73. člen ZIZ

Iz izreka izpodbijanega sklepa (ki edini lahko postane pravnomočen) izhaja, da je dolžnica dolžna v roku 60 dni od pravnomočnosti sklepa izprazniti nepremičnini, ki v naravi predstavljata poseljeni zemljišči in ju izročiti upniku - kupcu v posest. Pričakovanje dolžnice, da bo sodišče v sklepu navedlo vse stvari, ki so na nepremičninah, presega zahtevo iz zakonske dikcije 192. člena ZIZ, pri čemer je opozoriti, da sodišču ti podatki nenazadnje niti ne morejo biti znani. Dejstvo, da stvari niso poimensko oziroma po vrsti konkretizirane, tako še ne pomeni, da obveznost po izpodbijanem sklepu ni določljiva. Nadalje so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče v tem postopku ne sme odločati o izpraznitvi nepremičnin. Konkretni postopek teče s prodajo solastniškega deleža dolžnice do 1/2, po prodaji nepremičnin in po plačilu kupnine (razen v primeru oprostitve plačila kupnine upnika), pa je sodišče dolžno v skladu s 192. členom ZIZ odločiti tudi o roku, v katerem je dolžnica dolžna predati nepremičnini upniku v posest. V tem delu sklep predstavlja izvršilni naslov za morebitni nadaljnji postopek na izpraznitev in izročitev nepremičnin. S trditvami, ki se nanašajo na to, da naj

Sodna praksa se je že izrekla, da določilo drugega odstavka 73. člena ZIZ ne ureja celovito vseh družbeno pomembnih situacij, tako tudi ne položaja, ko posebej upravičeni razlogi na strani tretjega v primeru prodaje stanovanja, ki predstavlja dom tretjega, utemeljujejo odločitev, da se mora upnikova pravica do izvršbe začasno umakniti, zaradi varstva pomembnejše pravne vrednote.

Posebnost predmetnega izvršilnega postopka je, da ne teče na predlog upnika, ampak po uradni dolžnosti. Navedeno pomeni, da se določbe 65. člena ZIZ o postopanju sodišča z ugovorom tretjega lahko uporabljajo le smiselno. Ker ni upnika, odpade vročanje ugovora tretjega upniku v odgovor in posledično ne morejo nastopiti pravne posledice njegove (ne)aktivnosti s tem v zvezi. Tretja nista niti zatrjevala niti izkazala, da razpolagata tako s perfektnim zavezovalnim, kot tudi s perfektnim razpolagalnim pravnim poslom. Iz njune trditvene in dokazne podlage namreč ne izhaja, da imata poleg prodajne pogodbe tudi zemljiškoknjižno dovolilo, ki bi bilo že notarsko overjeno. Le v takem primeru pa bi, upoštevaje ustaljeno sodno prakso, na nepremičninah že imela lastninsko pravico v pričakovanju, ki bi lahko utemeljila ugovor tretjega. Prva zakonska predpostavka za priposestvovanje je obstoj dobroverne lastniške posesti. Dobroverni lastniški posestnik je tisti, ki ima stvar v posesti kot svojo. Praviloma je dobroverni lastniški posestnik tisti, ki je v opravičeni zmoti, da je lastnik stvari. Dokazno breme glede obstoja lastniške posesti je na priposestvovalcu. Ker se dobra vera dom

Dejstvo je, da obstoji utemeljen dvom v dopustnost izvršbe na solastne deleže dolžnika A. A. na nepremičninah, na katere je bila v tem postopku dovoljena izvršba, saj je v teku nepravdni postopek za ugotovitev pripadajočega zemljišča v zvezi s temi istimi nepremičninami. Če bi se izkazalo, da gre v naravi dejansko za pripadajoče zemljišče k stavbi, bi to pomenilo, da izvršba na te predmete ne bi bila dopustna. Nedopustna pa izvršba ne bi bila le zato, ker bi na predmetu izvršbe obstajala pravica tretjega, ki preprečuje izvršbo, temveč že zato, ker bi šlo za stvari izven pravnega prometa. Da se na takšne stvari ne vodi izvršba, mora izvršilno sodišče paziti že po uradni dolžnosti. Te okoliščine pri presoji predmetnega predloga tretjih za odlog izvršbe ni mogoče spregledati. Poleg tega se ne sme zanemariti niti interesa morebitnega kupca v izvršbi, da z nakupom na javni dražbi dejansko lahko originarno pridobi lastninsko pravico na nepremičnini brez pravnih napak. Sodišče prve stopnje obojemu navedenemu ni pripisalo zadostne teže. Čeprav sicer drži, da je trditveno in dokazno breme o pogojih za odlog izvršbe na tretjem, ki odlog predlaga, gre vendarle v obravnavani zadevi za

Na podlagi prvega odstavka 168. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 32. člena ZIZ lahko sodišče izvršbo na nepremičnine vodi in dovoli izključno zoper tistega, ki je v zemljiški knjigi vknjižen kot lastnik teh nepremičnin. Tudi če predlagatelj sodišču predloži listino, ki je primerna za vpis lastninske pravice na novega lastnika, ki bo z vknjižbo pridobil položaj hipotekarnega dolžnika, in tudi če je bil na podlagi takšne listine predlog za vknjižbo lastninske pravice na novega lastnika že vložen ter bo posledično morebitni poznejši vpis, pod pogojem da ga bo zemljiškoknjižno sodišče dovolilo, učinkoval od dneva vložitve zemljiškoknjižnega predloga, izvršilno sodišče vse do pravnomočnosti sklepa o vpisu lastninske pravice na novega lastnika v določbah ZIZ nima podlage za dovolitev nadaljevanja izvršbe zoper novega (še nevknjiženega) lastnika kot novega (hipotekarnega) dolžnika. Vse do vpisa novega lastnika v zemljiški knjigi je namreč dolžno in upravičeno izvršbo na nepremičnino voditi zoper osebo (dolžnika), ki je v zemljiški knjigi dejansko vknjižena kot lastnik te nepremičnine. Če je predlog za nadaljevanje izvršbe zoper novega lastnika nepremičnine kot hipotekarnega do

Za obstoj oziroma nastanek skupnega premoženja ne zadostuje goli obstoj zakonske zveze ob pridobitvi nekega premoženja, saj skupno premoženje ne nastane, če je le enemu od zakoncev, tudi, če je to med obstojem zakonske zveze, neko premoženje podarjeno, ter gre v tem primeru za posebno premoženje tega zakonca in ne za skupno premoženje. Vlaganje v posebno premoženje zakonca vzpostavlja obligacijski zahtevek iz naslova vlaganj oziroma obogatitve, ne pa lastninske pravice, zato tudi iz tega razloga pritožnica ni verjetno izkazala pravice, ki preprečuje izvršbo. Drži sicer, da ima pritožnica v samem izvršilnem naslovu tudi položaj dolžnice, vendar pa upniki v obravnavanih vodilni in pristopnih izvršilnih zadevah zoper njo niti niso predlagali izvršbe, da bi imela tudi procesni položaj dolžnice, tako ugovor kot predlog za odlog izvršbe pa je vložila kot tretja, zato ju je sodišče prve stopnje moralo obravnavati po določbah, ki veljajo za ugovor in odlog tretjega. Uveljavljala je namreč pravico, ki preprečuje izvršbo na dolžnikovi nepremičnini. Ker ni bil izpolnjen pogoj verjetnega izkaza pravice, pa je pravzaprav odpadla presoja obstoja nenadomestljive ali težko nadomestljive škode,

Neaktivnost upnika, če ta ne odgovori na ugovor tretjega, ima hude posledice za nadaljnji tek izvršilnega postopka, saj sodišče v tem primeru delno ali v celoti ustavi izvršbo. Svoje neaktivnosti upnik ne more nadomestiti s sklicevanjem na to, da je na ugovor tretjega odgovoril v drugem postopku ali z odgovorom nanj šele v pritožbenem postopku. Zato so pravno nepopomebne za odločitev v tej zadevi vse upnikove trditve o tem, zakaj naj tretji ne bi verjetno izkazal svoje pravice na predmetu izvršbe. S tem, ko upnik ni odgovoril na trditve tretjega, se njegove navedbe štejejo za resnične, iz njih pa torej izhaja, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. Upnik tudi na predlog za odlog izvršbe, ki ga je v izjavo prejel skupaj z ugovorom tretjega, ni odgovoril, zato so se trditve tretjega o tem, da bi tretji pretrpel nenadomestljivo oziroma težko nadomestljivo škodo, saj bi takojšnja realizacija izvršbe pripeljala do tega, da tretji ne bi bil poplačan oziroma bi izgubil lastninsko pravico na tem stroju, štele za resnične.

Predmetna izvršba se izvaja na podlagi izvršilnega naslova, to je sodbe, s katero je bilo dolžniku naložena izpraznitev stanovanja in izročitev upniku. Izvršilni naslov učinkuje zoper dožnika in zoper vse osebe, ki v stanovanju bivajo na podlagi kakršnegakkoli dogovora z dolžikom (brez soglasja upnika). V predmetni zadevi upnik izrecno zanika, da bi podal tako soglasje. Pritožniki pa v pritožbi celo navajajo, da v stanovanju bivajo na podlagi ustnega dogovora z dolžnikom. Zato izvršilni naslov učinkuje tudi zoper tretje.

Z veliko verjetnostjo je mogoče sklepati, da je nepremičnina, v naravi garaža, št. 6 v stanovanjski soseski Ž., katere izključna lastnica je na podlagi Sporazuma postala tretja, istovetna nepremičnini, na katero je bilo s sklepom z dne 16. 1. 2023 dovoljeno nadaljevanje predmetne izvršbe. Nasprotno stališče sodišča prve stopnje ni prepričljivo. Glede na to in ker je Sporazum v obliki notarskega zapisa javna listina, je izpolnjen pogoj za odlog izvršbe že po prvem odstavku 73. člena ZIZ. Nasprotno stališče bi bilo prestrogo, zlasti upoštevaje izhodišče, da je treba pogoje za odlog izvršbe na predlog tretjega razlagati širše kot tiste, ki veljajo za odlog izvršbe na predlog dolžnika.

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilno pravno naziranje, da lahko upnik leasingojemalca veljavno zarubi predmet leasinga, čeprav leasingojemalec še ni izpolnil vseh pogodbenih obveznosti in ima na predmetu leasinga le lastninsko pravico v pričakovanju, predmet leasinga pa je v izključni lasti leasingodajalca.

Za nedokončano etažno lastnino gre lahko, ko zatrjevani posamezni ali skupni deli stavbe v zemljiško knjigo še sploh niso bili vpisani. Sporna parkirišča pa so v obravnavani zadevi vpisana v zemljiško knjigo kot zemljiške parcele v lasti dolžnika. Z vpisom v zemljiško knjigo so te parcele postale nepremičnine in so obravnavane kot nepremičnine, to pomeni, da so stvari, ki so samostojni pravni objekti ter na ta način samostojni predmet stvarnih pravic. Ta pravni status obravnavanih nepremičnin lastnikom omogoča, da spremembe uredijo pogodbeno - za vsako spremembo sklenejo zavezovalni posel in dosežejo izdajo zemljiškoknjižnega dovolila, ki mora natančno opisati, kakšno spremembo lastnik dovoljuje. Tretji pa v predlogu za odlog izvršbe, kot pravilno opozarja upnik, trdijo in dokazujejo ravno nasprotno, da noben zavezovalni in razpolagalni posel, ki bi tretjim na spornih nepremičninah podelil vsaj lastninsko pravico v pričakovanju, ni bil sklenjen. Še več, po trditvah tretjih si je dolžnik lastninsko pravico na spornih nepremičninah celo pridržal. Zgolj morebitna dejanska raba nepremičnin pa za njihov pravni status še ni odločilna.

Položaj, ko gre za izvršbo za izpraznitev in izročitev nepremičnine, ki je dom, je predviden v 2. točki drugega odstavka 71. člena ZIZ. Ta določba se sicer gramatikalno nanaša le na dolžnika, vendar jo je treba smiselno uporabiti tudi za tretjega. Smiselna uporaba je utemeljena, saj bi v nasprotnem primeru lahko prišlo do položaja, da bi dolžnik odlog izvršbe lahko dosegel lažje kot tretji, čeprav le-ta upniku ničesar ne dolguje. Upoštevaje pravno izhodišče, da 2. točka drugega odstavka 71. člena ZIZ lahko pride v pošev tudi za odlog izvršbe na predlog tretjega, višje sodišče pritrjuje pritožbi, da je treba povzete konkretizirane in dokazno podprte navedbe tretjih presoditi tudi v luči navedene zakonske določbe, torej z vidika možnosti, da se izvršba odloži iz drugih posebno upravičenih razlogov.

Taksna obveznost nastane v vsakem posameznem sodnem, konkretno izvršilnem postopku posebej oziroma ločeno, in to za vsako vlogo oziroma procesno dejanje, za katero Taksna tarifa ZST-1 tako določa. Čeprav ista stranka oziroma udeleženec, v konkretnem primeru tretji, nastopa v več izvršilnih postopkih in v zvezi s podobno ali isto dejansko ter pravno podlago, navedeno na nastanek taksne obveznosti v ničemer ne vpliva. Nasprotno pritožbeno stališče je pravno zmotno in nima nobene podlage v določbah ZST-1. Za nastanek obveznosti plačila sodne takse tudi ni odločilno, da je izvršitelj razpisal javno dražbo za vse izvršilne zadeve skupaj. Ker so na aktivni strani v posameznih izvršilnih postopkih različne stranke, pa so nenazadnje, kot izhaja že iz izpodbijanega sklepa, kljub podobni oziroma enaki dejanski in pravni podlagi tudi možne različne procesne situacije (odvisno od (ne)aktivnosti posameznega upnika) in s tem tudi različne odločitve o ugovorih ter predlogih tretjega za odlog izvršbe.

Ker mora sodišče v skladu z izrecno zakonsko določbo ugovor tretjega, če upnik v danem roku izjavi, da mu nasprotuje, zavrniti, tretji takšne odločitve ne more preprečiti z nobeno nasprotno izjavo. Glede na zakonsko dikcijo, po kateri zadostuje izjava upnika o nasprotovanju ugovoru, tudi ni potrebno, da je upnikovo nasprotovanje substancirano oziroma, kot uveljavlja tretji, utemeljeno. Tretji tako na podlagi vročitve odgovora na njegov ugovor oziroma z izjavo na tak odgovor v ničemer ne bi mogel vplivati na odločitev sodišča prve stopnje. Pravica do vročitve oziroma izjave v postopku pa ni sama sebi namen, temveč je namen te pravice prav v (vsaj teoretični, potencialni) možnosti vpliva nasprotne stranke na odločitev sodišča, ki je v tem primeru torej ni in ne more biti. Kolikor tretji ne verjame, da je upnik njegovemu ugovoru nasprotoval oziroma, da je sodišče prve stopnje upnikov odgovor v tem delu pravilno povzelo, pa bi omenjeno kot udeleženec postopka lahko kadarkoli preveril z vpogledom v spis. Tretji je svojo pravico, ki naj bi preprečevala izvršbo, izkazoval s predložitvijo najemne pogodbe, ki naj bi jo sam, kot fizična oseba sklenil z upnikom, ter naj bi tretji tak

Od spremembe ZIZ-L dalje lahko tožbo na nedopustnost izvršbe vloži tudi tretji, ki ni uspel izkazati verjetnosti obstoja pravice na predmetu izvršbe, za vročitev ugovora tretjega v odgovor upniku pa je potrebna le njegova pravočasnost, popolnost in dovoljenost in ne že tudi verjeten izkaz pravice. Zato ni mogoče že na podlagi narave odločitve o ugovoru tretjega v izreku šteti, da je njegova pravica na predmetu izvršbe tudi verjetno izkazana. Upnik je v odgovoru na ugovor in predlog za odlog tretjih uveljavljal, da je njegova stečajna upraviteljica tretjemu najemno pogodbo odpovedala, kar je pravno pomembno dejstvo. Pri prekariju gre za podvrsto posodbene pogodbe, katere značilnost je neodplačnost in, kar je bistveno, zaupnost razmerja. Zaupnost takega razmerja ni enostranska, temveč zadeva obe stranki. Prekarij velja, dokler se ne prekliče. V obravnavani zadevi je bistveno, da je upnik z vložitvijo predloga za izvršbo na izpraznitev nepremičnin prekarij preklical, in sicer tudi v razmerju do tretjega. Zahteval je namreč izpraznitev in izpraznitev nepremičnin, z odstranitvijo oseb in stvari, pri čemer tretjega iz predloga za izvršbo ni izvzel in sklep o izvršbi vpliva

Po veljavni izvršilnopravni ureditvi so pooblastila izvršilnega sodišča v zvezi z ugovorom tretjega omejena, saj lahko sodišče v izvršilnem postopku ugovoru tretjega ugodi le, če mu upnik v zakonskem roku ne nasprotuje. V nasprotnem primeru pa mora sodišče ugovor tretjega nujno zavrniti, saj ZIZ nadaljnje odločanje o njegovi (ne)utemeljenosti pridržuje za pravdni postopek. Povedano še drugače, kakor hitro upnik ugovoru tretjega nasprotuje, mora le-tega izvršilno sodišče zavrniti in nima pravne podlage, da bi v takem položaju z dokaznim standardom prepričanja ugotavljalo njegovo materialnopravno utemeljenost. Tretja je v obravnavani zadevi v svojem ugovoru in njegovi dopolnitvi dokazno podprto uveljavljala, da so konkretne nepremičnine (oziroma solastna deleža na dveh nepremičninah) skupno premoženje nje in njenega nekdanjega moža. Zato je predlagala, da se izvršba na navedene nepremičnine (v celoti) izreče za nedopustno. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je tretja v ugovoru uveljavljala obstoj svoje pravice na konkretnih nepremičninah, ki preprečuje izvršbo. Z izvršbo je namreč dopustno poseči le na premoženje dolžnika in ne tudi na premoženje koga tretje

Drži pritožbena navedba, da je dolžnica v dokaz svojih navedb v zvezi s tem, da bo svoje dolgove do upnikov poplačala iz kupnine za nepremičnino na Hrvaškem, ki je v lasti njene hčere, predložila cenitev iz leta 2017. Vendar pa zgolj predložitev navedene cenitve ne zadošča kot izkaz ključnih dejstev, ki bi v zvezi z zatrjevanim bodočim poplačilom dolžničinih dolgov iz prodaje navedene nepremičnine lahko predstavljala posebno upravičen razlog za odlog izvršbe iz 4. točke drugega odstavka 71. člena ZIZ, tj. velike verjetnosti, da bodo dolžničini dolgovi s kupnino, dobljeno za prodajo navedene nepremičnine, poplačani v obdobju treh mesecev, za katero se iz tega razloga lahko dovoli odlog (šesti odstavek 74. člena ZIZ).

Kot podlago za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini so tretji zatrjevali priposestvovanje. Že iz trditvene in dokazne podlage (zemljiškoknjižni izpisek) tretjih ne izhaja, da bi ti pridobili lastninsko pravico s priposestvovanjem, saj ni podan zakonski pogoj dobrovernosti lastniškega posestnika. Na podlagi pravnega posla je mogoče pridobiti lastninsko pravico le z vpisom v zemljiško knjigo. Vprašanje dobre vere je tako tesno povezano z zemljiško knjigo. Če je v zemljiški knjigi vpisana druga oseba, priposestvovalec ve oziroma bi moral vedeti, da še ni pridobil lastninske pravice. Njegova nedobrovernost se tako enostavno dokazuje z izpiskom iz zemljiške knjige, kot je pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje.

V primeru kot je obravnavani, ko tretji zatrjujejo, da imajo na nepremičnini, ki je predmet izvršbe, lastninsko pravico, sicer od njih ni mogoče pričakovati aktivnosti v smeri iskanja drugega stanovanja. Že iz tega razloga bi sodišče prve stopnje moralo glede na trditve tretjih primarno ugotavljati ali so izpolnjeni pogoji za odlog izvršbe po drugem odstavku 73. člena ZIZ. Smiselna uporaba določila drugega odstavka 71. člena ZIZ pride v poštev, če sodišče ugotovi, da tretji svoje (v tem primeru lastninske) pravice ni izkazal za verjetne, zatrjuje pa, da je nepremičnina njegov dom.