi okoliščinami, njihovimi pravnimi posledicami ter svojim pravnim položajem, kar pomeni, da bi še pred potekom tega roka (2. 9. 2015) tožnik lahko pridobil potrebne informacije o višini prikrajšanja ter se seznanil s

Stranke absolutno neveljavnih poslov, ki so bili sklenjeni z glavnim namenom (ključnim nagibom) oškodovati upnike, niso imele pravno zavarovanega pričakovanja, da se bodo v primeru, ko stečajni upnik prijavi svojo terjatev v postopek osebnega stečaja nad stečajnim dolžnikom in vloži izbrisno tožbo iz tretjega odstavka 275. člena ZFPPIPP, lahko zanašale na konvalidacijo ničnega pravnega posla. Pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP-G absolutno neveljaven posel ni mogel konvalidirati. Presoja, da se v stečajnem postopku lahko vloži tožba iz tretjega odstavka 275. člena ZFPPIPP za izpodbijanje absolutno neveljavnega pravnega posla ali pravnega dejanja tudi v primeru, če se je na dan uveljavitve novele ZFPPIPP-G obdobje izpodbojnosti na temelju predhodno veljavne ureditve ZFPPIPP že izteklo, ni nezdružljiva z načelom pravne varnosti iz 2. člena Ustave. Zaščita stečajnih upnikov pred možnimi zlorabami in preprečevanje zlorab sta v javnem interesu. Prepoved zlorabe pravic je bila kot temeljno načelo vsebovana v pravnem redu že pred novelo ZFPPIPP-G.

Okoliščina, da se lahko na omenjeno obliko neveljavnosti (v skladu z 92. členom OZ) sklicuje vsaka zainteresirana (torej tudi tretja) oseba in da nanjo sodišče pazi po uradni dolžnosti, ne izključuje uporabe procesnega pravila (iz drugega odstavka 181. člena ZPP), da mora biti za dopustnost tožbe na ugotovitev ničnosti, v posledici katere sodišče o ničnost odloči v izreku odločbe (ki postane pravnomočen), zatrjevan in izkazan pravni interes.

Ker je bila sporna darilna pogodba sklenjena z namenom izigranja tožnice kot upnice, je zaradi nedopustnega nagiba utemeljena sankcija ničnosti pogodbe. Kot je pojasnilo že prvostopenjsko sodišče, se je v sodni praksi uveljavilo stališče, da pogodba, ki je sklenjena z (glavnim) namenom izigrati tretje in jih prikrajšati v njihovih premoženjskih pravicah, nasprotuje moralnim načelom. Taka kavza pogodbe je zato v skladu z drugim odstavkom 39. člena OZ nedopustna. Povsem enako velja, če enega od sopogodbenikov vodi enakovrstni odločilni nagib. Ne glede na to, ali se namen oškodovanja upnikov pravno kvalificira kot nedopustno pogodbeno kavzo ali kot nedopustni ključni nagib dolžnika za sklenitev take pogodbe, je posledica ničnost pogodbe (četrti odstavek 39. člena OZ oziroma tretji odstavek 40. člena OZ). Upnik, čigar dolžnik je premoženje odtujil z ničnim pravnim poslom, varstva svoje terjatve ne more zahtevati s paulijansko tožbo, pač pa s tožbo za ugotovitev ničnosti. Prvostopenjsko sodišče tudi pravilno navaja, da je sodna praksa že zavzela stališče, da je ustrezno sredstvo za vračilo nepremičnine, odsvojene na podlagi nične pogodbe, izbrisna tožba. 93. člen OZ določa, da

Tožeča stranka je uveljavljala dva zahtevka za isto terjatev, dajatvenega in hipotekarnega. Gre za kombinacijo zahtevkov, ki jo je povsem običajno in razumno pričakovati v primerih, ko upnik hipotekarno tožbo uveljavlja zoper zastavitelja, ki je hkrati tudi dolžnik zavarovane terjatve (osebni dolžnik). V načelu bi pogodba kljub nepravočasni izpolnitvi (odložnega pogoja) lahko začela učinkovati kasneje. Če rok za izpolnitev ni bistvena predpostavka odložnega pogoja in če nasprotna stranka zamujeno izpolnitev sprejme, ni razloga, da bi takšni pogodbi odrekli veljavnost. Nična pogodba (ali njen nični del) ne ustvarja nobenih pravnih učinkov in zato je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je pripoznavi (ničnega) dolga s strani tožeče stranke podelilo pravni učinek. Dolžnikov položaj se zaradi cesije ne sme poslabšati, zato lahko dolžnik uveljavlja proti prevzemniku poleg ugovorov, ki jih ima proti njemu, tudi vse tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti odstopniku do takrat, ko je izvedel za odstop. To nikakor ne pomeni zahteve, da bi moral dolžnik ugovore proti odstopniku tudi dejansko uveljaviti pred obvestilom o odstopu.

Konkurenčni klavzuli kljub opredelitvi, da velja "v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi in delovnega razmerja", ni mogoče odrekati veljavnosti. V zvezi s presojano konkurenčno klavzulo je treba uporabiti institut delne ničnosti, kakor ga kot odraz načela afirmacije pogodb ureja prvi odstavek 88. člena OZ, ki določa, da zaradi ničnosti kakšnega pogodbenega določila ni nična tudi sama pogodba, če lahko obstane brez ničnega določila in če to določilo ni bilo ne pogodbeni pogoj ne odločilen nagib, zaradi katerega je bila pogodba sklenjena. Zaradi neustreznosti določila, ki predvideva učinkovanje konkurenčne klavzule v vseh primerih prenehanja delovnega razmerja, konkurenčna klavzula lahko velja le v primerih, ki so predvideni v tej določbi zakona, ni pa nična celotna konkurenčna klavzula.

Posledično je sodišče prve stopnje kot materialnopravno podlago svoje odločitve utemeljeno uporabilo določbe ZPotK-1 in določila Uredbe sveta (ES) št. 1215/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju: Bruseljske uredbe) ter Uredbe (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (v nadaljevanju: Uredbe Rim I), ki se nanašajo na potrošniške pogodbe.

Trditveno in dokazno breme glede dejstev, ki dokazujejo, da pisna oporoka pred pričami ni sestavljena skladno z določili 64. člena ZD in je zato nična, je na tožnikih. Ker pa je dejstvo, da podpis na oporoki ni zapustnikov pristen podpis, negativno dejstvo, je treba tožnikom olajšati dokazovanje. Stranka, ki ne nosi materialnega dokaznega bremena pa nosi procesno dokazno breme, da navede dejstva in predlaga dokaze, ki so zanjo glede na materialno pravo odločilni za uspeh. Glede na ugotovitve izvedencev bi moral toženec, da bi uspel v postopku, predlagati dokaze, ki bi izpodbili mnenji izvedencev.

Za nastanek kondikcijskega zahtevka in s tem pričetek teka zastaralnega roka je odločilen trenutek, ko so stranki znane ali bi ji ob skrbnem ravnanju lahko bile znane okoliščine, na podlagi katerih se lahko izreče sankcija ničnosti pravnega posla.

Tožeča stranka je tožbo vložila zoper družbo, ki je postala lastnica spornih nepremičnin že po vknjižbi maksimalne hipoteke. Sodišče prve stopnje bo moralo najprej presoditi, ali je tožeča stranka po nasprotni tožbi izkazala, da je bila zaradi vknjižbe maksimalne hipoteke kršena njena lastninska pravica in v primeru, če ugotovi, da je tožena stranka, tožeča po nasprotni tožbi, aktivno legitimirana, ponovno presojati trditve o ničnosti pravnega posla tudi v luči določb OZ o ničnosti pogodbe.

Po 62. členu ZZZDR lahko zakonca sklepata med seboj vse pravne posle, ki bi jih lahko sklenila z drugimi osebami, vendar je za takšne posle v 1. točki 47. člena ZN predpisana stroga obličnost, saj morajo biti sklenjeni v obliki notarskega zapisa. Sankcija za pomanjkljivo obličnost je po prvem odstavku 55. člena OZ ničnost pravnega posla. Ker sta bili pravdni stranki v času sklenitve Pogodbe o stvaritvi avtorskega dela z dne 30. 12. 2013 zakonca, predpisane obličnosti pa nista upoštevali, je pogodba že iz tega razloga nična. To pomeni, da tožnik plačila na podlagi navedene pogodbe ne more zahtevati.

Nagib strank pri sklepanju konkretnega sporazuma ni bil v tem, da bi se ugotovila resnična in v preteklosti izvedena toženkina vlaganja v predmetno nepremičnino, ki bi temeljila na rekonstrukciji realnega denarnega toka, kot je bil dejansko realiziran v kritičnem času, temveč, da bi se z navajanjem enormnih vlaganj ustvarila visoka, povsem nerealna hipotekarna terjatev, s katero bi (lahko) stranki sporazuma tožnici preprečili njeno učinkovito in upravičeno participacijo na skupnem premoženju.

Nični sta prodajna in posojilna pogodba, s katerima sta stranki izigrali namen prepovedi iz prvega odstavka 132. člena SPZ, namreč, obvarovati dolžnika pred zlorabo, kadar bi upnik prejel stvar, ki je vredna več kot njegova terjatev. Poslovni namen pogodbenikov ni bil trajno prenesti lastninsko pravico, temveč zgolj utrditi tožnikovo obveznost vračila dolga oziroma zavarovati toženčevo terjatev iz posojilne pogodbe. Doseženi učinek je bil dejansko enak kot pri zastavni pogodbi s prepovedanim komisoričnim sporazumom (lex commissoria). Pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne, kar pa ne velja za obogatitvene zahtevke, ki so posledica ničnosti. Res je notarski zapis javna listina, za katero se domneva, da je njena vsebina resnična, vendar so vsa dokazna sredstva v pravdnem postopku enakovredna. Navedeno zakonsko domnevo je torej mogoče izpodbiti s katerimkoli dokazom. Toženec bi lahko dopolnil pritožbo zoper sodbo le do izteka pritožbenega roka. Kasneje pridobljeni dokaz bi lahko uveljavljal s predlogom za obnovo postopka in ne z dopolnitvijo pritožbe. Ker je bila ta prepozna, jo je sodišče utemeljeno zavrglo.

V primeru, če ima sklep nadzornega sveta oblikovalni učinek, pride lahko v poštev analogna (in na podlagi 14. člena OZ smiselna) uporaba določb OZ o sankcijah za neveljavnost pogodb. Če sklepu nadzornega sveta ZGD-1 (ali statut) pripiše učinek nastanka, spremembe ali prenehanja pravic in dolžnosti v konkretnem pravnem razmerju, je takšen sklep lahko podvržen tudi civilnopravnim sankcijam za primer njegove morebitne neveljavnosti. To zahtevajo že razlogi pravne varnosti. Vrhovno sodišče pritrjuje toženi stranki, da ničnost načeloma res učinkuje ex tunc. Vendar pa je treba njene učinke v določenih primerih, kot je odpoklic člana uprave ob odsotnosti zakonskega razloga za njegov odpoklic, iz razlogov pravne varnosti izjemoma omejiti. Vrhovno sodišče je v zvezi s tem že sprejelo stališče, da je odpoklic člana uprave veljaven, dokler njegova neveljavnost ni pravnomočno ugotovljena. To pomeni, da se novo imenovani član uprave, ki je bil veljavno imenovan in je nadomestil odpoklicanega člana uprave, lahko zanese na veljavno opravljanje svoje funkcije, prav tako tudi družba sama in tretji v pravnem prometu. V vsakem trenutku mora biti jasno, kdo je pristojen za sprejemanje odločit

Določba drugega odstavka 268. člena ZGD-1 je prisilni predpis, ki ni namenjen zgolj varstvu člana uprave pred odpoklicem, za katerega ne obstaja zakonski razlog, temveč je uzakonjen tudi v korist delniške družbe z namenom utrjevanja jasnih razmerij med njenimi organi. Upoštevati je tudi treba, da je sklep nadzornega sveta o odpoklicu člana uprave (podobno kot sklep nadzornega sveta o imenovanju člana uprave) eden izmed redkejših sklepov nadzornega sveta, ki imajo ne le notranji učinek, ampak učinkujejo tudi navzven v razmerju do uprave in preko nje tudi v razmerju do tretjih, saj je ravno uprava tista, ki zastopa in predstavlja družbo (prvi odstavek 266. člena ZGD-1) ter vzpostavlja pravna razmerja med delniško družbo in tretjimi. Sodišče je pri odločanju vezano na meje postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP), ničnost in izpodbojnost pa sta različni obliki neveljavnosti, za kateri je predpisan različen način uveljavljanja.

Tožnik je podpisal sporni sporazum o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, s katerega vsebino je bil seznanjen in se je z njo strinjal. Ni dokazal, da bi bil sporazum ponarejen, ali mu podtaknjen. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo primarni tožbeni zahtevek (saj ni ugotovilo, da je sporazum ničen) in podredni zahtevek po plačilu odpravnine.

Z uveljavljanjem neveljavnosti oporoke v zapuščinskem postopku se pretrga subjektivni enoletni rok za vložitev tožbe zaradi ugotovitve ničnosti ali zaradi razveljavitve oporoke.