VSL Sklep II Ip 1270/2021

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep v I. točki izreka - glede zastaranih zakonskih zamudnih obresti, ki so zapadle v plačilo od 31. 7. 2010 do vključno 17. 8. 2010 in so navedene pod zaporednimi številkami od 16 do vključno 29 seznama izvršilnih naslovov, spremeni tako, da se ugovoru v tem delu ugodi in izvršba ustavi.

II. Sicer se pritožba zavrne in se sklep v ostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu I. točke izreka, ter v II. in III. točki izreka, potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor dolžnika A. A. zavrnilo kot neutemeljen in potrdilo sklep o izvršbi I 262/2019 z dne 21. 10. 2019 (I. točka izreka), prav tako je zavrnilo predlog dolžnika za odlog izvršbe (II. točka izreka) in dolžniku naložilo, da je dolžan upnici povrniti stroške ugovornega postopka, in sicer v višini 793,80 EUR v roku 8 dni od vročitve sklepa, po preteku roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva poteka paricijskega roka do plačila (III. točka izreka).

2Dolžnik je proti sklepu vložil pravočasno pritožbo, iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče pri svoji odločitvi ni upoštevalo, da je veliko njegovih davčnih obveznosti zastaralo. Citira 125. in 126. člen ZDavP-2. Iz seznama izvršilnih naslovov z dne 9. 5. 2019 izhaja, da so od zaporedne številke 16 do zaporedne številke 87 navedeni izvršilni naslovi, ki izhajajo iz leta 2010, kar pomeni, da je davčna obveznost iz teh izvršilnih naslovov absolutno zastarala do 1. 1. 2021. Dalje od zaporedne številke 88 do 259 izhaja, da so izvršilni naslovi iz leta 2011, kar pomeni, da bo večina davčnih obveznosti (glavnica in obresti) prav tako zastaralo leta 2021. Vsega navedenega sodišče ni upoštevalo pri svoji odločitvi. Po četrtem odstavku 3. člena ZDavP-2 se obresti štejejo za davek, zanj pa se uporabljajo določbe ZDavP-2, torej tudi določba, ki v 125. členu ZDavP-2 predpisuje relativni zastaralni rok. Sodišče tako ni upoštevalo, da za razliko od obveznosti iz civilnopravnih razmerij, kjer se upošteva zastaranje na ugovor, mora pri davčnih obveznostih sodišče paziti na zastaranje po uradni dolžnosti, saj v nasprotnem ne bi mogli govoriti o zakonitem procesnem dejanju (tako tudi sklep VSM I Ip 972/2019). Sicer je dolžnik podal ugovor zastaranja že v ugovoru, vendar se sodišče do navedb dolžnika ni opredelilo in zato izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti. Dolžnik tako vztraja, da je del terjatev iz seznama izvršilnih naslovov že absolutno zastaral, sodišče pa ni pravilno uporabilo materialnega prava. Za samo materialnopravno presojo obstoja davka, ki je predmet izvršbe ali zavarovanja, so relevantne določbe ZDavP-2, tudi za ugotavljanje, ali je davčna terjatev zastarana. Sodišče tudi ni upoštevalo, da ureditev o absolutnem zastaranju davčnih obveznosti varuje položaj davčnega zavezanca v razmerju do države kot nadrejenega subjekta. Prav tako se ni opredelilo do ugovora v delu, v katerem dolžnik trdi, da so nepremičnine last njegove žene B. B. do deleža ½. Skladno s pravico do sodnega varstva mora imeti vsakdo zagotovljeno učinkovito varstvo svojih pravic. Cilj izvršbe ne more biti, da država pride do poplačila terjatve iz premoženja osebe, ne da bi ta imela možnost uresničiti svojo pravico do sodnega varstva. Davčna izvršba se sme opraviti na premoženju dolžnika, zato je ključno, da ne sme biti nobenega dvoma, da se z izvršbo poseže na premoženje, ki pripada njemu. Stališče, da za izvršbo z rubežem denarne terjatve zadostuje, da se o obstoju sporne denarne terjatve odloči kot o predhodnem vprašanju v okviru davčne izvršbe, izničuje pravico tretje osebe do sodnega varstva (odločba U-I-6/13, Up-24/13). Ustavno sodišče je že zavzelo stališče, da v primeru, če zaradi uvedbe izvršilnega postopka pride do posega v premoženje tretje osebe, mora imeti ta zagotovilo, da bo svoje pravice lahko učinkovito varovala (odločba U-I-110/03, Up-631/03). Dolžnik je v ugovoru navedel dovolj trditev in predlagal dokaze zanje, da je tretja B. B. dejanska lastnica ½ nepremičnin, ki so zgolj formalno vpisane na ime dolžnika. Sodišče bi tudi moralo odložiti izvršbo, saj je dolžnik vzpostavil dvom v dopustnost izvršbe. Izpeljati bi moralo dokazni postopek in tretjo zaslišati ter ji dati možnost, da poda ugovor zoper izpodbijani sklep. Dolžnik je namreč navedel splošno znana dejstva o obstoju zakonske oziroma zunajzakonske skupnosti in predložil izpisek iz matičnega registra o sklenjeni zakonski zvezi leta 1996. Sodišče ni upoštevalo, da mora imeti tretji možnost, da učinkovito zavaruje svoje pravice. Dolžnik priglaša pritožbene stroške.

3Upnica v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4Pritožba je delno utemeljena.

5Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ).

Glede odločitve o ugovoru

6V obravnavani zadevi je bila na predlog upnice zoper dolžnika s sklepom o izvršbi z dne 21. 10. 2019 dovoljena izvršba zaradi izterjave glavnice (davčnega dolga in stroškov postopka) v skupni višini 131.688,42 EUR s pripadki. Podlaga za izdajo sklepa o izvršbi so: – izvršljiv seznam izvršilnih naslovov DT 4935-464/2019 z dne 9. 15. 2019 (v nadaljevanju: seznam), in sicer za davčni dolg, in sklepi Z 3/2011 z dne 24. 2. 2011 v zvezi s sklepom z dne 22. 3. 2011, Z 3/2011 z dne 22. 3. 2011, In 113/2013 z dne 2. 9. 2013 v zvezi s sklepom z dne 16. 1. 2014, In 113/2013 z dne 16. 1. 2014, Z 31/2019 z dne 14. 5. 2013 in Z 32/2019 z dne 14. 5. 2019, in sicer za stroške postopka. Dovoljena je bila izvršba s prodajo nepremičnin v lasti oziroma solasti dolžnika (ID znaki parcele X 1, X 2, Y 1, Y 2 in X 3), na katerih je upnica pred vložitvijo predloga za izvršbo že pridobila zastavno pravico, na podlagi sklepov Z 3/2011, Z 31/2019 in Z 32/2019. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje odločalo o ugovoru dolžnika in ga štelo kot neutemeljenega. Pojasnilo je, da je upnica predložila perfektne izvršilne naslove z vsemi obveznimi sestavinami in zavrnilo ugovorne navedbe, da dolžnik ne ve, kaj predstavlja izvršilni naslov oziroma uveljavljana terjatev. Kot pavšalen je štelo tudi ugovor glede zneska zamudnih obresti, prav tako ni sledilo očitku, da je bila dolžniku kršena pravica do izjave. V zvezi z dolžnikovimi navedbami, podanimi sicer v okviru predloga za odlog izvršbe, da je dejanska solastnica do ½ nepremičnin ID znak X 2 in X 1 dolžnikova žena B. B., pa je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je bistven vpis v zemljiško knjigo, poleg tega bi tak ugovor lahko uveljavljala le sama B. B., ki naj bi bila tudi solastnica. Višje sodišče s povzetimi razlogi sodišča prve stopnje soglaša.

7Kljub temu pa je pritožba zoper sklep o ugovoru delno utemeljena. Dolžnik namreč pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni ugotavljalo, ali je uveljavljana terjatev iz naslova davčnega dolga (delno) že zastarala, pri čemer sodišče v izvršbi na zastaranje davčnega dolga pazi že po uradni dolžnosti. Če je davčni dolg zastaral, je namreč treba izvršbo ustaviti (prim. 6. točka prvega odstavka 155. člena Zakona o davčnem postopku - ZDavP-2).

8Po določilu tretjega odstavka 125. člena ZDavP-2 pravica do izterjave davka zastara v petih letih od dneva, ko bi ga bilo treba plačati, v primeru naknadno ugotovljene obveznosti v davčnem nadzoru pa petletni relativni rok zastaranja pravice do izterjave davka teče od dneva izvršljivosti odmerne odločbe. Po drugem odstavku 126. člena ZDavP-2 tek petletnega zastaralnega roka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe, o katerem je bil dolžnik obveščen, po pretrganju pa začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa ta zakon (četrti odstavek 126. člena ZDavP-2). Poleg relativnega zastaranja ZDavP-2 ureja tudi absolutno zastaranje, saj v šestem odstavku 126. člena ZDavP-2 določa, da ne glede na določbe o zastaranju pravice do odmere in izterjave davčna obveznost preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je zastaranje prvič začelo teči. Skladno s prvim odstavkom 126.a člena ZDavP-2 pa ne glede na določila o absolutnem zastaranju davčna obveznost, razen zamudnih obresti, ne preneha, če je davčni dolg zavarovan s hipoteko in če je pred potekom zastaranja pravice do izterjave vložen predlog za izvršbo na nepremičnino.

9Ker se sodišče prve stopnje z zastaranjem materialnopravno zmotno ni ukvarjalo, višje sodišče pa je razpolagalo z vsemi potrebnimi podatki za pravilno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z absolutnim zastaranjem, je v pritožbi uveljavljano kršitev v tem delu lahko samo odpravilo (355. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Glede na pravilo o časovnih mejah pravnomočnosti je zastaranje presojalo po stanju na dan izdaje sklepa o ugovoru, to je na dan 18. 12. 2020. Absolutni zastaralni rok znaša deset let, kar pomeni, da bi ob običajnem teku stvari oziroma če v vmesnem času zastaranje ne bi bilo delno zadržano,¹ absolutno zastaranje nastopilo za vse zakonske zamudne obresti, ki so zapadle v plačilo pred 18. 12. 2010. To so terjatve iz naslova zakonskih zamudnih obresti po odločbah iz seznama z datumi izvršljivosti: - 31. 7. 2010 (od zap. št. 16 do zap. št. 22), - 17. 8. 2010 (od za. št. 23 do 29), - 16. 9. 2010 (od zap. št. 30 do 36), - 28. 9. 2010 (od zap. št. 37 do 42), - 16. 10. 2020 (od zap. št. 43 do 49), - 30. 10. 2010 (od zap. št. 50 do 57), - 16. 11. 2010 (od zap. št. 58 do 64), - 23. 11. 2010 (od zap. št. 65 do 72) in - 16. 12. 2010 (od zap. št. 73 do 79).

10Drugače zastaranje glavničnega davčnega dolga v nobenem primeru še ni nastopilo. Pred vložitvijo predloga za izvršbo v obravnavani zadevi (to je pred dnem 18. 10. 2019) je bila namreč upničina terjatev že zavarovana s hipoteko na dolžnikovih nepremičninah, na katere je bila dovoljena izvršba (začetek učinkovanja vpisa hipoteke v zemljiško knjigo za posamezne dele terjatve je od dne 23. 5. 2011, 3. 9. 2013 oziroma 29. 5. 2019), zato skladno s citiranim prvim odstavkom 126.a členom ZDavP-2 davčna obveznost iz naslova glavnice ni prenehala. Po povedanem in ker so terjatve po vseh ostalih odločbah iz seznama zapadle v plačilo po 18. 12. 2010, absolutno zastaranje davčnega dolga iz naslova glavnice v času izdaje izpodbijanega sklepa dne 18. 12. 2020 še ni nastopilo.

11Delno pa so pred 18. 12. 2020 že absolutno zastarale zamudne obresti iz posameznih odločb po seznamu izvršilnih naslovov, saj za obresti prvi odstavek 126.a člena ZDavP-2 ne velja. Najstarejši datum zapadlosti obresti iz seznama je 31. 7. 2010, takrat so zapadle v plačilo obresti po odločbah pod zaporednimi številkami od 16 do 22 seznama. Absolutni desetletni zastaralni rok bi torej potekel dne 31. 7. 2020, vendar je pri tem treba upoštevati, da je bilo v tem času zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) v Republiki Sloveniji zastaranje delno zadržano. Po Zakonu o začasnih ukrepih v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) – ZZUSDJZ,² ki velja od 29. 3. 2020, ukrepi iz tega zakona ter iz aktov, sprejetih na njegovi podlagi, veljajo do prenehanja razlogov zanje, kar ugotovi Vlada Republike Slovenije s sklepom, ki ga objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, vendar najdlje do 1. julija 2020 (2. člen). Po prvem odstavku 3. člena ZZUSDJZ roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom, ne tečejo. S Sklepom o ugotovitvi prenehanja razlogov za začasne ukrepe v zvezi s sodnimi, upravnimi in drugimi javnopravnimi zadevami za obvladovanje širjenja nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19),³ pa je Vlada RS ugotovila, da so prenehali razlogi za začasne ukrepe po ZZUSDJZ. Sklep Vlade je začel veljati 1. 6. 2020. Zastaranje je bilo torej spomladi v letu 2020 zadržano 64 dni. Ponovno je do zadržanja zastaranja prišlo v obdobju jesen/zima 2020/2021. Vlada RS je sprejela Sklep o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom,⁴ sklep je začel veljati 20. 11. 2020 in je bilo v njem določeno, da roki za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določeni z zakonom, ne tečejo. Navedeni sklep Vlade je veljal do 19. 12. 2020, vendar je bilo zastaranje še naprej zadržano, saj je Vlada takoj zatem sprejela nov Sklep o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom,⁵ ki je začel veljati 20. 12. 2020 in je veljal do 10. 1. 2021. Dalje je bilo zastaranje še naprej zadržano na podlagi vladnega Sklepa o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom,⁶ ki je začel veljati 11. 1. 2021 in je veljal do 31. 1. 2021 (II. člen Sklepa). Zastaranje v obdobju jesen/zima 2021 je bilo tako zadržano skupaj 73 dni.

12Za ugotovitev, kdaj je nastopilo zastaranje zakonskih zamudnih obresti, ki so zapadle v plačilo dne 31. 7. 2010 in bi sicer zastarale 31. 7. 2020, je treba zaradi zadržanja zastaranja v vmesnem času od tega datuma prišteti še 64 dni. Upoštevaje zadržanje je torej zastaranje nastopilo dne 4. 9. 2020. V času izdaje izpodbijanega sklepa dne 18. 12. 2020 so tako obresti, zapadle 31. 7. 2010, to je obresti po odločbah od zaporedne št. 16 do vključno 22 seznama, že zastarale.

13Druga najstarejša izvršljivost odločb po seznamu je 17. 8. 2010, takrat so zapadle v plačilo zamudne obresti po odločbah od zaporedne št. 23 do vključno zaporedne št. 29 seznama. Desetletni zastaralni rok bi potekel 17. 8. 2020, zaradi zadržanja zastaranja pa je treba od tega datuma prišteti še 64 dni. Upoštevaje zadržanje je torej zastaranje nastopilo dne 21. 10. 2020. V času izdaje izpodbijanega sklepa dne 18. 12. 2020 so tako zakonske zamudne obresti, zapadle 17. 8. 2010, to je obresti po odločbah od zaporedne št. 23 do vključno zaporedne št. 29 seznama, že zastarale.

14Tretja najstarejša izvršljivost odločb po seznamu je 16. 9. 2010, takrat so zapadle v plačilo zamudne obresti po odločbah od zaporedne številke 30 do vključno 36 seznama. Desetletni zastaralni rok bi potekel 16. 9. 2020, zaradi zadržanja zastaranja je temu roku treba prišteti 64 dni. Upoštevaje zadržanje bi torej zastaranje zakonskih zamudnih obresti nastopilo dne 20. 11. 2020. Vendar pa je bilo s tem dnem zastaranje ponovno zadržano, z vladnim Sklepom o začasnem prenehanju teka rokov za uveljavljanje pravic strank v sodnih postopkih, določenih z zakonom.⁷ Na podlagi tega sklepa Vlade in nadaljnjih njenih sklepov (prim. 10. točka razlogov) je bilo od dne 20. 11. 2020 dalje do dne 31. 1. 2021, zastaranje ponovno zadržano, nepretrgoma 73 dni. To pa pomeni, da v času do izdaje izpodbijanega sklepa dne 18. 12. 2020 zakonske zamudne obresti iz odločb od zaporedne številke 30 do vključno 36 seznama še niso absolutno zastarale. Prav tako do izdaje izpodbijanega sklepa niso zastarale zakonske zamudne obresti po vseh ostalih odločbah iz seznama, ki so zapadle v plačilo od 28. 9. 2010 do 14. 3. 2019.

15V zvezi s pritožbenim očitkom, da sklepa o ugovoru ni mogoče preizkusiti, ker se sodišče ni opredelilo do dolžnikovih ugovornih navedb o zastaranju, pa višje sodišče ugotavlja, da to ne drži. V ugovoru namreč dolžnik zastaranja ni izrecno uveljavljal. Prav tako ni res, da se sodišče ni opredelilo do ugovornih trditev o tem, da je dejanska solastnica nepremičnin tudi njegova žena B. B. Dolžnik namreč teh navedb niti ni podal v okviru ugovora, temveč predloga za odlog izvršbe, sicer pa se je sodišče prve stopnje o tem jasno in natančno opredelilo v 9. točki razlogov izpodbijanega sklepa, ravno v okviru odločitve o ugovoru. Očitana absolutno bistvena postopkovna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ tako ni podana.

16Po povedanem je višje sodišče pritožbi zoper I. točko izreka delno ugodilo in sklep glede zastaranih zakonskih zamudnih obresti, ki so zapadle v plačilo od 31. 7. 2010 do vključno 17. 8. 2010 in so navedene pod zaporednimi številkami od 16 do vključno 29 seznama izvršilnih naslovov, spremenilo (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) tako, da se ugovoru v tem delu ugodi in izvršba ustavi.

17Sicer pa pritožba zoper I. točko izreka ni utemeljena, zato jo je višje sodišče zavrnilo in sklep v ostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo, saj ni našlo niti nobenih uradno upoštevnih pritožbenih razlogov (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Na tem mestu višje sodišče ponovno pojasnjuje, da je presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa o ugovoru, izdanega dne 18. 12. 2020, zato se skladno s pravilom o časovnih mejah pravnomočnosti o zastaranju, ki bi nastopilo po navedenem datumu, ni moglo opredeljevati. Bo pa moralo na zastaranje davčnega dolga po uradni dolžnosti paziti sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka.

18Ker je bilo ugovoru delno ugodeno le glede zakonskih zamudnih obresti in niti ne na podlagi ugovornih navedb, je višje sodišče zavrnilo tudi pritožbo zoper odločitev o stroških ugovornega postopka (III. točka izreka; peti odstavek 38. člena ZIZ in 154. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) ter sklep tudi v tem delu potrdilo, saj ni našlo niti nobenih uradno upoštevnih kršitev (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Glede odločitve o predlogu za odlog izvršbe

19V izpodbijani II. točki izreka je sodišče prve stopnje zavrnilo dolžnikov predlog za odlog izvršbe. Najprej ga je presojalo po takrat veljavni določbi prvega odstavka 71. člena ZIZ.⁸ Na podlagi navedb v predlogu za odlog je sodišče ugotovilo, da ni podan nobeden od takstavino našterih razlogov po prvem odstavku 71. člena ZIZ in zato tudi ne ugotavljalo škode na strani dolžnika in škode na strani upnika, saj pogoji za odlog izvršbe po prvem odstavku 71. člena ZIZ niso podani. Ker je dolžnik zatrjeval, da je na nempremičninah X 2 in X 1 njegov dom, v katerem živi z ženo in dvema otrokoma, je prvostopenjsko sodišče nato predlog za odlog izvršbe presojalo tudi po takratnih določbah čertrtega do šestega odstavka in drugega odstavka 71. člena ZIZ. Ugotovilo je, da prvi pogoj za odlog izvršbe po četrtem do šestem odstavku 71. člena ZIZ ni podan, to je očitna nesorazmernost izvršbe na stanovanje ali stanovanjsko hišo, ki je dolžnikov dom, in višino terjatve. Terjatev upnice je namreč 131.688,42 EUR (brez zamudnih obresti in stroškov), po podatkih GURS, ki jih je predložila upnica, pa je vrednost vseh nepremičnin, ki so predmet izvršbe, 137.372,00 EUR. Kot je še pojasnilo sodišče, je treba upoštevati tudi pravice upnice, v tem postopku pa je upnica izkazala, da izvršba z drugimi sredstvi ni bila uspešna. Ker dolžnik tudi ni z ničemer izkazal, da bi bila upnica lahko poplačana zgolj s prodajo ostalih nepremičnin, na katere je tudi bila dvovoljena izvršba, se sodišče v tej fazi, ko še ni ugotovljena vrednost nepremičnin, lahko opre le na podatke GURS. Nesorazmernost je pogoj tako za obveščanje centra za socialno delo o sproženem izvršilnem postopku, kot tudi za odlog izvršbe na nepremičnino za obdobje šestih mesecev po četrtem odstavku 71. člena ZIZ. Nazadanje po presoji sodišča prve stopnje ni mogoče odložiti izvršbe niti na podlagi drugega odstavka 71. člena ZIZ, saj izguba doma sama zase ne pomeni posebno upravičenega razloga za odlog, razen tega pa dolžnik ni navedel nobenega drugega posebno upravičenega razloga, niti okoliščin, da bi v nekem določenem času dolg lahko poplačal.

20Višje sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da odlog izvršbe po prvem oziroma drugem odstavku 71. člena ZIZ ne pride v poštev. Ne drži sicer, da dolžnik ni izpolnil enega od taksativno naštetih pogojev iz prvega odstavka 71. člena ZIZ. Z isto vlogo kot predlog za odlog je namreč vložil tudi ugovor zoper sklep o izvršbi (o katerem je sodišče tudi odločalo z izpodbijanim sklepom) in kljub temu, da v predlogu za odlog izvršbe tega ni izrecno zatrjeval, je s tem prvo predpostavko iz prvega odstavka 71. člena ZIZ izpolnil (6. točka prvega odstavka 71. člena ZIZ). Ne glede na to pa po tej pravni podlagi izvršbe ni mogoče odložiti, saj dolžnik ni izkazal drugega v prvem odstavku 71. člen ZIZ kumulativno predpisanega pogoja, to je nevarnosti nastanka nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode, ki bi bila pravno upoštevna. Nedvomno sicer izvršba na dolžnikovo premoženje, posebej ko gre za njegov dom, pomeni hud poseg v položaj dolžnika (in njegove družine). Vendar pa je po drugi strani to redna posledica vsake prisilne izvršitve, zato je za odlog izvršbe lahko upoštevna le škoda, ki je nekaj več od tega oziroma ki tako pričakovano škodo presega. Le-te pa dolžnik ni verjetno izkazal. Prav tako dolžnik ni izkazal niti posebno upravičenih razlogov za odlog v smislu drugega odstavka 71. člena ZIZ, to je takih (socialnih, zdravstvenih) okoliščin kratkotrajne narave, na podlagi katerih bi prišel v poštev odlog izvršbe po drugem odstavku 71. člena ZIZ.

21Dalje je sodišče prve stopnje predlog za odlog pravilno zavrnilo tudi po v času izdaje izpodbijanega sklepa veljavnih določbah četrtega do šestega odstavka 71. člena ZIZ, ki so urejale odlog izvršbe v primeru izvršbe na stanovanje ali stanovanjsko hišo, ki je dolžnikov dom, zaradi izterjave denarne terjatve, ki je očitno nesorazmerna glede na ugotovljeno vrednost nepremičnine. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v konkretnem primeru višina upničine terjatve 131.688,42 EUR (brez pripadkov), ni (očitno) nesorazmerna glede na vseh nepremičnin po GURS, ki so predmet izvršbe, to je 137.372,00 EUR. Tako ni izpolnjen že prvi, osnovni pogoj iz takrat veljavnih določb četrtega do šestega odstavka 71. člena ZIZ za odlog izvršbe na nepremičnino, ki je dom dolžnika.⁹ Višje sodišče pa še dodaja, da je glede na navedene določbe oziroma tudi glede na sedaj veljavno določbo 1. točke drugega odstavka 71. člena ZIZ odločilna vrednost nepremičnin, kot je ugotovljena v izvršilnem postopku (prim. 179. člen ZIZ). Pravnomočna odločitev o zavrnitvi konkretnega dolžnikovega predloga za odlog tako ni ovira za morebitno ponovno vložitev predloga po tem, ko bo v tej zadevi izdan sklep o ugotovitvi vrednosti dolžnikovih nepremičnin (če bi se na njegovi podlagi izkazalo, da je pogoj nesorazmernosti vendarle podan).

22V zvezi z očitkom, da bi morala imeti dolžnikova žena B. B., ki je dejanska solastnica nepremičnin, učinkovito sodno varstvo, pa višje sodišče pojasnjuje, da to sicer drži, vendar pa ni primerno pravno sredstvo za uveljavljanje pravnega varstva tretjega v ugovoru dolžnika oziroma predlogu dolžnika za odlog izvršbe. Temu sta namenjena ugovor tretjega in predlog tretjega za odlog izvršbe (64. člen in 73. člen ZIZ), ki ju B. B. v tej zadevi (še) ni vložila. Trditve, da je dejanska solastnica nepremičnin tudi tretja, pa ne morejo biti utemeljen razlog za odlog izvršbe na predlog dolžnika, kot zmotno meni pritožba.

23Po povedanem je višje sodišče pritožbo zoper II. točko izreka zavrnilo in sklep v tem delu potrdilo, saj ni našlo niti nobenih uradno upoštevnih pritožbenih razlogov (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Glede stroškov pritožbenega postopka

24Dolžnik je s pritožbo delno uspel le zoper odločitev o ugovoru, in v tem delu le glede zakonskih zamudnih obresti, torej stranske terjatve, zato krije svoje pritožbene strošje sam. Prav tako krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo upnica, saj z njim ni prispevala k odločitvi višjega sodišča in tako ne gre za potrebne stroške postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP in 154. ter 155. člen ZPP, vsi v zvezi s 15. členom ZIZ).

¹ Glej 10. točka razlogov tega sklepa.
² Ur. l. RS, št. 36/2020 z dne 28. 3. 2020.
³ Ur. l. RS, št. 74 z dne 21. 5. 2020. Podlaga za izdajo sklepov Vlade je šesti odstavek 83.a člena Zakona o sodiščih.
⁴ Ur. l. RS, št. 167/2020 z dne 19. 11. 2020.
⁵ Ur. l. RS, št. 190 z dne 17. 12. 2020
⁶ Ur. l. RS, št. 4 z dne 8. 1. 2021.
⁷ Ur. l. RS, št. 167/2020 z dne 19. 11. 2020.
⁸ Vključno z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ-L (Ur. l. RS, št. 11/218) ki je začel veljati 25. 3. 2018). Člen 71. ZIZ je bil ponovno spremenjen z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ-M (Ur. l. RS, št. 36/21), ki je začel veljati 27. 3. 2021.
⁹ Po veljavnem ZIZ je ta pogoj določen v 1. točki drugega odstavka 71. člena ZIZ.